S to fotomontažo je Mladina na naslovnici vabila bralce k branju razvpitega konstrukta Igorja Mekine, s čimer se je hotela maščevali Dušanu Lajovcu za odkritje udbovskih sodelavcev. VIR: Mladina

V reviji Mladina je 20. oktobra 2003 Igor Mekina objavil članek z naslovom Izdaja zaveznikov za 20.000 Rajhsmark. Bombastični naslov je uredništvo opremilo z veliko celostransko fotografijo Dušana Lajovca, poleg tega je članek objavilo kot nosilnega v tej številki, zaradi česar ga je pospremilo z naslovnico revije, na kateri je fotomontaža z Lajovčevim portretom, za njim pa je slika zavezniških letal.

Igor Mekina, Izdaja zaveznikov za 20.000 Rajhsmark, Dušan Lajovic, Mladina, 20. 10. 2003

Dušan Lajovic VIR: Mladina

Lajovica je bilo treba zaradi udba.neta po komunistično totalitarno kaznovati

Vse to so pospremili z besedami: »Dušan Lajovic, razvpiti avtor udba.neta, je med drugo svetovno vojno služil v četniški enoti, ki je pol leta pred koncem vojne Nemcem prodala 17 strmoglavljenih zavezniških letalcev.«

Članek je Mladina objavila zato, da bi čim bolj diskreditirala Dušana Lajovca zaradi njegove geste, ker je javno objavil in razkril udbovske sodelavce. Za Mladinino pamet je torej storil velik greh, zato ga je treba po komunistično totalitarno kaznovati. Ker pa drugega niso imeli, so si morali izmisliti bolan konstrukt. Enega takšnih, kot si jih pri Mladini izmišljujejo kot po tekočem traku že vrsto let. Uredništvo Mladine je menilo, da so nekateri, na primer Janez Janša, nadškof Franc Rode in še nekateri drugi iz nekomunistične politične scene, v tem primeru tudi Dušan Lajovic, osebe, ki jih je na vsak način treba medijsko linčati oziroma čim bolj očrniti v javnosti, s čimer naj bi njihovo delo postalo vsaj vprašljivo, če ne že kar škodljivo.

Dušan Lajovic in Janez Janša, tarči Mladininih napadov. VIR: Mladina

Dostojanstvo »novinarskih« aktivistov pri Mladini nikoli ni zanimalo

Čeprav nam že več kot deset let, tako rekoč iz številke v številko kažejo, da imajo za sabo dobro organiziran stroj nekdanjih udbovcev in policajev, komunistov in drugih, ki se grozno bojijo za svoje na podlagi zločinov pridobljene privilegije, je njihovo početje zelo prozorno, za medijski prostor sramotno, saj bistveno zmanjšuje raven zdravih odnosov v družbi. Tu ne gre samo za mlade avtorje, ki si od tega početja obetajo koristi (višanje naklade in pridobivanje reklam), ampak gre tudi za psihološko načete osebnosti, ki znajo delovati le še tako, da ves čas obračunavajo s (političnim) nasprotnikom (po njihovo sovražnikom). Sebe (svojo izkrivljeno psiho) projicirajo v drugega, s prstom kažejo nanj in z njim javno obračunavajo.

Pri tem jih ne zanima dosti, kako je z resnico, predvsem pa ne, kako je pri vsem tem z dostojanstvom. O verodostojnosti pri tem njihovem početju tako ali tako že dolgo ni mogoče več govoriti.

Postudbovske metode in pripomočki

Igor Mekina je na začetku svoje postudbovske pisarije zapisal, naj bi bil Lajovic v svoji knjigi »neprevidno« objavil nekatere podatke iz svojega življenja, ki »dokazujejo, da ima zelo mračno preteklost«. Pomislite, »mračno«, in to še »zelo« za povrh. Če tu zanemarimo, da si je pri pisanju pomagal celo s tako razvpitim avtorjem, kot je bil »zgodovinar«, kot ga imenuje, Jože Vidic, kar mu je lahko vsekakor v ponos, saj se je zelo približal Vidičevi ravni, se takoj vidi, da mu je pri pisanju dejavno pomagal Matija Žganjar, ki je leta 2002 izdal knjigo Slovenski partizani in zavezniki (založil jo je Telekom Slovenije), za katero je treba priznati, da se je avtor pri njenem pisanju trudil, vendar se mu žal ni posrečilo napisati verodostojne knjige o tej temi, kar je škoda.

