Literature o dogajanju pred 80. leti, septembra 1943, na Turjaku je veliko. Partizanski zločin na Turjaku bom povzel po knjigi Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (1. del, Rim, 1984, str. 322–349). Podatke sem nekoliko dopolnil in v priponkah dodal nekatera druga besedila.

Generalštabni podpolkovnik Ernest Peterlin je že pred razpadom Italije naredil, verjetno v soglasju z Vojnim svetom, načrt, naj v primeru kapitulacije vaški stražarji razorožijo Italijane (kar je uspelo le v Tomišlju, na Igu in v Stični) in se zberejo okrog Turjaka. Namen tega osredotočenja je bila reorganizacija in preimenovanje vaških straž v Slovensko narodno vojsko kot del Jugoslovanske vojske, da bodo tako vaške straže sprejemljive za zahodne zaveznike, ki se bodo izkrcali v severnem Jadranu.

Turjak in Grčarice? Kamor koli bi šli, bi jih partizani uničevali.

Določitev Turjaka kot zbornega mesta vaških straž je bila strateško premišljena poteza. Celo režimski pisci so priznavali, da je imel »načrt za osredotočenje belogardističnih oddelkov okrog Turjaka ali Velikih Lašč sicer nekatere taktične prednosti, saj je omogočal posredovanje proti Ribnici, Grosuplju in Dobrepolju ter umik v Ljubljano, toda slonel je na napačni domnevi, da se bodo zahodne zavezniške sile izkrcale na jadranski ali celo na istrski obali in da jim bo belogardistična vojska potem pohitela nasproti« (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, 3. izdaja, Ljubljana, 1978, 521).

Glede izkrcanja zaveznikov na jadranski obali ali celo v Istri je šlo za strupeno mešanico dezinformacije in »pobožne« želje. Ali sta bila Turjak in Grčarice prava kraja, kjer so se pred partizanskim nasiljem utrdili vaški stražarji in četniki, je bolj ali manj nesmiselno razpravljati. Ker, kjer koli bi se zbrali, bi partizani nanje navalili z vso silo. In ta je bila takrat, ko so dobili od Italijanov poleg ostalega orožja tudi topove, velika in uničujoča. Vodstvo partizanov, komunisti, je bilo naravnano izrazito totalitarno, uničevalno do političnih nasprotnikov in narodno gledano genocidno. In še: komunistični partizani so bili izrazito napadalna združba, vaški stražarji pa izrazito obrambna (poleg tega so nastali na silo, izsiljeno, zaradi partizanskega nasilja).

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Poveljnika Ernest Peterlin in Albin Cerkvenik

Omenjeni Peterlinov načrt so v zaprtih kuvertah poslali poveljnikom načrtovanih bataljonov z naročilom, da pisma odprejo, ko dobijo za to dovoljenje po kurirjih. Sodeč po kasnejših dogodkih, niso bile v ta načrt vključene vaške straže v Polhograjskih dolomitih.

8. septembra je Italija razpadla. Peterlin je poslal k vaškim stražam kurirje z naročilom, naj odidejo proti Turjaku. Posamezne vaške straže iz ljubljanske okolice (Devica Marija v Polju, Šmartno, Bizovik, Sv. Urh, Rudnik, Orle) in z južnega dela Ljubljanskega barja (Podpeč, Tomišelj, Ig, Pijava Gorica) so se odpravile tja. Ostalih vaških straž kurirji najbrž niso dosegli.

Poveljnik Slovenske narodne vojske Ernest Peterlin je ostal v Ljubljani. Že pred kapitulacijo Italije je postavil za svojega namestnika za širšo ljubljansko okolico aktivnega stotnika Albina Cerkvenika. To so vedeli vsaj nekateri poveljniki vaških straž. 9. septembra zjutraj se je Cerkvenik znašel na svojem pohodu na Dolenjsko z malim Planinskim četniškim odredom v bližini Turjaka. Ko je zvedel za kapitulacijo Italije, je pohod ustavil ter hotel dobiti zvezo s Peterlinom in Slovensko legijo v Ljubljani. V nadaljevanju sledi opis dogodkov okrog Turjaka.

