Nadaljevanje iz: Zmago Jelinčič in Udba [3]

Ločeno mnenje predsednika komisije Janez Lukač je bilo takšno, kot bi ga napisal Zmago Jelinčič. Ta je na komisijo naslovil vlogo z besedilom, ki je bilo skrajno zavajajoče. Soočil jih je s konstruktom, v katerem je zlepil skupaj dve povsem različni stvari. Glavno, to je, da so ga junija 1975 obsodili zaradi sodelovanja pri ropu starega orožja iz Narodnega muzeja v Ljubljani, zaradi česar so ga najprej obsodili na pet let in šest mesecev zapora, na drugi stopnji pa na tri leta in pol, od česar je na Dobu odsedel samo dve leti in dva meseca (od 6. januarja 1975 do 1. marca 1977), je v vlogi prekril z nekakšno svojo zgodbo, ko naj bi bil imel »težave« na služenju vojaškega roka v začetku 70. let. Ni znano, koliko je na zvezi Jelinčič-komisija šlo za dogovor, toda več indicev je kazalo, da je šlo in da je »strokovna« sodelavka komisije Nataša Abram člane komisije zavajala.

Milan Kučan in Zmago Jelinčič, ptička iz ene jate. VIR: arhiv I. Ž.

Jelinčičevo zavajanje komisije

Abramova je za komisijo izdelala poročilo, v katerem je povzela Jelinčičev zavajajoči konstrukt. V njem je zapisala, da »vlagatelj zahteva popravo krivic za obdobje, ko je bil na služenju vojaškega roka v preiskavi zaradi širjenja rasne, verske in nacionalne nestrpnosti, klevetanja države in njenih organov. Po njegovi navedbi so zaradi partizanske preteklosti družin njegovih staršev vojaški preiskovalni organi poslali njegov kazenski primer v roke slovenske Službe državne varnosti«. Mimogrede, Jelinčič za kaj takšnega ni navedel nikakršnega dokaza. To je bila le njegova trditev, ki pa je bila izmišljena, vsaj v za komisijo bistvenem delu, z resničnim razlogom za njegovo obsodbo na zaporno kazen.

Abramova je nadaljevala: »Leta 1975 je bil obsojen zaradi napeljevanja h grabežu po 255/I KZ v zvezi z 250. čl./I KZ, kljub pomanjkanju dokazov so ga obsodili na 5 let zaporne kazni, po pritožbi znižali na 3,5 leta. Po prestani kazni 1,5 leta ni dobil službe, zapirali so ga ob vsakem prihodu tujih državnikov, ni prejel potnega lista ipd.« Abramova je torej nasedla Jelinčičevim trditvam, ki pa so bile popolno izkrivljenje dejanske resnice. Celo več, v poročilu članom komisije je med dokazili navedla sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 6. 1975, ki pa je člani komisije niso dobili v roke. Iz prvostopne sodbe bi namreč jasno videli, zakaj je bil Jelinčič obsojen in zaprt. V njej je predlagala obdobje prestajanja Jelinčičeve »kazni od 6. 1. 1975 do 29. 6. 1978 v pokojninsko dobo v dvojnem štetju«, nato pa pravico »do odškodnine za obdobje prestajanja kazni od 6. 1. 1975 do 1. 3. 1977«. Jelinčič je bil 1. 3. 1977 predčasno izpuščen iz zapora, zato bi bilo nerazumljivo, zakaj bi dobil pravico do pokojninske dobe v dvojnem štetju (če bi bil seveda politični, ne pa kriminalni zapornik) za izrečeno zaporno kazen, ne pa za prestano.

Jelinčičeva zadeva je puščala na vseh koncih

Očitno je zadeva puščala na vseh koncih, zato strokovni službi komisije ni preostalo drugega, kot da je Jelinčiču poslala poziv, naj svojo vlogo dopolni tako, »da bo razvidno, da je bil neupravičeno zaprt iz ideoloških, razrednih ali političnih razlogov«. 17. februarja 2003 je zato Jelinčič komisiji poslal dopis (tudi tega kot še druge z oznako državnega zbora, kar je bil očitni pritisk na komisijo in zloraba poslanske funkcije za zasebne namene), ki je vreden, da si ga podrobneje pogledamo. Med drugim je zapisal: »Leta 1970 sem bil pred preiskovalnim sodnikom vojaškega sodišča v Splitu zaslišan v zvezi s tremi členi vojnega kazenskega zakona, in sicer zaradi 'širjenja rasne, verske i nacionalne mržnje i razdora', 'širjenja lažnih vesti' in 'vređanje države, njenih organa i predstavnika'.«

Jelinčičevo sprenevedanje ali ...

