Skupina zgodovinarjev je leta 2005 »slovenski javnosti v vednost poslala« izjavo, v kateri so uvodoma zapisali, da so »zaskrbljeni zaradi razmer, v katerih se je v zadnjem času znašla slovenska zgodovinska stroka«. Kje so pa bili ti gospodje in gospe doslej?! Bilo je več kot dovolj časa, predvsem pa razlogov za zaskrbljenost. Če niso bili zaskrbljeni v času komunističnega režima, ko je bila zgodovinopisna stroka povsem vprežena v komunistični ideološki projekt ohranjanja komunističnih »revolucionarnih« izročil, bi lahko svojo zaskrbljenost izrazili vsaj po letu 1990, po padcu totalitarnega režima. Pa ne le to, lahko bi se končno lotili objektivnega raziskovanja naše zgodovine, predvsem polpretekle seveda. Lahko bi opozarjali na mnoge neraziskane teme, na slabo napisano zgodovino, na pristranske učbenike. Pa niso nič naredili. Molčali so in se še naprej šli varuhe pridobitev revolucije (komunističnega totalitarizma).

Vpreženi v voz državne in politične oblasti

V prvi točki izjave so zapisali: »Sprememba razmerij med političnimi silami v slovenski državi postavlja zgodovinarje pred nove izzive in izbire. Podpisani se ne moremo znebiti občutka, da se vračajo časi, ko je bila zgodovinska veda vprežena v voz državne in politične oblasti. Bolj kot po uvedbi demokratičnih sprememb na Slovenskem pred petnajstimi leti se je z novo vlado /takrat je bila krajši čas vlada pod vodstvom Janeza Janše/ zaostrilo razmejevanje med zgodovinarji, ki s svojo razlago služijo interesom oblastnih krogov, in tistimi, ki slovensko preteklost obravnavajo razvojno brez razmejitev, postavljenih zaradi političnih koristi.«

Je moralo priti do spremembe »razmerij med političnimi silami v slovenski državi«, da se pred zgodovinarje postavljajo novi izzivi in izbire? Kje pa so ti (pod izjavo podpisani) zgodovinarji bili do zdaj? Ali so si morda zamišljali, da se ne bo treba nikoli soočiti z resnico oziroma z resnično zgodovino? Res je, dolgo jim je to uspevalo. Petnajst let je zelo dolga doba v življenju človeka. Petnajst let so hodili v službe, raziskovali, pisali učbenike in nosilne zgodovinske knjige (npr. Enciklopedija Slovenije), sedeli v raznih strokovnih svetih, ki so odločali, kaj je primerno za ljudi (za učence, dijake in študente ter za širšo javnost, na primer tisto, ki gleda televizijo). Petnajst let so krojili podobo pristranske zgodovine. Nihče jih v tem času zaradi tega ni niti občutneje pokritiziral v kakšnem pismu bralcev, kaj šele da bi se jim postavilo vprašanje: Kaj pa se vi, zgodovinarji, sploh greste, kakšno zgodovi­no (resnico) zagovarjate in vsiljujete javnosti, kakšne zgrešene projekte iz naše polpretekle zgodovine branite? Celo zločinske, ko je na primer dogajanje med drugo svetovno vojno zahtevalo okoli 90.000 slovenskih življenj, od tega jih gre vsaj polovica na rovaš komunistične »revolucije«, saj so bili partizani v veliki meri tudi vojska za potrebe revolucije; da o uvedbi komunistično-udbovske diktature, ki so jo uvedli po »osvoboditvi«, ne govorim. Petnajst let je tako dolgo obdobje, da je situacija danes prav absurdna.