Grad Turjak leta 1899 (grafika Conrad Grefe, Stara Kranjska). VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020

Italijani so z odhodom praznili prostor

Četrtek, 9. septembra. Podpolkovnik Ernest Peterlin je pridobil podpolkovnika Josipa Dežmana še pred kapitulacijo Italije, da je prevzel ilegalno poveljstvo nad vaškimi stražami v ribniškem okrožju, za kar so vedeli vsaj komandirji vaških straž in vidnejši ljudje v kraju. Dežman je bil pred vojno podpoveljnik Planinskega polka v Ribnici, pa tudi začetek vojne je tam preživel, dokler ga niso Italijani odpeljali v internacijo.

Podpolkovnik Josip Dežman, ki mu je že prejšnji večer italijanski polkovnik sporočil, da namerava italijanska vojska čimprej oditi in naj zato skrbi za red in mir on, je ukazal vaškim stražarjem v Ribnici zasesti vse dohode in pomembne točke v trgu in izdal razglas, da je »po pooblaščenju od strani Slovenske zaveze in vojaškega sveta za Slovenijo« prevzel poveljstvo nad tukajšnjimi protikomunističnimi enotami in vojaško oblast. Za župana je postavil bivšega banovinskega svetovalca Stanka Škrabca, uvedel policijsko uro, dovolil nošenje orožja le četnikom, vaškim stražarjem in občinski straži ter razglasil mobilizacijo. Na koncu razglasa je zapisal: »Vsak naj se zaveda, da smo samo Slovenci«. Skušal je tudi dobiti od Italijanov orožje. Italijanski polkovnik mu je na to zahtevo odgovoril, da ima naročilo, da preda orožje partizanom. Dežmanu je svetoval, naj se vaške straže pogodijo s partizani, kar pa so vaški stražarji odklonili.

Grad Turjak pred komunističnim uničenjem.

Odločilno je bilo sodelovanje med partizani in okupatorjem

Italijani niso bili zainteresirani, da orožje predajo vaškim stražam, saj z njihove strani niso čutili nobene nevarnosti. Bali so se napadajočih partizanov, pred njimi so se hoteli zaščititi prav s predajo orožja njim. Za uslugo so jih partizani bogato nagradili: pospremili so jih proti Italiji, oficirjem so pustili celo pištole, nikogar niso aretirali ali kakor koli represirali, ker je italijanska vojska pred tem dve leti ubijala Slovence, jih množično vozila v internacijo, kjer jih je veliko umrlo ter požigala domove in cele vasi. Ob tem ni treba izgubljat besed, kdo je bil v resnici zločinec in narodni izdajalec. Napadali, ubijali in uničevali so komunistični partizani, Slovenci (v tem primeru vaški stražarji) so se morali pred njihovim ponorelim nasiljem braniti.

Odhod partizanov s pogajanj z italijansko vojsko 10. septembra 1943 v Ribnici.

Italijanov niso mogli prepričati, da jim izročijo orožje

V Ribnico je prišel Ljubljanski četniški odred, ki je skušal iti na pomoč obkoljenim četnikom v Grčaricah, vendar se je moral vrniti. Čeprav je bilo v Ribnici precej vaških stražarjev in četnikov, je Dežman zaradi bližajočih se partizanov prosil za pomoč vaško stražo v Dobrepolju, vendar je ni dobil.

Italijanski poveljnik v Velikih Laščah je obvestil tamkajšnjega župana Ivana Paternosta, da bodo Italijani naslednji dan odšli. Komandir Planinskega četniškega odreda Albin Cerkvenik je stopil v stik s poveljnikom vaške straže. Ne eden ne drugi ni mogel pripraviti Italijanov, da bi izročili orožje.

