Dolge so bile kolone beguncev pred nasiljem komunistov. VIR: knjiga / foto Marjan Kocmur

Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži [1]

Od leta 2015, iz časa dveh mejnikov – 70. obletnice konca druge svetovne vojne in 100. obletnice rojstva ljubljanskega poklicnega fotografa Marjana Kocmurja (1914–1990) – imamo novo in poglobljeno fotomonografijo, ki osvetljuje čas velike politične migracije z umikom okoli 17.000 Slovencev preko Gorenjske in Ljubelja na Koroško maja 1945. Pod naslovom Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja jo je izdala Mohorjeva založba Celovec. V knjigi je objavljenih 87 fotografij.

Reševanje življenj pred nasiljem komunistov

Avtor obravnavanih dokumentarnih fotografij je bil zaradi utemeljenega občutka ogroženosti pred napredujočimi partizanskimi enotami v začetku maja prisiljen k umiku, ki naj bi trajal le do prihoda zaveznikov na slovensko ozemlje, kar pa se ni zgodilo. Ker je bil na poti s kolesom, je s seboj vzel le nekaj neosvetljenega filma, svoja fotoaparata Leici in nekaj malega prtljage. Kot je v uvodu zapisal fotograf in eden od pobudnikov knjige Tamino Petelinšek (str. 7), je pot zaradi »paničnega in slabo organiziranega« umika vojsk ter številnih civilistov različnih narodnosti potekala počasi. Do vetrinjskega polja pri Celovcu je trajala kar osem dni.

Seveda je oznaka »paničnega in slabo organiziranega« umika neprimerna in krivična za množico Slovencev, ki so takrat reševali svoja življenja pred nasiljem komunistov. Šlo je za reševanje življenj, zato je »panika« razumljiva, o slabi organizaciji pa ne moremo govoriti. Na kakšen način pa naj bi umik kdo v tistih izrazito specifičnih razmerah stihije organiziral?

»V tem času so nastale fotografije, ki so nas spodbudile k snovanju knjige, v kateri smo dali glavno besedo prav njim,« je zapisal Petelinšek. »Po pregledovanju arhivskega gradiva, pričevanj in doslej izdane strokovne literature, smo prišli do zaključka, da je Kocmurjev opus umika najobširnejši. Kljub objavam v nekaterih publikacijah ostaja še precej neznan, pogosto zaradi nekorektnega navajanja avtorstva.«

Begunci si rešujejo življenje pred morilskimi partizani; skozi Tržič okrog 9. maja 1945. VIR: knjiga / Marjan Kocmur

Od Marjana Kocmurja do Janeza Arneža

Za Marjanom Kocmurjem se je ohranilo okoli 10.000 posnetkov na negativih, večinoma črno-belih. Od teh je približno tretjina iz časa umika in življenja v taboriščih na avstrijskem Koroškem. Ostali posnetki se nanašajo na obdobje, ko je kot fotograf deloval v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Po Kocmurjevi smrti leta 1990 sta njegovo zapuščino shranila njegov brat Sebastjan z ženo Polonco.

Gradivo, ki je obsegalo tako negative kot osebne zapiske, korespondenco, osebne dokumente, dnevniške zapiske ter zapiske pričevanj, sta ob koncu 80. let izročila prijatelju dr. Janezu Arnežu, ki je s predanostjo slovenstvu na lastne stroške zbiral izseljensko gradivo po Argentini, ZDA in Kanadi. Tako kot drugi Slovenci po svetu, sta tudi onadva želela, da pride družinski zaklad v prebujajočo se Slovenijo, da bi bila tudi v domovini koristna. Dr. Arnež je gradivo skupaj z drugim arhivskim gradivom iz Argentine pripeljal v Slovenijo prav v času osamosvojitvene vojne junija 1991 in ga je do leta 1994 hranil v svojem arhivu Studia Slovenica.

Begunci si rešujejo življenje pred morilskimi partizani; pred sv. Ano na Ljubelju okrog 9. maja 1945. VIR: knjiga / foto Marjan Kocmur

Selitev fotografskega gradiva v Slovenijo

Leta 1991 se je v Slovenijo preselil Sebastjanov in Polončin sin Boštjan Kocmur, ki je kmalu postal predsednik izseljenskega društva Slovenija v svetu, od leta 1993 s sedežem v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je bil že Arnežev inštitut Studia Slovenica. Obe organizaciji sta tesno sodelovali in skupaj pripravili nekaj razstav.

