Bilo je leto 1949. Deželi so že štiri leta vladali komunisti. Ubili so na tisoče ljudi, jih na tisoče zaprli, zaplenili so zasebno lastnino ... Toda v deželi so še vedno živeli ljudje. In tem je bilo treba vcepiti strah v kosti. Zakaj je danes Slovenija takšna, kot je? Takšna, da so v njej lahko komunisti stopili z oblasti tako, da so se preprosto preoblekli in nam takšni, preoblečeni, vladajo naprej.

In kako to, da jim Slovenci tega niso preprečili? Poglejmo naslednjo zgodbo. Ta je takšna, da jo danes mlajši človek le težko razume. Mislil si bo, da bodo naslednje besede pretirane in da ni bilo čisto tako. V nadaljevanju bo opisan neki dogodek. Opisan bo z besedami. Za opise in besede pa vemo, da lahko le v grobem rekonstruirajo resnico in občutke.

Cerkev sv. Pavla na Vrhniki. FOTO: Ivo Žajdela

Hrumenje jugo tankov po vrhniških ulicah

Ivan Merlak je bil prelat. Leta 1948 je na Vrhniki kot novomašnik nastopil kaplansko službo. 19. junija 1949 je ob župnijski cerkvi sv. Pavla vodil procesijo sv. rešnjega telesa. Procesijo je vodil zato, ker je bil župnik Martin Tavčar tedaj v bolnišnici zaradi bolezni srca.

»Pri osmi maši se je zbralo veliko ljudi. Posebej me je presenetila množica belo oblečenih deklic. Ko smo po maši začeli procesijo, so nam nasproti prihrumeli tanki, češ da bodo imeli vojaške 'vaje'. Kaj naj storim? Na vrnitev v cerkev in s tem na konec procesije nisem pomislil, pač pa sem naročil, naj gre procesija po pločniku, in odpovedal prvi blagoslov pri gostilni Turšič. Tako je procesija s Stare ceste takoj zavila na Idrijsko, kjer tankov še ni bilo.

Z Idrijske ceste je procesija zavi­la proti Kožuhovemu mlinu in ob potoku nazaj na Staro cesto. Kaže, da tankisti niso bili natančno poučeni, kje bo šla procesija. Zato nas na tej poti niso ovirali. Lahko smo opravili drugi in tretji blagoslov. Proti koncu pa smo že slišali hrumenje tankov, ki so prihajali po Idrijski cesti z zgornje strani. Toda bili so prepozni, da bi nas mogli ovirati, po ozki poti proti Kožuhovemu mlinu pa se niso spustili.

»Tank gre v cerkev«

Medtem so se drugi tanki razporedili po cesti vzdolž cerkve, tako da je bila povsem obkoljena in s ceste ni bilo mogoče priti vanjo. Procesija se je razbila. Večina ljudi je stala na cestnem robu, pred cerkvijo in okoli nje, nekateri pa so šli že v cerkev. Z možmi, ki so nosili nebo, sem šel po stranski poti in na zgornji strani cerkve skušal prečkati cesto. Ko smo hoteli med tanki čez cesto, je tank udaril naprej, kakor da bi nas hotel zmečkati. Nato sem odslovil nosilce neba in sam z monštranco med tanki stekel čez cesto. Tank se ni mogel tako naglo premakniti, da bi mi kaj storil.

Za četrti, zadnji blagoslov je bil postavljen oltar na prostoru ob ograji pred cerkvijo, gledano od zadnjih vrat desno od vrha stopnic. Zaradi hrumenja tankov in nepredvidljivega razvoja dogodkov sem četrti blagoslov opustil in šel v cerkev, kjer naj bi procesijo dokončali. Ko je neki oficir to videl, je skočil na vrh stopnic in tank usmeril v cerkev. Ljudje so začeli vpiti: 'Tank gre v cerkev.' Marsikdo je jokal. Težavno je opisati, kaj vse se je dogajalo tiste minute.

S tanki »ljudske armade« (beri: komunistične armade) nad procesijo. Fotografijo je posnel Vrhničan Andrej Grampovčan. Komunisti so ga zato »obsodili« na sedem let zapora, od katerih jih je moral odsedeti kar pet.

