Nadaljevanje iz: Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, komunisti [1]

Naj v nadaljevanju bom navedel nekaj odlomkov iz pričevanj ljudi, ki so šli skozi taborišča na Golem otoku, Svetem Grgurju, Ugljanu in v Bileći. Radovan Hrast v knjigi Čas, ki ga ni (Ljubljana, 1991):

»Psihološki pritisk postaja enak fizičnemu, celo hujši. Na vsakem koraku, pri hoji na delo in z dela, med raportom, kar naprej moramo vzklikati: 'živela Komunistična partija! Živel Tito! Dol s Stalinom! Dol z informbirojem! Živel Rankovič! Itd. Skandiranje se ponavlja od jutra do večera. Ust skoraj ne morem več odpirati od žeje, vendar moram skandirati. Če utihneš, te lahko doleti še težje delo.

Nekateri kar vsak trenutek izkoristijo za kričanje parol. Vsi drugi se jim moramo prezpogojno odzvati. Uro ali več nepretrgoma nosiš tragač s skalami, in medtem ko čakaš, da ti ga spet naložijo – skandiraš parole. Stojiš v vrsti za pičli obrok hrane in – skandiraš. Sediš na smrt utrujen pri politični uri, kjer te 'prevzgajajo' in – skandiraš. Čakaš pred barako v vrsti na vsakodnevno štetje in skandiraš.«

Pogled na zalivček z glavnim taboriščem (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Nazadnje mu je nekdo zabil v koleno dolg žebelj ...

Radovan Hrast: »Ondan so nekega študenta iz sosednje barake, doma iz Beograda, ujeli, ko je poskušal pobegniti z otoka. Ujeli so ga skritega med skalami ob sami obali. Od tod pa vse do zasliševalca in naprej do barake so ga njegovi tovariši kar naprej pretepali. Potem so ga, zvezanega, posadili v stranišče, v posmeh vsemu taborišču. Sobni starešine iz vseh barak so se hodili izživljat nad njim. Tolkli so ga, pljuvali vanj, ga brcali, v smehu ugašali cigaretne ogorke na njegovem telesu, ga žgali z vžigalicami. Nazadnje mu je nekdo zabil v koleno dolg žebelj ...«

»Pretepeni, lačni, neprespani, mnogi tudi ranjeni, smo nekaj ur stali na žgočem soncu. Nato je prišel komandant taborišča, udbovski polkovnik Voja Jauković. Imel je govor, v katerem so bile same grožnje. Končal je s strogim opozorilom, da naj se popravimo, revidiramo svoje poglede, kajti sicer ne bomo prišli živi z otoka. Nenadoma se je oglasil Blažo Rajčević, profesor Ekonomske fakultete iz Beograda, in protestiral proti mučenju, kakršnemu smo bili izpostavljeni. Drugo jutro pa so ga, vsega pretepenega in krvavega, našli pred barako mrtvega.«

Pogled na zalivček z glavnim taboriščem z notranje strani otoka, zadaj otok Rab (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Skozi »stroj« – pretepanje sotrpinov

Cene Logar v svojem prav tako dokaj nazornem pričevanju v Borcu leta 1991: »Tako imenovani kroz stroj, tek skozi špalir, je potekal takole: vsa baraka se je morala v baraki ali zunaj barake postaviti v dve vrsti, torej okoli 60 ljudi v vsaki vrsti. Razdalja med vrstama je bila kak meter. Skozi ta špalir so morali iti oziroma teči kaznjenci, ki so bili na to obsojeni, kaz­novani. To se je ponavljalo po petkrat in še večkrat. Vsi pa so jih morali tepsti, mlatiti. Velikokrat so se pod udarci valjali po tleh, padali v nezavest. Potem so jih še brcali, divje kričali, zmerjali, žalili, pljuvali. Jaz sem moral neštetokrat skozi špalir. Najhuje je bilo, ko sem tekel med vrstama in so me tepli z vsemi močmi, nasproti pa mi je pritekel divji turški Bosanec. Od udarcev sem bil že popolnoma sklonjen, on pa me je z največjo močjo brcnil naravnost v trebuh; kot bi eksplodirala bomba, ves svet se mi je zasvetil v največji in najsijajnejši svetlobi kot najsvetlejše sonce. Bolečine se niti spomnil nisem. Zbudil sem se iz nezavesti v sobi sobnega starešine. Tam so me že čakali starešina in nekaj najhujših krvnikov: Hočeš revidirati? Nimam kaj revidirati, nisem nič zakrivil. Bojkot bandi!«

Brizganje krvi po pogradih, otekli nosovi ...