Zvečer so prišle v turjaški grad posadke iz Podpeči, Tomišlja in Pijave Gorice. S seboj so imeli italijanski top. V prepričanju, da ga ne bodo potrebovali, so pokvarili zapirač na njem, nato pa top spustili v grapo. S seboj so pripeljali tudi precej hrane in streliva.

Poziranje partizanov z italijanskimi vojaki med pogajanji 10. septembra 1943 v Ribnici, na sredini italijanski oficir, polkovnik Umberto Scalcino in Mirko Bračič, komandant 14. divizije. Sodelovanje partizanov in italijanskega okupatorja je povzročilo uničenje slovenske narodne vojske jeseni 1943.

Albin Cerkvenik se je umaknil na Zapotok

Petek, 10. septembra. Že omenjene vaške straže iz vzhodne ljubljanske okolice so ta dan preživele v Šentjurju pri Grosupljem (danes Podtabor). Pridružili sta se jim še vaška straža iz Šmarja in močna posadka s Police.

Sredi dopoldneva je pripeljal iz Ljubljane v Šentjurij motorist vodilnega člana Slovenske legije dr. Albina Šmajda. Ta je komandirjem sporočil, da je podpolkovnik Peterlin odklonil prevzeti poveljstvo protirevolucijskih enot na terenu. Potem se je Šmajd s to neprijetno novico odpeljal naprej na Turjak k stotniku Cerkveniku in kaplanu Francu Malovrhu, zastopniku Slovenske legije. Na poti nazaj se je ponovno pogovarjal s komandirji v Šentjuriju.

Na Turjak se je premaknila vsa vaška straža iz bližnjega Škocjana, ki ji je poveljeval Franc Žuraj. Večji vod te posadke je bil na Turjaku že tri ali štiri mesece. Na predlog komandirjev je dal Cerkvenik zasesti šolo na Zapotoku, gručasti vasi pod Kureščkom, osem kilometrov za­hodno od Turjaka. V to šolo je preselil svoj štab. Obenem je dal zasesti Kurešček. Odredil je tudi, naj se premaknejo v Zapotok Planinski četniški odred in vse ižanske vaške straže (okrog 250 mož). Iz njih je tam formiral prvi bataljon in mu dal za poveljnika Viktorja Berlota. Za svojega namestnika na Turjaku je imenoval Franca Žuraja, hkrati pa odločil, naj bo Turjak samo zbiralna in oskrbovalna baza.

V Ribnico sta prišli vaški straži iz Stare Cerkve pri Kočevju in Dolenje vasi. Pozno popoldne so prišli na italijanski štab v Ribnici partizanski parlamentarci, med njimi tudi Pero Popivoda, k pogajanju za izročitev orožja in razorožitev vaških stražarjev, v kar so Italijani privolili. Dežman in poveljniki vaških straž so vsak pogovor s partizani odklonili, obenem pa spet zahtevali od Italijanov izročitev orožja. Italijanski polkovnik jim je zagrozil, da jih bo s silo pognal iz Ribnice. Dežman je zato ukazal odhod protikomunističnih enot iz Ribnice.

Dvorišče gradu Turjak pred uničenjem, ok. leta 1930. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020

Poveljniki so iskali varno mesto, ki ga ni bilo

Sobota, 11. septembra. Proti jutru so prišli po celonočnem pohodu čez Malo goro v Kompolje in nato v Videm podpolkovnik Dežman in ribniške vaške straže. Še na grebenu Male gore, nekje pri Grmadi, se je od ostalih odcepil četniški odred in zavil v Velike Lašče.

Dopoldne so odšle vaške straže iz Šentjurja, razen domače, skozi Lipljene na Turjak. Kmalu zatem je stotnik Cerkvenik zbral poveljnike posameznih vaških straž k posvetu. Sklenili so, da naj še ta dan prepeljejo vso vojaško komoro teh posadk na Zapotok, ter naj se popoldne in drugi dan premakne tja tudi njihovo moštvo (okrog 200 do 250 mož).

