Ponoči 18. aprila 1942 so partizani v Šentjoštu »aretirali« več uglednih vaščanov, med njimi župnika Jožefa Cvelbarja in Jakoba Žaklja. Odgnali so jih v vaško gostilno, kamor so sklicali tudi vaščane. Tam so jim grozili, če ne bodo sodelovali z njimi. Jakoba Žaklja so odgnali v noč, mu grozili, ga klofutali in poniževali.

19. junija so partizani znova ropali po Šentjoštu in odgnali s seboj nekaj ljudi. Ugrabiti so hoteli »organizatorje« slovenske legije in župnika Cvelbarja, vendar jim to ni uspelo. Cvelbarja in še nekatere druge bi takrat partizani gotovo ubili, če se ne bi skrili pred njimi. Tiste dni so partizani ubijali po vsej Notranjski in Dolenjski. Ponoči na 14. junij so na Brezovici na domu umorili očeta Antona Mravljeta in dva sinova, tretjega sina pa so odvedli s seboj v taborišče na Ključu in ga tam ubili. Naslednjo noč so v Ljubgojni pri Horjulu umorili župana Janeza Bastiča in njegovo ženo.

Šentjošt FOTO: Ivo Žajdela

Stiskanje partizanskega obroča

Partizanska smrt se je torej s pospešenimi koraki bližala tudi Šentjoštu. Poleg tega so partizani izvedli nekaj nepomembnih akcij proti Italijanom, zaradi česar so se ti kruto znesli nad domačini, jih nekaj ustrelili in požgali vasi Ljubgojno, Belico, Gabrje in več hiš na Dobrovi. Od takrat dalje mnogi Šentjoščani niso več spali doma. Začeli so se skrivati in se oboroževati.

Nekajtedensko skrivanje je postajalo čedalje bolj nevzdržno, zato so se s pomočjo zvez z Ljubljano in z zavarovanjem hrbta proti okupatorju 17. julija 1942 organizirano pojavili v Šentjoštu in tako ustanovili postojanko vaške straže – prve na Slovenskem. Njen glavni namen je bil zavarovanje lastnih vasi in življenj pred partizanskim ropanjem, grožnjami, nasiljem ter umori popolnoma nedolžnih ljudi. Ti ljudje niso prav nič manj s prezirom gledali na okupatorjevo navzočnost. Toda boj za lastno preživetje jih je prisilil, da so morali okupatorja potisniti v drugi plan, in ker jim okupator ne bi dopustil samoiniciativnosti, je bila navezava nanj neizbežna (nujna, izsiljena). Okupator bi jih v hipu začel uničevati, če bi kar koli počeli na svojo roko. Zato je tako neskončno krivično sprenevedanje mnogih, ki še vedno varujejo komunistični revolucionarni imperij tudi z obkladanjem protirevolucije z besedo kolaboracionisti.

Šentjoške sirote – otroci iz Šubic, Bradeško in Jesenovec.

Krog nasilja je bil sklenjen

Neizpodbitna resnica je, da komunisti ne bi mogli izvajati svoje nasilne revolucije, če dežele ne bi okupiral in paraliziral organiziranega življenja v njej okupator oziroma Nemci in Italijani. Kot je prav tako neizpodbitno dejstvo, da nikakršnega takšnega »sodelovanja« z okupatorjem ne bi bilo, kakršno je že bilo, če ljudje ne bi bili vanj prisiljeni zaradi čim učinkovitejše obrambe življenj in premoženja. V to pa so jih s komunističnim nasiljem prisilili partizani. In peklenski krog je bil sklenjen.

Za šentjoško vaško zaščito se je hitro razvedelo daleč naokoli. Partizani so se hitro odzvali. Vse njihovo početje je bilo ves čas skrbno vodeno neposredno s fanatičnimi komunisti in revolucionarji. Na tem območju je vodilno vlogo igral Cene Logar. Že čez en teden, 24. julija zvečer, so partizani obkolili Šentjošt in ga napadli. Obstreljevanje je trajalo vso noč. Šentjoški branilci so bili v veliki stiski, saj niso bili vešči aktivnega bojevanja. Rešili so jih debeli zidovi in prepričanje partizanov, da s pustošenjem dosegajo svoj uničujoči cilj. Izropali in požgali so vse, kar so dosegli: kozolce, gospodarska poslopja in hiše.

35 branilcem je uspelo partizanski napad odbiti. Ne tisto peklensko noč ne naslednji dan Italijani niso prišli na pomoč. Prej so reagirali na vsako partizansko prasko, streljali ljudi in požigali domove, zdaj so pustili Šentjoščane na milost in nemilost roparsko-morilski tolpi Dolomitskega odreda. Zasledovali so pač svojo računico, svoj lastni interes. V povojni publicistiki so Rudolf Hribernik, Franček Saje in Karel Leskovec opisali vse skupaj bistveno drugače, kot je bilo v resnici. Šele po letu 1990 je bila šentjoška zgodba prikazana tudi z »druge strani«, s čimer so bile popolnoma ovržene pisarije raznih komunističnih revolucionarjev.

