Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marjan Kocmur [2]

V knjigi Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja (Mohorjeva založba Celovec, 2015) je njegovo življenje opisal nečak Boštjan Kocmur.

Kocmurjevi na začetku begunske poti na Masarykovi v Ljubljani 5. maja 1945. Z leve Francka, Irena z Lučko v vozičku, Justina in oče Alojzij Kocmur. VIR: knjiga / Marjan Kocmur

Na Masarykovi cesti

Zadnja ohranjena fotografija Marjana Kocmurja, posneta v Ljubljani še pred umikom, je bila z ustanovne seje Narodnega odbora za Slovenijo 3. maja 1945 v mali dvorani na Taboru. Njeno vodstvo se je že čez nekaj dni moralo umakniti na Koroško. Ker je bil sam, sicer kot civilni fotoreporter, skupaj s svojima bratoma in svakoma vpet v medvojno dogajanje na protirevolucionarni strani, se je 5. maja 1945 skupaj z delom Kocmurjeve družine umaknil pred partizani, ki so se naglo približevali Ljubljani. Na pot so se podali oče Alojzij, mati Frančiška, Marjan ter sestri Irena in Justina z enomesečnim dojenčkom. Pot jih je vodila izpred domače hiše v ljubljanskih Mostah, kjer se tudi začne fotografski opus umika, proti glavni železniški postaji. Ohranjeni so nekateri posnetki z današnje Masarykove ceste, kjer je vidna vsa družina. Ustavili so se pri očetovih prijateljih v Gameljnah, kjer so za nekaj dni želeli najeti voz z vprego, češ, da se bodo kmalu vrnili. Oče Alojzij sprva ni pristal na ločitev družine, a ga je Marjan pregovoril z besedami, da se ženskam ne more nič zgoditi, onadva pa da se bosta kmalu vrnila. Zaradi težavnosti poti in nemogoče oskrbe dojenčka so vse ženske članice družine ostale, medtem ko sta Marjan in oče nadaljevala pot z ostalimi begunci proti Koroški. Tako se je družina za vedno ločila.

Begunci na poti proti Kranju okoli 8. maja 1945. Fotografov oče Alojzij Kocmur levo s kolesom, za vozom kaplan Ignacij Štancar iz Most, na vozu Maroltovi iz Velikih Lašč, zadaj sedi Slavica Kremžar, učiteljica v pokoju. VIR: knjiga / Marjan Kocmur

Na začetku begunske poti se je družina za vedno ločila

V Gameljnah so se ženske zadržale kratek čas, saj so terenci grozili s smrtjo vsem, ki bi beguncem dajali zatočišče. Tako jim ni preostalo drugega kot vrnitev v Moste. »Moščanski terenci so bili o njihovem prihodu obveščeni. Vsi ljudje so bili na ulici, /.../ jih pljuvali in psovali, neka stara ženska pa je zagrozila materi gospe Juste: 'Materam domobrancev bomo jermene iz pleč rezali!'«

»Državni« rop komunističnega režima

Po koncu vojne je bila mati ob pokojnino, družina pa razlastninjena ne le svoje hiše, ampak tudi pohištva in ostalega imetja. Šlo je seveda za »državni rop« novega komunističnega režima, ki je bil takrat običajen. Sprva je morala mati celo plačevati najemnino za malo sobico v lastni hiši, kasneje pa je prek pravd, katerih spisi so še ohranjeni, dobila v brezplačno uporabo sobo s skromnim inventarjem. V tej sobi se je stiskalo sedem ljudi. Zaradi umika moškega dela družine so komunisti mamo Frančiško obsodili na šest tednov zapora, ki jih je tudi »odsedela«.

Marjanove ateljeje so s celotnim inventarjem »nacionalizirali«. Arhivski viri poleg pohištvenega inventarja omenjajo »kupe škatel negativov«.

Kljub težkim mislim na domače, ki sta jih bila z očetom prisiljena pustiti v Ljubljani, in skrbem za lastno prihodnost, se je Marjan posvečal tudi instinktivnemu beleženju mučne poti beguncev. Namesto zapisov, ki se o njuni poti niso ohranili, zgodbo pripovedujejo zgovorne fotografije, ki že dolgo veljajo za izjemno pričevalne.