Jugo tank do četrte stopnice v cerkev

Nisem vedel, kaj naj bi storil. Nekateri blizu mene so govorili: 'Spravite Najsvetejše!' Spominjam se, da sem začel peti evangelij ali prošnje in potem spravil Najsvetejše v tabernakelj. Medtem je iz ozadja prišel glas, da se je tank pri četrti stopnici ustavil in se vrnil nazaj na cesto. Okrušeni kamen na tej stopnici je še dolga leta pričal o 'podvigu' tankistov ljudske armade. K sreči ni prišlo do nobenega drugega incidenta.

Nekatere belo oblečene deklice so prišle domov z umazano obleko. Nekateri Vrhničani so namreč v cestne luknje pred procesijo nalili vode, da so tankovske verige metale blato na pločnik. Ljudje so se razburjeni, žalostni in objokani vrnili na svoje domove. Novica o tankih, ki so šli nad procesijo, se je hitro raznesla daleč naokrog in povzročila ogorčenje nad tako izzivalnim in grobim kršenjem verske svobode, ki je bila zagotovljena tudi v takratni jugoslovanski ustavi.

Jugo oficir je zahteval 150.000 din za nafto

In potem? V ponedeljek, 20. junija, so na Vrhniki sklicali množični sestanek, na katerem so oficirji zahtevali, da moram plačati porabljeno nafto in bencin, ker 'vaja ni uspela'. Plačal naj bi 150.000 din. V torek zjutraj sem zvedel za zahtevo in odšel h komandantu milice na Vrhniki. Ta me je prijazno sprejel in vprašal, ali sem procesijo prijavil. Odgovoril sem mu pritrdilno. Ni mi omenil oficirske zahteve o povračilu za porabljeno gorivo, čeprav je zanjo gotovo vedel, pač pa mi je namignil, naj bi šel na vojaško poveljstvo in se tam kaj 'zmenil'. Tako sem šel čez cesto na pogovor s komandantom tankovske brigade. Čez nekaj časa mi je dežurni sporočil, da me komandant ne more sprejeti in da naj pridem pozneje.

Na poti v župnišče sem v Gradišču pred njegovo hišo srečal Franca Tršarja in mu povedal zgodbo tega jutra. Ta izkušeni krščanski mož je mlademu, neizkušenemu kaplanu dal tale nasvet. 'Nikar ne hodite več na komando. Cerkev se nikoli ne uklanja.' In tako nisem nič plačal.«

Krohot treh žensk

Ančka Petkovšek se je tako spominjala tankovskega obračuna s procesijo: »Lepo je bilo tisto nedeljsko jutro, 19. junija 1949. Stari oče, ata, mama in vsi štirje otroci smo se pripravljali na procesijo sv. rešnjega telesa. Še ne osemletna Jana je bila v beli oblekici in je že imela v košarici cvetje, ko je vsa objokana pritekla soseda, žena kapetana JLA, in prosila, naj ostanemo doma, ker se bo zgodilo nekaj hudega. Ni si upala povedati, kaj bo to. Oče je odločil, da vseeno gremo.

Med potjo do cerkve nismo ničesar opazili. Najprej je bila maša. Midva z bratom sva šla na kor, Jana med belo oblečene deklice, stari oče, ata, mama in sestra Marička so ostali spodaj v klopeh. Po maši smo se zvrstili v procesijo. Pevci smo šli pred nebom. Monštranco z Najsvetejšim je nosil g. Merlak. Skozi okno neke hiše na Klisu so gledale tri ženske in se na ves glas krohotale. Kmalu smo vedeli zakaj.

Župnijska cerkev spreobrnitev apostola Pavla na Vrhniki. FOTO: Ivo Žajdela

Obkoljeni s tanki

Zaslišali smo tanke. Prvi blagoslov je odpadel, ker je bil oltar blizu gostilne Turšič razdejan. Po drugem blagoslovu, na vogalu, ko se zavije h Kožuhovemu mlinu, so že prišli tanki, vendar niso šli za nami. Po tretjem blagoslovu pri Kožuhovih smo se vračali proti cerkvi. Ko smo prišli mimo Škofičeve in Bricljeve hiše na cesto, so bili tanki razvrščeni po cesti in zamaskirani z zelenjem. Zavili smo na desno po klancu mimo stare šole. Tu nas je postalo strah, saj nas niso pustili čez cesto. Vsak po svoje smo si pomagali. Pogledala sem g. Merlaka, kaj bo storil. Obraz mu je ojeklenel. Prvi tank je preprečil vsak poskus, da bi kaplan z Najsvetejšim lahko prečkal cesto. Končno smo se pevci srečno prebili do zakristije in skušali pomagati.