V Velike Lašče je prišla od grosupeljske strani mala četniška skupina (12 do 15 mož), ki je hotela iti pogledat, kakšen je položaj v Grčaricah, ker je radijska zveza med Grčaricami in Ljubljano prenehala. Skupino je vodil kapetan Ivan Drčar, v njej pa je bil tudi Novakov namestnik kapetan Janko Debeljak. V Velike Lašče je prišel iz Vidma tudi Ljubljanski četniški odred, ki ga je vodil Radivoj Fajdiga. Četniki so odšli proti Robu.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Vest o uničenju Grčaric

Ob 11. uri se je pripeljal na motorju iz Ribnice v Velike Lašče na pol prostovoljni, na pol prisiljeni partizanski parlamentarec salezijanec dr. Franc Blatnik. Šel je k županu Ivanu Paternostu, pri katerem je bil ravno Franc Malovrh, in jima sporočil, da so po izjavi partizanskega poveljstva v Ribnici Grčarice razbite in da partizani zahtevajo od vaških straž brezpogojno predajo. Malovrh in Paternost sta ga nagovarjala, naj skuša doseči pri partizanskem poveljstvu »častni sporazum«, t. j. sodelovanje partizanov in protikomunistov v boju proti Nemcem, kar pa bi moralo še potrditi poveljstvo Slovenske zaveze v Ljubljani (Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, 3. knjiga, Ljubljana, 1973, 29).

Blatnik se je odpeljal v Videm k podpolkovniku Dežmanu in mu sporočil isto kot prejšnjima dvema. Dežman je v uničenje v Grčaricah podvomil, češ da so bile dobro utrjene in oborožene. Skupaj z Debeljakom, ki je prišel za Blatnikom v Videm, je Blatniku predlagal, naj pri partizanih doseže, da bo smel iti pogledat v Grčarice kakšen aktivni oficir. Blatnik je po telefonu to dosegel. Zato se je odpeljal z njim v Ribnico kapetan Fajdiga, poveljnik Ljubljanskega četniškega odreda. Predlog o »častnem sporazumu« so partizani zavrnili. Blatnika in Fajdigo so pa odpeljali v Grčarice, kjer je bilo Fajdigi takoj jasno, da je bila četniška postojanka uničena zaradi topovskega ognja.

Med Vidmom in Kompoljami v dobrepoljski dolini so se poleg domačih vaških straž zbrale še vaške straže iz Ambrusa, Krke, Žvirč in Strug. Dobrepoljskim je poveljeval rezervni oficir Tone Pernè, ki je poveljstvo prevzel pred dvema dnevoma.

V Žužemberku so se zbrale poleg domače vaške straže še tiste iz Dobrniča, Sel pri Šumberku in Zagradca. Razen žužemberškega poveljnika Rafaela Škrbeta so bili vsi drugi proti pogovorom s partizani. Zato jih je napadla nova Levstikova brigada. Vaški stražarji bi na­pad lahko odbili, a so se zaradi negotovega položaja usmerili proti Marinči vasi, nato pa čez Krko proti Vidmu.