»Šlo je za prijavo mojih stališč v zvezi s samostojno Slovenijo, ki v tistih časih niso bila primerna. Zagovarjal sem tezo, da Slovenija v okviru SFR Jugoslavije nima bodočnosti, da plačujemo v skupni proračun prevelike in nesorazmerne dajatve, zagovarjal sem tezo, da bo prej kot slej prišlo do razpada SFR Jugoslavije in da bo njen razpad na njenem ozemlju zahteval več žrtev kot druga svetovna vojna in da bo prišlo do, kot se je takrat reklo, bratomorne vojne med republiko Srbijo in Hrvaško seveda pa z vpletenostjo Bosne in Hercegovine. Poudarjal sem tudi problematiko albanskega življa na Kosovem in govoril o bodočih zapletih. Kritiziral sem obstoječo oblast in komunistično partijo, katere član nikoli nisem bil.

Obtožnica, ki mi jo je izročil preiskovalni sodnik je bila zelo obširna in mi je o njej rekel, da za vse skupaj na vojaškem sodišču lahko dobim 13 let in 3 mesece zapora, kot je izjavil, v Sarajevu. Vso dokumentacijo sem poslal očetu v Ljubljano, ki je kot borec z dvojnim štetjem od 1. 5. 1941 dalje urgiral v Beogradu, tako da so vojni preiskovalci kasneje izdali dokument da 'vojni tužilac odustaje od gonjenja' in vse skupaj predali ljubljanski izpostavi SDV v obdelavo.«

Pri svojih dopisih komisiji za popravo krivic je Jelinčič v zasebne namene – in to skrajno goljufive – zlorabljal oznako državnega zbora in dopis, da je vodja poslanske skupine SNS. Po javni objavi »Jelinčičevega primera« je komisiji poslal ta dopis z milo rečeno čudnimi željami.

Hodil je po očetovih stopinjah

Kot vidimo, je šlo za nakladanje, ki ni imelo nič skupnega z ropom v Narodnem muzeju. Stvar je bila seveda preveč očitna, da bi lahko ugotovili, da sta bila Abramova, ki je celo svetovalka pravosodnega ministra, in Janez Lukač, predsednik komisije, zavedena. Kot vidimo, je Jelinčič za svojega očeta napisal, da je bil »borec z dvojnim štetjem od 1. 5. 1941«. Res je bil poleti 1941 član tako imenova­nih »borbenih grup«, predhodnice Vosa (kasneje pa tudi njenih naslednic vse do Udbe, torej najbolj zločinskih organizacij), toda od 1. 5. 1941 zagotovo ne. Razen če seveda tudi tega podatka ne upoštevamo kot tipično Jelinčičevo lažnivo nakladanje.

V nadaljevanju dopisa komisiji je Jelinčič napisal, kako je bil po prihodu iz vojske pod drobnogledom SDV in kako so mu potem med krajo orožja iz Narodnega muzeja podtaknili njegovo sodelovanje pri kraji. Obsodili naj bi ga brez kakršnih koli dokazov, pri čemer je omenil poligraf, ki pa seveda ne spada med dokaze, in nadaljeval: »Sodnik Petrič me je obsodil na pet let strogega zapora, ki so mi jo na podlagi pritožbe sicer skrajšali na tri leta strogega zapora, ko pa sva se srečala že v samostojni Sloveniji pa nikakor nisem mogel razumeti kako da sem bil zaprt, saj naj bi me on obsodil zgolj na pogojno kazen, saj da vendar nisem bil nič kriv.«

»Izginuli« dokumenti

Takšne zgodbice je prodajal komisiji. Toda to še zdaleč ni vse: »Dokumenti in materialni dokazi, ki so dokazovali mojo nedolžnost, so izginili iz policijskih in sodnih arhivov, v času po izpustitvi iz zapora pa so se razširile tudi govorice, naj Jelinčič nikar ne poskuša karkoli ali kakorkoli znova odpreti zadeve z obnovo procesa, da se mu ne bi kaj zgodilo. Sicer pa so govorili: 'kaj pa misli da je, ali misli da mu bo država pripravljena plačati zahtevke zaradi protizakonitega zapora?'«

Če so dokumenti in dokazi res izginili iz arhivov, kot je trdil, si lahko le mislimo zakaj in kdaj. Saj je tudi ta njegova sodba oziroma kaznivo dejanje ropa v Narodnem muzeju »izginilo« iz udbovske evidence.

V imenu Jelinčičeve pravičnosti in resnice

Seveda bi bilo za bralce zanimivo celotno Jelinčičevo pismo, vendar prostor ne dopušča dolgih navedkov, zato naj navedem samo še zadnji del: »Nedvomno je šlo v mojem primeru za kršitev načel in pravil pravne države in je bil izrek zaporne kazni izrečen na osnovi zlorabe zakona iz političnih in ideoloških razlogov. V prvem poslanskem mandatu sem poskušal zadevo odpreti v državnem zboru, v komisiji, katere član sem bil, vendar je bil takratni predsednik te komisije g. Jože Pučnik proti (prepričan sem da zaradi osebnih razlogov. Sam sem bil namreč med soustanovitelji socialdemokratske stranke, kasneje pa sem odšel iz nje in ustanovil svojo stranko). Prepričan sem, da je zdaj skrajni čas, da se zadeva reši v imenu pravičnosti in resnice ter da se mi nadomesti vsaj moralna škoda, ki mi je bila storjena, saj bivšega režima ni več, njegovi ostanki pa, upam, niso več pri močeh.«

Skratka, ah in oh, pihajmo na dušice članom komisije, da bi ti laže prezrli goljufijo.

