Večkrat kdo pove, da smo razdvojeni narod ali da kdo razdvaja (dela razdor, celo razkol). Toda kdo to pravi? Samo tisti, ki ne ve kaj je demokracija in ne mara resnice. Žal na desnici tej potegavščini levice vedno znova nasedamo.

To o razdvojenosti namreč leti na tiste, ki govorimo (ali pišemo) o temah, ki tistim, ki govorijo o »razdvojenosti« (»razdoru«) niso všeč. Kaj vse meni ali komur koli ni všeč. Smo v demokraciji in njeno bistvo je, da dopuščamo drugačna in različna stališča.

Sprava ali sožitje

Toda ti, ki jih moti neka resnica, zato, da bi onemogočili izražanje o njej, posegajo tudi po drugih močnih besedah. Ena med njimi je beseda sprava. Izhaja iz religioznega sveta oz. spravne daritve. Vendar v Sloveniji beseda sprava že vsaj 35 let pomeni naslednje: »spravite se« (podajte si roke), potem pa »dajte mir«. Ta »mir« je seveda skrajno sumljiva zadeva. Še več, je težnja po molku o neki resnici oz. o zapiranju ust o njej. Opravka imamo o totalitarni težnji, utišati nekoga, ki govori (piše), o tistem, kar nekomu ni všeč. Večinoma se to nanaša na dogodke v slovenski nedavni zgodovini. Kajti o spravi (in o razdvajanju naroda) začnejo govoriti vedno takrat, ko kdo v javnosti načne kakšno v času komunističnega režima prepovedano temo, to pomeni o kakšnem zločinu komunistov oziroma partizanov. Takrat nasprotniki resnice posežejo po vsemogočni besedi sprava in z njeno pomočjo želijo utišati javno izražanje mnenj oziroma resnice. Povečini se te verbalne metode poslužujejo na levici, včasih pa tudi kdo na desnici.

Če beseda sprava za koga pomeni pomiritev med različno mislečimi ljudmi, potem je bolj ustrezna beseda sobivanje ali sožitje. To pomeni, da živimo med seboj v sožitju in si ne povzročamo eden proti drugemu nobene sile. Hkrati pa jemljemo demokracijo zares in ne onemogočamo (z raznimi floskulami o razdoru ali spravi) drug drugemu, da vsak govori tisto resnico, ki jo hoče ali jo dojema.

Vodja komunistične revolucije Edvard Kardelj je pokopan v grobnici »narodnih herojev ob hramu slovenske demokracije – v posmeh vsem postulatom demokracije. FOTO: Ivo Žajdela

Problematika terminologije

Terminologija je pri nas veliko večji problem, kot pa si večina ljudi predstavlja. Z besedami je tako, da se jih naučimo oziroma navadimo, potem pa o njihovem pomenu kaj dosti ne razmišljamo. Besede so nam le pripomoček za posredovanje misli in opisovanje tistega, kar hočemo nekomu posredovati. Včasih nam kdo pove, da so besede lahko tudi nevarne, da z njimi lahko manipuliramo, prikazujemo neresnično stanje za resnično, nekoga lahko z njimi zelo obremenimo oziroma očrnimo, včasih pa z njimi lahko celo ubijamo (posredno seveda). Danes je v javnosti veliko t. i. sovražnega govora, še posebej na spletnih forumih. Tam anonimnost omogoča, da nekateri izražajo najbolj zavržne besede, mnenja in napade na druge ljudi. Uredništva medijev, ki to dopuščajo, očitno menijo, da tako pride na njihove spletne strani več bralcev. Seveda je to račun brez krčmarja. Spletni forumi so se povsem spridili in tisti, ki jih danes še pogledajo ali celo berejo, se naj kar vprašajo, ali so še pri zdravi pameti. Tudi na tem področju je namreč mejna črta, ki bi nam pokazala, na kateri strani smo, zabrisana. Ko je nekdo zdrknil čez, je prepozno. Dogajati se je začelo, da nekdo (anonimnež) zagrozi konkretni osebi ali ustanovi z nasilnim dejanjem, potem pa je ogenj v strehi. Ali mar do zdaj prizadeti niso bili sposobni misliti na to, kam ta norost na spletnih forumih vodi? Da imamo dolgo pripravo, ki se najprej oblikuje v žalitve, potem v grožnje, na koncu pa to nujno vodi k nasilnim dejanjem. Tako človek deluje.

