Nadaljevanje iz: Goli otok, Sveti Grgur, Božidar Jezernik [4]

Pri Mladinski knjigi je leta 2021 izšla monumentalna monografija Zgodovina Golega otoka hrvaškega zgodovinarja Martina Previšića (Zagreb, 1984) docenta na Katedri za hrvaško zgodovino Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu.

Zgodovina komunističnega nasilja nad lastnimi ljudmi

620 strani obsežna zgodovinska knjiga, ki jo je v slovenski jezik prevedel Andrej E. Skubic, prinaša celovit in večplasten prikaz življenja v komunističnem taborišču na Golem otoku med letoma 1949 in 1956, ko so bili tam zaprti politični zaporniki, povezani z Informbirojem. Skozi taborišče je šlo okoli 13.000 zapornikov oziroma internirancev.

Knjiga je nastajala več kot desetletje, temelji na arhivskih virih in literaturi. S to tematiko se je Previšić znanstveno ukvarjal že v svoji doktorski disertaciji. Vse se je začelo v Zagrebu 14. julija 2009 na odprtju razstave Človeška mera Golega otoka, na kateri je spoznal nekaj taboriščnikov in načel pogovore, ki so bili prvi korak pri obdelavi te teme. V spremni besedi je zapisal, da so mu poleg širokega znanja, ki mu je pomagalo pri kakovostnem raziskovanju, največ pomenili številni pogovori s preživelimi taboriščniki.

Mihael Cenc in Andrej Aplenc na okrogli mizi 70 let Golega otoka (med njima Alenka Puhar, muzej VSO, 27. 2. 2019). Foto: Ivo Žajdela

Številni preživeli niso hoteli govoriti zaradi strahu in travm

Skupaj je intervjuval 25 ljudi: 21 moških in štiri ženske, od tega devet iz Hrvaške, 14 iz Srbije in tri iz Slovenije (Radovan Hrast, Andrej Aplenc in Mihael Cenc). Z rahločutnostjo do vsakega je avtor znanstveno natančno in poglobljeno predstavil strašljivo golootoško obdobje. Številni preživeli niso hoteli govoriti zaradi strahu, travm, nelagodja, nezaupanja, sramu, razočaranja ali pozabe. Tudi tako je grozljivo udbovsko nasilje na Golem otoku pohabilo ljudi. Moral je upoštevati, da čas odteka, saj je bila večina redkih preživelih stara že okoli devetdeset let. Pomembno je, da ne pozabimo tega obdobja in tragične usode partizanskih veteranov na Golem otoku. Knjiga je v izvirniku izšla leta 2019 pri hrvaški založbi Fraktura.

Avtorju je uspelo napisati pretresljivo in nepristransko interpretacijo travmatične jugoslovanske komunistične preteklosti in zgodovine: nasilja nad lastnimi ljudmi.

Informbiro, spor z Stalinom, goljufanje Zahoda

Martin Previšić je v knjigi prikazal vse vidike, povezane z udbovskim taboriščem na Golem otoku. Opisal je spor Josipa Broza Tita s Stalinom, potem ko je ta nanj pritisnil z resolucijo Informbiroja. Z njo si je želel Stalin povsem pokoriti nekoliko samosvojega jugoslovanskega partijskega voditelja. Broz je vedel, da se lahko upre mogočniku Stalinu, saj je računal na to, da bo dobil podporo z Zahoda. In res jo je, Zahod, predvsem Združene države Amerike, so na začetku 50. let v Jugoslavijo pošiljale velike količine hrane, različnih strojev, vojaške opreme in drugih darov. S tem darilom, za katerega pa se Broz ni nikoli odkupil, je želel Zahod Brozovo Jugoslavijo imeti na svoji geopolitični strani.

Edvard Kardelj, Josip Broz - Tito in Moša Pijade, arhitekti komunistične mučilnice Jugoslavija, na nekem drugem otoku, na Brionih leta 1952.

Josip Broz Tito se je kruto znesel nad »svojimi«

Toda Broz je ostal komunist in stalinist, pravzaprav najbolj trde sorte. Kruto se je znesel nad »svojimi«, nad mnogimi, ki jih je pred tem »ustvaril« (povsem indoktriniral) med vojno med partizanstvom, v tajni službi (Ozna, Udba) in nasploh v Komunistični partiji.

