Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marijan Eiletz [9]

Marijan Eiletz je v knjigi Moje domobranstvo in pregnanstvo (Celjska Mohorjeva družba, 2000) na koncu o poveljniku domobranske vojske v Vetrinju Francem Krenerjem takole zaničevalno zapisal (str. 173): »Očividci so pravili, da je Krener, ko je po ne vem kakšnem pričevanju končno le spoznal resnico (in svojo zmoto), vrgel svojo vojaško čepico v kot in si dal na glavo klobuk ter rekel: 'Tako, zdaj smo pa civilisti.'«

Neverjetna lahkotnost očitanja

Tudi če je bilo nekako tako, kot je po pripovedovanju zapisal Eiletz, pa verjetno čisto tako ni bilo, saj je bilo pri tem Eiletzevem pisanju, polnem tendence okriviti politično in vojaško vodstvo za predajo domobrancev v smrt, je menda logično, da se je (čisto) na koncu tudi sam spremenil v civilista.

Pri vsem tem je najbolj osupljiva ta neskončna lahkotnost očitanja oziroma iskanja krivca tam, kjer ga ni. Potem, ko je jasno, kdo je bil neprimerno večji krivec, da so bili to izdajalski in pokvarjeni Angleži in zločinski Titovi partizani. Tako kot so bili med drugo svetovno vojno glavni krivci okupatorji (Nemci, Italijani), ki so okupirali Slovenijo in s tem omogočili komunistom, da so izvajali revolucionarno nasilje nad Slovenci.

Vetrinj, civilisti in vojaki. VIR: knjiga Cvetoči klas pelina, Družina, 2014

Branko Rebozov

Spomladi 2019 je tržaška založba Mladika v zbirki Zapisi iz zdomstva izdala knjigo Branka Rebozova iz Argentine Spomini in misli. Avtor je zapisal (str. 292), da v času taborišča domobrancev v Vetrinju srečanja med Narodnim odborom in angleškim vojaškim poveljstvom v Celovcu »ni prišlo«. »Tam in takrat se nisem spraševal, pozneje pa ja: zakaj ne?« Rebozov je bil takrat star komaj sedemnajst let in ni prisostvoval nobenim pogovorom med vodilnimi. Svojo trditev je nato tako komentiral: »Ali se je NO /Narodni odbor/ vprašal, zakaj ga Angleži ne marajo sprejeti, kaj šele da bi se hoteli z njim razgovarjati, na primer o usodi tisočev pod šotori na vetrinjskem polju, pa o usodi naroda v Jugoslaviji po uspeli revoluciji? Ali NO ni mogel spričo takega trmastega postopanja Angležev priti do zaključka, da od tistega, ki te na tak manifestni način ne mara niti videti, ne moreš nič dobrega pričakovati? Jasno, angleški poveljniki – to bi lahko vendar naši politiki vsaj sklepali – so se do nas obnašali točno po informacijah, ki so jih o nas takrat imeli, zato jim je bilo nujno postreči z našimi argumenti.

Če bi se meni zgodilo, da me zavezniški vojaški oblastniki ne bi hoteli sprejeti, bi verjetno obupal. Ne vem, kaj bi storil, gotovo pa bi hitel povsod in vsem svojim povedat, da smo zgubljeni, naj se vsak rešuje, kakor ve in zna. Morda bi se mi zmešalo in bi se do nagega slekel ter šel kričat nad Angleže pred njihovo poveljstvo, ali pa bi se pred njimi ustrelil ...«

Že Eiletz je najprej zapisal neko trditev, bolj ali manj nerealno ali celo neresnično, potem pa je o njej modroval oziroma polemiziral. Rebozov je to počel na še bolj preprost in brutalen način. Izmislil si je, da se vodstvo ali njegov predstavnik ni sestal z Angleži, da jih ti celo niso hoteli sprejeti, potem pa je o tem »pametoval«.

Posledice razočaranja

Že med vojno je bilo pri marsikom med domobranci razočaranje, ker so sodelovali z Nemci, z okupatorjem torej. Pri tem se tak ni spraševal, zakaj so domobranci sploh nastali (kot obramba pred komunističnim nasiljem) in da so lahko obstajali le ob takšni simbiozi z Nemci, saj bi jih ob najmanjši sledi nelojalnosti ti vsaj razpustili, skoraj gotovo pa bi jih mobilizirali v svojo vojsko in poslali na fronte po Evropi.

Tudi v Vetrinju domobranci niso bili v idealnem položaju. Nihče ni mogel vedeti, kako se bodo do njih obnašali Angleži. Vsi so upali in verjeli vanje. Kdo bi si mislil, da jih bodo izdali in predali komunistom v smrt.

