Razmetane novodobne smeti na Golem otoku kažejo, da je hrvaška država mučilnico prepustila načrtnemu propadanju. Očitno Hrvati menijo, da Goli otok ni njihova zgodba, ampak jugoslovanska (srbsko-črnogorska). Niti preproste info table niso postavili (hoteli postaviti), kar je pravi absurd. Molčijo zgodovinarji, prav tako filmarji (razen morda po ene izjeme pri obeh medijih). En sam molk. O neskončnem trpljenju.

Pod udbovskim komunizmom desetletja molk o Golem otoku

O strahotah na Golem otoku se je lahko v času komunizma samo šušljalo. Šele leta 1984, ko sta izšli dve literarni deli, ki sta opisovali tamkajšnjo mučilnico, Noč do jutra Branka Hofmana in Hip 2 Antonija Isakovića, leto kasneje pa še Otok gole istine Dragana Kalajdžića, smo lahko prvič nekaj prebrali o tej temi. Istega leta je v Novi reviji (od št. 24–25 do 28–29) izšlo krajše pričevanje pisatelja Cvetka Zagorskega, ki je bil na Golem otoku. Potem pa nekaj let spet nič, dokler ni David Tasić v Mladini objavil prvega daljšega pričevanja Dragutina Vajdića. Vajdićevo pričevanje je potem izšlo v dveh knjigah, najprej leta 1987 v zbirki A1 pri Delavski enotnosti, leta 1990 pa še v knjigi v srbohrvaščini Leševi sa Golog. Iz tega obdobja sta v moji knjižnici še dve srbski knjigi Udri bardu Miroslava Popovića in Let iznad Golog otoka Rose Dragović - Gašpar.

Jezeršek, Hrast, Grom, Žilevski in Jezernik ... 

V naslednjih letih so izšle štiri knjige, kjer je bilo mučenje in trpljenje nadvse nazorno opisano. Najprej leta 1989 pričevanje Janeza Jezerška - Sokola Arhipelag Goli (leta 1990 še nadaljevanje Medaljoni našega časa), 1991 pričevanje Radovana Hrasta Čas, ki ga ni, leta 1993 Naceta Groma Skoraj tisoč noči, leta 1995 pa verjetno še najizčrpnejši in najbolj grozljiv zapis v knjigi Dimitrija Žilevskega Otok brez milosti. Pomembno je k tej temi prispevala tudi revija Borec, najprej leta 1991 (št. 4–6), ko so objavili pričevanje Ceneta Logarja, človeka, ki je bil zaprt na Goleni otoku skupaj s svojimi štirimi brati, ženo pa so zaprli na sosednjem otoku Sveti Grgur, in ki so ga morda od vseh najbolj mučili, potem pa še leta 1994 (št. 533–534) s posebno študijo Božidarja Jezernika z naslovom Non cogito ergu sum, kjer je avtor z navajanjem števil­ne literature prikazal dokaj natančno podobo Golega otoka.

Nikjer drugje tako hudo ...

Zakaj sem /leta 2003/ navedel teh trinajst knjig s temo Golega otoka, ki so v moji knjižnici? Zato, da uvodoma pojasnim, da se lahko danes o strahotah, ki so se dogajale v petdesetih letih na Golem otoku, iz te literature vsak dokaj dobro pouči; še posebej iz knjig, ki so jih napisali Jezeršek, Hrast, Grom, Žilevski in Jezernik. Z branjem teh pričevanj lahko pridemo le do enega sklepa: da verjetno nikjer v svetovnem merilu ni mučenje ljudi imelo tako strahotnih razsežnosti.

Takoj za to ugotovitvijo pa se že pojavi naslednja, da za naše zgodovinarje – Goli otok je zelo slovenska tema – ta tema ne obstaja, res pa je tudi, da zanje ne obstaja še vrsta drugih pomembnih tem iz naše polpretekle zgodovine. Čeprav je ves čas v ospredju Goli otok, naj takoj poudarim, da je Jezerškova sintagma arhipelag Goli morda primernejša, saj so se enake strahote kot na Golem otoku dogajale tudi na sosednjem otoku Sveti Grgur (v manjšem obsegu pa še na otoku Ugljan).

Komunisti so mučili komuniste

Oba otoka sem si imel priložnost ogledati sredi septembra 2003 (nato pa še leta 2004 in 2012). Občinski odbor SDS iz Grosuplja je organiziral izlet nanju in povabili so me s seboj. Iz Punata na otoku Krku smo z barko odpluli na Goli otok, ko smo se vračali, pa še na Sveti Grgur. V Punatu se nam je pridružil vodnik Vlado Bubinac, nas vodil po obeh otokih in nam dokaj podrobno opisal strahote, ki so se tam dogajale. V vse navzoče se je obisk kraja velezločina globoko vtisnil. Še danes, ko lahko na Golem otoku vidiš le razpadajoče stavbe in sestradane ovce, te stisne pri srcu ob pogledu na skrajno težke naravne razmere: kamor koli pogledaš, spran kamen, tu pustošita razbeljeno sonce ter ostra burja.

