»Zadeva Vinko Levstik je končana. Končno. 22 let je komunistično in postkomunistično sodstvo jahalo na primeru Levstik. Bistvo tega primera je bila permanentna kriminalizacija slovenskega domobranstva. Pri tem so sodelovali tudi takšni, od katerih bi to najmanj pričakoval,« sem zapisal v prispevku Vinko Levstik oproščen v Demokraciji 14. novembra 2002.

Vinko Levstik in Vinko Telič. Kaj pa kardelji, kidriči, ...?

Vinko Levstik je bil iz različnih razlogov primerna žrtev. Sodni pregon se je začel daljnega leta 1981, ko je ljubljanska Služba državne varnosti začela postopek. Takratni preiskovalni sodnik Zdene Cujnik je jeseni 1982 s pomočjo SDV in navzočnosti Emila Bukovca, namestnika temeljnega Javnega tožilca v Ljubljani, intenzivno zasliševal priče in »priče«. Takrat naj bi bili zaslišali kar 130 ljudi. Seveda so ta zasliševanja rabila predvsem enemu namenu: udbovskemu zastraševanju Slovenije (najhujši tak primer zastraševanja je bil »sodni« pregon Vinka Teliča, ko so udbovci »zaslišali več sto Slovencev, hodili so tudi na njihova delovna mesta)). Ker pa je bil Levstik na zloglasnem udbovskem seznamu »vojnih zločincev«, v Slovenijo seveda ni hodil. Šele po demokratizaciji Slovenije je prvič prišel na obisk domovine avgusta 1992. Takoj mu je bil vročen sklep o preiskavi in že septembra se je moral oglasiti v ljubljanski sodni parači na zaslišanju. V naslednjih mesecih je preiskovalni sodnik Boris Papež v navzočnosti tožilca zaslišal še več prič. Komunistično tožilstvo je imelo na seznamu 13 domnevnih Levstikovih žrtev.

Vinko Levstik je šele avgusta 1992 lahko (prvič) po demokratizaciji obiskal domovino Slovenijo. To je bila sramota Demosove vlade, ki bi morala z odloki izničiti zločinsko komunistično totalitarno zakonodajo in druge ostaline komunizma, ki so v živo prizadevali Slovence. Še 34 let po demokratizaciji čutimo posledice tako rekoč na vsakem koraku ... Na fotografiji med obiskom ljubljanske stolnice (desno odvetnik Danijel Starman, levo Vitomir Gros).

Leta 1999 je tožilec Janez Šinkovec vložil obtožbo proti Levstiku

Junija 1993 je takratni ljubljanski javni tožilec Tomaž Miklavčič odstopil od nadaljevanja pregona, saj je ugotovil, da zbrano dokazno gradivo ne dovoljuje nadaljevanja postopka. Leta 1994 so nekateri sorodniki domnevnih Levstikovih žrtev nadaljevali pregon s subsidiarno tožbo v primeru Borivoj Jelenič in Ivanka Vesel. To »akcijo« je vodil nekdo iz ozadja. Javila se je tudi »prostovoljna« priča Anton Puh, ki je bil nekaj časa domobranec, po vojni obsojen na petnajst let zapora, vendar izpuščen že po dveh mesecih. Le mislimo si lahko zakaj. Kasneje je vstopil celo v zvezo komunistov, sredi devetdesetih let pa se je v javnosti pojavljal kot dežurni blatilec domobrancev. Šlo je za povsem neverodostojno pričo, ki pa jo je tožilstvo in sodišče na veliko uporabljalo (oziroma zlorabljalo). Leta 1999 je prišlo do ve­likega presenečenja, ko je višji javni tožilec Janez Šinkovec vložil obtožbo proti Levstiku v primeru Alojz Marolt, hkrati pa je od subsidiarnih tožilcev prevzel tudi primer Jelenič.

