Dr. Marko Kremžar (1928–2021) je bil pisatelj, publicist, šolnik, ekonomist in politični delavec. Rodil se je v Ljubljani leta 1928, kjer je obiskoval realno gimnazijo. Vojna in komunistična revolucija je zahtevala smrt dveh njegovih starejših bratov. Marijan, duhovnik, je bil ubit v Srbiji, Franceta pa so partizani ubili kot poveljnika domobranske postojanke v Grahovem novembra 1943, kjer je skupaj s pesnikom Francetom Balantičem zgorel v komunističnem ognju. Po smrti obeh bratov se je tudi Marko pridružil domobrancem. Oče Franc Kremžar je kot visok politik SLS vodil prvo zasedanje slovenskega parlamenta v Ljubljani 3. maja 1945.

Povojna emigracija, opatija Stams, tretji z desne je Markov oče France Kremžar.

Oktobra 1946 se je čez Karavanke rešil v Avstrijo

Skupaj s starši se je umaknil na Koroško. Konec maja 1945 so ga Angleži vrnili v Kranj, bil je zaprt v koncentracijskem taborišču v Šentvidu in 18. julija premeščen v zapor Ozne na Miklošičevi. Tam so se strahote, ki jim je bil priča že v Kranju in v Šentvidu, nadaljevale. Februarja 1946 je bil zaradi članstva v Slovenski legiji obsojen in nato kot mladoleten premeščen v vzgojni zavod na Selu v Mostah. Konec oktobra 1946 se je čez Karavanke rešil v Avstrijo, v taborišču Spittal dokončal gimnazijo, se leta 1948 vpisal na graško univerzo, vendar je konec leta z družino odpotoval v daljno Argentino. Tam je kot mnogi drugi politični emigranti začel iz nič.

V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral ter leta 1973 doktoriral iz gospodarskih ved. Leta 1961 je ustanovil srednješolski tečaj, na katerem je predaval slovensko zgodovino, na slovenskem oddelku Ukrajinske univerze sv. Klementa v Buenos Airesu pa zgodovino gospodarske filozofije.

Napisal je veliko knjig

Objavljal je v zdomskih publikacijah Duhovno življenje, Meddobje, Svobodna Slovenija in njenih zbornikih, ki so bile v udbovski Sloveniji povem prepovedane. Leta 1962 je izdal zbirko črtic Sivi dnevi, kjer se je lotil tem iz obdobja povojnega zapora v Ljubljani (1995 je nekoliko dopolnjena zbirka izšla pri Celjski Mohorjevi). Leta 1985 je objavil psihološko dramo Živi in mrtvi bratje.

Najbolj ustvarjalen je bil v politični publicistiki. V Buenos Airesu so izšla tri dela: Obrisi družbene preosnove (1984), Pot iz socializma (1986), Stebri vzajemnosti (1988). V zadnjem desetletju je napisal tri odlične esejistične in spominske knjige, v katerih je črpal snov tudi iz svojih doživetij v ča­su revolucije in protirevolucije. Leta 1993 je pri celjski Mohorjevi izšla knjiga Prevrat in spreobrnje­nje, leta 2000 Med smrtjo in življenjem in leta 2002 Leto brez sonca (obe pri založbi Družina).

Dr. Marko Kremžar je bil od leta 1984 načelnik Slovenske ljudske stranke. »Prave«, ne Podobnikove, ki si je to zgodovinsko ime najpomembnejše politične sile iz prve polovice 20. stoletja na Slovenskem uzurpirala. V 90. letih so se v Sloveniji zgodile mnoge politične goljufije. Tudi to je bila ena izmed njih.

Spominsko pričevanje Leto brez sonca

Leta 2002 je pri založbi Družina izšla njegova knjiga Leto brez sonca, spominsko pričevanje o eksodusu slovenskih domobrancev čez Karavanke in o njihovi vrnitvi v domovino, kjer so komunisti večino umorili. Sledimo pričevanju preživelega o velikem trpljenju in najsilnejšem zločinu v slovenski zgodovini in o tem, kako je bil del naroda nasilno odtrgan od življenja v domovini. Avtor je napisal spomine, ki kljub bolečini pričajo o dostojanstvu teh, ki so odšli: eni v smrt, eni čez ocean. Dr. Marko Kremžar, ki je napisal že veliko knjig, nam je s to knjigo podaril vrhunsko napisano delo. Leto brez sonca je gotovo ena najboljših knjig o velikem komunističnem genocidnem zločinu.

