Zastraševalni komunistični proces leta 1947

Potem ko so komunisti leta 1945 in 1946 pomorili 15.000 Slovencev, so za ostale uprizorili zastraševalne montirane »sodne« procese. Eden najbolj znanih je bil t. i. Nagodetov proces avgusta 1947. Komunistično »sodišče« je »sodilo« petnajstim slovenskim izobražencem. S procesom je želelo komunistično vodstvo obračunati z drugače mislečimi posamezniki, ki so želeli po vzoru zahodnih demokracij vzpostaviti parlamentarni večstrankarski sistem. Proces je postal po prvoobtoženem Črtomirju Nagodetu poznan kot Nagodetov proces. Sodi med najbolj znane povojne politične proce­se na slovenskih tleh, ki naj bi v prvi vrsti služil zastraševanju tako dejanskih kot potencialnih političnih nasprotnikov, predvsem iz vrst starih političnih strank.

Nagodetov proces konec julija 1947. Z leve v prvi vrsti »obtoženci«: Liza Hribar, Metod Kumelj, Angela Vode, Zoran Hribar, Boris Furlan, Leon Kavčnik, Ljubo Sirc in Črtomir Nagode.

Vladimir Vauhni­k je bil za komuniste kar »gestapovski agent«

Po aretacijah so sledila dolgotrajna udbovska »zaslišanja«, pogosto v nočnih urah, opravljene so bile številne hišne preiskave. Do konca julija je komunistični tožilec sestavil »obtožnico« proti štirinajstim posameznikom, obtoženim, da naj bi v vojnih letih sodelovali z gibanjem Draže Mihailovića, z vohunom in »gestapovskim agentom« Vladimirjem Vauhni­kom in s pripadniki tujih (zahodnih) tajnih služb v korist »imperialističnih držav« in na škodo »narodnoosvobodilnega gibanja«. Po vojni naj bi pripravljali obo­roženo vstajo proti »Federativni ljudski republiki Jugoslaviji« v sodelovanju z opozicijskimi politiki v Zagrebu in Beogradu, jugoslovanskimi emigranti v tujini, predvsem s pripadniki nekdanje kraljeve jugoslovanske vojske, ter s tujimi (zaho­dnimi) obveščevalnimi službami.

Nagodetov proces konec julija 1947, poslušalci pred sodiščem. VIR: knjiga Kazenski proces

»Tožilec« je bil komunistični »narodni heroj« Viktor Avbelj

Načrtovali naj bi atentate na jugoslovanske poli­tične voditelje, diplomatskim in drugim predstavništvom zahodnoevropskih držav naj bi dostavljali obveščevalna poročila o političnem in gospodarskem položaju, pomagali naj bi pri tihotapljenju oseb čez mejo, pletli vohunsko mrežo po Sloveniji, ščuvali proti obstoječi oblasti na različnih zborovanjih ipd. Skratka, za današnje pojme smešno, če ne bi bilo smrtno resno. Proces je usmerjal javni tožilec in komunistični »narodni heroj« Viktor Avbelj, podaljšana roka komunistične partije, ki je bil že med vojno partizanski zločinec.

Komunistični »sodniki« so tri »obsodili« na smrt z ustrelitvijo (Črtomirja Nagodeta, Ljuba Sirca in Borisa Furlana), preostale pa na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo od dveh do petih let. Sircu in Furlanu so kasneje kazen spremenili v 20 let zaporne kazni.

Arhiv Slovenije je leta 2015 izdal debelo knjigo o Nagodetovem procesu

Arhiv Slovenije je leta 2015 izdal zajetno knjigo (1.040 strani) z naslovom Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim, ki sta jo napisali zgodovinarki Mateja Jeraj in Jelka Melik. V arhivsko gradivo sta uveli bralca z obsežno uvodno študijo. Ta najprej predstavi potek procesa in njegove posledice, od prvih aretacij maja 1947 do obnove postopka, umika obtožnice in ustavitve kazenskega postopka leta 1991.

Drugo poglavje govori o tem, kdo je bil Črtomir Nagode in kdo so bili tisti, ki so bili obtoženi kot člani njegove skupine, katera doživetja so jih zaznamovala, kakšna hotenja in občutja so jih privedla na sodišče. Jezik sodnih spisov pogosto zveni suhoparno, hladno, tudi brezčutno, besede obtoženih na glavni obravnavi so bile izrečene pod hudim pritiskom, ni jim bilo dovoljeno povedati vsega, kar so želeli. Zato so njihove življenjske poti predstavljene dokaj podrobno, predvsem na podlagi zapisov in izjav, ki so jih podali med preiskavo. Življenjepisi tistih, ki so bili v času procesa že uveljavljene javne osebnosti, sta dopolnili s prispevki, objavljenimi v različnih publikacijah. Nekaj jih je svoja doživetja pozneje opisalo v obsežnih knjigah ali pa so o njih spregovorili v pogovorih za časopise.