Kako so »sodniki« s formalizmi klevetali domobrance

23. novembra 2000 – po devetnajstih letih sodne in predvsem medijske gonje – so s sojenjem proti Levstiku začeli. Na začetku sojenja je senat zavrgel subsidiarno tožbo v primeru Ivanka Vesel, ker je subsidiarna tožilka zamudila zakonski rok za prevzem pregona. To seveda ni bilo v prid Levstiku, saj je šlo za tipični konstrukt preganjalcev, ki ga nihče ne bi mogel dokazati, saj je temeljil na izmišljeni obtožbi, tako kot pri vseh od trinajstih primerov, s katerimi so v začetku bremenili Levstika. Ker je sodišče zadevo Vesel za­vrglo iz pravno formalnih razlogov, Levstik ni mogel dokazati dejanskega stanja. To počne naše pravosodje. Zateka se k formalizmom, da potem na ljudeh še vedno ostane sum iz obtožbenih konstruktov.

Vinko Levstik je med prvim obiskom domovine avgusta 1992 obiskal tudi simbolni kraj, lipo sprave na ljubljanskih Žalah; za njim odvetnik Danijel Starman, desno na sredini Stanislav Klep.

Po 20 letih pregona so ga »sodniki« »obsodili«

Okrožno sodišče v Ljubljani je 15. junija 2001 izreklo sodbo, ki je bila nepričakovana in zato neizmerno presenečenje. Sodni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ga je vodila sodnica Tatjana Skubic, je Levstika »obsodil« na 12 jet zapora.

»Obsodila« ga je, ker naj bi bil storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 144. členu Kazenskega zakonika Jugoslavije. Ubil naj bi namreč dva partizana, vojna ujetnika; 28. avgusta 1944 pri Velikih Laščah Alojza Marolta, 30. marca 1945 pa v Strugah Borivoja Jeleniča.

V začetka septembra 2001 so proti »sodbi« vložili dve pritožbi, eno (20 strani) sta napisala Levstikova odvetnika Jože Hribernik in Danijel Starman, pod drugo, ki je obsegala 69 strani in še 20 strani pisnih prilog, pa se je podpisal sam »obsojenec« Vinko Levstik. To sem mu napisal jaz.

Vinko Levstik je med prvim obiskom domovine avgusta 1992 obiskal tudi cerkev v Ribnici.

Leto čakanja za oprostitev

Več kot eno leto so prizadeti čakali, da si bo pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani blagovolil vzeti čas, pritožbi obravnavati in izreči svojo razsodbo. Šele 3. oktobra 2002 se je to zgodilo. Toda Levstik je moral čakati še en mesec, da je 5. novembra 2002 končno izvedel za vsebino listine, ki nosi naslov Sklep in sodba v imenu ljudstva. Le katerega ljudstva? Seveda, v tej Sloveniji je 45 let (do demokratizacije leta 1990) vladala »ljudska oblast«, kar je bila sopomenka za komunistično diktaturo.

Senat Višjega sodišča v Ljubljani, ki mu je predsedovala Janka Šolinc, je Vinka Levstika v celoti in dokončno oprostil vseh obtožb. Ob tej sodbi so bili presenečeni celo odvetniki z dolgoletnim stažem, saj doslej še niso doživeli, da bi višje sodišče izdalo oprostilno sodbo. Navadno sodbo potrdi ali izda razveljavilno sodbo in pošlje zadevo v vnovično sojenje na prvo stopnjo. Najprej poglejmo, kako je višje sodišče utemeljilo svojo sodbo, potem pa bom izpostavil morebitne razloge, ki so ga pri tem vodili. Za mnoge pričakovana razsodba je zaradi svoje vsebine namreč tudi veliko presenečenje v negativnem smislu.