Z gorjačo nad komisijo

In takoj v zadnjem odstavku je udaril še z gorjačo: »Upam, da mi ne bo potrebno ponovno rekonstruirati dogodkov in grozljivosti, ki sem jih preživljal takrat in tudi kasneje, in da mi bo sedanja oblast priznala kar mi mora priznati. Zagotovo je moja prošnja oziroma vloga dosti bolj utemeljena kot pa so bile vloge nekaterih, ki so dobili vloge že ugodno rešene.«

Da je njegova »vloga dosti bolj utemeljena kot pa so bile vloge nekaterih ...«? Če bi bili pravna država, bi moral Jelinčič z njo pristati na sodišču, saj je zavestno zavajal in goljufal državno komisijo, prek katere je poskušal izigrati zakon (o popravi krivic).

Mimogrede: če bi bil Jelinčič res nedolžen in če bi res šlo za to, kar je poskušal s pomočjo nemogočega konstrukta prodati komisiji, potem bi že zdavnaj na sodišču vložil obnovo svojega primera. Pri obnovi bi dobil neprimerno več, vsaj v odškodninskem delu. Tako pa, posku­šajmo, mogoče bo šlo. In bi ubili več muh na mah, ogoljufali bi vladno komisijo, dobili bi penzijo in od­škodnino, za nameček pa bi lahko še komisijo osmešili in s tem zrušili.

Janez Lukač, predsednik komisije za popravo krivic. VIR: arhiv I. Ž.

Lukačevo skrpucalo v ločenem mnenju

Da bi bila zadeva videti še »prepričljivejša«, je Jelinčič komisiji predlagal zaslišanje dveh »prič«, Romana Leljaka in Jožeta Lesa, ki pa nista z ničimer podprla Jelinčičevega konstrukta. Šlo je le za delanje megle. Člani komisije so na seji 24. junija 2003 zavrnili Jelinčičevo goljufivo vlogo, proti je bil le predsednik komisije Janez Lukač, ki je napovedal svoje ločeno pisno mnenje. To je takšno skrpucalo, da ga niti navajal ne bom, saj bi ga s tem preveč osmešil v javnosti. Morda se bo nekdo vprašal, zakaj Jelinčiču plemenitemu namenjam toliko pozornosti. Samo zato, da pokažem, kako nekateri v Sloveniji dobro živijo s pomočjo goljufij.

Ločeno mnenje predsednika komisije za popravo krivic Janeza Lukača, v katerem je naklonjeno prisluhnil Jelinčičevim izmišljijam.

Jelinčičevi komunisti so umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov

Zato, še enkrat. 24. novembra 1997 je bila v Medvodah v knjižnici javna kulturna prireditev Ostrovrharjevi dnevi. Bil je čas pred predsedniškimi volitvami, na katerih je kandidiral tudi Jože Bernik. Na tej kulturni prireditvi je Zmago Jelinčič dejal, da so Bernikovi volivci »golazen, ki bi jo bilo treba počistiti že leta 1945«.

To je eden glavnih razlogov, da sem napisal ta prispevek. Jelinčičeva pamet in njegovi so leta 1945 »počistili« veliko golazni. Še huje so delali med vojno, to je od leta 1941 do začetka maja 1945. Med vojno so Jelinčičevi komunisti umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov.

Ivo Žajdela, Živeti od goljufije, Zmago Jelinčič, Demokracija, 31. 7. 2003Vlado Ježovnik, Zmago Jelinčič, Izjava Antona Drobniča polna sovraštva in žaljiva, Anton Drobnič, Delo, 16. 5. 1996

Anton Jakopič, Jelinčič in Černač že imata 200 podpisov, denacionalizacija, Delo, 8. 3. 1997Ivan Mihelin, Jelinčič in Černač že imata 200 podpisov, denacionalizacija, Delo, 15. 3. 1997

Anton Drobnič, Zmago Jelinčič, Naj država postavi spomenik vsem našim žrtvam vojne?, spomenik, Večer, 13. 6. 2005Nenad Glücks, Nasedla obmorska vila Zmaga Jelinčiča, Reporter, 18. 7. 2016

Vlomilec Zmago Jelinčič, Reporter, 23. 1. 2017Igor Kršinar, Dosje Zmago Jelinčič: od Apotekarja do Padalca, Udba, Reporter, 30. 1. 2017

Igor Kršinar, Osamosvojitvena vojna »paravojaka«, Zmago Jelinčič, Reporter, 13. 2. 2017Ivan Puc, Specialni politični povratnik, Zmago Jelinčič, Reporter, 9. 7. 2018

Marko Medvešek, Padalec pristal na taboru SDS, Zmago Jelinčič, Reporter, 30. 7. 2018

1/3