Nadaljevanje iz: Poljane, cerkev sv. Martina, partizani [4]

Tone Svetina, Partizanski zapiski 1943–1945 (Vojni muzej Logatec, 2010, str. 93–97): »Megleno jutro, pričakovali smo nemškega napada, na Lubniku so se razletavale nemške granate. Nemci so streljali s topovi večjega kalibra, da je močno odmevalo preko hribov. Pripravljal sem se, da grem na obhod po­ložaja, ko pride kurir in mi sporoči, da je v Mlaki, kjer je bil štab brigade, moja sestra Angela, ki me je prišla obiskat. Mislil sem si, pravi čas si je izbrala. Toda vseeno sem dobil dva dni dovoljenje od Lenarta, komisarja bataljona. Na Mlaki nisem dobil sestre, dejali so mi, da je v Zaprevaljkah, in Ana, sestra od Anteja. Treba je bilo stopiti še eno uro in pol. V mraku sem bil na mestu. Zelo smo se razveselili eden drugega. Sledilo je pripo­vedovanje. Angeli sem se kar čudil, kako je postala korajžna in kar sredi ofenzive je prišla.

Na mestu, kjer je nekoč stala poljanska cerkev, že več desetletij stojijo trije komunistični spomeniki. Na enem je »idilična« poslikava Iveta Šubica (levo). FOTO: Ivo Žajdela

Po Svetini naj bi imel v Gabrku ruski bataljon 40 žrtev

Drugi dan, ravno ko smo se poslavljali, je močno zaropo­talo samo avtomatično orožje, 2. bataljon Prešernove je pri Žagi pod Mlako padel v 500 Nemcev močno zasedo. Zaradi tega smo se morali tudi hitreje posloviti, onidve sta odšli v Železnike, jaz pa nazaj. Zaradi nemške premoči smo se morali umakniti iz škofjeloških hribov nazaj na Primorsko, naš bataljon je šel v Leskovico kakor ponavadi. Nemci so na vsak način hoteli zamašiti luknje, ki so nastale po likvidaciji postojank Poljane in Gabrk. Gaberk je za nami napadal še ruski bataljon, ki je imel 40 žrtev, in ga tudi ni likvidiral. Ko pa je še 3. bataljon od Gradnikove napadel, so Nemci vse pustili in po podzemskem rovu vsi ušli. Sedaj pa so z novimi, precej večji­mi silami prodirali, da na novo postavijo pomožne postojanke. Te dni smo dobili drugega komandanta bataljona, malega Srečkota iz Idrije, dočim je Stane, s katerim se od napada na Praprotno nisva preveč dobro razumela, odšel za komandanta brigade in to 18-te. Edino večjo borbo pod njegovim vodstvom smo imeli ob intervenciji Nemcev ob napadu na Gaberk.

Zgodaj zjutraj smo zaslišali ropot motorjev. Tanki, kot železne pošasti, so se nastavili kakšnih 800 metrov pod na­šim položajem, ki je bil na hribu za vasjo. Prva je borbo sprejela Gradni­kova, nato mi. Cel dan je trajala borba, v kateri so Nemci uporabljali tanke in artilerijo. Do večera so Gradnikovi vzdržali, potem pa umik. Drugi dan smo z Nemci borbo nadaljevali, dokler nismo bili skoraj obkoljeni. Ker pa so nam prišli za hrbet, smo se morali umakniti. Tam se nam je z dvema drugima izgubil Golob, izvidnica, ki se ni mogla z nami umakniti, je ušla. Od Gabrške naprej Nemci zaenkrat niso upali.«

Na mestu, kjer je nekoč stala poljanska cerkev, že več desetletij stojijo trije komunistični spomeniki. Na enem je »idilična« poslikava Iveta Šubica (desno). FOTO: Ivo Žajdela

»Naredjenje« za miniranje zvonika v Poljanah

Toda uničenje nemške postojanke in s tem velike stavbe župnišča (in še šole za povrh) v Poljanah partizanskemu vodstvu ni bilo dovolj. Ker se je za njegovim »bojem« skrivala komunistična revolucija, so tudi v Poljanah nekaj dni pozneje izvedli revolucionarno uničevanje. Začeto »delo« so prišli dokončat v noči na 13. november 1944, takoj po praznovanju župnijskega patrona sv. Martina. Ob zvoniku so partizanski minerci namestili veliko količino eksploziva, ki je po sprožitvi popolnoma porušil njegovo 50 metrov visoko gmoto, ta pa je pod seboj pokopala in uničila prezbiterij, skupaj z vso dragoceno opremo.

