Nadaljevanje iz: Viktor Blažič, komunizem, revolucija, svinčena leta [2]

Leta 2004 je Viktor Blažič pri Založbi Nova revija v zbirki Korenine izdal knjigo, ki nosi naslov Semena razdora. V njej je razmišljal o veliki slovenski medvojni zgodbi med »krvnikom« in njegovo »žrtvijo«, ali natančneje, med zločincem in človekom, nad katerim je izvajal nasilje.

O naravi in delovanju komunističnega totalitarnega režima

Viktorja Blažiča je v drugi polovici 70. let kardeljanski komunistični režim »obsodil« in zaprl. Sodeloval je namreč pri pripravi znamenitih odgovorov Edvarda Kocbeka za tržaško revijo, kjer je Kocbek (prvič) javno govoril o povojnem poboju domobrancev. V knjigi Svinčena leta je opisal takratno dogajanje, svojemu osebnemu pričevanju pa je dodal daljšo študijo o naravi in delovanju komunističnega totalitarnega režima, ki po svoji poglobljeni analizi sodi v sam vrh tovrstnih analiz.

Komunistično uničevanje političnih nasprotnikov

V Semenih razdora je šel po sledi komunističnega režima še dlje nazaj, v čas, ko so slovenski komunisti, učenci Kominterne in leninistične ter boljševistične doktrine in prakse, dejavno posegli v slovenski politični in kulturni prostor, v medvojno dogajanje, ali natančneje, v dogodke na samem začetku, v letih 1941 in 1942. Leta 1942 so izkoristili okoliščine sovražne okupacije dežele in pohiteli z organiziranjem dveh vzporednih dejavnosti, ene, nadvse propagirane, – odpora proti okupatorjem, ter druge, zamolčane, pa zato toliko bolj intenzivne – notranjega uničevanja političnih nasprotnikov in tradicionalne strukture slovenske družbe.

Viktor Blažič

Umore je spremljala strupena demonizacija umorjenih

Od 10. avgusta 1941, ko je pod streli komunističnih atentatorjev obležal v krvi prvi Slovenec, so se umori Slovencev nadaljevali in do konca leta 1941 so jih ubili že najmanj 68. Umore je spremljala strupena demonizacija umorjenih. Hkrati so avgusta Kardeljevi komunisti ustanovili Varnostno-obveščevalno službo, ki je zbirala podatke o političnih nasprotnikih in jih tudi sistematično ubijala. Jeseni 1941 so komunisti, formalno Osvobodilna fronta, za katero so bili skriti, javno razglasili, da je OF edina sila, ki predstavlja slovenski narod in ki lahko vodi oborožen boj proti okupatorju. Spomladi 1942 se je komunističnemu nasilju pridružil še okupatorski italijanski s streljanjem tako imenovanih talcev, internacijami ter požigi hiš in vasi.

Profesor in duhovnik dr. Lambert Ehrlich.

»Rablji« in njihove »žrtve«: zločinci in umorjeni

Na tej točki se začne Blažičeva knjiga Semena razdora. V središču njegove analize sta škof dr. Gregorij Rožman ter profesor in duhovnik dr. Lambert Ehrlich. Ta dva vodilna katoliška moža sta takrat stopila v ospredje, saj je bil tradicionalni politični tabor v defenzivi, in to iz več razlogov. Tik pred vojno je izgubil svoja vodilna moža dr. Antona Korošca in dr. Franca Kulovca, Miha Krek se je pred okupacijo umaknil v tujino, domači politiki pa so se, razen Marka Natlačena, umaknili v ilegalo in niso organizirali kakšnega aktivnega odpora proti okupatorju, saj so se zavedali, da bi bilo to takrat, na začetku, neproduktivno in za Slovence pogubno. Komunisti so, če so hoteli z revolucijo uspeti, »morali« ubrati povsem drugačno taktiko, z aktivno propagandno in dejansko vojno proti okupatorju in domačim političnim nasprotnikom so povzročali številne ubite ter silno trpljenje civilnega prebivalstva. Moralni princip z varovanjem življenj in premoženja jim je bil popolnoma tuj.

Škof dr. Gregorij Rožman.

Vloga dveh spomenic

V tej stiski sta torej nastopila Ehrlich in Rožman. Dr. Lambert Ehrlich je napisal osem strani dolgo spomenico, ki jo je (1. aprila 1942) naslovil na italijansko vojaško oblast. V njej se je na nenavadno jasen način odzval na dogajanje. Na Italijane je naslovil vrsto pogumnih očitkov, zelo natančno pa je opisal tudi početje komunistov in nanizal veliko primerov njihovih umorov. Italijanom je očital, da ne storijo skoraj nič za varovanje reda in miru, predvsem pa, da so pri preganjanju komunističnih morilcev praktično nedejavni ter neuspešni. Zato jim je predlagal vrsto ukrepov za izboljšanje položaja, med drugim ustanovitev slovenskih varnostnih straž, ki bodo skrbele za varnost ljudi po mestih in vaseh. Spomenico je povojni komunistični režim skrbno skrival.