Neopisljivost groze

Uvodoma je pojasnil, zakaj je šele zdaj napisal to knjigo. V taborišču v Spittalu ga je oče prosil, naj na kratko napiše, kaj je doživel v komunističnem zaporu. »Spomnim se, kako sem sedel pri mizi v naši majhni taboriščni sobici, ki je bila predeljena, da je bilo prostora za dve družini. Na polo papirja, ki mi jo je izročil ata, sem napisal svoje ime in datum. Potem pa se je ustavilo. Kako naj opišem, kar sem doživel? Na zunaj je bilo vse zelo enostavno. Tega dne sem bil vrnjen, tega dne sem bil tu in potem tam, a kako naj povem, kaj smo takrat občutili? Za suhoparnim stavkom, recimo, da so nekoga pretepli ali ustrelili, je bila groza, ki je nisem znal izraziti. Kaj lahko poveš o njej, ko si jo prestal? O nočnih zasliševanjih ne bo razumel, kdor ni kaj takega izkusil. Kako povedati, ne da bi izzvenelo kot samohvala, da si molčal, ko je vendar vsakemu razumljivo, da ne smeš zasliševalcem povedati ničesar; in celo dejstvo, da si stal pred puškami, ne zveni preveč travmatično. Kako opisati tesnobo v bunkerju, če si je še sam nisem znal razložiti? Odločil sem se, da napišem le suha dejstva. Ko pa sem pričel pisati, sem uvidel, da je dejstev zelo malo. Ko napišeš, da si stradal, nisi povedal nič. Meseci stradanja so dejstvo, a ko ga zapišeš, se dnevi, ure in minute stiske spremenijo v informacijo. Kako govoriti o trenutkih brez konca, o bolečini, ki ni huda, ker je bolečina, marveč ker je brezupna? Kako zapisati tako, da dejstva ne bi izgubila vsebine, a da hkrati ne bi izzvenelo napihnjeno? Večina mojih doživetij tisto leto in pol se je dogajala v notranjosti, nekje znotraj mene. Ujetnik in arestant, kot sem bil jaz, ni imel veliko objektivnih podatkov. Sklenil sem, da napišem le kronološki pregled dogodkov. /.../ Ata je vzel list v roke, ga pogledal, počasi zganil in vtaknil v žep, mi pokimal in odšel po opravkih. Hudo mu je moralo biti. /.../ Nikoli me ni slišal pripovedovati o tistih hudih mesecih, ki so bili zame neznansko dolgi in polni tesnobe ter so mi dolgo predstavljali zapečateno, čeprav nepozabljeno poglavje življenja.«

Toda že zbirka Kremžarjevih črtic Sivi dnevi, ki je izšla leta 1962 v Buenos Airesu, je dala vedeti, da za tistimi utrinki tiči zgodba, ki bi bila vredna podrobne spominske pripovedi. Kasneje je za svoje otroke napisal družinsko kroniko in mislil je, da je njegova pričevanjska dolžnost s tem končana. »Prvič sem podvomil o tem, ko sem pred leti naletel na gojenca škofovih zavodov, ki ni nikoli slišal, da prebiva v prostorih, ki so bili komunistična mučilnica in eno največjih koncentracijskih taborišč na Slovenskem.«

Marko Kremžar s starši v Spittalu leta 1947.

Preboj pri Borovljah

V prvem delu knjige je prikazal razmere in občutke v dnevih, ko se je bližal konec vojne, ter stiske ter dileme, ki so se porajale ob misli in odločitvi, da se on in družina umaknejo iz Ljubljane pred prodirajočimi partizani na Koroško. Potem ko so begunski množici pri Borovljah pot ustavili partizani, je preboj opisal z naslednjimi besedami: »Z Zmagom sva pojedla in čakala, da se izza ovinka prikažejo prvi vozovi. Ni se nama ljubilo nazaj, da bi vprašala, zakaj stojimo. Molčala sva in tuhtala, ko je za gozdom pod nama vžgalo, kot bi bil sodni dan. Ni bilo slišati posamičnih strelov niti drdranja strojnic niti eksplozij granat. Vse je bilo kot en sam izbruh neštetih cevi avtomatskega orožja. Nikdar nisem slišal takega streljanja. Ni se pričelo z enim strelom. Bila je kot dolga, strašna, nepretrgana salva.«

Kot je znano, so si morali domobranci 10. maja 1945 s silo izbojevati prehod čez Dravo. Preboj je opravil Rupnikov bataljon. Cena na partizanski strani je bila, kot pogosto, visoka. Partizanskemu vodstvu – kar je bilo tako rekoč pravilo – cena v življenjih ni bila pomembna.