Poročilo vodstvu Slovenske legije v Ljubljano

Proti večeru je vaška straža iz Velikih Lašč (Karlovica in Velika Slevica) dala pripeljati na Turjak več voz hrane in streliva pa tudi orožja, ki so ga pustili Italijani. Zvečer sta Malovrh in Cerkvenik sestavila poročilo vodstvu Slovenske legije. Zapisala sta: Protikomunistične čete se v redu zbirajo. Bataljoni so že na svojih novih položajih. Poveljuje jim Cerkvenik. Vojaške enote so na Zapotoku (komanda in skladišče), Kureščku, Hudem Rogatcu (danes Rogatec nad Želimljami), v Čretežu (danes Četež pri Turjaku), na Osredku in Purkačah. Prehodna zbiralna baza je na Turjaku. Poveljstvo ima veliko orožja, municije in hrane. Teren je očiščen partizanov. Ti so zasedli Ribnico, kjer so razorožili bataljon (v resnici polk) Italijanov. Partizanski vodja Brilej je poslal po dr. Blatniku pogoje za sporazum, ki so: popolna podreditev partizanski ko­mandi in boj proti Nemcem, konkretno, zasedba Ljubljane. V bataljonu »V« se nahaja tudi podpolkovnik Dežman, ki povzroča s svojo navzočnostjo precej zmede. »Zato je neobhodno potrebno, poudarjamo, da takoj pride na teren sposoben polkovnik, ki bo prevzel poveljstvo Slovenske planinske divizije. Triglav - Cerkvenik zahteva Jelena - Peterlina! Poveljstvo SL naj se zaveda vse odgovornosti pri posledicah, ki bodo nastale, če bi se odločitev v tem pogledu še količkaj zavlačevala ...« Predlagala sta, da se vse moštvo formira v Slovensko divizijo s štirimi brigadami (Triglav, Krim, Nanos, Gorjanci). Formirana je šele I. Planinska brigada Triglav (Franček Saje, Belogardizem, 2. izdaja, 1952, 594–595).

Freske v grajski kapeli gradu Turjak (po obnovi). VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020 (foto ZRC, UIFS, Andrej Furlan)

Zbiranje v gradu Turjak in na Zapotoku

Nedelja, 12. septembra. Vodstvo Slovenske legije v Ljubljani je prejelo Malovrh-Cerkvenikovo pismo s Turjaka. Ker Peterlin ni hotel na teren, se je obrnilo za pomoč na majorja Karla Novaka. Ta se je izgovoril na Peterlina, češ da je on komandant »slovenskih goščarjev«.

Proti jutru so prišle v Videm vaške straže, ki so prejšnji dan odšle iz Žužemberka. Dopoldne so prišle na Turjak vaške straže iz Velikih Lašč, z Velike Slevice, iz Roba, z Velikih Poljan, od Svetega Gregorja in iz Sodražice, kolikor niso zlasti starejši vaški stražarji odšli domov, in Debeljakova četniška skupinica. Iz turjaškega gradu pa so šli na Zapotok vaški stražarji iz Device Marije v Polju, Bizovika, Šmarja in s Police.

Še dopoldne ali zgodaj popoldne je prišel iz Ribnice v Videm Blatnik. Ker tam ni našel Dežmana in drugih poveljnikov, se je odpeljal naprej na Turjak. Pri Rašici je naletel na partizanski tank. Uro ali dve za Blatnikom je prišel na Turjak tudi kapetan Radivoj Fajdiga. Poveljnikom sta povedala, da sta videla razbite Grčarice. Od njih so kmalu za to zvedeli vsi oficirji in vojaki v Čretežu in na Zapotoku.

Sporočilo partizanom: »upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje«

Štabu partizanske 14. divizije, ki je že prejšnji dan zahteval od protikomunističnih enot popolno predajo do 12. septembra ob 3. uri popoldne in pridružitev NOV, sta Cerkvenik in Malovrh napisala odgovor (Saje, Belogardizem, 598–599): »... smo Slovenska narodnoosvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade in delujemo po navodilih zavezniških štabov, s katerimi smo v dnevnem stiku ...« Cilj te Slovenske vojske je »borba za osvoboditev Slovenskega naroda od vseh tlačiteljev ... Orožja ne bomo odložili, ... pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje ... odredite v okviru svojega poveljstva vse potrebno, da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad ... Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo Vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje ne velja za primer napada z Vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, zato nas veseli Vaša pripravljenost za sestanek. Sestanek bi se mogel vršiti jutri 13. IX. ob 11. uri dopoldne na Kureščku ... Z Bogom za narod! – Poveljnik: Triglav l. r.«

Ta dan se je ustavil glavni dotok vaških stražarjev na Turjak. Popoldne je prišel Ljubljanski četniški odred. Proti večeru in že v temi so prišle združene posadke iz Dobrepolj, ki so bile do konca največja skupina na Turjaku, in del posadke iz Šentjurija. Drugi del šentjurske posadke je pod vodstvom Danila Capudra odšel na grad Boštanj. Po dveh dneh partizanskega obleganja se je iz gradu prebil. Hotel je iti na Turjak, a je prišel zaradi partizanskega obroča okrog turjaškega gradu samo do Starega apna (Škocjana). Capuder je na Pancah skupino razpustil.