Na željo izročiteljev, da zapuščina fotografa Marjana Kocmurja, ali vsaj negativi, pridejo spet v družinsko last, tokrat v Sloveniji, je dr. Arnež negative predal nečaku fotografa, Boštjanu Kocmurju.

Filmi s posnetki so ohranjeni v zvitkih, nekateri pa so narezani na posamezne negative. Ker se tudi v štirih knjigah s skupnim naslovom Odprti grobovi (1965–1971), ki jih je v Buenos Airesu izdal Marjan Kocmur, pojavljajo nekatere fotografije, katerih reprodukcije obravnava knjiga Umik čez Ljubelj, je dokaj utemeljena domneva, da je izbor najprimernejših posnetkov delal sam.

Na predstavitvi Kocmurjeve knjige v Škofji Loki 5. junija 2015; od leve: Jurij Pavel Emeršič, Boštjan Kocmur, Primož Lampič, Tamino Petelinšek. FOTO: Ivo Žajdela

Nekateri pomembni negativi fotografij se niso ohranili

V zadnjem obdobju življenja se je Marjan Kocmur velikokrat zdravil po bolnišnicah. Ob nepazljivosti je v eni izmed njih prišlo do kraje njemu ljubih dveh fotoaparatov Leica, s katerima je ovekovečil umik in novo življenje v Argentini. Na Leici nas danes spominjata ohranjeni originalni kaseti za film. Kataloga v obliki beležke, na katerega obstoj nakazujejo označbe negativov, doslej še niso našli.

Glede na to, da se negativi nekaterih boljših fotografij iz neznanega vzroka še za časa njegovega življenja niso ohranili, je bil za ohranitev motiva primoran preslikavati nekatere pozitive, kar pa je pri teh zmanjšalo tehnično kakovost, a ohranilo velik pomen.

Primož Lampič je v knjigi komentiral Kocmurjeve posnetke kot fotografske dokumente, kar je glede na njihov pomen za nacionalno zgodovino skromna oznaka.

Na predstavitvi Kocmurjeve knjige v Škofji Loki 5. junija 2015. FOTO: Ivo Žajdela

Kot kamenček v plazu

Umik na Koroško je v knjigi opisal Jurij Pavel Emeršič. Množica civilnih beguncev, vojaštvo različnih formacij, vozovi, avtomobili, jezdeci, tanki ..., vse to je povzročilo velike zastoje. Ob tem se je razširila še vest, da partizani ubijajo zaostajajoče. Str. 16: »Le s težavo in počasi se premikamo naprej. Cesta je zatrpana. Vojaki odmetavajo orožje in municijo v globoko strugo Bistrice. Okrog nas poka in treska kakor na sodni dan. Ob poti in v potoku leže cele skladovnice uporabnega in uničenega orožja, zaboji z municijo, crknjeni konji, razbiti avtomobili, vojaška oprema, živež itd. Tu in tam leži mrtev vojak. Vmes pa vpitje, kletev, zmešnjava, pretep, jok in kri. Čeprav so šele nastopili prvi majski dnevi, sonce zelo pripeka. Groze polna je ta pot!« Trinajstletni Rudi Kolarič je v strašni zmedi ob partizanskem napadu na kolono ostal sam. »Od strahu sem bil čisto trd. Glavo sem si pokril z vedrom in šel naprej po gorski cesti ... prepričan sem, da me je ščitila božja previdnost.«

Jože Lekan se je počutil kot »kamenček v plazu« med počasnim pomikanjem proti napol zgrajenemu predoru. Ko so dospeli do njega, je večkrat prišlo do sporov, kdo ima prednost pri vstopu v predor, zato je morala včasih posredovati domobranska ali pa četniška vojska. »Nemci so se nam smejali in mislili, da smo le nemočna gmota civilistov. Nenadoma se je četnik s strojnico vrgel na tla in zagrozil, da bo pokosil vse Nemce. Mi smo poskakali levo in desno od njega in usmerili puške v Nemce. Dali smo vedeti, da bomo pobili vsakogar, kdor se bo pokazal, če ne bodo umaknili tanka s ceste ...«

Na predstavitvi Kocmurjeve knjige v Škofji Loki 5. junija 2015; od leve: Boštjan Kocmur, Primož Lampič, Tamino Petelinšek. FOTO: Ivo Žajdela