Toda v pričevanjih so te že sa­me po sebi skrajne naravne razmere komajda omenjene. Tam se je v 50. letih uprizarjal ponoreli pekel med ljudmi: neizmernemu pretepanju, mučenju, sramotenju in najbolj sfanatizirani boljševistično-komunistični pro­pagandi ni bilo ne konca ne kraja. Mnoge so s strahotnim pretepa­njem potolkli do smrti. V omenjenih knjigah je opisanih kar nekaj konkretnih primerov. Tisti, ki so preživeli, so ostali večni telesni in predvsem duševni invalidi. Komunisti so mučili komuniste, partizani partizane, udbovci udbovce.

Ali res samo izolacija »informbirojevcev«?

Vse do danes velja prepričanje, da je Udba na Golem otoku (in seveda Sv. Grgurju) uprizorila eno najhujših mučilnic v zgodovini zato, da bi Jugoslavijo obvarovali pred »informbirojevci« oziroma pred tistimi, ki bi lahko ob grožnji Sovjetske zveze pomagali Stalinu pri napadu na Jugoslavijo. Nasploh se je spor s Stalinom takrat prikazoval (in se še danes) kot rešitev Jugoslavije iz objema Sovjetske zveze. Toda pregled nad celotnim dogajanjem v tistih letih nam pove, da je šlo bolj za izgovor, da je lahko Titov udbovski režim izvajal »svojo pot« oziroma počel, kar je želel. Pri tem je prišlo tudi do tega, da je, potem ko je ubil svoje medvojne (oborožene) politične nasprotnike v povojnih pobojih, kasneje z ustrahovanjem »obravnaval« tudi z drugimi kategorijami ljudi.

Komunistično vladanje s strahom

Pričevanja v prej naštetih knji­gah nam jasno pokažejo, da je bil v zadevi Goli otok tako imenovani informbirojevski dejavnik samo eden med mnogimi. Takrat so predvsem zapirali vse po vrsti, ki so kjer koli izrekli kakšno kritično čez režim. V človekovi naravi pa je, da se najbolj drastično kaznujejo tisti iz lastnih vrst, ki so kakor koli prišli navzkriž s prevladujočim krogom. Zapiranje je torej imelo dvojno vlogo: streti »kritizerje« in prestrašiti okolico. In ta (celotna Jugoslavija) je bila s poboji in zapiranji tako prestrašena, da je način vladanja s strahom deloval še nekaj naslednjih desetletij.

Načrtno zanemarjanje

Danes je vsak, ki si ogleda oba otoka, šokiran tudi nad propadanjem vsega, kar je ostalo za nekdanjo mučilnico. Kupi smeti, ki bi jih bilo mogoče v trenutku očistiti, jasno pričajo, da gre za načrtno uničevanje. Hrvaški oblasti ni mar za oba otoka, kjer so se od leta 1949 do 1958, ko je režim imel tam politične zapornike, dogajale neizmerno hude stvari. Načrtno ju zanemarja in prepušča propadu. Povsod v civiliziranih državah bi bil tak kraj zavarovan kot vrhunski spomenik. Še v Rusiji ali drugih nekdanjih komunističnih državah bi tak kraj zavarovali in ga spremenili v muzej. Povsod, kjer so bila fašistična ali nacistična taborišča, so kasneje postavili spomenike in spominske plošče z imeni tam umrlih. Komunističnih taborišč smrti pa kot da ni bilo, čeprav so bila večinoma še hujša od fašističnih in nacističnih. Ne na Golem otoku ne na Svetem Grgurju ni nič – razen razpadajočih objektov in kupov smeti.

34 let po demokratizaciji ni niti najbolj skromne pojasnilne info table

Tako sem zapisal po obisku leta 2003, naj dodam leta 2024: na Golem otoku je stanje enako. Nekaj stavkov je v več jezikih zapisal turistični operater ob stojnici, kjer prodaja karte za prevoz s turističnim vlakcem, to je vse. Na Svetem Grgurju ni nič.

Na Hrvaško malo hodim. Letos me je pot zanesla v Pulo in na Brijone. Povsod sem bil šokiran nad odnosom Hrvatov nad »dediščino« komunizma. V Puli je ob Areni manjši park, v njej pa kraljujejo spomenik in kipi iz časa komunizma, od Broza do komunističnih »narodnih herojev«. Ko sem vodičko vprašal, kako to, da kipa diktatorja Broza niso odstranili, je odrezavo »odgovorila«, da »vseh« spomenikov pa ne morejo odstraniti. Bil sem raje tiho. Torej: branijo se z besedico »vseh«. Kompromisna rešitev bi bila, da bi ob strani postavili info tablo s pojasnilom, da gre za ostanek iz časa komunizma. Ob vhodu v ladjedelnico Uljanik sem na parkirišču ob upravni stavbi opazil orjaški partizanski spomenik. Stopil sem do vratarja ob vhodu in ga vprašal, če lahko fotografiram. Odgovoril mi je, da ne. Fotografijo sem tako naredil od zunaj.