Državljanska vojna? Ne!

Problematika terminologije torej. Da v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni bilo državljanske vojne, sem pisal 22. februarja 2015 v Slovenskem času (prilogi Družine). To je bilo nujno, saj se je uporaba termina državljanska vojna začela v zadnjih letih vedno bolj gostiti. Uporabljali so ga celo nekateri, za katere bi mislil, da je pri njih prisotna velika mera analize in refleksije o naši nedavni preteklosti. Ker se je pri kom postavilo vprašanje, katere termine pa naj potem uporabljamo, če je npr. sintagma državljanska vojna neprimerna, podajam nekaj pojasnil. Zdelo se mi je samoumevno, torej da se ve katere, saj jih sam v svojih besedilih, ki so številna, uporabljam že zelo dolgo.

Državljanska vojna poteka tam, kjer se znotraj nekega naroda med seboj daljši čas borita za prevlado dve po moči kolikor toliko izenačeni oboroženi politični sili. Ob njiju pa ni še tretje prav tako kolikor toliko po moči enakovredne sile. Državljanska vojna je bila npr. v Ameriki, v Rusiji in v Španiji. V vseh teh treh primerih sta se med seboj bojevali dve sili znotraj naroda, brez prisotnosti še ene, torej tretje avtonomne sile.

Ne le Ljubljana, tudi Maribor časti drugega vodjo komunistične revolucije na Slovenskem Borisa Kidriča. FOTO: Ivo Žajdela

Pozabljajo na okupatorja

V Sloveniji pa med drugo svetovno vojno ni bilo državljanske vojne iz dveh razlogov. Prvič, ker so med drugo svetovno vojno tu delovali trije pomembni faktorji. Po moči najpomembnejši je bil okupator, šele nato dve notranji sili: komunisti s svojimi paravojskami in protirevolucija.

Prva sila, okupator, je bila od 6. aprila 1941 do zadnje minute (!) 11. maja 1945, ko so jo Angleži razorožili onkraj Drave na Koroškem, v veliki vojaški premoči, ki jo je spremljala tudi strogost glede hotenja obvladovanja svoje okolice oz. območja, ki ga je zasedala. Te sile nikakor ni bilo mogoče ne odmisliti ne kakor koli ignorirati (seveda mnogi okupatorja sicer imenujejo, toda pri tem ne pomislijo, kaj je pravzaprav pomenil). Nujno jo je bilo upoštevati za kakršno koli lastno delovanje. Če je kdaj kdo ni upošteval oziroma jo je hotel zaobiti ali kakor koli izigrati, je bil deležen njenih sankcij ali povračilnih ukrepov. Okupator (še posebno nemški) je bil zato tista sila, zaradi katere nikakor ni mogoče govoriti o državljanski vojni v tem času v Sloveniji.

Komunistična revolucija oziroma revolucionarno nasilje

Drugi faktor, zakaj ni mogoče govoriti o državljanski vojni v Sloveniji med drugo svetovno vojno sta preostali dve sili. Na eni strani so bili komunisti, ki so takoj po okupaciji Slovenije organizirali svoje paravojaške enote, s pomočjo katerih so takoj začeli s komunistično revolucijo, ali natančneje, z revolucionarnim nasiljem. Mudilo se jim je zato, ker je bila okupacija dežele oz. pogoji, ki so z njo nastali, enkratna priložnost za izvedbo komunistične revolucije. Okupator je namreč prevzel delo dotedanjih državnih organov reda in pregona kaznivih dejanj. Oblikoval jih je po svoje, za lastne interese, zaradi česar so bili pregoni kaznivih dejanj zelo omejeni. Prav to je zelo koristilo komunistom za izvajanje komunistične revolucije. Tega so se zelo zavedali. Mimogrede, prav zaradi te odsotnosti organov pregona kaznivih dejanj so komunisti izumili termin »osvobojeno ozemlje«. Pomembno je bilo tudi, kdo bo prvi zasedel prostor upora proti okupatorju (ne glede na posledice). Ampak to je bilo pomembno le s stališča komunistov oziroma njihove revolucije.

