Nadaljevanje iz: Viktor Blažič, komunizem, revolucija, svinčena leta [1]

Naj ob tej priložnosti odprem vprašanje termina revolucija, ki ga Viktor Blažič v briljantni študiji Senca slovenskega holokavsta v Novi reviji (2002, št. 241–242) ni uporabil. Namesto tega je za medvojno dogajanje na Slovenskem večkrat uporabil termin državljanska vojna. Problem tega termina je v tem, da je bila državljanska vojna na Slovenskem med drugo svetovno vojno le v drugem planu in je bila izrazita posledica nečesa drugega. Glavno dogajanje je bila komunistična revolucija oziroma komunistično nasilje. Vrstni red je bil naslednji: če ne bi bilo okupacije, ne bi bilo komunistične revolucije, če ne bi bilo revolucije, ne bi bilo protirevolucije, če ne bi bilo protirevolucije, ne bi bilo kolaboracije z okupatorjem. Šlo je torej za peklenski krog.

Če za medvojno dogajanje uporabimo samo termin državljanska vojna, potem težko razumemo vso neizmerno razsežnost medvojnih in povojnih pobojev. Državljanska vojna pomeni, da sta v spopadu udeležena dva bolj ali manj enakovredna politična nasprotnika in dve bolj ali manj enakovredni ideologiji kot pogonski sili. Toda v Sloveniji se ena stran nikakor ni nameravala notranje bojevati. Do tega je prišlo šele v skrajni sili, potem ko je komunistična partija prek »pluralistične« maske Osvobodilne fronte izkoristila okupacijo in v teh specifičnih okupacijskih razmerah napadla svojega notranjega politično-ideološkega nasprotnika, predstavnike tradicionalne oblasti torej.

Samoobramba pred komunističnim nasiljem

Šele po enoletnem brezumnem ubijanju sprva posameznikov (leta 1941 vsaj 59), od pomladi 1942 dalje pa celo celih družin (v tem letu 28 družin) oziroma z vzpostavljanjem propagandnega in fizičnega nasilja nad domačim drugače mislečim »nasprotnikom«, se je bila napadana stran prisiljena samoobrambno organizirati.

Potem ko je prišlo do prvih, zelo slabo opremljenih postojank vaških straž, so jih partizani poleti in zgodaj jeseni 1942 takoj napadli (Šentjošt, Polje, Bizovik, Dobrunje, Dobrepolje itd.). S tem so jih prisilili, da so se morale nemudoma še bolje organizirati, utrjevati in oboroževati, s čimer je vrtinec nasilja dobil takšno hitrost, da se ga ni dalo več ustaviti. Že jeseni 1942 ne več, zato so bili razni »pozivi«, na primer leta 1944, naj se domobranci pridružijo partizanom, popolno nepoznavanje ali celo ignoriranje dejanskih razmer.

Viktor Blažič

Sveta jeza

Kdaj se bo na Slovenskem na­šel kak intelektualec, ki se bo po­globil v občutke, stiske in (sa­mo)spraševanje teh napadenih in prisilno samoorganiziranih ljudi? Eno od velikih vprašanj te proble­matike je namreč vprašanje poja­va in učinkovanja svete jeze, ki jo je Viktor Blažič tudi omenil v svoji analizi.

Komunisti so namreč tem ljudem s svojimi uničevalnimi pohodi preprečili »normalno življenje«, ki je takrat predpostavljalo tudi pravico vsakega do normalnega obnašanja, to pa je takrat predpostavljalo tudi odpor proti okupatorju. Ta odpor so komunisti zdaj po eni strani celo monopolizirali, po drugi pa z revolucionarnim nasiljem onemogočili oziroma bistveno potisnili v ozadje. V ospredje je namreč nenadejano prišla eksistenčna potreba po samoobrambi pred tem komunističnim nasiljem.