Obdani s »spomeniki« čaščenja komunističnega nasilja

Podpisani se ne morejo »znebiti občutka, da se vračajo časi, ko je bila zgodovinska veda vprežena v voz državne in politične moči«. A res? Kdaj pa so se časi, o katerih govorijo, sploh končali? Tako kot se je leta 1990 z demokratizacijo zgodila samo kratkotrajna oblastna »motnja«, potem pa so se dobri stari časi ohranjanja pridobitev komunistične »revolucije« /revolucijo dajem v narekovaj, saj je šlo za zločinski pohod na oblast z množičnimi umori in krajo premoženja Slovencem/ v obliki kontinuitete starih oblastnih struktur mirno nadaljevali vse do zadnjih volitev, tako so tudi mnogi zgodovinarji, razen nekaj rahlih turbulenc, mirno naprej vrtnarili v svojih vrtičkih, obdani s spomeniki revolucije in komandanta Staneta.

»Spomenik« komunistične »revolucije« še leta 2024. Leta 2016 so ga levičarji zaščitili kot »spomenik« državnega pomena ... FOTO: Ivo Žajdela

Vpreženi v varovanje komunistične zločinske »dediščine«

Pravijo, da »se je z novo vlado zaostrilo razmejevanje med zgodovinarji, ki s svojo razlago služijo interesom oblastnih krogov, in tistimi, ki slovensko preteklost obravnavajo razvojno brez razmejitev, postavljenih zaradi političnih koristi«. Res, pravi so odprli to temo. Čisto po načelu primite tatu. Potem ko so bili oni ves nas do danes vpreženi v varovanje komunistične zločinske »dediščine« in ko so imeli popoln monopol nad resnico v Sloveniji, zdaj kažejo s prstom na druge. In da oni »slovensko preteklost obravnavajo razvojno brez razmejitev, postavljenih zaradi političnih koristi«? Vse to je preveč: prozorno, totalitarna pamet, po kateri mora biti vse po njihovo. Veliko ljudi si misli o njih vse kaj drugega, kot to počno sami o sebi.

Resnica ni pomembna, samo da je naša

Poglejmo, kaj so napisali v drugi točki. »Moralno očiščevanje zaradi preteklih dejanj velja pozdraviti, če ne služi dnevni politiki in želji po zamenjavi ene 'resnice' z drugo, pač glede na izide volitev.« Kdo pa presoja o tem, kaj je prav in kaj ne? Menda ne samo tisti, ki so do zdaj vedrili in oblačili v našem zgodovinopisju, zdaj pa se jim je zazdelo, da se končujejo njihovi monopoli.

Izjava: »Februarska razprava o fojbah in roških pobojih in odziv vladajoče garniture nanjo pa kažeta, da žele nekateri krogi prikazovati del novejše slovenske zgodovine enostransko skozi (sicer tragično) vprašanje žrtev, in to predvsem ene strani, zanemarjajoč vzročno-posledičnost dogodkov in širši zgodovinski okvir, v katerem so se dogajali. Pri tem se postavljajo ob stran sočasna in odločilna dejanja, ki so vodila k ustvarjanju slovenske državnosti (osvoboditev Slovenije od okupatorjev, priključitev Primorske k matici, uveljavitev Republike Slovenije k federativni Jugoslaviji).«

Zanje je razprava o fojbah in ko­munističnih pobojih očitno lahko sa­mo takšna, kot si jo oni zamišljajo. Resnica ni pomembna. Tiste redke, ki jim zanjo ni vseeno, in ki se doti­kajo tudi doslej sistematična zamol­čevanih tem, pa je treba diskvalifici­rati, da so enostranski in da ne upo­števajo vzročnosti in posledičnosti dogodkov. Kaj bi ob tem šele zanje lahko rekli! O upoštevanju »širšega okvira« pa le to, da ta »širši okvir« nikogar ne odvezuje temeljne civili­zacijske norme, da varuje človeška življenja in človekovo dostojanstvo.