Mnogi med njimi, povsem indoktrinirali, niso mogli razumeti, da naenkrat Stalin ni bil več veliki zaveznik Broza, Jugoslavije in KPJ. Spor s Stalinom je bil za mnoge komuniste velik šok. Mnogi so se izrekali za Stalina. Udba jih je veliko zaprla in brez sojenja zadrževala v zaporih, skupaj 15.800. Več tisoč jih je vozila v izolacijo na otokih Goli otok in Sveti Grgur, zaprte pa je imela tudi v Stari Gradiški, Bileći in še drugod. Tudi tam je z njimi ravnala podobno posurovelo, kot na Golem otoku.

V Previšićevi knjigi izvemo veliko novega o Golem otoku

V knjigi izvemo veliko do zdaj neznanih podatkov o Golem otoku. Prve zapornike je Udba na Goli otok pripeljala spomladi 1949 iz kaznilnice v Lepoglavi. Bilo jih je od 150 do 200 in po navodilih Udbe so zgradili prve objekte. Gradnjo je vodil visok srbski udbovec Jovo Kapičić, doma iz Črne gore, ki je za šefa Udbe Rankovića opravljal posebna, to je umazana opravila.

Prve »prave« kaznjence, t. i. ibejevce (IB je bila kratica za Informbiro), je Udba izkrcala na Goli otok 7. julija 1949. Na začetku nasilja ni bilo. 25. julija 1949 je Udba na Goli otok pripeljala skupino t. i. Bosancev, internirancev iz Bosne. Ti so na Golem otoku začeli z znanim nasiljem. Previšić je v arhivih Udbe ugotovil, da je šlo za ljudi, ki so jih obvladovali udbovski vrinjenci. Vodil jih je Borivoje Viskić - Bor, najhujši nasilnež med njimi pa je bil Esad Šabanac.

Ti »Bosanci« so vpeljali sistem vsesplošnega izjemno okrutnega nasilja. Od verbalnega z žaljivkami, nenehnimi pozivi k »revidiranju« stališč, vzklikanji parol Titu in partiji, s petjem borbenih pesmi, do sistema kaznovanja (t. i. bojkot) in fizičnega nasilja. Vpeljali so tudi t. i. špalir (tudi stroj, šiba), s katerim so sprejemali novince na Golem otoku. Vsi »stari« golootočani so naredili špalir iz dveh vrst, sestavljen tudi iz 3.000 in več ljudi, dolg tudi dva kilometra. Skozi ta špalir so morali iti novinci, »stari« golootočani pa so se nanje drli, jih žalili, pljuvali in tudi neusmiljeno pretepali. Seveda ne vsi, saj so nekateri udarce le nakazali.

Taborišči Stara Žica in Velika Žica 2

Avtor je v knjigi opisal vse objekte ter vrstni red njihovega nastanka in uporabe. Prvo taborišče je bilo na območju majhnega zalivčka, kjer danes pristajajo plovila na Golem otoku. Taboriščniki so živeli v barakah, okoli katerih je bila bodeča žica (zato se je imenovalo Stara Žica), s stražarskimi stolpi. Udba je uporabljala tudi reflektorje, elektriko pa so pridobivali z generatorjem.

Od tega taborišča ni ostalo nič, saj so kasneje, po ukinitvi »ibejevskega« Golega otoka leta 1956, tam gradili zidane stavbe, v njih pa so bila domovanja in delavnice za »navadne« zapornike, ki so bili na Golem otoku do zaprtja leta 1988. Čez dve ali tri leta so taborišče preselili v zaliv na južni strani otoka, avtor ga imenuje Velika Žica 2. Povsem ločeno, vzhodno od tega taborišča, je bilo nekaj časa tudi manjše taborišče za ženske.

Drugo taborišče (Žica) na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

Z »dvomotorci« so ravnali še posebej kruto

Udba je med metode trpinčenja uvedla tudi t. i. dvomotorstvo. Potem ko so nekatere najprej izpustili z Golega otoka, so jih nato spet aretirali in odpeljali nazaj. S temi »dvomotorci« so potem ravnali še posebej kruto. Od neusmiljenega pretepanja v špalirju, do bojkotov in drugega nasilja.