»Zanimiva« razlaga zakonov

Najprej so višji sodniki menili, da sta obe Levstikovi pritožbi utemeljeni. Toda namesto da bi se senat ukvarjal z vsebinsko problematiko, se je osredinil na pravno formalno področje. Sodbo prve stopnje je spremenil zato, ker naj bi bile z njo kršene določbe materialnega (kazenskega) zakona in jo je zato moral spremeniti po uradni dolžnosti: »Ker /.../ je vsaka kršitev materialnega zakona absolutna kršitev, ki zahteva spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče /.../ pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, v konkretnem primeru celo tako, da je obtoženca obtožbe oprostilo.«

Senat je sledil določbi kazenskega zakonika, ki pravi, da kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike stori, kdor proti pravilom mednarodnega prava ukaže ali pobije vojne ujetnike, jih muči, z njimi nečloveško ravna itd. Na podlagi tega je izpeljal sklep, da dejanji, ki naj bi ju storil obtoženi, nista ne krajevno ne časovno med seboj povezani. Po mnenju senata določba 144. člena ZKJ »zahteva večji obseg in sistematično kršitev določb mednarodnega prava oziroma se morajo tovrstna hudodelska ravnanja ponavljati, pri čemer morajo predstavljati sestavni del organiziranega sistematičnega in politično motiviranega delovanja v velikem obsegu«.

Ker pa se to Levstiku ni očitalo, je senat, kot so zapisali v sodbi, moral obtoženca oprostiti, saj po 358. členu ZKP »obtoženčevo ravnanje nima zakonskih znakov nezastarljivega kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike«. Senat meni, da »če gre za eno ali celo več (dva v obravnavanem primeru) izoliranih samovoljnih ekscesov posameznika, o tem kaznivem dejanju ne moremo govoriti«.

Na koncu je senat sklenil, da je bilo takšno dejanje (»izolirani samostojni eksces posameznika«) absolutno zastarano sredi leta 1985.

Nekdanja domobranca in politična emigranta Vinko Levstik in Anton Oblak, doma iz župnije Sveti Gregor, na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Zakon v rokah »filozofov«

Če poenostavim: če bi nekdo ubil množico vojnih ujetnikov oziroma če bi to počel sistematično, bi samo v tem primeru po mnenju senata storil dejanje vojnega hudodelstva, ki ne bi zastaralo. Ker pa naj bi v našem primeru ubil »le« dva, naj bi bilo to »premalo«.

S takšno argumentacijo se je senat Višjega sodišča v Ljubljani spustil na zelo spolzek teren interpretacije zelo pomembnega kaznivega dejanja. Na takšen način bi namreč lahko vsako sodišče povsod po svetu skoraj vsa dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike, civiliste ali ranjence okvalificiralo kot »zasebna« in zastarljiva dejanja. Vedno bi namreč lahko reklo, da je pri določeni ubiti osebi šlo za »izolirano ekscesno dejanje posameznika«, za »navadni« umor torej, ta pa po določeni dobi zastara.

Menda ni treba posebej poudarjati, da je takšen interpretacijski način tudi zato, ker preveč diši po prostem filozofiranju, čuden in nesprejemljiv. V Sloveniji, kjer so bili v obdobju druge svetovne vojne in po njej storjeni neizmerni (politični) zločini, pa je to vprašanje še posebej občutljivo.

Vinko Levstik je rojstni dan 11. julija 1999 obeležil tudi z nagovorom pred farnimi spominskimi ploščami v rojstnem Svetem Gregorju. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj pa tisoči drugih?

Slovenska država, ki naj bi bila pravna, je doslej sodno preganjala samo enega zločinca, ki je ubijal v okviru komunistične revolucije, in še to samo zaradi odločnega vztrajanja zasebnega tožilca. Gre za primer iz Nove Gorice, ko je Anton Kosovel, nekdanji partizan, tožil Vinka Kosovela, nekdanjega vosovca, zaradi umora Stanislava Cigoja, civilista in sorodnika prvega. Pri tisočih in tisočih drugih primerov, čeprav se je v zadnjih dvanajstih letih o njih javno pisalo, pa ta »pravna« država molči.