»Osvoboditev« v komunistično diktaturo

»Odločilna dejanja, ki so vodila k ustvarjanju slovenske državnosti«, naj bi bila za podpisano skupino zgodovinarjev »osvoboditev Slovenije od okupatorjev, priključitev Primorske k matici, uveljavitev Republike Slovenije v federativni Jugoslaviji«. Le kakšna osvoboditev je to, če temelji na množičnih pobojih nemočnih ki jim ni primere v povojni Evropi, če nova oblast sistematično zaplenja (krade) zasebno lastnino, če sodno preganja na tisoče drugače mislečih, če dosledno zatre vsako politično in mnenjsko svobodo, če vlada z vsesplošnim strahom Udbe, če razvija takšno gospodarstvo, ki nima perspektive, itd.?! Če ne bi bili partizani komunistična paravojska, ki je delovala v korist revolucije (ubijanja, zapiranja, diktature), bi lahko v tistih razmeroma ugodnih povojnih okoliščinah, ko sta tako Avstrija kot Italija veljali za zaveznici nacifašizma, pridobili še kaj drugega kot samo »Primorsko«. Ali je »uveljavitev Republike Slovenije v federativni Jugoslaviji« kakšna posebna zasluga koga, na primer komunistov? Po takšnih argumentih posegaš takrat, ko te mnogi drugi argumenti oziroma vsa resnica ne zanima, ko se vrtiš le v krogu svoje omejene resnice in ti ostanejo samo še takšne puhlice.

Prikazoval se jim je celo »kult Karantanije«

Izjava: »Tako pretehtavanje slovenske preteklosti se širi tudi na starejša obdobja. Opazna je težnja, da bi znanstvena dognanja zgodovinopisja (tudi z neposrednimi posegi v šolstvo) zamenjal mitični prikaz zgodovine. Tako se na primer znova krepi kult Karantanije. Od tod do pristajanja na venetsko teorijo ni več dolga pot, zlasti ko pomislimo, da so se privrženci avtonomizma zatekli v zavetje najmočnejše vladne stranke. Navedeno neznanstveno soočanje s preteklostjo nas oddaljuje od sodobne miselnosti v Evropi in svetu.«

Tisto s Karantanijo je malo poceni. Sicer pa bo tudi o tistih časih treba reči še kakšno. Na primer to, kako ni obstajalo samo nasilno pokristjanjevanje karantanskih prednikov Slovencev, ampak pred tem še veliko temeljitejši pomor staroselskih kristjanov s strani »naših prednikov« Slovanov. Tudi podtikanje, »da so se privrženci avtonomizma zatekli v zavetje najmočnejše vladne stranke«, je poceni očitek.

Životarjenje totalitarcev v slonokoščenih stolpih

V tretji točki izjave beremo naslednje: »Podpisani sodimo, da je o odločanju praznikov, ki naj bi simbolizirali enotnost, nujna pretehtana strokovna razprava, tej pa naj sledi politična odločitev. Ob tem poudarjamo tudi, da nas razdvojenosti ne bodo rešila praznovanja, temveč spoštljiv in objektiven odnos do preteklosti v celoti.« Le kje so bili do zdaj sami s svojim spoštljivim in objektivnim odnosom do preteklosti? Kar nenadoma so se spomnili nanj.

Izjava: »Izkušnje tudi kažejo, da je en sam spominski dan premalo za zaznamovanje in zlasti za razumevanje tistega, kar se je dogajalo ob slovenskih zahodnih, severnih in vzhodnih mejah. Z zgodovinskim dogajanjem je treba živeti vsak dan in mora biti pomemben sestavni del vseslovenskega zgodovinskega spomina, še posebej tistega na dogajanje med drugo svetovno vojno in tik po njej. Zgodovinski znanosti je treba dati več veljave tudi takrat, ko v družbenem življenju ni kriznih dogodkov, in ne iskati pri zgodovinarjih pomoč le takrat, ko naj opravijo delo, ki ga politika noče ali ne more opraviti sama!«

Zgodovinarji so tudi zato, da pomagajo politiki (parlamentu ali vladi) pri razkrivanju ali razumevanju nekaterih dogodkov ali tem. Kdaj pa se bo politika obrnila nanje, če ne takrat, ko je to potrebno? Sedenje v slonokoščenih stolpih znanosti in raziskovanje poljubnih (»nenevarnih«) tem v odprti demokratični družbi pač ni več dovolj.