Levo Marjan Kocmur, z družino Marolt iz Velikih Lašč, ki je na svoj voz sprejela Slavico Kremžar iz Most, učiteljico v pokoju. Na cesti čez prelaz Ljubelj okoli 10. maja 1945. VIR: knjiga / Marjan Kocmur

Sodelovanje Angležev in komunistov pri velikem zločinu

13. maja 1945 je Marjan z očetom na Koroškem prešel Dravo in pridružila sta se množici 35.000 beguncev različnih narodnosti v slabo varovanem prehodnem begunskem taborišču na Vetrinjskem polju. Tam sta si, kakor drugi, iz lesenih vej in platna naredila bivak. Iz Vetrinja so se ohranili redki posnetki slovenskih družin in skupnosti; eden takšnih so begunci iz Ježice. Fotograf je zabeležil še zadnje posnetke pripadnikov Slovenske narodne vojske, kakor so se še pred umikom preimenovali domobranci. Ni besed, ki bi povedale, kako so ti posnetki pomembni za slovensko zgodovino. V nekaj dneh je britanska uprava ločila vojaški del taborišča od civilnega.

Po angleški prevari in vračanju domobrancev ter z njimi mnogih civilistov v Jugoslavijo konec maja je Marjan razočaran iskal pot do rešitve in zaposlitve. 27. julija 1945 sta z očetom zapustila taborišče Vetrinj in se nastanila v Žihpoljah, na naslovu Maria Rain, Ehrensdorf 13 (Vršta vas).

Maša za begunce na travniku v Vetrinju. VIR: knjiga / Marjan Kocmur

Fotodokumentiral je begunska taborišča

Konec avgusta ga je brat Sebastjan iz špitalskega taborišča opozoril, naj pazi, saj so ga partizani iskali med begunci: »Kje pa je fotograf Kocmur iz Most /.../?«

Toda na opozorila se ni oziral. Z dovoljenjem pristojnih uradov je v naslednjih treh letih prepotoval nekatera koroška taborišča, v katerih so začasno živeli slovenski begunci. Vetrinjsko taborišče so zaradi nevzdržnih razmer konec junija 1945 razpustili. Iz označb na negativih vemo, da je obiskal slovenske begunce v Peggetzu, Špitalu ob Dravi, Liechtensteinu pri Judenburgu ter Trofaiachu in vas Anras, kjer je tri mesece živel škof Gregorij Rožman. Ohranjeni sta uradni dovolilnici za fotografiranje v begunskih taboriščih in škofijska dovolilnica za fotografiranje verskih dogodkov v taboriščih.

Slovenci so radi naročali posamezne fotografije ali cele komplete posnetkov umika in portretne fotografije iz taborišč, saj je tam »malokdo imel fotografski aparat, nihče pa ni imel možnosti razvijanja fotografij«. Anton Žakelj je v svojem znamenitem dnevniku (Beg v neznano, Studia slovenica, Šentvid, 2008) navedel, da naj bi Kocmur v begunskih taboriščih prodajal »na tisoče kakovostnih fotografij«.

Marjan Kocmur na Koroškem po smrti očeta (z žalnim trakom) v taborišču Spittal februarja 1947. VIR: knjiga

Oče je kot begunec umrl v taborišču Spittal

V osebnem fondu Marjana Kocmurja v Studii Slovenici je ohranjenih veliko korespondence z naročniki in posredniki. Iz njih je razvidno, da je imel organizirano mrežo in distribucijo posnetkov. Med drugim so zanimiva pisma posrednika Mirta, ki mu je poročal, kako med ljudmi vzbudi pozornost z besedami, kadar prejme nov paket slik. »Najradostnejši dan vaših otrok« je npr. naslov slike prvoobhajancev. Izdelal je tudi plakat, kamor je vabljivo zapisal: »Lepa fotografija je lep spomin za celo življenje.« Žakelj mu je v enem izmed mnogih ohranjenih pisem poročal o prodaji tretjine poslanih fotografij v enem samem dnevu, in sicer 685.

Ko je oče Alojzij zbolel, sta se na njegovo željo preselila v begunsko taborišče v Spittal. Tam je oče 3. februarja 1947 umrl.

Od 1. marca 1948 je Marjan delal pri fotografu Hansu Krieberju iz Celovca kot retušer. Pri njem je bil od 12. maja do 11. avgusta 1948 tudi zaposlen.

Fotograf in dokumentalist

Marjan Kocmur se v zgodovino ni zapisal le kot fotoreporter. Že takoj v Vetrinju in drugih begunskih taboriščih ter kasneje v izseljenstvu je skrbno zbiral pričevanja ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno in povojne poboje ter jih z naslovom Odprti grobovi objavil pod psevdonimom Franc Ižanec. Pričevanja je vedno zapisal po nareku pričevalca pred dvema pričama. Na koncu pričevanja so podpisi vseh štirih, ki zagotavljajo verodostojnost zapisnika. Pričevanja Odprti grobovi, ki so od leta 1965 do leta 1971 izšli v štirih knjigah (123, 182, 263, 319 strani, skupaj 887 strani) v Buenos Airesu, so opremljena z njegovimi skicami, zemljevidi in fotografijami. Knjige so izšle pod psevdonimom, da mama in sestre v domovini ne bi imele težav, a je Udba kljub temu prišla na sled in s tem v zvezi zasliševala sestro. Gre za izjemno pričevanjsko gradivo, ki ga še vedno nimamo ponatisnjenega v Sloveniji.