Toda že v primeru Kosovel je sodišče poseglo po podobnih pravno formalnih sredstvih in je domnevnega storilca oprostilo. Primera Kosovel in Levstik sta primerljiva le pogojno, saj je v primeru Kosovel šlo za to, da je bilo dokazno gradivo, ki ga je zbral oškodovanec Anton Kosovel, tako obsežno in utemeljeno, da se v pravi državi nikakor ne bi mogla zgoditi oprostilna sodba. In vendar ga je sodnik oprostil.

Pri Levstiku pa je šlo prav za nasprotno. Dokazilo gradivo proti njemu je bilo tako šibko – in posledično argumentacija obrambe tako obsežna in močna – da obsodilna sodba na prvi stopnji nikakor ne bi smela biti izrečena. Zakaj je do nje kljub vsemu prišlo in zakaj jo je višje sodišče na celi črti razveljavilo, v nadaljevanju.

Vinko Levstik in Vitomir Gros (levo od lipe) pri spominski slovesnosti ob Lipi sprave na Žalah v Ljubljani 15. junija 2000; govori Stanislav Klep. FOTO: Ivo Žajdela

Po liniji najmanjšega odpora

Toda kljub takšnemu načinu višjega sodišča, ko je poseglo po pravno formalnem sredstvu (zastavljivost oziroma kršenje materialnega oziroma kazenskega prava), se ni moglo kar tako izogniti obema pritožbama. Še posebej Levstikovi ne, ki obsega skoraj sto strani. Ta pritožba se je namreč v celoti osredinila na »dejansko stanje« oziroma na dokazno gradivo. Zato je zapisalo, da se »s sicer tehtnimi pritožbenimi navedbami« ni »podrobneje ukvarjalo«.

Kljub temu se ob teh »tehtnih pritožbenih navedbah« ni moglo narediti »Francoza« in jih povsem ignorirati. Zato je glede primera Marolt zapisalo, da »zagovor obtoženca, da je bil Marolt ubit na begu, ni ovržen, saj tak zagovor ne samo da je logičen, kot na to opozarjata pritožbi, temveč tudi podprt z listinsko dokumentacijo, deloma pa tudi z izpovedbami posrednih prič«.

Primer Alojz Marolt

Za kaj gre? Višji državni tožilec Janez Šinkovec je trdil, da je Levstik ujetega partizana Alojza Marolta ustrelil tako, da ga je v neposredni bližini Velikih Lašč odgnal s ceste in ga ustrelil v tilnik. Dokazi, ki jih je zato svojo trditev priskrbel, so bili praktično nikakršni, večina je bila posrednega značaja (»rekla-kazala«) ali pa so bili povsem nezanesljivi. Ključni dokaz naj bi bil nekakšen partizanski zapisnik zaslišanja partizana Janeza Ambrožiča. Ambrožiča in Marolta je namreč Levstik skupaj s še enim domobrancem ujel pri Zdenski vasi, potem ko sta bili tako ena kot druga stran na izvidniškem pohodu. Domobranca sta svoja ujetnika gnala v svojo postojanko v Velike Lašče, ki je bila oddaljena kakšnih sedem kilometrov, pot pa je več kilometrov vodila tudi skozi gozd.

Po mnenju tožilca naj bi Levstik ujetnika ustrelil tik pred ciljem, drugega ujetnika pa naj bi po povsem iz trte izviti zgodbici o posredovanju nekega domobranca (navadnega vojaka) izročila na poveljstvu v Velikih Laščah.