Freske v grajski kapeli gradu Turjak (po obnovi). VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC, 2020 (foto ZRC, UIFS, Andrej Furlan)

Skozi turjaški grad je šlo okoli 1.600 ljudi

Skupaj z vaškimi stražarji so se zatekli v grad tudi nekateri nevojaki (župnik in bivši poslanec Karel Škulj, prof. Stanko Petelin z ljubljanskega učiteljišča, zdravnik dr. Ludvik Kožuh in sodnik dr. Lojze Zalokar iz Velikih Lašč) ter 26 duhovnikov in bogoslovcev. Tiste tri dni je šlo skozi turjaški grad okoli 1.600 ljudi.

Po prihodu podpolkovnika Dežmana na Turjak (okrog 2. ure popoldne) so se tam zbrali k posvetu častniki vaških straž (Janez Grum, Ob 20-letnici Turjaka, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1964): Jože Bajec (Velike Lašče), Stanko Bitenc, Franc Kadunc (Žvirče), Jože Miklič (Krka), Anton Pernè (Dobrepolje), Franc Žuraj (Škocjan), aktivni oficirji (Josip Dežman, Janko Debeljak, Ivan Drčar, morda tudi Radivoj Fajdiga in Leopold Tomic), duhovniki (Karel Škulj, Franc Blatnik, France Malovrh, Ivan Lavrih, Jakob Mavec) in civilisti (župan Ivan Paternost, dr. Ludvik Kožuh, dr. Ludvik Arko in vodilni član kluba Straže Franc Casar). Pri pogovoru ni bilo stotnika Albina Cerkvenika, ker je bil tedaj na Zapotoku.

Krize poveljstva ni bilo, kot so pisali nekateri

Kapetan Janko Debeljak je načel vprašanje poveljstva. Povedal je, da je vrhovni komandant Jugoslovanske vojske v Sloveniji major Karel Novak, on, Debeljak, pa njegov namestnik. A ker je tu navzoč podpolkovnik Dežman, ki je po vojaški stopnji višji od njega, prepušča Debeljak vrhovno poveljstvo njemu. Tega Debeljakovega predloga poveljniki vaških straž niso sprejeli: pri večini Debeljak ni užival zaupanja, Dežman pa je bil razen ribniškim praktično neznan. Slej ko prej so priznavali Cerkvenika, ker je bil Peterlinov namestnik. Zato ni bilo tedaj nikakršne krize poveljstva.

Viri za ta zapis so bili: Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana, 1944, 95–104; Franc Blatnik, Janez Grum, Ob dvajsetletnici Grčaric in Turjaka, Vestnik, Buenos Aires, 1963, 251–273; Zbornik Svobodne Slovenije 1964, Buenos Aires, 310–320; Zbornik Svobodne Slovenije 1965, Buenos Aires, 260–27; Svoboda v razvalinah, Cleveland, 1961, 37–57, 80–111; Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, 3. knjiga, Ljubljana, 1973, 29–33; Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, Maribor, 1967, 187–195; Franček Saje, Belogardizem, 2. izdaja, 1952, 598–606. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni narodov Jugoslavije, VI/7, dok. 56, 288; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, 3. izdaja, Ljubljana, 1978, 523–526.

Janez Grum, Turjak – razmere pred napadom, Zaveza 10, september 1993Nadaljevanje v: Turjak 1943, vaška straža, partizani [2]