Pri uničevalni akciji je sodeloval tudi Tone Svetina, ki jo je opisal z naslednjimi besedami (Partizanski zapiski 1943–1945, str. 96): »Zatem smo bili v Leskovici in to cela brigada. Nek večer je prišlo nena­dno naredjenje za miniranje cerkvenega stolpa v Poljanah, kamor se mislijo zopet usidrati Nemci. Šla sva z Biličem s četo, z nami je šlo tudi 16 mi­nercev, vsak s svojim žaklom plastika, težkim okoli 10-12 kg. Hiteli smo, da nas Nemci ne prehite. Tri ure smo hodili. Okoli dvanajste ure smo bili v Poljanah, najprej po ključe od cerkve. Dobili smo jih pri neki stari babi. Za čas, ko so minerci delali, sem šel po hišah opozarjat in žical ljudi. Stare ženske so zelo razburjeno sprejele to vest. Vse je begalo. V neki hiši pa sem v posteljici narajmal lepo simpatično dekletce, katero sem politično prepri­čal za zelen dežni plašč.«

Na mestu, kjer je nekoč stala poljanska cerkev, že več desetletij stojijo trije komunistični spomeniki. Na enem je »idilična« poslikava Iveta Šubica. FOTO: Ivo Žajdela

»Zvonovi so zadnjič zapeli. Zmagoslavno smo drveli gledat uspeh.«

»Seveda sem moral govoriti na vse načine, da sem uspel. Mati mi je pa dala še en fejst kos kruha. Edina hiša, da nisem slišal nobenega godrnjanja. Minerci so bili gotovi. Med tem časom smo staknili staro trubo in trobi­li alarm. Minirano je bilo dobro, ko pa je minerec podtaknil cigareto, je vse šlo. Razbili so se kot piščeta. Okrog oglov, stran od cerkve. Jaz bi se kmalu zapletel v drat, ki je bil vsenaokoli požgane postojanke. Dolgo časa ni počilo. Bil sem 150 metrov oddaljen, v varnem zaklonu pod neko lopo, da me ne zadene kak kamen. Naenkrat se posveti mogočna eksplozija, 12 vrečk plastike pretrga nočno tišino. Kot odrezano. Zrušil se je zid, zvonovi so zadnjič zapeli. Zmagoslavno smo drveli gledat uspeh. Stolp popolnoma porušen, delno tudi cerkev. Še Sv. Jožef je dobil eno, kamen mu je odbil roko, revežu. Umik je bil srečen, Nemcev ni bilo, drugi dan pa smo na Malenskem Vrhu pri centrali kuhali žgance in belili, da je kar teklo. Zvečer smo bili že v veseli družbi v Leskovici, Blažič, naš harmonikar, jo je vlekel kot za stavo. Drugi dan pa je 600 Nemcev pridrlo v Poljane, toda zaman. Tam, kjer je bila postojanka in cerkev, je bilo eno samo veliko grobišče.«

Na mestu uničene poljanske cerkve so komunisti po vojni postavili velikanski »spomenik« »NOB«. FOTO: Ivo Žajdela

Sistematično uničenje

Poleg uničenega kraja in neprecenljive kulturne dediščine je bilo med partizanskim pustošenjem v Poljanah ubitih štirinajst ljudi, ranjenih pa vsaj sedemnajst, od tega sedem huje. Iz zapisov se vidi, da so za smrt in poškodovanje kakšnega svojega krivi partizani sami (ko je njihov topovski izstrelek udaril med njih). Sicer pa: prav vse ubite partizane ima na vesti partizansko vodstvo, ki jih je poslalo v »akcijo« slepega uničevanja. Vsesplošno znano je, da je za ideologijo, ki je vodila partizane, bilo človekovo življenje vredno prav malo.