Zadnji spopad s partizani pri Borovljah

Kot strela z jasnega je med begunce pri predoru treščila novica, da so na drugi strani partizani zasedli most čez Dravo pri Borovljah. V Celovec so namreč partizani prispeli že nekaj ur pred Angleži, 8. maja 1945, in tam postopali zelo svojeglavo. Težko pričakovana svoboda se je pričela izmikati. Ida Meglen se je spominjala, da je kolona beguncev obstala vse do prihoda Rupnikovega udarnega bataljona, v katerem je bil tudi njen brat Jože. Domobranci so 10. maja prebili rdeči zastor, za katerega so begunci mislili, da jih edini loči od svobode. France Pernišek je označil vojaški poseg in deblokado boroveljskega mostu za zadnji spopad med slovensko narodno vojsko (Rupnikovim udarnim bataljonom) in partizani. Po koncu spopadov je britansko poveljstvo v Celovcu sporočilo, da bodo sprejeli v svoje varstvo domobransko vojsko, če bo prečkala Dravo. Ko so prišli na drugo stran reke, so vojaki Angležem oddali orožje (str. 17).

Na predstavitvi Kocmurjeve knjige v Škofji Loki 5. junija 2015; od leve: Jurij Pavel Emeršič, Hanzi Filipič, Boštjan Kocmur, Primož Lampič, Tamino Petelinšek. FOTO: Ivo Žajdela

Življenje Marjana Kocmurja

Življenje fotografa Marjana Kocmurja je za knjigo na kratko raziskal njegov nečak Boštjan Kocmur. Zapisal je, da se je fotograf in publicist Marjan Kocmur rodil v Ljubljani 17. oktobra 1914 kot drugi izmed desetih otrok v družini. Kot štirinajstletni fant se je po očetovem priporočilu izučil fotografije pri nekem ljubljanskem fotografu. Tu je Marjan odkril svoj poklic in se mu popolnoma predal. Izučil se je do tolikšne mere, da je prirejal tečaje za svoje vrstnike in se kmalu s fotografijo začel tudi preživljati. Zaposlil se je kot asistent pri viškem fotografu Antonu Manciniju in 16. marca 1939 prejel mojstrsko spričevalo.

Svojo samostojno pot je začel z naključno ulično fotografijo ljudi. Že kmalu je uporabljal takrat napredni fotoaparat Leica, ki je s hitrejšim previjanjem omogočal večjo dinamiko dela. Po navedbah še živečih sorodnikov je pogosto spremljal škofa Gregorija Rožmana na poti ob vizitacijah župnij, zato je delovanje razširil tudi izven mesta, kjer se je osredinil na fotografijo obredja zakramentov.

Marjanov oče Alojzij, ki je sina pri opravljanju poklica zelo podpiral, je bil dejavno povezan s cerkvenimi in z dobrodelnimi ustanovami: bil je v ožjem vodstvu Vincencijeve konference ter vodilni v zadružniškem gibanju Janeza Evangelista Kreka. Marjan je pogosto fotografiral za Slovensko legijo, ki je bila tesno povezana s Slovensko ljudsko stranko in kateri je pripadal oče. Sam zaradi epilepsije nikoli ni vstopil v vojaški stan.

Begunska pot na koroški strani med Ljubeljem in Borovljami, okrog 10. maja 1945. VIR: knjiga / foto Marjan Kocmur

Bil je poklicni fotograf

Še pred vojno je z lastnimi dohodki in z očetovo doto kupil vaško gostilno na Društveni ulici 34 na Vodmatu, kjer je odprl svoj prvi fotografski atelje. Med italijansko okupacijo je v središču Ljubljane na Prešernovi ulici 9 (današnji Čopovi ulici) odprl še svoj drugi atelje, ki ga je poimenoval Foto Leica. Atelje je bil v atriju pošte, izložbo s svojo ponudbo pa je imel na vogalu pročelja sosednje hiše. Iz tistega časa so se ohranili del obrtne dokumentacije in nekatere portretne fotografije z žigi obeh studiev: Fotografija Marjan Kocmur in Foto Leica. Podružnico svojega ljubljanskega ateljeja je imel tudi v Škofji Loki v Nunski ulici 10 (danes Blaževa ulica 6). Obrt je registriral 31. marca 1941.

Ohranila je njegova živa podoba v filmu Veliko protikomunistično narodno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani 29. junija 1944, kjer ga lahko nekajkrat vidimo v vlogi fotoreporterja.

Ivo Žajdela, Dokument o velikem umiku, Demokracija, 16. 7. 2015Nadaljevanje v: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marjan Kocmur [3]

1/11