Komunističnih morilcev ni nihče lovil

Italijani se na spomenico niso odzvali, vsaj takoj ne, komunistična Vos pa je dr. Lamberta Ehrlicha čez mesec in pol ustrelila. Povsem nezavarovane je bil in umorili so ga sredi Ljubljane, sredi belega dne, in tudi morilcev ni nihče lovil. Nasploh so komunistične (para)vojaške enote takrat že množično ubijale Slovence in tradicionalni politični strani ni preostalo drugega, kot da se pred to morijo zavaruje ter se ji postavi v bran. S podobnim dopisom, ki se je imenoval Pro memoria, se je na Italijane, tokrat na politične oblasti, 26. septembra 1942 obrnil dr. Gregorij Rožman – partizani so do takrat umorili že 14 duhovnikov. Italijane je pozval, naj se ne znašajo več tako nad civilnim prebivalstvom, in predlagal dvajset točk za izboljšanje življenja pod okupacijo.

Potem, ko so komunistični morilci umorili dr. Lamberta Ehrlicha.

Obupne razmere zaradi komunističnega nasilja

Viktor Blažič je natančno analiziral obe spomenici, predstavil je njuna avtorja Ehrlicha in Rožmana, nju­ni osrednji vlogi v katoliškem taboru, natančno je opisal tudi okoliščine, v katerih sta se morala politično angažirati celo vodilna verska predstavnika, to pa so bile pogubne razmere zaradi nasilja, ki sta ga izvajali obe strani, komunistična in okupatorska. Še posebej »uporniško«, ki so jo komunisti povsem instrumentalizirali v svoj revolucionarni projekt, je v knjigi ves čas natančno opredeljeval. Pod drobnogled je vzel tudi komunike, s katerim so komunisti po umoru demonizirali Ehrlicha (v zadnjem delu knjige je še ponatisnil razmišljanje Senca slovenskega holokavsta, v katerem je pisal o povojni zaroti molka o poboju domobrancev).

Manko alternativnih rešitev

Avtor se je v knjigi loteval najbolj nevralgičnih točk, ki še danes zelo razburjajo Slovence: to so vprašanja komunistične revolucije v razmerah okupacije dežele, vprašanje izkoriščanja upora za sebične revolucionarne cilje, vprašanje odgovora na komunistično nasilje, predvsem pa se mu je zdelo sporno vprašanje naslonitve na okupatorja. Marsikdo bo s knjigo prizadet. Najbolj seveda komunisti in vsi, ki so takšni ali drugačni njihovi dediči. Zanje seveda ni mogel najti lepe besede. Tudi tisti, ki so bili med vojno in po njej cilj komunističnega nasilja in ekskluzivizma, ne bodo najbolj zadovoljni. Pa ne le zaradi tega, ker je avtor na nekaj mestih jasno povedal, da se med vojno ne bi smeli nasloniti na genocidnega okupatorja. Ta očitek je morda še najmanj sporen, čeprav je prelahkoten oziroma ne upošteva vrste odločilnih okoliščin.

Braniti se pred nasiljem in ostati neomadeževan ni bilo mogoče

Značilnost Blažičeve knjige je, da to nikakor ni zgodovinska knjiga. V njej je avtor ves čas razmišljal predvsem o tistih rešitvah, ki bi bile nacionalno in moralno najmanj sporne. Pri takšni vrsti razprave pa se lahko mimogrede ujameš v kakšno zanko. Pravijo, da je najudobneje pluti po sredini reke in malo ošvrkniti enkrat na levo, drugič pa na desno stran. Avtor je v tej knjigi včasih zaplul v zelo široko reko, pri kateri so bila obrežja daleč stran. Na eni strani je bilo realno dogajanje oziroma dejstva, na drugi pa so (bili) idealizirani izhodi oziroma stanja, še posebej če nanje opozarjamo z današnje udobne pozicije vednosti o dogajanju. Avtor je od strani, ki je bila na udaru komunističnega terorizma, pričakoval, da se bo obnašala tako, da ji ne bi bilo mogoče tako rekoč nič očitati. Toda tu je mimogrede zdrknil mimo realnosti in dejstev, ki dobrih rešitev preprosto niso dopuščale ne omogočale. Preprosto jih ni bilo!

»Usodno zamudništvo«? Komu mar za življenja ljudi.

V Sloveniji bomo morali odpreti še številne razprave. Med njimi to, kaj razumemo pod »nezamudnim oboroženim odporom« in kaj pod »usodnim zamudništvom«. Sestavni del te razprave bo odnos do smotrnosti (ne)zamudništva, predvsem pa do (ne)odgovornosti do ubitih. Zdi se, da je v tej Sloveniji malo ljudem mar za ubite. Marsikdo bi celo rad, da bi jih bilo na »njegovi strani« čim več. Samo ozreti se je treba po dogajanju v zvezi z »zamudništvom« oziroma o varovanju življenj svojega naroda drugod po Evropi v tistem času, kjer posledično tudi ni bilo komunistične revolucije oziroma komunističnega nasilja v času in pogojih sovražne okupacije.