Zagledala sem topovsko cev, usmerjeno proti oltarju

Naenkrat je pred tankom nastala gneča. Nisem videla točno, kaj se je zgodilo, vendar tankist ni premaknil tanka in kaplan z Najsvetejšim je stekel čez cesto v zakristijo. Vsi smo odhiteli v cerkev, kjer se je pred oltarjem trlo otrok: deklic s košaricami, ministrantov in ostalih. Vsi so jokali in klicali mame in očete. Poiskala sem Jano in pogledala po cerkvi proti izhodu, ko je nekdo zavpil: 'Tank gre v cerkev!' Zagledala sem topovsko cev, usmerjeno proti oltarju. Menda ne bo sprožil v vse te ljudi in otroke, sem z grozo pomislila. Zdrenjali smo se skozi stranske izhode. Slišala sem Petra Habiča, ki je vedno skrbel za red pri procesiji: 'Ljudje božji, ne panike!' Ta klic je povzročil še večji preplah.

Na obeh straneh so ležali vojaki s strojnicami, uperjenimi proti nam

Tank ni prišel do vrha stopnic. Oddahnili smo se. Okoli mene se je zbralo več deklic in šle smo skupaj po klancu. Na obeh straneh so ležali vojaki s strojnicami, uperjenimi proti nam. Na koncu zelenice je presunljivo zavijala sirena. Imela sem dobesedno kurjo polt. Kaj če sprožijo? Na srečo niso. Ko smo prišli do Čempuhove hiše, smo z otroki počakali starše. Veliko ljudi, posebno Verjani, so šli domov skozi Močilnik.

Konec te epizode ni bil najboljši za krohotajoče se ženske. Pri procesiji je bila tudi Slugova mama, mati narodnega heroja Toneta Vidmarja. O vsem je povedala svojemu si­nu. Zelo je imel rad svojo mamo. Dosegel je, da so komandanta tankovske brigade premestili; ženske, ki so z njim zasnovale to 'tankovsko vajo', pa denarno kaznovali.«

Pet let v zaporu zaradi fotografiranja »tankovske« procesije

Vse, kar se je dogajalo, je fotografsko posnel Vrhničan Andrej Grampovčan. Obsodili so ga na sedem let zapora, od katerih jih je moral odsedeti kar pet. Filme je odnesel fotografu Tischlerju, da bi jih razvil, a so jih zaplenili, vendar ne vseh. Kasneje so se znašli v inozemstvu.

Novica o tankovskem napadu na procesijo je še isti dan prišla v javnost. Janez Pišler z Vrhnike je imel svoj radio oddajnik in je novico o incidentu sporočil Radiu Trst, kjer je bila že ob 13. uri objavljena. Zaradi bojazni, da ga bodo odkrili, je kasneje ilegalno odšel v ZDA.

 Župnijska cerkev spreobrnitev apostola Pavla na Vrhniki. FOTO: Ivo Žajdela

»Novinar« z Ančko nad Cerkev

In o čem pišejo današnji mediji? O vsem mogočem, le o komunistični bedi ne. Poglejmo samo en primer. Dejan Pušenjak je bil pri Delu zadolžen za Cerkev. Med drugim se je izkazal, ko je za Sobotno prilogo Dela, ki je izšla en dan pred volitvami, opisal zgodbico o klošarki Ančki, ki ji niso dovolili sedeti v prvi vrsti na neki cerkveni slovesnosti. Modroval je, kako to, da je bila njena navzočnost v prvi vrsti, kjer so bili sedeži rezervirani za ugledne goste, predvsem tuje diplomate, nezaželena in kako lepo bi bilo, če bi ji dali nabirko, celo to, kako lepo bi bilo, če bi ji Marko Pogorevc dal domnevni zlatnik, ki ga je ob neki priložnosti dobil v dar (v resnici je šlo za rožni venec). Šlo je za neokusno duhovičenje in moraliziranje, za »novinarsko« bedo, vse z namenom dan pred volitvami čim bolj diskreditirati Cerkev. Pušenjaku bi za ta njegov globokoumni izdelek in še za mnoge pred njim lahko rekli samo to, da se nam smili. Očitno mu je bilo malo mar za svoje dostojanstvo in tudi za dostojanstvo drugih.

Ivo Žajdela, Vrhnika, S tanki nad procesijo, Demokracija, 5. 2. 2002

1/4