Pripoved v knjigi Dimitrija Žilevskega Otok brez milosti (Rotis, Maribor, 1995, ponatis 2005) je obširna in podrobna. Težko je iz nje vzeti krajši odlomek, saj si grozljivosti, ki so se dogajale na Svetem Grgurju, sledijo druga za drugo. Pa vendar (str. 105): »Kaznjenec se je postavil v sredino sobe in moral nenehno najslabše govoriti o sebi, o svojem sovražnem delu proti partiji, ovajati starše, ženo, brata, sestro, sorodnike in prijatelje ter pove­ličevati delo partije in njenih voditeljev. Če tega ne bi naredil ali pa bi samo odpiral usta, je bila dolžnost 'Bosancev', aktivistov in njihovih privržencev, da so mu spremenili videz obraza, glave, hrbta, nog, rok in kar je še ostalo na telesu zdravega. Rezultati so bili vidni, in sicer: brizganje krvi po pogradih, otekli nosovi, veke, podplutbe, krvave oči, zlomljene roke, noge in veliko bušk po glavi in ostalih delih telesa. Prepovedano je bilo dokončati njegovo stanje, ker je moral biti spet nared za naslednji termin, potem pa marš v 'jazbino'. V 'jazbini' mu je bilo dovoljeno, da je na široko vdihoval vonjave svojih iztrebkov ...«

Spodnji del glavnega taborišča (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Umrl je na nočni posodi, tehtal je komaj 35 kg

Žilevski (str. 149): »Novosti so se kar vrstile. Danes so v centru montirali razglasno postajo, ki po ves dan vrešči samo parole o Titu, Kardelju, Rankoviću, Djilasu in jasno o partiji. Ni jim bilo dovolj fizično uničevanje vseh nas. Da bi vsaj dali kakšno pesem, ne samo parol. Tako na glas je navita, da nam bodo popokali bobniči.«

Str. 151: »Nikoli si nisem predstavljal, da je ta bolezen /krvava driska, op. p./ tako nevarna. Nekaterim je od prevelikega napenjanja izstopilo debelo črevo, pravijo mu rep. Trudili so se, da bi ga potlačili nazaj. Prekleta driska, kaj lahko stori človeku! Stari Estonec Stanislav Zobs iz naše barake je bil tudi v ambulanti. Videli smo ga, da leži na soncu, več pa je bil na nočni posodi. Na nočni posodi pa je tudi umrl, tehtal je komaj 35 kg. Pa še takrat, ko je spuščal dušo, ni nehal godrnjati. Zmeraj je godrnjal. Isti dan je umrl Mile Drašković. Umrli so tudi Stanislav Magarov, Refik Sapundžija, Radivoj Savić, Šolović, Nikola Marjanović in veliko drugih. Samo iz naše barake je v nekaj dneh umrlo 7 obsojencev.«

Današnja »idila« v nekoč glavnem taborišču na Golem otoku (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Zakopani so pod grgurskim kamnom, ker zemlje ni bilo

»Natančno število umrlih za krvavo grižo vedo samo tisti, ki so bili krivi za naše trpljenje. Vem samo to, da je veliko število obsojencev pustilo svoje kosti na Grgurju, zakopani so pod grgurskim kamnom, ker zemlje za grobove ni bilo. Podili so nas v barake in iz njih. Na ta način so hoteli prikriti število tistih, ki so umirali vsepovsod v barakah, krogu taborišča, ambulanti in celo na drogu latrine.«

Pogled na prvi vodni zbiralnik na Golem otoku (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Kamnita množična grobnica

Žilevski (str. 154): »Ob neki priložnosti, ko sva že prižgala mine, sva se šla kot po navadi skrit. Odšla sva kakšnih 100 m vstran v neko dolino za skale. Prižgal sem cigareto in čakala sva na začetek pokanja min. Paznik, ki je bil za nama, je bil od naju oddaljen kakšnih 30–50 metrov in naju je dobro videl. Naenkrat sem začutil močan stisk roke na levem kolenu. Milas mi je z glavo pokazal človeško roko, ki je molela izpod kamnov. Presedel se je iz prejšnjega prostora bliže k roki, meni pa naročil, naj štejem strele. Odmaknil je nekaj kamnov in zagledala sva skoraj celo roko človeka, ki je bil verjetno ne dolgo zakopan. Potem pa je Milas zakril roko s kamni tako, da se ni več videla. Ko je bilo razstreljevanja konec, sem zavpil: 'Gotovo!' Pogledala sva po nakopičenih kamnih in ugotovila, da je bila to grmada, dolga kakšnih 6 do 7 metrov. Verjetno skupinska grobnica. Molčala sva kot zalita. Če bi se opazilo, da sva naletela na kaj takega, bi nama trda predla.«

Pogled na prvi vodni zbiralnik na Golem otoku (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Aktivist mu je ukazal, naj začne žugati in psovati Stalina

Še drobec iz pričevanja iz Bileće, ki jo je Žilevski prav tako precej podrobno opisal, tam so bile razmere skoraj enako peklenske (str. 168–169): »Čez nekaj dni so pred kip pripeljali bivšega polkovnika komisarja divizije Jovanovića, da bi ga ponižali pred ostalimi. Ko mu je aktivist ukazal, naj poklekne pred Stalinom, mu je Jovanović zabrusil: 'Nisem klečal niti pred Titom, pa tudi pred Stalinom ne bom, če pa hočeš, izvoli sam.' Aktivist je začel kričati nanj in ga tepsti. Pomagalo mu je še nekaj somišljenikov, ki so udrihali po Jovanoviću. Potem mu je aktivist ukazal, naj začne žugati in psovati Stalina.