Poenostavljanja in očitki

Razmere nikoli niso bile idealne ali vsaj dobre. Bili so obramba pred poosebljenim nasilnikom, pred komunistično paravojsko. Šlo je tudi za pravični boj, tudi za čast, da si s svojim bojem lahko zločincu preprečeval njegove zločine. Zato je nepošteno in krivično za to kriviti vodstvo. Vse skupaj, komunistično nasilje in položaj protirevolucije, je bilo krivično, ampak krivdo za to krivico so nosili komunisti, ne pa tisti, ki so se morali upreti njihovemu nasilju.

Podobnih krivic je v življenju veliko. Morda primer ni najbolj primeren, a vendarle: Mož dolga leta pijančuje, in izvaja nasilje nad ženo in otroki. Med enim od divjanj ga žena v obrambi sebe, otrok in družine zabode do smrti. Država jo zapre in obsodi.

Še nikoli nisem slišal, da bi kdo ob očitkih Krenerju ali komu drugemu, ki je bil vodilni pri protirevoluciji, te zagovarjal v smislu, da bi pojasnil, v kakšnih razmerah so bili. Ali, kako lahkotno je očitati nekomu (ne)odgovornost ob bolj ali manj izmišljeni krivdi. Zakaj ne, ne vem. Morda zato, ker imajo ljudje radi poenostavljanja in očitanje.

Italija in Palmanova

Rebozov je domobrancem in njihovemu vodstvu očital, da so v Vetrinju živeli v »(samo)prevari« glede Angležev (str. 296). Občutja domobrancev v Vetrinju je označil »kot nekakšno slepo vero v Angleže«, kot »videnje in dojemanje realnosti sveta in življenja bolj po željah, največ religiozno navdahnjenih, ne pa kot razumevanje in doživljanje realnosti na podlagi konkretnih dejstev« (str. 318).

Te očitke komaj komentiram, saj so napačni in krivični do poveljujočih. Tudi zato, ker so objavljeni v knjigi, se je treba nanje odzvati.

Šel je celo tako daleč (str. 294–295), da je »domobrancem« očital, čeprav je bil sam domobranec, da so bile »govorice o Italiji in Palmanovi izvite iz pobožnih želja in sanj«. Rebozov je o odgovornosti o vetrinjski tragediji v svojih spominih veliko »pametoval«. Bil je tam, toda star le 17 let in zato ni mogel vedeti, za kaj gre in kaj se dogaja v ozadju. Toda kasneje je lahko bral vse tisto, kar sem tudi jaz. Kljub temu je zapisal gornji očitek o Italiji in Palmanovi, čeprav je znano, da so se Angleži domobrancem lagali, da jih prevažajo v Italijo.

Angleška smer: »Palmanova«

Številni, ki so jih vračali in so preživeli, so povedali, da so jim angleški vojaki govorili, da jih peljejo v Italijo, ali celo v Palmanovo. Rebozov ni bil med njimi. Toda lahko je ta pričevanja prebiral desetletja po vojni (tako kot jaz ali kdor koli).

Ivan Kukovica je zapisal (Zaveza, štev. 35, 1999, str. 36): »V večjem naselju, moral je biti Velikovec, smo ostro zavili na jug. Ne spominjam se, da bi šli čez Dravo, čeprav smo šli čez. Za nekaj minut smo se ustavili pred mostom čez manjši potok. Vojaki, ki so nas spremljali, nam niso pustili izstopiti. Na naša vprašanja so ponavljali: 'Palmanova, Palmanova!'«

Besedilo v wordu: Ivan Kukovica, V Palmanovo, Zaveza, št. 35, 12. 1999

Tako smo jim lagali ...

O laži in prevari Angležev v Vetrinju je pričeval kapetan Nigel Nicholson (1917–2004), obveščevalni oficir pri 6. oklepni diviziji generala Murraya, ki je bila odgovorna za taborišče Vetrinj in tako tudi za izročanje domobrancev pri Podrožci in Pliberku (Zaveza, štev. 32, 1999, str. 82): »Ker jim nismo smeli povedati, kam gredo, nismo imeli druge možnosti kot laž. Pravili smo jim, da jih pošiljamo v druga britanska taborišča v Italiji, kjer jih bo lažje čuvati in hraniti in kjer se bodo lahko pridružili rojakom, ki so se nam vdali že prej.«