Brat Lojze Kocmur, domobranski oficir, blizu prelaza Ljubelj. Ko so ga vrnili, so ga partizani umorili že v gozdu nad Hrušico pri Jesenicah. VIR: knjiga / Marjan Kocmur

Brata Lojzeta so umorili v Hrušici pri Jesenicah

Marjanova brata domobranca sta prišla na Koroško s svojima vojaškima enotama. En brat, Sebastjan, se je uspel izviti vrnitvi domobrancev iz Vetrinja in je po tihotapski poti najprej odšel v Rim, dve leti kasneje pa je odplul v Argentino. Brata Lojzeta so vrnili in partizani so ga umorili že v gozdu nad Hrušico pri Jesenicah. Potem ko so Angleži vlak z domobranci pri Podrožci na avstrijski strani Karavank predali v roke partizanom in so ga ti prepeljali skozi predor, so ga takoj na tej strani ustavili, iz njega potegnili oficirje ter jih ustrelili v strmem pobočju nad Hrušico. Tako se jim je mudilo z uničevanjem Slovencev.

Marjan se v Argentini ni mogel privaditi jezika

Na podlagi ohranjenega ladijskega listka vemo, da se je bratu Sebastjanu leta 1949 prek Genove pridružil tudi Marjan. Brata sta se naselila v okraju Florida v Vicente Lopezu, na ul. Alvear 1080. Sprva sta delo našla v avtokleparski delavnici, nato se je Sebastjan zaposlil v kovinarski industriji. Marjan je kasneje odprl štiri fotoateljeje na različnih koncih mesta Buenos Aires. Kljub velikim naporom se ni mogel privaditi jezika, kar je bila, poleg njegove bolezni (epilepsije) verjetno največja ovira pri vživetju v novo okolje. Čeprav je težko komuniciral z ljudmi so njegovi reklamni lističi in plakati tako v slovenščini kot v španščini uspešno vabili stranke.

Zakladnica Odprtih grobov

Decembra 1964 je iz dopisovanja z dr. Brankom Rozmanom, profesorjem v semenišču v Adrogueju in urednikom revije Vestnik, razvidno, da je Marjan želel prodati negative iz Vetrinja. Rozman mu je pisal: »Saj me je vaš idealizem, ki je bil zame pravo razodetje, naravnost prevzel.« Predlagal mu je, naj dokumente pričevanj objavlja v snopičih, opremljenih s fotografijami, in mu hkrati ponudi vso moralno podporo. Konec 60. let se je veliko ukvarjal z zbiranjem pričevanj iz medvojnega časa v Sloveniji in izdal še četrti, najobsežnejši zvezek Odprtih grobov.

Zanimivo je dopisovanje z enim izmed pričevalcev Anatolom Fabjančičem iz leta 1966, potomcem rodbine, ki so ji zaplenili več graščin na Slovenskem: »Želim vam veliko uspeha. Delo, ki ste si ga naložili, je ogromno in morda bodo šele čez 50 in več let znali pravilno oceniti ta vaš trud, enako kot se danes trgajo za Valvazorja, sam pa je zagrenjen moral živeti med sodobniki.«

Ustvaril je veledelo, z njim si je postavil spomenik

Iz pisem je razvidno, da je Marjan pošiljal pakete s slikami iz Vetrinja ter taborišč pa tudi kasneje iz Argentine v Kanado in ZDA za osebne namene in za objavljanje v tamkajšnjih slovenskih časopisih.

Leta 1970 je hudo zbolel in bil dalj časa hospitaliziran. Tam si je nesrečno zlomil roko in kolk ter tako ostal delni invalid. Leta 1985 so ga sprejeli v starostni dom Sv. Vincencija v Slovenski vasi v Lanusu, kjer je 9. oktobra 1990 umrl zaradi srčne kapi.

Brat Sebastjan je ob smrti Marjana Kocmurja napisal: »Mati – Domovina – Bog so bile vrednote, ki so dajale smisel tvojemu življenju. Zaradi predanosti tem vrednotam si ustvaril veledelo, ki te bo preživelo in s katerim si si sam postavil spomenik.«

Ivo Žajdela, Skozi objektiv Marjana Kocmurja, Demokracija, 23. 7. 2015Nadaljevanje v: Vetrinj, domobranci, Angleži, Florian Thomas Rulitz [4]

1/10