»Z nasiljem je neznanska manjšina vladajočih komunistov obvladovala neznansko večino drugih državljanov, s propagando pa je ista manjšina prikrivala nasilje ter nenehno proizvajala samohvalo in nepregledne količine puhlega leporečja. Ker se je omenjena propaganda v največji meri širila z govorjeno in pisano besedo, je razumljivo, kakšen pomen so dobili besedni ustvarjalci od časnikarjev do književnikov. Vsaka svobodna beseda v tisku je bila potencialna nevarnost za režim, vsak po svoje misleči in pišoči književnik je predstavljal zametek politične opozicije proti režimu. Tako je književnost med komunistično diktaturo doživljala nezaslišano pozornost oblasti: političnih voditeljev, ki so se spoznali na 'vse', različnih cenzorjev in uradnih kritikov pa tudi režimskih priganjačev in vohunov.« S temi mislimi je začel svoj prispevek Intelektualci pod pezo stalinizma v reviji Demokracija (6. 8. 2009) Andrijan Lah, avtor knjige Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih (založba Družina, 2017).

Komunisti v Jugoslaviji po sovjetskem »vzoru« 

Nadaljeval je, da je vzorec odnosa komunističnih oblastnikov do književnikov in književnosti znan že iz Sovjetske zveze in se kaže kot preganjanje, zapiranje in ubijanje intelektualcev. »Življenjske poti pisateljev so se pogosto končale s smrtjo. Več kot 600 pisateljev Sovjetske zveze je šlo v teh časih skozi zapore in taborišča. Od kakšnih 700 pisateljev, ki so se udeležili 1. pisateljskega kongresa leta 1934, jih je do 2. kongresa leta 1954 preživelo samo 50. Najtežja leta, med 1937 in 1943, so zahtevala največ žrtev ... Veliko je bilo samomorilcev, veliko tistih, ki so po prihodu iz taborišč umrli zaradi shiranosti in bolezni ... Zadnja velika čistka pisateljev je bila 12. avgusta 1952 med kampanjo zoper kozmopolitizem, ko so v eni noči ustrelili 26 pesnikov in pisateljev judovskega rodu ... Naravna smrt je bila v tem času pravi blagor, ki so ga bili deležni le redki izbranci,« je zapisal Drago Bajt o sovjetskih književnikih v knjigi Samizdat, kratek oris s primeri (1983). Ker se je jugoslovanski režim popolnoma zgledoval po »velikem bratu«, je bilo skoraj neizogibno, da so podobno počeli tudi z jugoslovanskimi književniki.

Oče Gustav in sin Gregor Strniša

Nato je Lah navedel nekaj primerov. Najstarejši na vsekakor nepopolnem seznamu je bil Gustav Strniša (1887–1970), pesnik in pisatelj, oče pesnika, pisatelja in dramatika Gregorja Strniše. Drago Bajt je v knjigi Gregor Strniša (1993) takole predstavil zaporništvo družine Strniša: »19. maja se je Gregor kot dijak skupaj z očetom znašel v priporu, obtožili so jih, skupaj s peterico drugih, da so se povezali s pobeglimi emigranti in vojnimi zločinci, da bi nasilno zrušili državno ureditev v FLRJ, da so bili v službi tuje obveščevalne službe in da so pomagali tujim državljanom, ki so prišli ilegalno čez mejo. Šlo je za obisk sorodnika Palovca, Gregorjevega bratranca, ki se je takoj po vojni ukaknil v Avstrijo. Gregorja so še posebej obtožili, da je izdal tujcem strogo varovane državne skrivnosti, v resnici pa je bratrancu pokazal le nekaj stavb v Ljubljani. 5. oktobra so obsodili: mater na osem mesecev, očeta na eno leto odvzema prostosti, popolno zaplembo premoženja in izgubo državljanskih pravic ... Na tožilčevo pritožbo je vrhovno sodišče zvišalo kazen: očetu na dve leti s prisilnim delom, zaplembo premoženja in izgubo državljanskih pravic, sinu pa na štiri leta s prisilnim delom ... Oče je odslužil kazen 19. maja 1951.«

Andrijan Lah na predstavitvi knjige Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih (založba Družina, 2017), levo Alenka Puhar, desno Ifigenija Zagoričnik Simonović. FOTO: Tatjana Splichal

Komunistično nasilje nad književniki duhovniki 

Januš Golec (1888–1965) je bil pisatelj, časnikar in duhovnik. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci zaprli in nato izgnali. Komunistično sodišče ga je obsodilo na sedem let strogega zapora, ki ga je prestajal od leta 1947 do 1953, češ da je pomagal ljudem čez avstrijsko mejo. Več o Golcu in drugih zaprtih duhovnikih v knjigi Cerkev na zatožni klopi (2005) pisala Tamara Greisser Pečar.

Tudi Joža Lovrenčič (1890–1952) je bil pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec. Potem ko so Nemci med drugo svetovno vojno dovolili delovanje slovenske gimnazije v Gorici, je bil Lovrenčič njen ravnatelj. Leta 1945 so ga komunisti predvsem zaradi omenjenega ravnateljevanja zaprli, leta 1946 pa so ga »obsodili« na dve leti zapora s prisilnim delom, a so ga še isto leto »amnestirali«. Z nacionalnega vidika je bila slovenska gimnazija v Gorici pomembna in dragocena pridobitev, za ravnateljevanje tej ustanovi v težkem vojnem času pa bi Lovrenčič zaslužil prej nagrado kot zapor.