Bojkot je pomenil, da so nekoga popolnoma socialno izolirali. Nihče se z njim ni smel pogovarjati, vsak ga je lahko po mili volji pretepal, bojkotiranci so morali opravljati najbolj težka in neprijetna opravila.

Bili so primeri, ko se nekateri nikakor niso hoteli podrediti »revidiranju«, to je spremenitvi svojih »napačnih« stališč o novi komunistični stvarnosti v Jugoslaviji. Med njimi so prevladovali največji oboževalci Stalina in Sovjetske zveze. Ti so bili skoraj stalno v »bojkotu«, nekatere so tako trpinčili, da so jih tudi ubili.

Dolžnost spomina – Goli otok danes

Inštitut Nove revije je leta 2021 izdal zbornik Goli otok po sedemdesetih letih, uredila ga je Manca Erzetič, v katerem je objavljenih devet vsebinsko različnih besedil devetih avtorjev o Golem otoku, od spominskih ter refleksivnih do več tehtnih politično-socioloških analiz in razmišljanj. Andrej Aplenc je pod naslovom Dvakrat na Golem otoku – Osebno pričevanje napisal še en spomin na svojo kalvarijo na Golem otoku in razmislek o njej. Na Golem otoku je bil zaprt eno leto. Po izpustitvi se je uprl zahtevi Udbe za sodelovanje, zato je bil ponovno zaprt na Golem otoku za dve leti. V pričevanju je povedal svoje mnenje o osnovnem namenu Golega otoka, kjer je Udba uporabljala skrajne fizične ter psihične pritiske za moralni in psihični zlom zapornikov. V 90. letih, v novi državi Republiki Sloveniji, je bil sodno rehabilitiran.

Kamnolom na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

Golootoška šola udbovskega samoupravljanja

Manca Erzetič piše o Golem otoku kot totalitaristični zastraševalni metodi komunističnega režima, poleg morilske medvojne revolucije, povojnih pomorov, zaplemb in zapiranj samo še o eni v vrsti mnogih.

Mira Miladinovič Zalaznik je v prispevku Dolžnost spomina – Goli otok danes podala študijo primera mornariškega časnika, hidroletalca in partizana Ivana Konteja. Po sprejetju resolucije Informbiroja 28. junija 1948 se ni ogradil od brata, ki se je izrekel za Stalina. Zaradi agitacije in propagande so ga obsodili na osem let strogega zapora. V zaporih, tudi v koncentracijskem taborišču Goli otok, je prebil šest let in tri mesece.

Božidar Jezernik je v prispevku Golootoška šola delavskega samoupravljanja zapisal, da je Komunistična partija Jugoslavije prevzem oblasti izvedla povsem v skladu z učbeniki boljševiških partijskih šol za vzpostavitev diktature proletariata.

Renato Podberšič piše o Golem otoku v zgodovinski zavesti, Bernard Nežmah o »golem« spominu na Goli otok, Dean Komel se je vprašal zakaj nas ni več strah Golega otoka, Marijan Rogić je prispeval osebno pripoved o Golem otoku, Stjepan Štivić pa piše o gojenju spomina na Goli otok na Hrvaškem.

Bernard Nežmah, Goli otok po sedemdesetih letih, Mladina, 4. 6. 2021Martin Previšić, Zgodovina Golega otoka, predgovor, Mladinska knjiga, 2021

Martin Previšić, Broj kažnjenika na Golom otoku, HZ 1, 2013Martin Previšić, Ekohistorijski aspekti proučavanja logora na Golom otoku, 2017

Martin Previšić, Povijest logora na Golom otoku, doktorski rad, Zagreb, 2014Biserka Karneža Cerjak, Ko Goli otok razgali, Reporter, 18. 8. 2008

Ivan Puc, Vaše kosti bodo bolj bele kot marmor, Mihael Cenc, Andrej Aplenc, Radovan Hrast, Reporter, 6. 7. 2009Ivan Puc, Goli, umazani, zli, Reporter, 16. 5. 2011

Bogdan Sajovic, Goli otok, Nova kategorija - golootočani, Demokracija, 16. 7. 2009

Luka Tripalo, U totalitarnim sustavima nepravda je općeljudsko iskustvo, Goli otok, Tiha G. Gudac, Glas Koncila, 25. 8. 2024

1/7