Verjetno je tudi Jovanoviću prekipelo, ker je bil sicer menda zelo miren človek, da je tokrat sprožil roko ter na ves glas zavpil: 'Staline i Tito, jebite se medjusobno.'

Vsi prisotni so se razbežali po svojih paviljonih od strahu pred tem, kaj bo sledilo. Ostal je le aktivist in še nekaj njegovih pajdašev, ki so z močnimi udarci spravili še Jovanovića v paviljon. Kaj so ta dan in noč naredili z Jovanovićem, sem izvedel naslednji dan. Vse popoldne in zvečer kot tudi ponoči so se aktivisti in še nekateri drugi člani kolektiva tako izživljali nad njim, da so mu polomili nekaj reber in izmaličili obraz. Drugega dne so ga odpeljali v spodnji del kaznilnice v ambulanto. Ves čas njegove prisotnosti v ambulanti je bil pred vrati sobe stražnik – miličnik.«

Eden od dveh vodnih zbiralnikov na Golem otoku (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Preden je skočil z najvišjega mesta v kamnolomu na glavo ...

»Čez nekaj dni je moral zapustiti ambulanto. Odpeljali so ga v paviljon. Tovariši iz njegove sobe so povedali, da je zavit kot mumija po vsem telesu. Nekaterim znancem je pravil, kaj so počeli z njim v ambulanti. V sobi je bil sam. Ležati je moral na tleh in ne na postelji. Tepli so ga tudi v ambulanti, in da se ne bi slišalo kričanje, so mu zamašili usta z umazano rjuho. Hrane in vode ni dobil. V prisotnosti preiskovalca so ga poniževali. Poniževali so ga na zelo primitiven način. Ko bi moral dobiti hrano, mu je eden od aktivistov 'Bosancev' nastavil nago zadnjico in mu v usta opravljal potrebo, drugi pa so ga čvrsto držali za noge, roke in glavo. Prav tako so malo potrebo opravljali direktno v usta. Čez kakšnih 14 dni je Jovanović naredil samomor. Preden pa je skočil z najvišjega mesta v kamnolomu na glavo, je povedal nekaj krepkih na račun vodstva in partije.«

Od dežja in burje izprani ter od sonca izžgani golootoški kamen – v takšnem svetu so postavili taborišče (leta 2003). FOTO: Ivo Žajdela

Nema in hkrati kričeča pričevanja – o ljudeh

Goli otok, Sveti Grgur in druga območja, kjer je povojni komunistični režim prevzgajal in uničeval ljudi, so danes – čeprav brez spominskih plošč – nema in hkrati kričeča pričevanja o ljudeh, ki so grozote komunističnega režima prestajali, ter hkrati pričevanja o ljudeh, ki so te grozote počeli. So pa tudi pričevanja o izkrivljeni miselnosti, ki nam v modernih preoblekah še danes kroji življenje.

Ivo Žajdela, Strahote Golega otoka, Demokracija, 6. 11. 2003Ivo Žajdela, Goli otok, Družina, strokovna ekskurzija, 7. 6. 2012

Nikola Djordjević, Ko kri napoji zemljo, Goli otok, Delo, 18. 7. 2009Rok Kajzer, V taboriščih so bile žrtve in izvršitelji, Goli otok, Delo, 31. 5. 2010

Bogomir Štefanič, Bolj stalinistični od Stalina, Goli otok, Družina, 19. 7. 2009Irena Popovački, Goli otok nije mit, Glas koncila, 27. 1. 2008

Logor na Golom otoku – Titov pakao Jadrana, Glas koncila, 9. 8. 2009Ana Hren, Šest pristupa Golom otoku, Glas koncila, 13. 6. 2021

SV, Božidar Čuk, Povratak s Golog otoka, Glas koncila, 9. 1. 2022Marina Tenžera, Zlati mladić hrvatskoga plakata, Alfred Pal, Goli otok, Vjesnik, 2. 7. 2010

Zdravko Milinović, Crna rupa Golog otoka, Martin Previšić, Globus, 13. 2. 2019Nadaljevanje v: Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, komunisti, Dimitrij Žilevski [3]

Na zahodni strani Golega otoka je glavno pristanišče. FOTO: Ivo Žajdela

1/14