Zgodovinar Božo Repe je odločal o šolskih, muzejskih, televizijskih in še kakšnih vsebinah. Potem, ko naj bi to počel še kdo drug, pa naj bi bilo konec sveta. VIR: Demokracija

Le varuhi revolucije? Ne, tudi človeške bede.

V četrti točki so zapisali: »Podpisani opozarjamo še na kadrovske odločitve sedanje oblasti. Gre za sestavo strokovnih svetov, ki odločajo o programih zgodovine v šolskem sistemu, pa tudi za imenovanje posa­meznikov na vodilna mesta v zgodovinskih ustanovah. Napovedujejo se nove kadrovske spremembe v duhu vladnih napotil. Načelo lojalnosti – v ustaljenih demokracijah velja ta državi in ne stranki – se z uradnikov širi tudi na zgodovinarje in druge intelektualce. Tako se izgublja avtonomnost, ki si jo je zgodovinopisje s težavo izborilo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.«

Ob »kadrovskih odločitvah« prejšnjih oblasti podpisniki niso nikoli moralizirali. Kar nenadoma jih motijo poteze nove politično drugačne oblasti. V raznih strokovnih svetih in pri vodenju zgodovinskih ustanov očitno lahko sodelujejo le eni, le varuhi komunističnih »revolucionarnih« »pridobitev«. Če pa se zgodi, da nekdo na ta mesta postavi nekoga drugega, je ta ali neprimeren ali pa je tako početje nespre­jemljivo. Govorjenje o lojalnosti stranke (in ne do države) je navadno podtikanje, kako čim bolj diskreditirati novo oblast. Najhujše je sklicevanje na »avtonomnost«, ki naj bi jo bili zgodovinarji dosegli že v osemdesetih letih. Kakšna »avtonomnost« je bila to? Saj jim prejšnja kontinuitetna oblast res ni nič hotela, ko pa so pridno pisali naprej besedila, ki so nadaljevala s skrajno enostranskim obravnavanjem predvsem naše polpretekle zgodovine. Enkrat se je to početje pač moralo končati. Upajmo, da je zdaj napočil ta trenutek.

Neraziskana zgodovina

Vrhunec sprenevedanja so podpisniki izjave dosegli v zadnji, peti točki: »Vse navedeno vodi v neznanstvenost in podrejanje zgodovine politiki. Žal nam je, da so se v tem smislu za doseganje takih ciljev močno zavzeli tudi nekateri kolegi, ki v dnevnem tisku in drugje z nepretehtano besedo izrekajo sodbe o naši preteklosti ali pa žele kameleonstvo prikazati kot neke vrste osebno 'rast', čemur naj bi sledili tudi drugi v stroki. Pri tem pa pozabljajo na lastne hvalnice, ki so jih peli času, o katerem sedaj tako kritično govorijo.«

Tisto, kar so podpisniki sami doslej obilo počeli (neznanstvenost in podrejanje zgodovine politiki) zdaj podtikajo drugim. V tej zadnji točki je vse zapisano ena sama žalitev tistih, ki se vsaj malo trudijo, da bi naše zgodovinopisje končno začelo raziskovati tudi mnoge teme, ki so bile do zdaj zapostavljene ali celo zavestno prezrte. Na primer: ali imamo napisano objektivno zgodovino Vosa, Ozne in Udbe z opisi metod in sredstev, ki so jih te službe uporabljale, z opisi konkretnih primerov kršenja temeljnih človekovih pravic; koliko ljudi so te službe ubile, ugrabile, mučile, zaprle, strle?

Še naprej bi radi vladali iz »slonokoščenih stolpov«

Ali imamo objektivno zgodovino komunistično-revolucionarnega oziroma partizanskega nasilja med drugo svetovno vojno na Slovenskem? To je mogočna tema, ki pa je povsem nedotaknjena. Ali imamo objektivno zgodovino voditeljev revolucije, npr. Kardelja, Kidri­ča, Mačka in drugih, pri čemer bi upoštevali vse vidike njihovega delovanja, predvsem tiste, ki so imeli hude posledice za mnoge ljudi, ne pa le nekakšnih formalističnih organizacijskih shem, kot je to bilo v navadi doslej, predvsem v Enciklopediji Slovenije?