Uničenje orožniške postojanke v Poljanah je bil le tipični »partizanski izgovor«. Češ, da si morajo narediti varno pot v Dolomite, ki si je pred tem pri Hotedršici niso mogli narediti. Rabili so jo, da bi v Dolomitih ropali. Tam je bilo največ domačij, iz katerih je bil kdo pri domobrancih. Take domačije so povsem izropali – dobesedno do zadnjega zrna »česarkoli« užitnega. Poleg tega pa tudi mnogo drugih stvari, od oblek, posteljnine do orodja. Ljudje so si leta dolgo s težavo priskrbeli uborno premoženje. Partizani so z revolucionarnim nasiljem, ropanjem in ubijanjem, ustvarili (izsilili) protirevolucijo (vaške straže, domobrance), zdaj so njihove sorodnike še sistematično ropali.

Poleg tega so, kot smo videli, v Poljanah povsem uničili šolo, zelo veliko stavbo župnišča in mogočno poljansko župnijsko cerkev, v kateri je bila tisočletna dediščina. Prej sedež Poljanske doline (z občino) so tako razdejali in »kaznovali«, da so bile potem po vojni Poljane še 45 let le navadna vas.

Poslikava Iveta Šubica in leseni kip, posvečena sta komunistični »poljanski vstaji«. FOTO: Ivo Žajdela

Leseni kip, posvečen komunistični »poljanski vstaji«. FOTO: Ivo Žajdela

Župnik Matevž Tavčar

Pred drugo svetovno vojno in po njej je bil župnik v Poljanah Matevž Tavčar (1887–1966); v Poljane je prišel leta 1920, po vojni pa je tu župnikoval do leta 1961. Izjemna so bila njegova prizadevanja po drugi svetovni vojni, ko je poskušal obnoviti med vojno močno uničeno cerkveno stavbo. Župnik Jože Stržaj je zbral številne njegove dopise, ki so kot edinstveno gradivo objavljeni v knjigi o poljanski cerkvi Poljane, kdo vas bo ljubil, ki so jo izdali v Poljanah leta 2010.

Leta 1950 so pripravili načrte za obnovo cerkve, ki jih je pripravil arhitekt Janez Valentinčič. Zavod za spomeniško varstvo LRS je avgusta 1950 predlagal, da naj se stavba obnovi v čim bolj prvotni obliki, ker je bila pomemben primer ambiciozne baročne arhitekture z zanimivo izvedeno dnevno osvetlitvijo. Priporočeno je bilo, naj najprej obnovijo ladjo in prezbiterij, ki naj se dozidata in primerno pokrijeta, v drugi fazi pa bi prišla na vrsto še zidava zvonika.

Poslikava Iveta Šubica, posvečena komunistični »poljanski vstaji«. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev je potrebno porušiti do temeljev

Leta 1951 je Zavod za spomeniško varstvo LRS odstopil vlogo župnijskega urada Poljane oz. župnika Matevža Tavčarja v reševanje Komisiji za revizijo glavnih projektov, kar je pomenilo začetek konca za poljansko farno cerkev. Aprila 1953 so izdali poročilo, da je cerkev v obstoječem stanju nemogoče obnoviti in da jo je potrebno porušiti do temeljev. Komisija, v kateri je sodeloval tudi arhitekt, ki je leta 1950 pripravil načrte za obnovo in tehnično poročilo o stanju cerkve, je menila, da je obnova cerkve neizvedljiva, ker bo iz obnove nastala novogradnja, ki pa je na tej lokaciji ni mogoče dovoliti predvsem iz prometno-tehničnih razlogov. Menili so, da bo za morebitno novogradnjo potrebno poiskati primernejši prostor. Oznako cerkev so v dopisih iz stavbe spremenili v besedo ruševina.