Da bi svoj konstrukt čim bolj podprl oziroma očrnil Lajovca, je Mekina omenil Milutina Ludvigerja, Franca Heinricherja in Jožefa Hlebca - Krpana, pri čemer se je opiral na dotedanje konstrukte in izmišljije (med drugim Vidičeve) o teh osebah, medtem ko ga resnica oziroma celota dogajanja ni zanimala. Glavnina naše publicistike je še globoko v demokratizacijski čas računala predvsem na indoktrinirane »resnice«. Samo na prava stikala je bilo treba pritisniti in učinek bo dosežen.

Tako so »zavezniki« metali pomoč komunističnim partizanom, ki so jo nato upo(zlo)rabljali za uničevanje notranjih političnih nasprotnikov (pri Radmirju, 6. novembra 1944). VIR: knjiga Žganjar

Mekinovo pisanje en sam konstrukt

Mekinovo pisanje je en sam konstrukt, namenjen površnemu bralcu, in nanj pri Mladini vedno računajo; v njem je pretiraval, uporabljla besednjak iz časov komunistične propagande in operiral s polresnicami, pri čemer je dosledno zamolčeval pomembne, znane podatke, saj bi mu ti »zgodbo« spreminjali v nič. Poglejmo si primer.

Kot argument za svojo »zgodbo« je uporabil tudi zapisnik s sojenja Mirku Bitencu leta 1948. Zapisal je naslednje: »Na sojenju podpolkovniku Mirku Bitencu aprila 1948 je obsojeni o tem dogodku povedal: 'Nemci so napadli soški četniški odred in zajeli nekaj naših ljudi. General Prezelj je kot poveljnik ilegalne Komande Slovenije poslal četniškega poveljnika Janeza Marna k Nemcem na pogajanja glede izročitve zajetih četnikov. Nemci so Marnu postavili dva pogoja: 1. Nemci bodo izpustili zajete četnike, v zameno pa bodo četniki Nemcem izročili generala Prezlja; 2. če ne morejo izročiti generala Prezlja, naj izročijo vse zajete anglo-ameriške letalce, ki so se s padali rešili iz poškodovanih letal. Marn ni privolil v izročitev generala Prezlja, zato je prišla v poštev druga točka ponudbe.'«

Tako torej Mekina. Izpustil je, kot bomo videli, ključne podatke, pri čemer se čudim, da niti tistih stavkov, ki jih je po vsebini vzel iz Bitenčevega procesa, ni natančno navedel (prepisal) iz Žganjarjeve knjige, iz katere je prepisal tudi nekatere druge trditve.

Posadka ameriškega bombnika, ki je strmoglavil pri Mlačevem pri Ivančni Gorici 25. decembra1944. Prav ti so bili pri enoti JVvD. VIR: knjiga Žganjar

Ponaredba zapisnika s komunističnega »sojenja«

Mirko Bitenc je na, milo rečeno, zrežiranem komunističnem procesu proti njemu na ljubljanskem sodišču leta 1948 glede na zapisnik, odlomek je v svoji knjigi objavil Žganjar (str. 197), rekel med drugim naslednje: »V teku poletja ter jeseni 1944 se je nabralo pri Notranjskem odredu kakih 17 ameriških in angleških letalcev. Večino njih so ujeli domobranci in jih, da jih rešijo pred Nemci, poslali v Notranjski odred. Splošno je znano, da se je general Andrej /Prezelj/ jezil nad tem, češ da so mu samo v nadlogo. Potem so Nemci napadli Notranjski odred. Ob tej priliki so zajeli nekaj vojakov. General Prezelj je poslal nato poročnika Marna k Nemcem, da bi izpustili iz zapora vojake Notranjskega odreda. S kom je Marn govoril, ne vem. Nemci so zahtevali za izpustitev vojakov – četnikov dvoje: 1. izročitev gen. Andreja, 2. izročitev ameriških in angleških letalcev. Potem je dobil neki narednik ali podnarednik iz štaba nalog, da pelje vse letalce s posebno patruljo na določeno mesto, v neko hišo ali skupino hiš. Pri tem mu je bilo točno naznačena pot, kje naj hodijo. Komaj so prišli na cilj in polegli, da bi zaspali, so bili od Nemcev obkroženi in zajeti.«

Še vedno se smešijo s kolaboracijo

Pred seboj imamo torej dva na­vedka istega zapisnika z Bitenčevega procesa. Prvega je v Mladini objavil Mekina, drugega pa v svoji knjigi Slovenski partizani in zavezniki (Ljubljana, 2002) Matija Žganjar. Kot vidimo, sta oba navedka vsebinsko bistveno različna. Prvi, Mekinov, je popolnoma prirejen, čeprav ga prikazuje kot navedek. Iz njega je izpustil vse tiste elemente, ki zgodbo o izročitvi letalcev postavljajo v bistveno drugačen kontekst. Najprej je izpustil, da so letalce zajeli domobranci in jih nato izročili četnikom, »da jih rešijo pred Nemci«, kot je dejal Bitenc. Očitno je Mekino že to dovolj motilo, zato je domobrance preprosto izpustil, saj jih je v svojem članku omenil samo mimogrede, in še to poudarjeno kot »popolne kolaborante«.