Marko Kremžar VIR: Demokracija / Dane Kostrič

»Nista me poznali«

Vetrinjsko taborišče: »V nedeljo, 13. maja, me je poiskal ata in rekel: 'Mama in tetka sta prišli.' Ni bilo veselja v njegovem glasu. Le skrb. Hotel sem steči, da bi ju pozdravil, pa me je ata ustavil. Povedal je, da sta obe silno izmučeni, da sta kakor odsotni, da ne govorita ... in da nikogar ne prepoznata.

Ko sem ju zagledal, sem skočil k njima in ju objel. Pa nista vrnili objema. Gledali sta me z odsotnimi očmi. Nista me poznali.« Bili sta v hudem šoku, saj so begunsko kolono pri Tržiču partizani hudo obstreljevali.

Včasih kakšno je stvar pojasnil za nazaj: »Ko se je pojavila OF in z njo partizani, je oče Rupert /Viktor Rupert/ gledal na vse to zelo kritično. Ni se vtikal v politiko, a kot železničar je komuniste dobro poznal in jim ni zaupal. Ko so prišli k njemu, naj bi z denarjem podprl OF, je to odklonil pa tudi jasno povedal, da ne odobrava komunističnih likvidacij. Zagrozili so mu, a mož kljub temu ni spremenil mišljenja. Nekoč, leta 1944, so postavili bombo pod ploščad njegove lokomotive. Raztrgala je njega in kurjača. Ni šlo za železniško sabotažo, marveč za premišljen umor. Človeka, ki je mislil z lastilo glavo in se ni bal jasno povedati, kar je mislil, je bilo treba spraviti s poti vsem ostalim v svarilo.«

Po »bitki« in porazu ...

Kremžar je ves čas zelo natančen, stvaren, nikjer ni pretiravanja niti preveč čustev ali celo sovraštva do krvnikov. Tudi glede nekaterih povojnih očitkov v emigrantskih vrstah o tem, zakaj v Vetrinju vodstvo domobrancev ni razpustilo, je zelo stvaren: »Kasneje je bilo v emigraciji tu in tam slišati, da smo se takrat domobranci 'še vedno šli vojake', čeprav nismo imeli orožja. Menim, da ta kritika ni upravičena. Celo vojne ujetnike cenijo nasprotniki po stopnji njihove notranje discipline, ki je bila tudi izraz samospoštovanja. Domobranci smo bili slovenska vojska in smo se po zaslugi oficirjev in moštva tudi vedli tako. Sicer pa, kot vemo danes, položaj slovenske vojske po tem, ko se je umaknila k zaveznikom, ni bil nujno kritičen. Znano je, da nekaterih vojaških enot iz Ukrajine, Belorusije in baltskih dežel, ki so se borile proti sovjetskim komunistom, celo v sklopu nemške vojske, zavezniki niso vrnili v roke sovražnikov. Tudi domobranci in četniki, ki so se umaknili na Primorsko, kjer so bile ameriške zasedbene čete, so dobili varstvo. Prav tako ni več skrivnost, da ameriški general Eisenhower npr. ni dovolil niti razorožit­ve nekaterih protikomunističnih oddelkov. Ni bilo mogoče predvidevati, da bodo Angleži ravnali drugače in da bodo komunisti zamenjali slovensko Koroško za ceno maščevanja nad svojimi nasprotniki.«

Verjetno je tu težko govoriti o maščevanju, ampak o premočrtnem komunističnem zasledovanju ciljev revolucije priti na oblast, in to popolnoma in total(itar)no. Z ubijanjem so poleti 1941 namreč začeli, ga ves čas vojne na debelo prakticirali in z njim ter z vsesplošnim nasiljem in zastraševanjem po vojni tudi končali.