Sredi Poljan, tam, kjer je stala cerkev, napis še leta 2017 pričuje o uničevalcih civilizacije. FOTO: Ivo Žajdela

Z odstranitvijo ruševin bi se dobil v vasi primeren trg ... Za ...

Ista komisija je podala tudi mnenje, da bi bila po preučitvi zazidalnih možnosti v kraju pozidava ruševin nesmiselna iz naslednjih razlogov:

»1. Kraj Poljane je prometno zelo neurejeno naselje in je baš na mestu, kjer je stalo cerkveno poslopje, zazidava najgostejša.

2. Iz prometnih ozirov bi bilo ruševine odstraniti, ker so glavna ovira za ureditev prometne zveze Poljane–Javorje, ki mora ravno na tem mestu preiti v nepregledni ovinek, katerega je možno korigirati le z odstranitvijo omenjenih ruševin.

3. Z odstranitvijo ruševin bi se dobil v vasi primeren trg, okrog katerega bi bilo možno urediti center vasi, katerega bi zaključeval v ozadju ležeči kulturni dom, ki je z ruševinami odrezan od naselja samega.«

Podiranje ostankov cerkve februarja 1954. VIR: arhiv župnije

Cerkev je zakrivala poglede na Škofjeloško hribovje

Na prošnjo Zavoda za spomeniško varstvo so si njegovi predstavniki 16. maja 1953 vnovič ogledali »ruševine«, in sicer: ravnatelj zavoda v spremstvu dveh arhitektov, Marjana Mušiča in Eda Ravnikarja, ki še danes veljata za pomembna tvorca povojne slovenske arhitekture. Režimska strokovnjaka sta napisala negativno poročilo: da je cerkev urbanistično nepomembna in celo v neskladju s krajevnim okoljem, da je arhitektura »brezizrazna«, da »pretirana velika gmota cerkve onemogoča, da bi se naravni elementi (npr. pogledi na Škofjeloško hribovje) mogli uveljaviti«.

Med podiranjem ostankov cerkve februarja 1954. VIR: arhiv župnije

Na koncu je odsek za notranjo upravo pri OLO Kranj 11. februarja 1954 obvestil Zavod za spomeniško varstvo LRS, da je bil izdan nalog za popolno porušitev cerkve v Poljanah in da se rušitvena dela opravljajo že nekaj dni s kompresorjem in miniranjem. Župnik Tavčar je napisal obširno pismo s prošnjo po posredovanju celo maršalu Titu, ko je izčrpal vse sodne postopke v Sloveniji, pa se je obrnil še na Zvezno vrhovno sodišče v Beogradu. Oba naslovnika sta njegovo prošnjo zavrnila. Za nameček je režim župniku Matevžu Tavčarju leta 1953 z razlastitvijo odvzel Prosvetni dom, kjer so imeli Poljanci prostore nadomestne cerkve.

Podiranje ostankov cerkve februarja 1954. VIR: arhiv župnije

Rušiteljem se je zelo mudilo

Rušiteljem se je zelo mudilo, saj so do prihoda umetnostih zgodovinarjev spomeniške službe Ivana Komelja in Marjana Zadnikarja delavci že sežgali oltar desne kapele. Razen nekaj malenkosti, ki so jih skrili po zasebnih hišah ali odpeljali v začasno hrambo v Loški muzej, so večino izjemnega gradiva – od cerkvene opreme do arhitekturnih detajlov – uničili v namerni rušitveni ihti. Material so deloma uporabili za nasutje ob gradnji ceste Poljane–Javorje. Kot je v knjigi Poljane, kdo vas bo ljubil zapisala umetnostna zgodovinarka Bernarda Jesenko Filipič, je bila žal »cerkev spomladi 1954 zaradi zahtev takratnih političnih oblasti v celoti porušena, s čimer je bil izgubljen eden izjemnih slovenskih sakralnih objektov. Le nekaj kipov in dve sliki so našli svoje mesto v novi cerkvi. Žal s tem barbarskim dejanjem nismo izgubili le edinstvenega arhitekturnega spomenika, pač pa tudi obsežen opus podobarske družine Šubic.«