Tudi zgodbe žrtev

Življenjske zgodbe drugih bi ostale neodkrite, če se ne bi ohranili zapisi, ki so jih bili prisiljeni napisati v zaporu. Tudi njihovo poznejše življenje bi ostalo nepojasnjeno, če ne bi o njih spregovorili otroci in drugi sorodniki avtoricama knjige. Vendar nista našli poti do vseh, ki bi želeli spregovoriti. Prikazali sta domače in mednarodne okoliščine, ki so privedle do procesa. Opisali sta nasilje nove jugoslovanske oblasti nad predstavniki političnih strank, ki so delovale v prvi Jugoslaviji, od nespoštovanja sporazuma Tita s Šubašićem do političnih sodnih procesov kot načina nasilja nad opozicijo. Predstavili sta značilnosti hladne vojne in pokazali, kako se je ta vojna odražala v Jugoslaviji, orisali sta delovanje jugoslovanske emigracije v begunskih taboriščih v Avstriji, v zadnjem poglavju pa sta še predstavili pomen in vlogo kazenskega prava v tistem času ter njegove značilnosti v prvi Jugoslaviji in prvih letih druge Jugoslavije.

Avtorici sta dodali veliko obsežnih opomb

Uvodna poglavja in objavljeni viri vsebujejo veliko dokaj obsežnih opomb, ki predstavljajo v njih nastopajoče osebe, organizacije in dogodke. Knjiga ni namenjena le strokovnjakom in ljubiteljem zgodovine, ampak vsem, ki jih zanima ta izjemno nečloveški proces (eden od mnogih v tistem času) ali se želijo seznaniti s sodnimi procesi nasploh, tudi mlajšim, ki so se rodili ali pa vsaj odrasli v dobi, v kateri je spomin na mnoge nekdaj splošno znane osebnosti in dogodke že zbledel. Dodali sta dokumentarne fotografije in reprodukcije dokumentov.

Še knjiga o dogajanju po Nagodetovem procesu

Avtorici, zgodovinarki Mateja Jeraj in Jelka Melik, zaposleni v Arhivu Slovenije, sta nato delo na tej temi nadaljevali in že leta 2017 sta izdali nadaljevanje, knjigo Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim. Epilog (Arhivu Slovenije, Ljubljana, 254 strani). V njej sta prikazali, predvsem skozi objavo dokumentov, štiri teme. Najprej dogajanje po Nagodetovem procesu. Osrednjo pozornost sta namenili dolgi poti prizadevanj za popravo krivic, za rehabilitacijo, obnovo procesa in dokončno oprostitev leta 1991. V posebnem prispevku sta prikazali »razvoj« oziroma dogajanje v zvezi s kazenskim pravom in sodstvom v času socializma. V Zadnjem poglavju, ko sta ga naslovili, sta osvetlili nekatere akterje, od sodnikov do njihovih žrtev, obsojenih.

Ustavni sodniki so zaščitili povojne zločince v socialistični psihiatriji

Knjiga je pomembna tudi zato, ker sta se takoj v uvodu odzvali do takrat aktualne spremembe Zakona o arhivskem gradivu. Ustavno sodišče je namreč leta 2014 povsem politikantsko odločilo o posebnem varovanju arhivskega gradiva, ki se nanaša na gradivo psihiatričnih bolnišnic. S to njivo zahtevo je gradivo, ki se nanaša na zlorabo psihiatrije za politične namene povsem nedostopno. S tem so ustavni sodniki zaščitili povojne zločince v socialistični psihiatriji, ki so sistematično kršili človekove pravice, najhuje z elektrošoki. S tem zločinskim početjem so uničevali ljudi, ki so jih pod pretvezo »zdravljenja« zaprli v psihiatrično ustanovo, na primer v ljubljansko Polje, in jim tam z elektrošoki uničili možgane, s čimer so jih povsem onesposobili za življenje. In Slovenija 2024? Kot da je vse v redu in prav.

Pavla Hočevar VIR: knjiga Kazenski proces

Udbovsko sodno uničevanje političnih disidentov

Poglejmo zdaj še nekaj osnovnih podatkov o Nagodetovem procesu. Stalinistični »sodni« proces, ki so ga izvedli komunistični voditelji v letu 1947, je dobil ime Nagodetov proces po prvem obtoženem Črtomirju Nagodetu. Šlo je za skupino »sredincev«, za intelektualce, deloma iz liberalnega tabora, deloma iz raznih drugih sredinskih političnih organizacij. Med njimi so bili tudi komunistični disidenti, kot je bila  Angela Vode, se pravi ljudje z levičarskim političnim prepričanjem, ki pa niso bili na »liniji partije«. Nekateri med njimi so bili deloma politično aktivni že v predvojnih letih in nekateri – Nagode, Ljubo Sirc, Boris Furlan – so skušali s političnimi somišljeniki v Zagrebu in Beogradu organizirati politično opozicijo komunističnemu režimu. To sicer po črki zakona ni bilo prepovedano ali kaznivo, v praksi pa.