Ali kdo raziskuje tako veliko temo naše polpretekle zgodovine, kot so povojni množični poboji? Nihče. Ali se je kakšen zgodovinar že lotil raziskovanja povojnega nasilja: od zaplemb, zapiranja ljudi, metod mučenja, ki so jih pri tem uporabljali, socialnih posledic za Slovence, ki jih je uničeval komunizem?

Kdaj se bo kdo lotil raziskovanja delovanja udbovskega sistema? To je poleg prejšnjih tema, vredna več doktorskih disertacij. To so velike teme za naše zgodovinarje, ti pa se obnašajo tako, kot da sploh ne bi obstajale. Potem pa brez raziskav naštetih tem, ki so bistvene za razumevanje naše novejše zgodovine, pišejo enciklopedije, sintetične zgodovine, učbenike, odločajo prek raznih strokovnih svetov, krojijo politiko delovanja muzejskih ustanov itd. Res, nepopisna beda teh ljudi. Petnajst let je minilo, da bi se tudi kdo od podpisnikov izjave lotil katere od naštetih tem.

Inštitut za novejšo zgodovino, ki ga je leta 2005 vodila dr. Jasna Fischer, je puščal neraziskane mnoge pomembne teme naše polpretekle zgodovine. Leta 2024 moram pripisati, da je zdaj še huje: raziskujejo vse mogoče druge teme, da ja ne bi kako (še oni) omadeževali svojih »političnih« botrov, od katerih so imeli veliko ugodnosti. In še huje: tudi v kakšnem drugem inštitutu podobno bežijo od tem komunističnih zločinov. Le zakaj? Res, nepopisna sramota vseh teh zgodovinarjev. VIR: Demokracija

Gospa zgodovinarka in njen »Francoz«

Sicer pa lahko po drugi strani izjavo tudi pozdravimo. V njej skupina zgodovinarjev angažirano izraža svoja stališča, in to celo proti svojim kolegom v stroki. Nekaj takšnega je zatohli slovenski zgodovinopisni prostor že dolgo potreboval. Petnajst let je trajalo nekakšno zatišje, molk. Znano pa je, da brez dialoga in kresanja mnenj ni pravega napredka. Tudi če se je včasih zakresala kakšna iskra, je hitro ugasnila. Veliko zgodovinar­jev je raje gojilo svojo občutljivost, zamerljivost in se umikalo v slonokoščene stolpe znanosti. To pa je bila – glede na teme, ki so v Sloveniji še vedno povsem nedotaknjene in neobdelane – najslabša možnost, ki pa je očitno nekaterim (varuhom komunistične »revolucije«) nadvse ustrezala. Kakšna zgodovinarka /dr. Jasna Fischer, leta 2005 direktorica Inštituta za novejšo zgodovino, v resnici pa skrajno privilegirane utrdbe za varovanje komunističnega režima/ je znala po »zgodovinopisnih« kuloarjih takoj sprožiti verbalno kampanjo proti komu, ki si je drznil izstopiti iz pravovernega kroga in javno predstaviti mnenje ali dognanje, ki je ogrožalo »tradicionalno resnico«, s čimer je naredila nanj zakulisni pritisk.

»Francoz« in kolaboracija direktorice INZ

V kakšni mentalni luknji tiči takšna gospa zgodovinarka, naj povem s konkretnim primerom. Ko sem se nekoč oglasil v ustanovi /Inštitutu za novejšo zgodovino/, kjer kraljuje, me je posedla za svojo mizico in mi začela pridigati, češ, kaj se gremo, da se je pred časom pogovarjala z nekim francoskim zgodovinarjem, ki jo je vprašal, kdaj bomo Slovenci nehali s svojo kolaboracijo, ki povsod v civiliziranem svetu velja kot nekaj zavržnega. Gospa mi je hotela s pomočjo tujih avtoritet, in to celo »francoskih«, dopovedati, naj se ne blamiramo s svojim zagovarjanjem kolaboracije. Zadeva je seveda naravnost perverzna iz mnogih zornih kotov. Najprej, gospa me je meni nič tebi nič ozmerjala in diskvalificirala, da zagovarjam kolaboracijo. Za to je uporabila celo tuje strokovnjake, in to »Francoze«, češ da imajo o tem vendar razčiščene poglede in da je pri njih kolaboracija pač nekaj izrazito slabega, kdor jo zagovarja, pa je ničvreden.