Kolaboracija se je Mekini in Mladini zdela pomembna in uporabna tema, saj so z njo pogosto mahali in obračunavali z raznimi akterji zgodovine, ki jim iz ne vem kakšnih razlogov niso bili všeč (to pri Mladini počnejo še dvajset let kasneje, leta 2024). Tudi tokrat so članek nadnaslovili z odioznim terminom »kolaboracija«. Pri tem jih ni nikoli zanimalo glavno, kako je do te »kolaboracije« sploh prišlo, kdo jo je s svojimi dejanji izsilil, kakšen pomen je imela – še posebej nasproti komunističnemu nasilju, ki je pustilo za seboj 70.000 ubitih Slovencev, strašno trpljenje in 45-letno komunistično diktaturo po njihovi »osvoboditvi«.

Mekinovi komunistični četniki

Iz drugih Mekinovih člankov je bilo znano, da so mu domobranci šli zelo v nos, saj jih je prikazoval v izrazito negativni luči. Ker pa so v spopadu s komunističnimi paravojskami domobranci med vojno odigrali neprimerno pomembnejšo vlogo kot JVvD (Mekina JVvD ves čas imenuje s terminom četniki, ki pa je tu neprimeren, saj sami sebe niso imenovali tako, in mu je očitno tudi pri uporabi tega termina šlo za tendenciozno zavajanje, saj nam je prejšnji režim četnike ves čas prikazoval kot nekaj izrazito negativnega), jih je zato »moral« prikazati kot izrazite negativce, o katerih se ne splača zgubljati besed.

Mladinin molk o kontekstu

Nadalje je izpustil ključni podatek, da je Notranjski odred (JVvD) imel s 17 letalci velike težave. Zakaj, bi Mekina lahko razbral že iz Žganjarjeve knjige, če ne od drugod, če bi ga to zanimalo. Kot vidimo, ga ni. Zakaj? Zato ker bi se mu potem sesul konstrukt, ki ga je delal. Ko je Notranjski odred imel pri sebi 17 letalcev, je bila zima, december 1944 in januar 1945. Odred se je moral nenehno premikati sem in tja, bile so težave s preskrbo, na vidiku pa ni bilo nobene dobre možnosti, kako bi letalce spravili iz Slovenije oziroma na varno (celo Žganjar je moral v svoji knjigi omeniti ta bistveni podatek, str. 194).

Zakaj protirevolucija letalcev ni mogla rešiti, ima veliko, morda celo največ zaslug »zavezniško« vodstvo, ki se je nekaj pred tem odločilo, da bo raje kot Mihailovića (in protirevolucijo v Sloveniji) podprlo Tita, njegove komunistične partizane, s tem pa posredno revolucijo in vse, kar je bilo z njo povezano: nepopisno nasilje, umori, poboji, totalitarizem, diktatura itd. Slovenska protirevolucija torej posledično z zavezniškimi letalci ni imela kam. In to nikakor ne po svoji krivdi. Če bi jih domobranci kje skrivali (v literaturi – samo uporabljati jo je treba! – na primer v reviji Zaveza, je opisan tudi tak primer, Maurice Brash, glej tudi Žganjar, str. 175–178), je obstajala velika nevarnost, da bi za to izvedeli Nemci, in to bi bilo slabo tako za domobrance kot za letalce. Zato so domobranci tiste, ki so naleteli nanje, skrivoma izročali JVvD, toda potem se je v zimskih razmerah 1944/ 45 tudi tam pojavil isti problem.

Pričevanje pripadnika JVvD Srečka Rusa o dogovoru med Nemci in »četniki« na Pancah; omenil je tudi 20.000 mark. VIR: Mladina