»Kdorkoli je že prvi dal to povelje, njemu se ni bilo treba soočiti s tisoči zbeganih mož in žena v vetrinjskem taborišču, ki nas bodo nujno spraševali: 'Kam nas pošiljate?' Če bomo odgovorili, da nam je prepovedano povedati in da ne vemo, bodo takoj zaslutili resnico in se branili iti na tovornjake in vlake. Tudi če bi bili pooblaščeni uporabiti silo, kako bi lahko tako veliko množico z bajoneti in kroglami prisilili, da bi nas ubogala? Lahko bi nastala neobvladljiva zmeda. Tako smo jim lagali in odšli so iz Vetrinja v zaupanju, da se jim ni treba bati nič drugega kot dolgega, neudobnega potovanja z vlakom v Italijo.«

V nadaljevanje je še enkrat zapisal, kako je bil soudeležen pri laganju angleških vojakov domobrancev: »'Kam gremo?' 'Povedali smo vam že, da greste v Italijo.'«

Besedilo v wordu: Nigel Nicholson, Priča, Zaveza, št. 32, 3. 1999

Vetrinj, domobranca med urejanjem. FOTO: Marjan Kocmur

Nemce so zamenjali Angleži

Protirevolucija (vaške straže in domobranci) je bila med vojno ujetnik dveh zločinskih sil, okupatorja (italijanske in nemške vojske) in komunistične partizanske paravojske. Maja 1945 je onstran Drave in v taborišču Vetrinj eno takšno silo zamenjala druga, nemško vojsko je zamenjala angleška. Ta je v kratkem, a odločilnem obdobju med okoli 10. majem in 31. majem 1945 sodelovala s partizansko paravojsko. V tem času so Angleži tej paravojski z veliko prevaro (da jih premeščajo v Italijo) predali večino slovenske domobranske vojske ter srbske, črnogorske in hrvaške nacionalne vojske.

Rebulove izmišljije

Branko Rebozov je bil preprost človek. To se posebej kaže v tej knjigi njegovih spominov, v kateri v njenem zadnjem delu, kjer komentira dogajanje v Vetrinju, buhti iz njega zagrenjenost, čustva, domišljija s špekulacijami. Ni bil sposoben razumeti zapletenosti in izrazite težavnosti položaja domobrancev.

V nasprotju z njim je bil Alojz Rebula intelektualec, načitan, avtor številnih besedil. Desetletja je samo pisal. V svojem romanu Ob babilonski reki (Celjska Mohorjeva družba, 2007) se je lotil tudi dogajanja v Vetrinju. Pričakoval bi, da bo tako izkušen pisatelj to tako zapleteno temo obdelal na način razumevanja problematike. Toda nič od tega.

Licentia poetica?

Beremo preprosto, žal moram napisati, nakladanje. Še huje, poglejte šesti del (str. 33–36), v njem je »prikazal« pogovor z dvema domobranskima oficirjema, polkovnikom Donarjem in generalom Okleškom, v času predajanja domobrancev v roke partizanov. General Oklešek bi lahko bil general Krener. Rebula ne le, da si je vse izmislil (pač licentia poetica). Napisal je pogovor med vodilnima poveljnikoma domobranske vojske, ki nima nobene zveze z resnico. Napisal ga je tako, da je smešil »generala Okleška«. Še huje, bil je žaljiv.

Na eni strani sem pričakoval trud: razumeti. Dobili pa smo povsem neodgovorno čvekanje. Ko sem to čvekanje pred leti prebral, sem bil presunjen in prizadet. Od takrat sem bil bolj pozoren na licentio poetico pri tem pisatelju.

Domobranci Kunstljevega bataljona maja 1945 v Vetrinju. FOTO: Marjan Kocmur

Poskušati razumeti

Jaz se moram zelo truditi, da neko temo razumem, zato se moram z njo čim bolj seznaniti, potem pa jo poskušam razumeti: zakaj se je nekaj dogajalo tako kot se je, zakaj se je nekdo odločal tako kot se je ali se ni.

Samo za pokušino Rebule: »Pa je rekel: 'Prihajam kot načelnik domobranskega štaba.'

'Jaz pa vas kot general slovenske vojske vprašam, kakšen velik problem vas je prinesel,' je rekel general in zaplivkal z okončinami nog.«

In tako naprej, nekaj strani nesmislov. Rebula je generalove noge postavil v neko jezero, zato so plivkale v vodi. Namesto, da bi reševal vojsko, ki ji je poveljeval. Očitno je pisatelj pisal tako, da je moral kakšnega akterja močno očrniti, da so drugi potem izpadli bolj pozitivno.

Kako drugače od nekega drugega zelo znanega slovenskega pisatelja, ki piše tako, da poskuša akterja in dogajanje razumeti, pa čeprav s pomočjo licentie poetice.