Odpor proti okupatorju je bil zdaj »za eno stran« bistveno otežen, če ne celo onemogočen. Toda še veliko več, ne le da se ta »stran« ni mogla »normalno« pripravljati na odpor proti okupatorju, s tem okupatorjem je bila nenadoma celo prisiljena sodelovati, če se je sploh hotela samoobrambno vojaško organizirati pred podivjano komunistično revolucijo. Tisti, ki danes s takšno lahkoto naslavljajo levite o kolaboracionizmu, ignorirajo temeljna dejstva tistega časa. Nemogoče situacije in stiske mnogih ljudi jih sploh ne zanimajo. Kako je to mogoče? Odzivajo se na podlagi dolgoletne povojne indoktrinacije, ki je sistematično gojila podobo o dobrih in slabih fantih. Niti malo se niso pripravljeni vprašati, kako je v resnici bilo s to že na prvi videz čudno podobo.

Prostovoljno in prisilno

Eno je sodelovanje z okupatorjem brez pravega razloga oziroma iz materialnih ali političnih koristi, nekaj povsem drugega pa je prisiljeno sodelovanje z okupatorjem zaradi čisto eksistenčne ogrože­nosti – in to z dveh strani, najprej s strani komunističnega nasilja, potem pa še z okupatorjeve strani. Za naše publiciste in zgodovinarje ta vprašanja ne obstajajo? Kaj pa potem zanje sploh še ostaja? Ali mar indoktrinirane mitične podobe o partizanih kot pozitivcih in domobrancih kot negativcih?

Zakaj torej toliko pišem o domobrancih? Iz preprostega razloga – in to bo dobronameren bralec iz mojega pisanja lahko vedno razbral –, ker pri domobranstvu oziroma protirevoluciji nasploh prvenstveno nikakor ni šlo za kolaboracijo. Ta je bila posledični problem. Bistvo protirevolucije je v dvojem: v njeni izraziti izsiljenosti in v njenem izrazito neugodnem in nehvaležnem položaju. Vse drugo, tudi strašna tragedija, ki je iz tega nastala, je samo za nameček.

Edvard Kardelj in Boris Kidrič, voditelja komunistične morije nad Slovenci (Kočevski rog, 1944). FOTO: Božidar Jakac

Moč krivice

To je torej predmet mojega zanimanja. Zakaj tako intenzivno in zakaj tako dolgotrajno? Preprosto zato, ker gre za močan naboj učinkovanja krivičnosti. Toliko je pri tej temi neresnic, nepoštenosti, zlobe, sprenevedanja, ignorance, nevednosti, nepripravljenosti soočanja z resnico in tudi tega, kar pomeni pojem nonšalantnost, torej malomarnosti, vnemarnosti in celo zanikrnosti. Tako kot mnoge stvari v življenju je tudi pri preuče­vanju zgodovine treba stvari razumeti Pri vprašanju domobranstva gre torej predvsem za razumevanje problema. Poskušati razumeti torej. Ne pa zagovarjati, kot mnogi to povsem napačno razumejo.

Pri vprašanju kolaboracije oziroma sodelovanja z okupatorjem si je treba postaviti tudi vprašanje, kakšne so v tisti specifični situaciji bile še druge, morda boljše možnosti. Problem je vtem, da jih ni bilo, vsaj boljših ne. Kakšna številčno zelo omejena vojaška skupina (primer četnikov) se je lahko gibala in skrivala po terenu, pred enimi in drugimi. Toda bistvo protirevolucije je bilo prvenstveno zavarovanje življenj­skih okolij (zato tudi ime vaške straže in domobranci), ne pa gibljivost, kot pri partizanih, kjer vprašanje življenj sploh ni bilo v ospredju. Do domobranske mobilnosti v zadnjem delu vojne je prišlo zaradi razvoja dogodkov.