»Nekateri menijo, da bi se domobranci rešili, če bi se preoblekli v civilne obleke. Ta ali oni morda. Vendar ali je verjetno, da jugoslovanske oblasti ne bi zahtevale njihove vrnitve, če bi se dvanajst tisoč mož in fantov pomešalo med civilne begunce? Ali ne bi v takem primeru Angleži vrnili vseh, kot so naredili s kozaki v Lienzu?«

Škofovi zavodi v Šentvidu, po vojni komunistično koncentracijsko taborišče leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična mučilnica v Šentvidu

Po opisih partizanskih divjanj v koncentracijskem taborišču v Kranju takoj po vrnitvi s Koroške se je začel pekel v »škofovih zavodih« v Šentvidu. »Na veliko potrebo nisem šel celih 16 dni. /.../ Potem pa me je neke noči zvila po trebuhu huda bolečina. Odpravil sem se proti bližnjemu sodu. Bil je poln, da je teklo čez. Privlekel sem se čez ležeča telesa do drugega, ki je bil prav tako prepoln.

Nikdar ne bom pozabil, kako sem se tisto noč komaj privlekel do vrat in na vseh štirih prosil stražarja, ki je stal na pragu, naj me pusti na stranišče. S svojega mesta ob luči, ki je prihajala skozi priprta vrata iz hodnika, je partizan lahko videl, da sta soda polna. Namesto odgovora mi je grozil s strelom. Od bolečine in slabosti sem bolj ležal kot stal pokonci. Tudi puška me ni mogla premakniti. /.../

Nekoč se je nekdo, ki je ležal blizu mene, vrnil od obiska 'jame'. Spomnim se, kako nas je potolažil: 'Fantje, če mislite, da smo mi lačni, ni to še nič. Na vrtu pred stavbo sem videl, da leži na prostem oddelek Grkov. So pravi okostnjaki. Ti so še bolj sestradani kot mi.' Spomnil sem se na grške vojake pred dravskim mostom in kako je mina enemu od njih odtrgala nogo. Verjetno so bili vrnjeni kot mi, ker so prišli do Angležev iz Jugoslavije. Nobena uradna statistika ne ve o njih ničesar, a skoraj gotovo počivajo tudi njihova izmučena telesa v slovenski zemlji.«

Oznovska odbiranja za smrt

Kremžar je podrobno opisal, kako so razni neznani partizani, ki so očitno prihajali od vsepovsod, iskali med ujetniki domobrance iz določenih krajev. Tako so ujetniki nenehno izginevali ne glede na starost ali vojaški staž. »Sredi noči so se redno odprla vrata. Ker je na hodniku svetila luč, smo videli le temne obrise partizanov, ki so stali na pragu. Bili so oboroženi z brzostrelkami. Nekdo, o katerem so rekli, da je komisar, a ga nisem nikdar videl v obraz, je imel v roki list papirja. Počasi in glasno je klical imena in priimke teh, ki so bili na seznamu. Navadno so bili prvi na vrsti tisti, ki so jih čez dan 'zasliševali'. A noč za nočjo je sledilo še veliko drugih. /.../

Navadno nismo zaspali, dokler niso prišli 'klicat'. Šele ko so se za tisto noč zaprla vrata, si vedel, da imaš pred seboj še dan življenja. Nihče ni zagotovo vedel, kaj se godi s tistimi, ki jih ponoči odpeljejo, a med nami je vladala neka neizgovorjena gotovost, da jih peljejo v smrt. Nismo se motili.«

Komunistični zapor na Miklošičevi

Malokdo od Ljubljančanov danes ve, da je bil za sodno palačo, na Miklošičevi, kjer je danes hotel Kompas, zapor, v katerem so se več let po vojni dogajale hude strahote in »zanimivosti«. Kremžar je mnoge opisal: »Čudil sem se, koliko je bilo med nami mož, ki niso imeli najmanjšega pojma, zakaj so jih zaprli. Eden takih je bil prav Janez Jalen, duhovnik, pisec čudovitih povesti, ki sem jih včasih s takim veseljem prebiral. Na vse mogoče načine je ta dobri, a neukrotljivi mož zahteval, da dobi obtožnico, pa so se mu ječarji le smejali. Zahteval je tudi, da ga pride obiskat njegov pisateljski kolega in duhovniški sobrat, bližnji rojak Franc Finžgar, ki je bil vso dobo revolucije na strani OF in bi lahko posredoval za njegovo prostost. Pa ni bilo nič. Končno nismo vedeli, če je bil avtor Ovčarja Marka bolj ogorčen nad komunisti, ki so ga imeli zaprtega, ali nad Finžgarjem, ki je pri vsem tem lepo stal ob strani.«

Marko Kremžar z ženo in papež Janez Pavel II.