Odvažanje ruševin cerkve leta 1954. FOTO: France Planina

Novo cerkev so pozidali na izrazito poplavnem območju

Na mesto, kjer so nad 900 let stale poljanske cerkve, so po revoluciji oziroma nasilni zasedbi oblasti komunisti postavili tri borčevske spomenike: velik kamnit kolos na eni strani ceste, na drugi pa še velik lesen kip in veliko poslikavo Iveta Šubica na stavbi, postavljeni na mestu cerkve; zadnja dva spomenika so postavili v čast t. i. poljanski vstaji iz leta 1941, ki je trasirala pot revoluciji oziroma komunističnemu nasilju.

Ko so cerkev sredi vasi porušili, so Poljane ostale brez osrednjega cerkvenega poslopja. Župnik Matevž Tavčar je bil že precej v letih, zato se je leta 1961 odpovedal župniji. Da bi (morda) zgradil novo cerkev, so januarja 1962 v Poljane premestili mladega župnika Mira Bončo. Po njegovih prizadevanjih za gradnjo nove cerkve so po štirih letih končno izdali dovoljenje. Določili so novo lokacijo, ki ni bila več v Poljanah v vasi, ampak v Predmostu, na poplavnem območju Poljanske Sore. Pričeli so z gradnjo nove cerkve na območju, ki je na najnižji legi, tako da cerkev stalno ogrožajo visoke vode in poplave. Prišlo je tudi že do uničenja spodnjih prostorov.

Nova cerkev ni smela imeti visokega zvonika. Šele leta 1997 so ji dozidali današnjega, visokega. VIR: arhiv župnije

Nova cerkev

Leta 1965 so po številnih težavah vzidali temeljni kamen. Načrt za novo cerkev je izdelal arhitekt Anton Bitenc, ki si jo je zamislil kot sintezo modernističnih, tradicionalnih in na Plečnikovo slogovno govorico vezanih sestavin. Vez s porušeno cerkvijo sv. Martina sredi Poljan pa predstavljajo ob stebrih razporejeni kipi: sv. Martina, ki je predelan kip nekdanjega sv. Miklavža iz baročne cerkve, Marije Zavetnice s plaščem, sv. Janeza Evangelista in neznanega svetnika. Šubičevi sliki Sočutne in Kamenjanje sv. Štefana pa visita na stenah vzhodno in zahodno od oltarja.

Arhitekt Bitenc si je cerkev zamislil v obliki kvadratnega tlorisa, ki se sredi prostora spremeni v osmerokotnik, pokrit s piramidasto oblikovano streho, vidno z vseh strani. Cerkev je nadstropna (zaradi možnosti poplav). Zvonik naj bi stal nekoliko umaknjen, posnemal naj bi višino baročnega predhodnika. Zaradi občinskih zahtev in skromnega proračuna je bil zvonik takoj izvzet iz načrta. Postavili so manjši in nižji zvonik. Leta 1969 je slikar Stane Kregar v fresko tehniki poslikal oltarni nastavek – triptih, istega leta 1969 pa so naredili tudi nove pnevmatične Jenkove orgle, ki postavljene na kor zavzemajo četrtino šotoraste ladje. Cerkev, ki so jo posvetili leta 1970, je nov zvonik dobila šele leta 1997.

Nova cerkev s sedanjim »normalnim« zvonikom. FOTO: Ivo Žajdela

Ivo Žajdela, Partizansko uničenje cerkve v Poljanah, Reporter, 20. 11. 2017Ivo Žajdela, Cerkev, ki je zakrivala pogled na hribe, Poljane, Družina, 25. 7. 2010

Ivo Žajdela, Edinstvena slovesnost, Poljane, Družina, 4. 7. 2010

1/13