Partizani so bili za podeželsko prebivalstvo poguba

Zjutraj, ko se je zdanilo, šentjoški branilci skoraj niso imeli več streliva. Če bi partizanom napad uspel, bi sledil pravi masaker. Nemočni, v skoraj do konca požgani vasi, so branilci čakali vnovični partizanski napad. Vse, dogodki in občutja, so zaznamovali ljudi – partizani so tako dokončno postali smrtna nevarnost. Za življenje, za premo­ženje in za slovenstvo.

Po neuspešnem zločinskem napadu na »postojanko« vaške straže v Šentjoštu so se partizani naslednje dni strahotno izživljali nad okoliškim civilnim prebivalstvom. Začeli so že naslednjo noč (na 26. julij). V Smrečju, Podlipi in okolici so »aretirali« skupino ljudi, jih odgnali v svoje taborišče v Češirkovem gozdu in jih sedem umorili.

Isto noč so prišli k Smrekarjevim v Smrečje in ustrelili Antona Leskovca. 30. julija so partizani prišli na Možinetovo domačijo v Potok pri Šentjoštu. Ugrabili so zakonca Jakoba in Marijo Šubic (ter njeno sestro Albino), starše štirih otrok (najmlajši je imel sedem tednov), in še šest drugih ljudi, ki so takrat na domačiji pomagali pri delu. Odgnali so jih v svoje taborišče nad Kajndolom in jih tam umorili. Med njimi je bil Janez Kogovšek, ki je za seboj pustil deset otrok. Odgnali in umorili so tudi Julijano Lešnjak, ki je za se­boj pustila pet otrok. Njenega groba nikoli niso odkrili. Grob drugih osmih umorjenih nad Kajndolom so našli; vaški stražarji so 7. novembra 1942 ubite izkopali in jih pokopali v Šentjoštu.

Šentjoške sirote – otroci iz družine Bradeško.

Partizanski umor 35 ljudi

Poleti 1942, ko je nastala prva postojanka vaške straže v Šentjoštu, so partizani v okolici ubili okoli 35 civilistov, med njimi so bili starši s številnimi otroki.

Roparski in morilski pohod so nadaljevali v neposredni bližini Šentjošta. 30. julija so izropali domačijo župana Mačka. Že naslednjo noč (na 1. avgust) so partizani v neposredni bližini Šentjošta, na Koglu, uprizorili enega svojih najhujših krvavih plesov. Ustavili so se pri Cvekovih in Štefancovih. Vpričo otrok so ubili njihove starše. Umorjena Franc in Ivana Bradeško (Štefancovi) sta imela pet otrok, Alojz in Ivana Jesenovec (Cvekovi) pa tri. Morilcem ni bila dovolj brezumna morija, ni jih ustavil jok otrok, zažgali so tudi obe domačiji. V Jesenovčevi je zgorel celo najmlajši otrok, še ne eno leto stara hči Ljudmila.

Ko so zgodaj zjutraj na kraj groze prišli šentjoški vaški stražarji, so naleteli na grozljiv prizor. Pred dogorevajočo Štefancovo domačijo sta zraven umorjene mame sedeli štiriletna Rezika in dveletna Francka ter držali najmlajšega. Da bi ga zavarovali pred jutranjo roso, sta ga pokrili z okrvavljeno mamino ruto. Francka je jokala in neprestano klicala mamo. Nedaleč od Cvekove hiše sta ležala mrtva oče Alojzij in mati Ivana, poleg njiju sta hlipala petletni Ludvik in triletna Julči, ostanke najmlajše, Ljudmile, pa so našli na pogorišču.

Možinetova hiša v Šentjoštu, ki so jo partizani požgali avgusta 1942, FOTO: Ivan Šubic

Komunistična »politika« požgane trave

Tisto strašno noč bi verjetno umorili še več ljudi, če bi jih našli doma. Spali so v postojanki. Domačije so popolnoma izropali, nato pa še požgali. Pri Mačkovih so požgali čebelnjak, poln čebel. V ogenj so zrinili vozove, ki so jih domači v pričakovanju najhujšega pustili zunaj kozolcev in hlevov. V gozdu so poiskali celo skladovnice drv, ki so bile tam zložene, da bi se posušile, in vse požgali. To je bila »politika požgane trave«; uničiti vse, kar je na poti. Namen te politike ni bil le fizično uničenje vseh, ki so bili komunistični revoluciji napoti, ampak tudi med preživelimi zasejati nepopisni strah.