Zasliševanja Ozne

»Vedno je šlo za nekak dvoboj. Na vse načine so poskušali zlomiti našo odpornost. Ovetljevanje z močno lučjo, surovost in prijaznost, grožnje in obljube, razumevanje in sramotenje, vprašanja in obtožbe, spraševanje v zaupnem pogovoru z enim zasliševalcem pa spet z dvema, z lučjo v očeh, pod opazovanjem tretjega, ki je bil v sosednji sobi skrit za mrežico v steni – vse se je vrstilo. /.../ Končno sem ugotovil, da jih zanimajo le podatki o Slovenski legiji. /.../

Kasneje sem izvedel, da je že v škofovih zavodih povedal oznovcem, da sem bil, med drugim, tudi jaz član Slovenske legije. Gledano od zunaj bi to pomenilo, da me je izdal, a mu nisem tega nikoli zameril. Bil je oče več otrok, obljubljali so mu, da ga bodo pustili pri življenju in oprostili, če pove vse, kar ve o Slovenski legiji. Obenem pa so ga mučili tako, da so mu, strastnemu kadilcu, ugašali žareče cigarete na koži. Kmalu po prihodu na sodnijo so ga po nočnem zaslišanju vrgli v celico, pretepenega in z odprtimi ranami po vsem telesu, da ni mogel ne ležati ne sedeti.«

Marko Kremžar VIR: Demokracija

Med smrtjo in življenjem

To je le nekaj drobcev iz spominov dr. Marka Kremžarja. Dolgo smo pričakovali njihov izid. Imamo jih, polni so pretresljivih opisov. Knjiga izvrstno dopolnjuje njegovo prejšnjo, ki je izšla leta 2000 pri Družini, Med smrtjo in življenjem, v kateri je z izredno natančnostjo in z vsakomur razumljivim jezikom opisal čas komunistične revolucije in protirevolucije na Slovenskem. Obe knjigi se izvrstno dopolnjujeta. Kdor ju bo prebral, bo izvedel zelo veliko o komunističnem genocidu, ki je usodno zasekal v narodovo jedro, kar bomo Slovenci še dolgo čutili.

Ivo Žajdela, Leto brez sonca, Demokracija, 7. 11. 2002Besedilo v wordu: Matija Ogrin, Spomin – sonce prihodnosti, Zaveza, št. 45, 2002

Marko Kremžar, Slovenija molči, Tezno, Družina, 22. 8. 1999Besedilo v wordu: Marko Kremžar, Ob uvodu v Črno knjigo, Zaveza, št. 44, 2002

Metod Berlec, Marko Kremžar, Ponarejanje resnice je vedno krivica, Demokracija, 7. 8. 2003Marko Kremžar, Stari in novi spomeniki, Družina, 8. 2. 2004

Marko Kremžar, Čas je že ...!, Gregorij Rozman, Družina, 11. 12. 2005Bogomir Štefanič, Veliko življenja, Slovenija, Marko Kremžar, Družina, 30. 7. 2006

Marko Kremžar, Tiranija svobode?, Demokracija, 24. 12. 2009Marko Kremžar, Žrtve čakajo, Demokracija, 29. 7. 2010

Metod Berlec, Marko Kremžar, Sodelovanje pomladnih strank je potrebno, Demokracija, 11. 8. 2011Marko Kremžar, Globlja kriza, Družina, 2. 10. 2011

Marko Kremžar, Žrtve in grobišča revolucije, Demokracija, 11. 6. 2015Bogomir Štefanič, V križiščnem času, Justin Stanovnik, Marko Kremžar, Družina, 22. 4. 2018

Matija Ogrin, Marko Kremžar 1928–2021, Družina, 20. 6. 2021Urška Makovec, Velikan katoliške misli, Družina, 20. 6. 2021

K. S., Slovo od velikega Slovenca, Marko Kremžar, Družina, 27. 6. 2021Tino Mamić, Dr. Marko Kremžar, Domovina, 17. 6. 2021

Jože Dežman, Mitja Ferenc, Marko Kremžar z ženo in Pavel Jamnik, v Argentini.

1/8