Sodelovanje z revolucijo? Le kako!?

V knjigi je avtor omenil »preračunan učinek terorizma«, pri katerem so paniko »izkoristili skrajneži, tisti, ki so zavračali sleherno, tudi odporniško sodelovanje s komunisti in izsilili odločitev za kolaboracijo z okupatorji«. Najprej, ali s tistimi, ki so se uprli komunističnemu terorizmu, o katerem avtor veliko in poudarjeno piše, res lahko opravimo z očitkom, da so bili »skrajneži«? Sicer pa se vedno najdejo skrajneži, v vojni pa še posebej. Avtor ni nikjer zapisal, kako si predstavlja »sleherno, tudi odporniško sodelovanje s komunisti«. Če kaj v obravnavanem času ni bilo mogoče, potem je to sodelovanje, saj je bil temelj komunistične revolucije uničevanje teh, ki naj bi z njimi sodelovali.

Ko se je maja 1942 v Loškem Potoku skupinica domačinov zatekla v cerkev in se tam utaborila, so jo partizani takoj napadli in polovili. Ko se je organizirala podobna skupina fantov pri Svetem Vidu, so jih partizani takoj obkolili in napadli. Ko se je prav tako maja 1942 pod Svetim Urhom organizirala tako imenovana četniška ilegala (JVvD), sta Franc Rozman - Stane in Dušan Kveder takoj poslala nadnjo partizansko enoto. Ni je uspela ujeti, zato se je krvavo znesla nad petimi civilisti izpod Urha. S čimer so »trasirali« »Urha«, in to ne oktobra 1943, ampak že maja 1942. Ko se je v Šentjoštu julija organizirala prva obrambna oborožena vaška straža, so jo že čez en teden napadli partizani in jo hoteli uničiti. Sodelovanje? Za naivne (tudi intelektualce).

Sirote staršev, ki so jih na območju Šentjošta poleti 1942 umorili komunistični partizani.

Če ne upoštevamo dejanskega stanja, ampak »idealiziramo«

Če ne upoštevamo dejanskega stanja, to pa so bili takrat neizmerno agresivni komunistični partizani s svojim nasiljem nad Slovenci, na drugi pa okupator s svojo vojaško močjo, potem pač lahko zapademo k dajanju idealiziranih predlogov oziroma kar očitkom, ki pa so do tistih, na katere so naslovljeni, nekorektni in krivični. Prav tako avtor ni podal nobenega predloga, kako bi se lahko ta izrazito izsiljena protirevolucija (temu izrazu se je ves čas izogibal) takrat organizirala in branila mimo okupatorja. Saj mu je menda bilo jasno, da bi jo ta v temelju uničeval, tudi zato, ker je bila »desno-nacionalna« in ne levičarska.

Protikomunizem, revolucija, nasilje ...

Terminologija je še ena hiba knjige. Avtor je ves čas uporablja termin protikomunističen (v izpeljankah milica, tabor, stran itd.). Toda s tem terminom je to stran zreduciral na komunizem, ki pomeni politično in ideološko stran. Toda ta komunizem je takrat izvajal revolucijo oziroma nasilje, to je ubijal politične nasprotnike, in tradicionalna politična stran, ki je bila njena tarča, se je organizirala v bran pred to revolucijo oziroma nasiljem. Če nekoga označiš, da je bil protikomunistični boj, potem mu seveda hitro lahko očitaš ekskluzivizem, češ, bojeval se je samo proti neki politični opciji. Ne, branili so se pred (komunističnim) nasiljem in se bojevali proti nasilju (revoluciji) te politične opcije.

Z miroljubnostjo nad nasilje?

Viktor Blažič je v knjigi Semena razdora objavil tudi krajše razmišljanje, ki ga je naslovil Premišljevanje o odvračanju. V njem je izpostavil svetopisemski oziroma Jezusov nauk o nenasilju in miroljubnosti (»oko za oko« in »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.«). Tisti, ki so bili verni, namreč ne bi smeli posegati po nasilju. Morda je marsikdo to zmogel, toda veliko ljudi se po silnih umorih leta 1942, da ne govorimo po tistih iz jeseni 1943, s komunističnimi zločinci ni moglo spoprijemati z miroljubnostjo. Zanimivo bi bilo videti, kako bi se na ta njegov del odzvali vsi tisti, ki so bili tarča komunističnega ubijanja in demoniziranja.

Četudi je Blažičeva knjiga Semena razdora za marsikoga razburljivo branje, gre za študijo, ki je nabita s prodorno analizo in ki ves čas sili k razmisleku o temeljnih stvareh, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno na Slovenskem in se še vedno živo dotikajo naše sedanjosti.

Ivo Žajdela, Semena razdora, Viktor Blažič, Demokracija, 18. 3. 2004

1/7