Kot putinizem danes: stiki s tujci so bili »vohunska dejavnost«

Da bi komunisti zadostili še eni liniji, po kateri naj bi sojenje vodili, so imeli nekateri iz tega kroga tudi stike s tujci. Glede na to, da je šlo za intelektualce, so imeli še predvojne zveze v tujini, navadno sicer osebne oziroma stanovske, redkeje politične, bili so tudi v stiku z nekaterimi tujci, ki so živeli v Jugoslaviji; v tem sta bila med prvimi oče in sin Franjo in Ljubo Sirc. Prvi je imel kot predvojni tovarnar v Kranju položaj na ministrstvu za industrijo in je sodeloval v pogovorih s tujci glede dobav surovin in strojev za jugoslovansko industrijo, Ljubo Sirc, ki je bil prevajalec v tiskovnem uradu, pa je bil v stalnih stikih z nekaterimi tujci, ki so živeli v Sloveniji, med drugim z britanskim konzulom v Ljubljani. Ti stiki s tujci so bili potem osnova za domnevno »vohunsko dejavnost« obtoženih.

Pavla Hočevar pred komunističnim »sodnikom« eksekutorjem na Nagodetovem procesu julija 1947. »Sodniki« so sodili v znamenju komunistične rdeče zvezde, simbola njihovega nasilja nad Slovenci.

Kardeljevi udbovci so ugrabili 32 oseb

Po prvih predpripravah in smernicah, ki so jih dobili preiskovalci in tožilci, so v prvi polovici leta 1947 stekle aretacije. Kardeljevi udbovci so ugrabili 32 oseb. Na Nagodetovem procesu se jih je znašlo štirinajst, vendar pa večine drugih niso kar izpustili. Ostali so tako rekoč na »zalogi« za nekatere druge procese, morda malo manj odmevne, a kljub temu smrtonosne. In tudi tisti redki, ki so jih izpustili, so prišli na vrsto kasneje. Kot je v prispevku zapisal Bogdan Sajovic (Nagodetov proces leta 1947, Demokracija, 3. 7. 2014) je ruski disident in žrtev stalinističnega nasilja Aleksander Solženicin to komunistično prakso poimenoval »pasjansa«. Tajna policija meša karte (kartoteke); nekatere takoj uporabi, druge ostanejo na mizi, nekaj pa jih položi nazaj na kupček in spet premeša. A vendar na koncu pridejo vse na vrsto.

Pavla Hočevar pred komunističnim »sodnikom« eksekutorjem na Nagodetovem procesu julija 1947. VIR: knjiga Kazenski proces

Uničevali so tudi tri ženske

Prvi obtoženi na procesu je bil gradbeni inženir Črtomir Nagode. Ljubo Sirc, Svatopluk Zupan in Vid Lajovic so bili pravniki, Leon Kavčnik in Boris Furlan sta bila univerzitetna profesorja (Furlan celo dekan pravne fakultete). Učitelji oziroma profesorji so bili Zoran Hribar, Metod Kumelj, Angela Vode in Pavla Hočevar. Franjo Sirc je bil nekdanji tovarnar, potem pa visoki uradnik na ministrstvu za industrijo. Njegov sorodnik Metod Pirc je bil upokojeni kapitan vojne mornarice. Obtožili so tudi akademsko kiparko Elizabeto Hribar (ženo obtoženega profesorja Hribarja) in geodeta Bogdana Stareta. Kot petnajstega so pozneje dodali še Franca Snoja, nekdanjega politika ljudske stranke, ki je bil minister v več predvojnih in medvojnih vladah, se približal OF in bil celo nekaj časa prometni minister v Sloveniji (v prvih mesecih, ko so komunisti še igrali »demokratičnost«).

Odgovore so zasliševalci popolnoma popačili in iztrgali iz konteksta

Ljubo Sirc je v spominih napisal, da so njega osebno zasliševalci fizično sicer niso lotili, so pa nanj izvajali hud psihični pritisk predvsem zato, ker sta bila med aretiranimi tudi njegov oče in stric. Odgovore, ki jih je dal, so zasliševalci popolnoma popačili in iztrgali iz konteksta, če si že niso stvari kar direktno izmislili. In enako se je godilo tudi drugim obtoženim. Lotili so se jih v glavnem psihološko, jim polagali besede v usta, pačili njihove izjave, jih izčrpavali in jim grozili. Veliko obtoženih je bilo tudi dalj časa pod nadzorom komunistične tajne policije oziroma njenih špicljev (bodisi poklicnih, bodisi prenapetih partijskih zagrizencev) in tako se je nabral velik kup namišljenih »dokazov« o njihovih »zločinih«.

Konec v: Nagodetov proces, Črtomir Nagode [2]

Ivo Žajdela, Sovražniki revolucije, Nagodetov proces, Tribuna, 9. 3. 1988

Bogdan Sajovic, Po nedolžnem obsojeni, Nagodetov proces, Črtomir Nagode, Demokracija, 23. 8. 2007

1/10