Še huje je na Brijonih. Tam je velika stavba, kjer je velika razstava, posvečena Josipu Brozu. Že takoj ob vhodu čaščenje, slogani, kipi, nato pa morje reprezentativnih fotografij (Tito in Brioni ter Tito in neuvrščeni). Vse je, nedotaknjeno, iz časa komunističnega režima. Toda, prava moralna katastrofa hrvaške države je, da še 34 let po demokratizaciji tam ni niti najbolj skromne info table, ki bi zares velikim množicam obiskovalcev pojasnila, da gre za nedotaknjeno »inštalacijo« iz časa komunističnega režima, ki da je bil totalitaren, nedemokratičen in je gojil kult diktatorja Tita.

Strahotno mučenje bi bilo zelo težko posneti

Med mnogimi parolami, ki so nekdaj z velikimi črkami »krasile« pročelja zgradb na Golem otoku, lahko le s težavo razbereš morda samo še eno: Mi gradimo otok, otok gradi nas in Živel Tito. Na Svetem Grgurju pa bosta dve priči vendarle še dolgo ostali, ena je velikanski napis iz skal Tito na zahodnem pobočju otoka, nad nekdanjim taboriščem, nad njim pa velika peterokraka zvezda /ko sem se leta 2023 peljal mimo, z Raba na Krk, sem opazil, da se oboje že slabo prepozna, saj grmovje vedno bolj sili v višino/, drugi pa množica stražarskih bunkerjev, ki so zgrajeni na obali okoli otoka.

Na Zahodu bi o takšnem fenomenu, kot je bil Goli otok, posneli številne filme, saj tema kar kliče k temu. V državah nekdanje Jugoslavije se te izzivalne teme skoraj niso lotili, razen Hrvatov, ki so na Golem otoku leta 1994 posneli film Sedma kronika (režiser Bruno Gamulin po noveli Grge Gamulina Sedma knjiga ljetopisa). No, morda tudi zato, ker je vse tisto strahotno mučenje, ki je opisano v omenjenih knjigah, zelo težko dobro posneti.

Številke o umrlih

Ocenjujejo, da je šlo skozi mučilnico na obeh otokih okoli 30.000 nesrečnikov, o tistih, ki so jih tam ubili, pa so različne domneve, vsekakor jih je bilo veliko, čeprav je treba dodati, da je kdaj kdo, kot se s številkami pogosto dogaja, tudi zelo pretiraval. Leta 1984 je Vladimir Dedijer v svoji znani knjigi Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 3. del, zapisal, naj bi na Golem otoku umrlo 3.800 ljudi. Številka je seveda pretirana. Po verodostojnejših podatkih naj bi takrat v komunističnih taboriščih umrlo okoli 400 ljudi, kar je seveda še vedno zelo veliko. Največ umrlih je zahtevala epidemija pegastega tifusa, za­radi katere je umrlo 180 ljudi, kar je bil največji pomor na Golem otoku. Nekaj verodostojnejših podatkov se je v literaturi vendarle objavilo (tako imenovano Bijelićevo poročilo). Samo v prvih 17 dneh julija 1951 je zaradi bojkota umrlo pet oseb, štiri so verjetno naredile samomor. V istem času je bilo 42 smrtnih primerov, 17 zaradi sončarice in vročine (in seveda vsega drugega), 9 zaradi distrofije in izčrpanosti itd.

Od ustanovitve Golega otoka julija 1949 do 20. junija 1952 so na Goli otok poslali 9.748 moških, od tega so jih do tedaj izpustili 5.920. ženske so prvič poslali na Goli otok aprila 1950, vseh je bilo 828, od katerih so jih v istem času izpustili 447. V tem času je na Golem otoku umrlo 242 moških in tri ženske, od tega leta 1949 16 oseb, leta 1950 48 oseb, leta 1951 175 oseb in leta 1952 tri osebe (vsi trije so storili samomor).

Ivo Žajdela, Mučilnica Goli otok, Demokracija, 30. 10. 2003Marko Jenšterle, Preizkušnje našega socializma, Dragan Kalajdžić, Otok gole istine, Delo, 27. 2. 1986

P. B., Spomini na Goli otok, Dragan Kalajdžić, Otok gole istine, Teleks, 9. 1. 1986Igor Mekina, Patologija gole resnice, Vlado Kresnik, Goli otok, Mladina, 22. 7. 1988

Božo Flajšman, Z depešo ob armado, Janez Jezeršek, Goli otok, Mladina, 17. 11. 1988Milan Skledar, Vzponi in padci, Milan Vinković, Goli otok, Mladina, 3. 11. 1988

David Tasić, Fantje, ne vtikajte se v politiko, Radovan Hrast, Goli otok, MladinaSvetlana Vasović, Umiranje na obroke, Goli otok, Mladina, 7. 5. 1991

Ante Rusković, Spomin na Havaje, Goli otok, Borec, 626-629, 2005Nadaljevanje v: Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, komunisti [2]

1/18