Komunistična rdeča zveza na »spomeniku NOB« na Predmeji. FOTO: Ivo Žajdela

Umor, strah in oblast

Kaj je komunistična revolucija? To je boj za oblast oz. za zasedbo oblasti. Za zasedbo oblasti so morali komunisti storiti marsikaj. Morali so »izprazniti prostor« dotedanje oblasti, ubiti ali nevtralizirati vse, ki so predstavljali dotedanjo oblast in vplive moči. Morali so torej ubijati pomembne ljudi in povzročiti veliko mero strahu (strahovlade) pri ostalih prebivalcih. Strah pa je huda stvar, ki jo hitro dosežeš. Za povzročitev t. i. smrtnega strahu, ki se zaje v vse pore človeka in to za zelo dolgo časa, je potrebno v nekem okolju brezobzirno umoriti enega človeka, nič več. Govorice o tem umoru se potem hitro širijo, skrivnostnost tistih, ki to počnejo (ubijajo ljudi), pa dodatno prispeva k mistifikaciji sile, ki je v ozadju tega početja.

Komunistična zasedba oblasti je sinonim za ropanje

V ospredju vsega je bilo ropanje: ropanje lastnine in položajev. Umori in strah so le služili temu osnovnemu namenu. Zasedba položajev je pomenila, da so prej tiste, ki so jih zasedali (prejšnjo oblast) morali »odstraniti« (ubiti, smrtno zastrašiti) ter nato z ropom njihove lastnine in položaja zasesti npr. njihovo hišo in položaj. Toda poleg fizičnega uničenja so jih »morali« uničiti tudi z diskreditacijo, jih torej očrniti v očeh Slovencev. To so počeli z izmišljotinami, ki so jih »prodajali« kot resnico, navadno tudi z besedama kolaboracija (kolaborant) in izdajalec »slovenskega naroda«. To sta bili »nalepki«, ki sta bili vedno zelo učinkoviti. Ljudje se namreč navadno ne spuščamo v raziskovanje (globje razumevanje) tega kaj te besede pomenijo v dejanskih razmerah. Ne zavedajo se, da gre le za politične oznake, ki brez zelo trdnih dokazil o dejanskem stanju tistega, na katerega letijo, niso nič vredne.

Franc Rozman - Stane je v Gozd-Reko pri Prežganju poslal nočni morilski partizanski vod, ki je 25. maja 1942, ob 2. uri zjutraj z noži zaklal pet ljudi na domačiji Černe. Od leve oče Franc Černe ter hčerki Jožefa, stara komaj 15 let (1927) in Alojzija, ki je bila noseča.

Osvobodilna fronta le maska za komuniste

To je revolucija. Ker so jo vodili komunisti, je bila to komunistična revolucija. OF, NOO, NOB ipd. oznake oz. »ustanove« so bile le maska za Komunistično partijo, ki je vodila revolucijo. Ta krinka ji je služila zato, da je lahko zavedla in prevarala čim več ljudi. Npr. t. i. Osvobodilno fronto (OF) so organizirali in vodili komunisti, zato je govorjenje o tem, kako da so se v OF »združile« različne politične skupine, le zamegljevanje bistva oz. resnice. So se, vendar je vse organizirala in skrbno nadzorovala Komunistična partija. Pridruževali pa so se simpatizerji njene politike.

Komunistične paravojske

Vodstvo komunistov (Edvard Kardelj in Boris Kidrič) je dobro vedelo, da tisti, ki jih hočejo uničiti in zasesti njihove položaje (in lastnino), v pogojih sovražne okupacije in revolucionarnega nasilja nimajo nobene »dobre možnosti«. Če se bodo branili, jih bodo napadali in uničevali tako komunisti s svojimi paravojaškimi milicami (partizani, VOS, Narodna zaščita, terenci, aktivisti), kot tudi okupator. Slednji zato, ker je želel obvladovati »vse«. Sam sebe je imel za oblast in vsako oboroženo in nasilno skupino je imel za sovražnika, ki ga je treba uničiti ali strogo sankcionirati.

Ivo Žajdela, Resnica proti komunistični mitologiji, Demokracija, 27. 8. 2015

Ivo Žajdela, Prispevek k jasnosti, Demokracija, 25. 12. 2003Ivo Žajdela, Krivična obtoževanja, Demokracija, 1. 1. 2004

Nadaljevanje v: Terminologija, komunisti, partizani, revolucija, državljanska vojna [2]

1/5