Blagoslovitev farnih spominskih plošč v Škocjanu 18. oktobra 1998; tretji, malo zadaj, je Silvo Golob iz Šentjerneja, peti je Vinko Levstik, šesti Janko Maček. FOTO: Ivo Žajdela

Popolna pristranost sodišča

Vinko Levstik je povedal povsem drugačno zgodbo. Potem ko sta gnala oba ujetnika v postojanko, je nekje na poti eden od njiju zaprosil, ali lahko gre na veliko potrebo. Ko je stopil za grm, je začel divje bežati. Domobrancema ni preostalo drugega, kot da sta za pobeglim streljala. Marolt naj bi bil torej ubit na begu, s tem pa ni bil več v funkciji vojnega ujetnika.

Levstikova pripoved je povsem prepričljiva. Če bi hotela ubijati, bi ubijala že prej, v gozdu, daleč od morebitnih prič, ne pa tik pred vasjo in celo pred pričami. Zakaj bi ubila enega ujetnika, drugega pa ne? Za nameček je bil ubiti višji po činu in bi torej od njega na zaslišanju lahko dobili boljše informacije kot od preživelega, ki je bil samo navaden vojak in spremljevalec v patrulji. Za nameček sta ista domobranca naslednji dan spet ujela dva partizana, in to v veliko bolj oddaljenih Strugah, ter ju živa prignala na postojanko na zaslišanje. Vsi ti so zaslišanje in celo vojno preživeli.

Senat prve stopnje je Levstikovo pričevanje povsem ignoriral, sledil pa je izpovedi prič, ki so bile že na prvi pogled neverodostojne.

Primer Borivoj Jelenič

Enake pomisleke je imelo višje sodišče, kot je zapisalo v oprostilni sodbi, tudi glede drugega primera oziroma justifikacije Borivoja Jeleniča. Zapisalo je: »Med izpovedbami prič so namreč takšne vrzeli in nasprotja o pomembnih okoliščinah, da jemljejo izpovedbam prepričljivost.«

Sodišče prve stopnje si je privoščilo celo takšno napako, da je svojo sodbo oprlo na pričanje najpomembnejše priče, ki je bilo opravljeno daljnega leta 1982, v trdih udbovskih časih torej. Sodišče je imelo vse možnosti, da to pričo tudi samo zasliši na glavni obravnavi, saj še ni umrla, vendar tega ni storilo. To bi moralo storiti tudi zato, ker si pričevanja treh različnih prič, na katera je oprlo svojo sodbo, med seboj nasprotujejo. Popolna ignoranca pravnih načel torej.

Vinko Levstik v pogovoru z arhivistko Ljubo Dornik, ko mu je 12. novembra 2002 predala kopije obsežnega udbovskega dosjeja (v škatli desno spodaj). FOTO: Ivo Žajdela

Kronska priča in Udba

Pri tem je treba poudariti še nekaj. Sodišče prve stopnje kljub zahtevi obrambe ni hotelo izločiti dokaznega gradiva, ki je bilo pridobljeno v času nedemokratičnega, udbovskega in totalitarnega režima, ki je sistematično kršil človekove pravice. Šlo je predvsem za zapisnike zaslišanj prič, ki so bili narejeni v skrajno sumljivih okoliščinah. Ena od prič, ki je nekoč veljala za tako imenovano kronsko (glavno) pričo, Janez Miklič, je namreč na vnovičnem zaslišanju leta 1992 izpovedala grozljivo zgodbo, ki se je začela takoj po vojni. Udba ga je zalezovala, mu grozila s smrtjo, kasneje pa ga je zasliševala cele noči z grožnjami, da bo izgubil službo, če ne bo čim bolj obremenjeval Levstika. Izjavil je, da se mu je mešalo od zasliševanj in da je podpisoval vse, kar so mu dali podpisati, tudi stvari, ki jih na zaslišanju ni izrekel in so celo najbolj bremenile Levstika. Podpisoval je torej udbovske konstrukte.

Kljub jasnim zahtevam Levstikove obrambe, da se ta pričanja izločijo iz obravnave, in kljub možnostim, da jih sodišče znova preveri na glavni obravnavi, to tega ni storilo. Še huje, namesto da bi ta dokazni material zavrglo, ga je celo na veliko uporabljalo pri argumentaciji svoje sodbe. Popolno ignoriranje pravnih norm in poštenega sojenja.