Farne spominske plošče v Horjulu z imeni Dolinarjevih, ki so jih partizani umorili leta 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Ignoranca dejstev

Če je protirevolucija hotela zavarovati svoja ožja življenjska okolja (vasi), se ni mogla skrivati po gozdovih – pred partizani in pred okupatorjem. Bila je na »čistini« in kot takšna lahek plen obojih. Problem je prav v dvojnem nasprotniku, v partizanih in okupatorju. Boja z okupatorjem si v tej izrazito specifični oziroma izsiljeni poziciji, zaradi katere je protirevolucija nastala, ni bilo mogoče zamisliti. Vsi tisti, ki ta dejstva ignorirajo, in to počne večina, ignorirajo temeljna dejstva sploh.

Če zamolčuješ glavna dejstva, potem lažje špekuliraš s postranskimi, kot je bila takrat kolaboracija, ali na primer takšna obskurnost, kot je bila domobranska prisega. Prisega, ki je bila povsem izsiljena in je kot takšna življenja posredno reševala, ne pa jih jemala kot komunistično nasilje. Nekateri pa so nenehno pripravljeni in očitno tudi sposobni vrteti molilni mlinček indoktrinacijskih učinkov o kolaboraciji in prisegi.

Nemočni v primežu komunistov in nacistov

Ignoriranje okupatorja v tistih razmerah, ko je bilo na eni strani komunistično nasilje, na drugi pa močan in brezobziren okupator, bi bilo enako prostovoljno se podati v situacijo, ko te bo ta uničil. Organizatorji protirevolucije so se zato znašli v izjemno težavnih razmerah. Te so bile potem navzoče do konca vojne in posledično tudi po njej. To dvoje, najprej izsiljena samoobramba, potem pa še posledično odiozna kolaboracija z okupatorjem, je pri protirevoluciji povzročilo silne eksistenčne, psihološke in moralne napore, ki so mnogokrat kulminirali v stanja, ki jih lahko poimenujemo z izrazom sveta jeza. Do tega pojava pride še posebej takrat, ko je nekdo pretirano soočen s krivičnostjo in nemočjo. Komunistično nasilje, ki je izkoristilo okupacijske razmere, in prisilno sodelovanje z okupatorjem sta pomenila prav to. Menda si to lahko predstavljamo, vsaj v obrisih, če se poskušamo poglobiti v ta eksistenčno moralni klopčič. Večina publicistov in zgodovinarjev tega ne počne. Plavajo na valu konformizma in se držijo tega, česar so se naučili.

Farne spominske plošče v Horjulu z imeni Zalaznikovih, ki so jih partizani umorili leta 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Pomembnost vrstnega reda

Tako se je začelo leta 1942. Kaj pa nadaljevanje? Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 je komunistično-partizansko vodstvo glavnino svoje partizanske vojske usmerilo na en sam primarni cilj, na uničenje protirevolucije. Sledili so porazi protirevolucionarnih oddelkov na Turjaku, v Grčaricah, na Velikem Osolniku, na Blokah, v Cerkniški dolini in drugod, temu pa sistematično ubijanje vojnih ujetnikov. Jeseni 1943 so partizani ubili več kot 500 vojnih ujetnikov, na Turjaku pa celo 28 ranjencev. To je protirevolucijo pognalo v naročje novega okupatorja Nemcev, poleg tega pa naboj svete jeze še bolj napolnilo, tako da je ta eksplodiral v ekscesno maščevalnem nasilju črne roke leta 1944.

Vsak, ki ignorira ta vrstni red ali ki s prstom kaže le na eno stran, na primer na črno roko, ki je delovala leta 1944, nastopa proti temeljnim zgodovinskim dejstvom in proti resnici. V slovenskem primeru zato le težko govorimo o državljanski vojni. Dva elementa nam to preprečujeta. Prvi je okupacija oziroma navzočnost in učinkovanje okupatorja. Drugi pa je izrazita volja komunistov po izvedbi komunistične revolucije in s tem njihova agresivnost in nenehna pobuda po njej, na drugi strani pa pasivnost branilcev, saj so se bojevali samo zaradi prisile.

Ivo Žajdela, Resnica kot pravica, Demokracija, 22. 8. 2002

Nadaljevanje v: Viktor Blažič, Semena razdora, komunizem, revolucija [3]

1/5