Znani avtor Bobrov Janez Jalen (1891–1966) je bil pisatelj, dramatik in duhovnik. Leta 1945 so ga komunisti za tri tedne zaprli v Ljubljani. Zasliševal ga je Ivan Maček - Matija. France Pibernik v knjigi Janez Jalen (2003) navedel nekaj daljši Jalnov zapor, in sicer od 25. 6. do 18. 8. 1945. V sodnih spisih je bil Jalen omenjen v poglavju Organizacija protikomu­nističnih verskih skupin.

Zaliv na Golem otoku, kraj trpljenja mnogih žrtev komunističnega nasilja (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Zapirali so jih tudi v mučilnico na Golem otoku

Naslednja žrtev komunističnega režima pri nas je bil Vinko Möderndorfer (1894–1958), zbiralec ljudskega blaga, narodopisec in publicist, ded pesnika, dramatika in režiserja Vinka Möderndorferja. Žilevski je v svoji knjigi Otok brez milosti (1995) omenil Möderndorferja med zaprtimi oporečniki režima oziroma informbirojevci. »Obsodili« so ga na dve leti in je bil zaprt od začetka leta 1949 do 1951 na Golem otoku.

Radivoj Rehar (1894–1969) je bil pesnik, pisatelj in dramatik, prevajalec in časnikar. Ker je med drugo svetovno vojno v Ljubljani izdal več knjig, med njimi pustolovsko-mitološki roman Argonavti, je s tem kršil »kulturni molk«, ki so ga zapovedali komunisti. Po vojni zaradi tega ni dobil službe. Imel je zvezo z angleškim konzulatom, kar je bilo oblasti dodatno skrajno sumljivo. Obsodili so ga zaradi »vohunjenja«: Reharja in še dva sotrpina so »obsodili« na dosmrtno prisilno delo. Reharja so spomladi 1954 izpustili.

Jožef Pogačnik (1902–1980) je bil pesnik, pisatelj, prevajalec in publicist ter duhovnik, med letoma 1963 in 1980 pa ljubljanski nadškof. Leta 1946 so ga »obsodili« na 9 let zapora, po pritožbi pa so mu »kazen« zmanjšali na pet let. Pogojno so ga izpustili leta 1950.

Vladimir Premru (1902–1949), pesnik pisatelj in prevajalec, je še eden od ljudi, ki so jih v Sloveniji aretirali zaradi informbiroja. »Obsodili« so ga na dve leti zapora, vendar je leta 1949, verjetno v zaporu, umrl.

Ludvik Mrzel (1904–1971) je bil pesnik, pisatelj, prevajalec in publicist. Zaradi informbiroja so ga »obsodili« na 12 let zapora in je v zaporih, med drugim na Golem otoku, preživel kar sedem let.

Mileno Mohorič so na koncu uničili v umobolnici

Posebna žrtev režima je bila Milena Mohorič (1905–1972), poročena Premru, žena Vladimirja Premruja, pesnica, pisateljica in publicistka. O njej je Angela Vode v Skritem spominu zapisala: »Predvojna komunistka ... Slovela po radikalnosti. Med vojno je delala v OF, nato je bila internirana v Italiji. Kot profesorica na Visoki pedagoški šoli v Ljubljani je bila leta 1949 aretirana, češ da se je opredelila za informbiro, nato je bila poslana v psihiatrično bolnico, kjer je ostala skoraj do smrti.«

Ljubi Prenner so na vso moč preprečevali poklicno delovanje

S tedanjo komunistično oblastjo je imela težave tudi odvetnica Ljuba Prenner (1906–1977), tudi pisateljica, dramatičarka in publicistka. Komunistom se je zamerila, ker se je prizadevno zavzemala za obtožence, ki jih je branila kot odvetnica. Znano je namreč, da so bili zagovorniki obtožencev v komunističnem sodstvu samo dekoracija, njihovo zavzemanje za obdolžence pa je bilo označeno kot protirežimsko dejanje, katerega posledica je bila sprememba zagovornika v naslednjega obtoženca. Prennerjevo so aretirali 1. 3. 1947, v preiskovalnem zaporu pa je bila do 11. aprila 1947. Znova so jo zaprli leta 1949, nato pa je 18 mesecev preživela na prisilnem delu v Ferdrengu pri Kočevju. Komunisti so ji kasneje na vso moč preprečevali poklicno delovanje, o čemer priča citat iz pisma Kraigherja Beblerju leta 1953: »Prennerjeva: se obnaša in nastopa kot naš sovražnik, ima precej zmedene nemogoče pojme, daje nazadnjaške izjave. Z ozirom na to ji ni mogoče dovoliti samostojne advokatske prakse. Bila je v preiskavi UDB in na družbeno koristnem delu zaradi širjenje klevet, sovražnih parol in komentarjev.«

Andrijan Lah, Intelektualci pod pezo stalinizma, Goli otok, Demokracija, 6. 8. 2009Ženja Leiler, Pisatelji v zaporu, Andrijan Lah, Delo, 8. 8. 2017

Biserka Karneža, Ko rečeš, še vedno ne vem, zakaj sem bil zaprt, Andrijan Lah, Reporter, 24. 7. 2017Denis Poniž, Nebo na kvadrate, knjiga Andrijan Lah Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih, Zvon, št. 1, 2018

Nadaljevanje v: Andrijan Lah, književniki zaporniki, Goli otok [2]

1/4