Detajl iz dokumenta Udbe o Vinku Levstiku. Njegov udbovski dosje je eden najbolj obsežnih, z več kot 2.000 listinami, in najbolje ohranjenih. FOTO: Ivo Žajdela

Član senata revolucionar

Poleg tega je Levstikova obramba na začetku predsednico senata pozvala, da izloči iz sestave senata vse, ki so bili kakorkoli povezani s partizanstvom, tudi po sorodstveni liniji. Sodnica Skubičeva je vehementno zatrdila, da v senatu ni nobenega takega člana. Kasneje pa se je vsaj za enega člana senata izkazalo, da je bil sodelavec komunističnih organizacij OF in VOS, in to tako rekoč od začetka, od leta 1943 do konca vojne pa celo aktivni partizan. In takšen naj bi v tem primeru pravično sodil?

Vloga tožilca Janeza Šinkovca

Posebna zgodba sojenja Levstiku sta bila višji javni tožilec Janez Šinkovec, ki je zastopal primer Marolt, in odvetnik Andrej Stanovnik, ki je zastopal primer Jelenič. Javni tožilec Šinkovec je zahteval in dosegel izkop Maroltovih posmrtnih ostankov. Ti namreč niso mogli nič dokazati, niti smrti zaradi domnevnega strela v tilnik ne. Šlo je za cirkus, ki je imel le ta namen, da bi se o primeru pisalo in da bi se čustveno vplivalo na senat in na javnost.

Ko smo na glavni obravnavi gledali tožilčevo zagretost in brali njegove določne trditve (»je ubil«, ne »naj bi ubil«) in žaljive stavke o »karakterizaciji« obtoženega, smo lahko dobili vtis, kako je komunistično sodstvo sodilo na montiranih povojnih procesih. Razlika med takrat in danes je samo v tem, da so takrat tožilci dosegli »sodbo« in eksekucijo obsojenih, zdaj pa se obsojeni lahko vsaj pritoži.

Detajl iz dokumenta Udbe o Vinku Levstiku iz oktobra 1988. Udba je Levstiku tesno sledila. FOTO: Ivo Žajdela

Poskus zakritja sodne sramote

Več kot eno leto je višje sodišče tuhtalo kaj storiti. In kaj je iztuhtalo? Popolnoma jasno mu je bilo, da sodba prve stopnje ne more zdržati pritožbe. Soočeno je bilo z obsežnimi pritožbenimi analizami. Tista, sto stranska, je popolnoma sesekljala vsako trditev in argumentacijo iz »sodbe«. Prav vsi argumenti, na katere je sodišče oprlo svojo »sodbo«, so bili podrobno preanalizirani in prav vsi popolnoma ovrženi. Sodišče pod vodstvom Tatjane Skubic, skupaj z njim pa tudi tožilec Janez Šinkovec in odvetnik Andrej Stanovnik, so se popolnoma osmešili.

Sodišče druge stopnje je torej več kot eno leto porabilo za iskanje izhoda iz te zavožene situacije. Iskalo je torej način, kako zadevo čim bolj elegantno rešiti. Popolnoma jasno je bilo, da bo sodbo moralo razveljaviti. Pri tem se je postavilo vprašanje, koliko se bo pri tem moralo lotiti argumentov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče podprlo svojo »sodbo«. Če bi se senat druge stopnje lotil vsebinskega dela »sodbe«, bi to pomenilo, da bi se senat in oba gospoda znašli na čistini povsem osramočeni.