Mekinovi tendenciozni nameni očrniti Lajovica

Če bi bil Mekina poštenjak, bi ga vse to zanimalo. Ker pa je imel povsem drugačne, nepoštene namene, je vse to zamolčal. Prikazovati v tem kontekstu partizane kot pozitivce, češ da so reševali letalce in jih pošiljali domov, je nepošteno in daleč od resnice. Prvič, reševali so jih zato, ker so imeli od tega ogromne koristi, saj so jim »zavezniki« pošiljali velike količine različne pomoči, »zavezniki« pa so takrat tudi delali samo za svoj interes. Pred tem so namreč pretehtali (tudi s pomočjo silnih dezinformacij svojih sodelavcev oziroma komunističnih infiltrirancev na terenu), kdo jim lahko bolj koristi, četniki ali partizani, in presodili so, da partizani, pri čemer so zavestno prezrli glavno prvino celotne zgodbe, da so partizani z njimi »zavezniki« le zato, da od njih dobivajo velikansko pomoč, zadaj pa lahko tudi s to pomočjo vodijo svoj revolucionarni projekt z nasiljem priti na oblast. Menda danes samo kakšnemu trdoglavcu noče biti jasno, da so bili »zavezniki« oziroma Anglo-Američani za partizane oziroma komuniste glavni nasprotniki, če bi prišli dovolj blizu, če bi se na primer izkrcali na Balkanu. S svojo navzočnostjo bi jim preprečili izvedbo revolucionarnega prevzema oblasti.

Dušan Lajovic VIR: Demokracija

Letalci so izročitev Nemcem preživeli

Srečala sta se torej dva vojaška interesa, pri čemer se na posledične ubite (na revolucijo oziroma na ubite s strani komunističnega nasilja) in kasnejše posledice (na povojno diktaturo) ni gledalo. Sicer pa varnost »zavezniških« letalcev ni bila zagotovljena niti pri partiza­nih. Ubili so jih kar nekaj, in to iz najnizkotnejših nagibov. Vsaj tri v Zgornji Savinjski dolini in na Koroškem, celo kakšnega ranjenca, enega, Filipa Filipovića, pa blizu Rogaške Slatine, o čemer je 27. marca 2003 v Demokraciji pisal zgodovinar dr. Milko Mikola. Njihova imena so znana in so bila tudi že javno objavljena.

Ob kakšnem spopadu ali z Nemci ali s partizani bi lahko vsi skupaj, tako Notranjski odred (JVvD) kot letalci, prišli v veliko nevarnost. Dobrih rešitev torej ni bilo. Letalci so delili težke razmere s protirevolucijo. Poleg tega so letalci izročitev Nemcem preživeli. Vseh 17. Verjetno so s tem, ko so prišli k Nemcem, imeli več možnosti za preživetje, kot pa če bi bili podvrženi nenehnemu tveganju na terenu, kjer so bili izpostavljeni zimskim razmeram, napadom in maščevalnemu ravnanju z ujetniki.

Mladinini »četniki« v Grčaricah leta 1943. VIR: Mladina

Postkomunistično moralno močvirje

Kakor koli se nam lahko danes zdi izročitev letalcev Nemcem sporna, jo lahko razumemo, če se le malo poglobimo v tedanje razmere: zima, sneg, težave s hrano, nobene rešitve na vidiku. Ignoriranje vseh okoliščin, še posebej najpomembnejših, se imenuje navadna propaganda. V Mekinovem oziroma Mladininem primeru je šlo celo za tiste vrste propagando, ko z njo poskušaš nekoga – drugače mislečega – javno uničiti.

Potem pa je v takšnih okoliščinah nastopila situacija, ko so imeli Nemci zaprto skupino vojakov JVvD. Šele na podlagi vsega tega je general Prezelj posegel po za današnje razmere vprašljivi gesti in zamenjal letalce za svoje zajete vojake. Te je dobil nazaj, poleg tega pa se je »znebil« še neprijetnega in nevarnega bremena z letalci. Če so pri tem za povrh Nemci JVvD oziroma pogajalcu Janezu Marnu izročili še denar, je to drugotnega pomena. Zagotovo Marn ni izročil letalcev Nemcem zaradi denarja, ta tu nastopa v povsem drugotnem planu in samo kot posledica. Kolikor je podatek o denarju sploh resničen in ni le plod mnogih dezinformacij, saj je v tistih nadvse burnih časih vojne in komunistične revolucije potekala tudi intenzivna ter strupena propagandna vojna z množicami klevet in dezinformacij.

Mekina pa je iz tega delal veliko zgodbo, pravo moralno srhljivko, in seveda revija Mladina z njim, ki mu je zgodbo oziroma konstrukt objavila kot glavno zgodbo in še z montirano naslovnico za povrh.

Mladine že dolgo več nista zanimali verodostojnost in resnica

Ob branju takšnih konstruktov, kot je bil opisan Mekinov, se je človek res lahko slabo počutil. Na to, da Mladine že dolgo več niso zanimala načela, kot sta verodostojnost in resnica, smo se morali že navaditi. Zanimata jih samo še provokacija in obračunavanje s tistimi, ki politično drugače mislijo ali so jim kako drugače nesimpatični. Kakšno možnost pa sploh še ima resnica v našem medijskem prosto­ru?

Ivo Žajdela, Močvirje novinarstva, Dušan Lajovic, Igor Mekina, Demokracija, 30. 10. 2003

1/11