Ko so partizani zjutraj 1. avgus­ta zapuščali prizorišče morije in ropanj, so hoteli izropati tudi Brežnikovo kmetijo. Ker pa sta se jim gospodar Janez Oblak in brat njegove žene Stanko Alič postavila po robu in se branila z orožjem, so zažgali kozolec, hlev, do hiše pa niso mogli. Požgali so jo kasneje. Vseeno pa so prišli do Brežnikovega mlina, ga požgali, zraven pa ustrelili še 63-letnega očeta osmih otrok Janeza Oblaka.

Blagoslovitev kapele v Šentjoštu je 9. julija 1995 je opravil nadškof Alojzij Šuštar. Nanjo so pritrjene plošče z imeni 137 oseb, ki so jih ubili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Od 31. julija do 4. avgusta 1942 so partizani požgali 10 domov

Ponoči (na 4. avgust) so partizani prišli na dom Janeza Demšarja v Butajnovi. Ustrelili so ga vpričo žene in petih otrok. Vdrli so tudi v butajnovsko mežnarijo in ustrelili mladega cerkovnika Janeza Trčka. Pri Šentjoštu so streljali na patruljo vaške straže in ubili Janeza Jankovca, očeta štirih otrok. Nekaj dni kasneje so v Potoku požgali tri domačije, med njimi Šubičevo. Tako so otroci ostali še brez doma, potem ko so jim nekaj dni prej ubili starše. Možinetov kozolec dvojnik so po­žgali naslednji dan.

Ko so 30. julija v Potoku pri Šubičevih ugrabili osem ljudi in jih nato umorili nad Kajndolom, sta bila med njimi tudi oče Franc in sin Jože Guzelj z Lavrovca. 9. avgusta so se morilci ustavili na domu Guzeljevih v Lavrovcu in streljali na mater Marjano in hčerko Albino. Mati je umrla, hči pa je bila »le« ranjena in je preživela.

Od 31. julija do 4. avgusta 1942 so partizani na tem majhnem območju Šentjošta požgali 10 hiš (domov) oziroma bajt, 10 hlevov, 7 kozolcev, en skedenj, mežnarijo, šolsko poslopje in prosvetni dom z zadrugo.

Postavitev kapele v Šentjoštu je 9. julija 1995 s farnimi spominskimi ploščami. Govornik je bil Pavle Kogej, levo Janez Zdešar, desno nadškof Alojzij Šuštar. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični zločini in laži

V Šentjoštu so partizani samo v nekaj dneh, od 31. julija do 4. avgusta 1942, umorili 20 domačinov, ki so za seboj v devetih družinah (13 ubitih staršev) zapustili kar 50 otrok.

Na širšem območju Šentjošta so po ustanovitvi postojanke vaške straže in po neuspešnem napadu nanjo partizani ubili 35 ljudi. Večinoma je šlo za revne hlapce, dekle, dninarje, bajtarje in male kmete.

Kasneje so partizani umorili še nekatere očete: Janez Malovrh je za seboj pustil pet otrok, Franc Dolinar šest, Janez Nagode sedem, Franc Žakelj osem, Pavel Malovrh devet, Anton Plestenjak deset in Janez Kogovšek deset.

Dediči »pridobitev revolucije« pa v Enciklopediji Slovenije in drugod še naprej zavajajo Slovence z miti o »narodnoosvobodilnem boju«! Nekoč so ljudi ubijali, danes jim lažejo.

Ivo Žajdela, Upor v Šentjoštu, Demokracija, 20. 6. 2002Besedilo v wordu: Janko Maček, Vas na robu polhograjskega hribovja, Šentjošt, Zaveza, št. 17, 1995

Pavle Malovrh, Komunistična revolucija in Šentjošt, Duhovno življenje, 1. 5. 2008Jože Pavlič, Živeti vrednote, Šentjošt, Družina, 15. 7. 2012

Bogomir Štefanič, »Nepravi« javni uslužbenci naj molčijo, Šentjošt, Družina, 21. 7. 2013Gregor Batagelj, Proslava v Šentjoštu, Svobodna Slovenija, 4. 7. 2013

Bogomir Štefanič, So vse te žrtve zaman?, Šentjošt, Družina, 17. 7. 2016Vida Kocjan, Rode: Komunisti zasejali sovraštvo, Šentjošt, Demokracija, 14. 7. 2016

Bogomir Štefanič, Boj za resnico, Šentjošt, Družina, 9. 7. 2017Bogomir Štefanič, Za hišo spomina, Šentjošt, Družina, 8. 7. 2018

Bogomir Štefanič, Za domovino svobode, Šentjošt, Družina, 10. 7. 2022Jože Bartolj, Snopkova mama Julijana Kavčič, Šentjošt, Ognjišče, 1. 7. 2006

Aleš Žužek, Rekla sem jim, naj ne mislijo, da bodo imeli z rdečo zvezdo še kdaj dostop v Šentjošt, Marta Keršič, Reporter, 14. 10. 2019

Kapela v Šentjoštu s farnimi spominskimi ploščami. FOTO: Ivo Žajdela

1/8