Vinko Levstik na spominskem izletu ob grobišču povojnih pomorov pri Žančanih pri Slovenj Gradcu 11. maja 2002; levo je Stane Štrbenk, desno Tine Velikonja in Vida Vrhnjak Duler. FOTO: Ivo Žajdela

Pomanjkljivosti salomonske rešitve

Zato je višje sodišče poseglo po salomonski rešitvi. Izreklo je oprostilno sodbo, ki je zadevo v trenutku končala, saj bi v primeru razveljavilne sodbe prišlo do tega, da bi se pri vnovičnem sojenju na prvi stopnji v vsem svojem veličastju pokazala zanikrnost »sodbe« prve stopnje in obtožb. Oprostilno sodbo je naslonilo na zelo dvomljivo razlago kaznivega dejanja vojnega hudodelstva. To, da se naša sodišča skoraj vedno v takšnih primerih zatekajo k pravnemu formalizmu, povsem pa ignorirajo vsebino zadeve, govori le o tem, kako neodgovorno pristopa naše sodstvo k tako občutljivemu vprašanju, kot je razsojanje o resnici in pravici. Formalizem namreč institucionalizira krivice, saj na ljudeh ostane sum krivde.

V službi pridobitev revolucije

Poleg tega ne gre prezreti povsem jasne tendence, s katero se poskušajo – čeprav v razsodbi nekdanjemu domobrancu – zavarovati zločinci na strani komunistične revolucije. Po logiki višjega sodišča oziroma njegovem branju določbe kaznivega dejanja vojnega hudodelstva bi se lahko tudi vosovci in partizani, ki so ubijali civiliste, ženske, otroke, cele družine, politične nasprotnike, vojne ujetnike, ranjence – v tisoče in tisoče gredo številke umorjenih s strani komunistične revolucije – na sodišču izmaknili obsodbi, saj bi lahko kakšen sodnik vedno ugotovil, da je šlo za »izolirane samovoljne ekscese posameznikov«.

3. septembra 2002 sem spodaj podpisani dobil od Okrožnega državnega tožilstva v Kranju, podpisana je bila svetnica Irena Kuzma, dopis z naslednjo vsebino: »Obveščamo vas, da smo kazensko ovadbo, ki ste jo podali zoper Franca Čopija - Borotina zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike /.../ zavrgli /.../, ker ni utemeljenega suma, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje.« Čopi je, kot smo lahko prebrali, v zagovoru trdil, da je ujetnika ubil v samoobrambi, kar pa je neresnica.

Naj si kranjska tožilka Irena Kuzma prebere Čopijevo pričevanje v Loških razgledih (št. 34, 1987, str. 236), kjer med drugim piše: »Henrik /Biček/ se je približal in na puško začel nameščati bajonet, s katerim je potem dregnil ležečega policista. Takrat se je le-ta dvignil na kolena in začel kričati svoj 'Hilfe, hilfe!' Naenkrat se je dvignil tudi pes, ki je ležal tam, kot da je mrtev. Umiril sem ga s strelom, a tudi njegov gospodar je dobil svoje ...« To je opis klasičnega umora vojnega ujetnika.

Vinko Levstik (nekdanji domobranec), Ivo Žajdela in Zdenko Zavadlav (nekdanji oznovec), 2. avgusta 1997 v Bašlju pod Storžičem.

Na račun davkoplačevalcev

Koliko so plačani ti naši sodniki, tožilci in odvetniki za tako zanikrno opravljanje svojega dela!? Stroške sojenja – šlo je za velike zneske – je moral pokriti državni proračun. Prav zanima me, koliko je svoj mošnjiček razprl državni tožilec Šinkovec, ki se je tako »razkošno« in neodgovorno obnašal v zadevi Levstik.

Primer Levstik je kar klical k temu, da ga je kakšen politično neobremenjeni profesor na pravni fakulteti vzel pod drobnogled in ga predstavil svojim študentom, najprej obe obtožnici, obe sodbi, nato seveda obe pritožbi. Tudi danes gre za enkratno študijsko gradivo o veliki zgodbi o mizeriji našega pravosodja.

Ivo Žajdela, Vinko Levstik oproščen, Demokracija, 14. 11. 2002

1/14