/Če je bil ta njen Francoz resničen, seveda ni imel pojma o komunistični kolaboraciji v Sloveniji med vojno. Eno je bilo sodelovanje z okupatorjem v Franciji, nekaj povsem drugega pa je bilo zloraba okupacije s strani komunistov za množično ubijanje Slovencev, s čimer so jih v najbolj neugodnih razmerah okupacije prisilili v obrambo, v reševanje življenj .../

Komunistična psovka s kolaboracijo

Pri tem sta seveda oba, gospa in njen gospod »Francoz«, kolikor je sploh obstajal, pozabila na bistvo stvari: da sta ustrelila mimo in da sta se oba osmešila. Prvič, nihče v Sloveniji ne zagovarja kolaboracije kot takšne, saj bi bilo to res noro. Nekatere, ki jim ni vseeno za resnico oziroma to, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno na Slovenskem, pač zanima, zakaj je v resnici šlo, in da je v Sloveniji nemogoče govoriti o čisti formi kolaboracije. Naj se kdo še tako trudi zamolčati vrsto pomembnih podatkov in govoričiti o kolaboraciji, mu to nebo uspelo. Ker mu ne more. Beseda kolaboracija se pri nas še vedno uporablja kot psovka, s katero nekoga, pa naj bo v preteklosti ali v sedanjosti, diskvalificiraš. V slovenskih med­vojnih razmerah, ko so komunisti sistematično zlorabljali uporništvo proti okupatorju za brezobzirno brutalno komunistično »revolucijo« oziroma morijo (4.000 Slovencev civilistov so umorili med vojno /leta 2024 je ta številka več kot 5.900/), s čimer so napadene in ogrožene prisilili, da so se morali braniti, s čimer so se posledično morali nasloniti tudi na okupatorja, da so si zavarovali hrbet, saj bi jih drugače tudi ta uničeval, nikakor ni mogoče govoriti o kolaboraciji. Vsi tisti, ki so tako med vojno kot danes uporabljali ta diskreditacijski termin, so samo kazali s prstom na nasprotnika – zato, da so s tem zakrili svojo krivdo (zločine med vojno) ali nesposobnost (danes).

Velika zgodovinska odgovornost francoskih »profesorjev«

In gospod »Francoz«? Je med zadnjimi, ki bi nam lahko bral levite. Prvič zato, ker dobro vemo, kako je s francoskimi levičarji v strokovnih vrstah. Dovolj škode so naredili v šestdesetih in sedemdesetih letih. Vzgojili so levičarske teroriste, ki so morili in pohabljali nemočne ljudi in vzgojili so tudi kakšnega Pol Pota. Slednjega oziroma več milijonov njegovih žrtev imajo na grbi prav ti francoski levičarski gospodje profesorji. In še, pri njih je med vojno res šlo tudi za kolaboracijo. Pri njih ni bilo notranjega političnega spopada (komunistične revolucije v razmerah okupacije), nihče ni nikogar ubijal, da bi se kdo moral v zavarovanju zateči tudi k okupatorju. In če gospod francoski zgodovinar vse te pomembne elemente zamolči, zavestno seveda, potem ni vreden piškavega oreha.

Gornje besedilo sem napisal leta 2005. Veliko od povedanega je aktualno tudi dvajset let kasneje.

Ivo Žajdela, Primite tatu, Jasna Fischer, INZ, Demokracija, 28. 4. 2005

Ivo Žajdela, O revoluciji in Udbi skoraj nič, Inštitut za novejšo zgodovino, Demokracija, 3. 11. 2005