Dr. Marko Kremžar je avtor odličnih spominov, tudi na Vetrinj

Dr. Marko Kremžar (1928–2021) je bil pisatelj, publicist, šolnik, ekonomist in politični delavec. Skupaj s starši se je v začetku maja 1945 umaknil na Koroško. Konec maja 1945 so ga Angleži vrnili v Kranj, bil je zaprt v koncentracijskem taborišču v Šentvidu in 18. julija premeščen v zapor Ozne na Miklošičevi. Tam so se strahote, ki jim je bil priča že v Kranju in v Šentvidu, nadaljevale. Februarja 1946 je bil zaradi članstva v Slovenski legiji obsojen in nato kot mladoleten premeščen v vzgojni zavod na Selu v Mostah. Konec oktobra 1946 se je čez Karavanke rešil v Avstrijo. Konec leta 1948 je z družino odpotoval v daljno Argentino. Tam je kot mnogi drugi politični emigranti začel iz nič. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral ter leta 1973 doktoriral iz gospodarskih ved. Leta 1961 je ustanovil srednješolski tečaj, na katerem je predaval slovensko zgodovino, na slovenskem oddelku Ukrajinske univerze sv. Klementa v Buenos Airesu pa zgodovino gospodarske filozofije. Od leta 1984 je bil načelnik Slovenske ljudske stranke. Napisal je številne knjige, med njimi dve knjigi z odličnim spominskim pričevanjem, leta 2000 Med smrtjo in življenjem in leta 2002 Leto brez sonca (obe je izdala založba Družina).

Dr. Marko Kremžar: »Domobranci smo bili slovenska vojska«

V knjigi Leto brez sonca je dr. Kremžar ves čas zelo natančen, stvaren, nikjer ni pretiravanja niti preveč čustev ali celo sovraštva do krvnikov. Tudi glede nekaterih povojnih očitkov v emigrantskih vrstah o tem, zakaj v Vetrinju vodstvo domobrancev ni razpustilo, je zelo stvaren (str. 69): »Kasneje je bilo v emigraciji tu in tam slišati, da smo se takrat domobranci 'še vedno šli vojake', čeprav nismo imeli orožja. Menim, da ta kritika ni upravičena. Celo vojne ujetnike cenijo nasprotniki po stopnji njihove notranje discipline, ki je bila tudi izraz samospoštovanja. Domobranci smo bili slovenska vojska in smo se po zaslugi oficirjev in moštva tudi vedli tako. Sicer pa, kot vemo danes, položaj slovenske vojske po tem, ko se je umaknila k zaveznikom, ni bil nujno kritičen. Znano je, da nekaterih vojaških enot iz Ukrajine, Belorusije in baltskih dežel, ki so se borile proti sovjetskim komunistom, celo v sklopu nemške vojske, zavezniki niso vrnili v roke sovražnikov. Tudi domobranci in četniki, ki so se umaknili na Primorsko, kjer so bile ameriške zasedbene čete, so dobili varstvo. Prav tako ni več skrivnost, da ameriški general Eisenhower npr. ni dovolil niti razorožit­ve nekaterih protikomunističnih oddelkov. Ni bilo mogoče predvidevati, da bodo Angleži ravnali drugače in da bodo komunisti zamenjali slovensko Koroško za ceno maščevanja nad svojimi nasprotniki.«

Po »bitki« in porazu ...

Govoriti o komunističnem maščevanju seveda ni mogoče, saj je šlo za premočrtno zasledovanje ciljev revolucije priti na oblast, in to popolnoma in total(itar)no. Z ubijanjem so poleti 1941 namreč začeli, ga ves čas vojne na debelo prakticirali in z njim ter z vsesplošnim nasiljem in zastraševanjem po vojni tudi končali.

Gornjemu je dr. Marko Kremžar dodal še naslednje (str. 72–73): »Nekateri menijo, da bi se domobranci rešili, če bi se preoblekli v civilne obleke. Ta ali oni morda. Vendar ali je verjetno, da jugoslovanske oblasti ne bi zahtevale njihove vrnitve, če bi se dvanajst tisoč mož in fantov pomešalo med civilne begunce? Ali ne bi v takem primeru Angleži vrnili vseh, kot so naredili s kozaki v Lienzu?«

Ivo Žajdela, Odgovornost za Vetrinj, Reporter, 1. 7. 2019

Jože Čampa, Vetrinj, Družina, 22. 6. 1997

Konec v: Taborišče Vetrinj, Peggetz, Spittal, begunci, domobranci, Angleži [11]

1/3