Svete Višarje 4. avgusta 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Romanje treh Slovenij na Svete Višarje, letos 36. po vrsti, organizirala sta ga Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, se je pričelo s predavanjem umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja.

Pozdravni nagovor Izidorja Pečovnika. FOTO: Ivo Žajdela

Svetilnik upanja in sobivanja ljudi različnih jezikov

Predavatelj je spomnil, da je na tem mestu že stoletja svetilnik upanja in sobivanja ljudi različnih jezikov, a v kulturni simbiozi združeni v Materi božji. Skozi 650 let je višarsko svetišče delilo usodo svojega naroda v dobrem in hudem. Romarji, ki jih pisatelj Finžgar imenuje »junaki vere«, so na Svete Višarje prihajali v skupinah iz bližnjih krajev, iz vseh koncev Koroške, Kranjske in Štajerske.

Geopolitična lega Svetih Višarij se je skozi zgodovino izražala že s tem, da so bile petkrat dodeljene različnim škofijskim administracijam med Italijo in Avstrijo. In to dejstvo ni naključje, kajti svete Višarje so na stičišču narodov, kjer jih Nebeška mati povezuje. Zato tudi Marijino podobo v najviše ležeči cerkvi na stari celini upravičeno imamo za Kraljico Evrope.

Med mnogimi slovenskimi duhovniki službujočih na Višarjah, je tu v letih 1848 do 1850 kaplanoval Matija Majar Ziljski, pobudnik političnega programa Zedinjene Slovenije. Zaradi tega je bil sem gor kazensko premeščen iz Celovca. Toda na Višarjah, kamor so prihajali Slovenci iz vseh koncev, je bil Majar Ziljski še bolj v stikih s sorojaki.

Med predavanjem umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja. FOTO: Ivo Žajdela

Kje danes odzvanjajo Ehrlichove preroške besede?

Mariji pripadajo številni epiteti, a med njimi je tudi Marija Zavetnica, ali Marija Kraljica miru. Njenih dvanajst zlatih zvezd v povezavi z njenim modrim ogrinjalom je nastala zastava sodobne in povezovalne Evrope, temelječe na tisočletnem zorenju humanizma in demokratičnih načel. Evropa je svojo zrelost dosegla v hudih preizkušnjah svoje preteklosti.

Predavatelj se je vprašal, kje danes odzvanjajo Ehrlichove preroške besede? »V Evropi narodov in deklariranega sožitja smo priča grozljivemu spopadu krščanskih narodov, ki globoko častita Bogorodico. Porajajo se maske propadlih totalitarnih režimov prejšnjega stoletja, ki so svet pognali v vrtinec trpljenja strahotnejšega od Dantejevega pekla. V pore družbenega življenja se je kot metastaza vrasel kulturni marksizem, katerega gonilo so intelektualne elite prestreljene z ideološkimi atavizmi.«

Romarji na Svete Višarje 4. avgusta 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Razkraja se Evropa včerajšnjega dne

Spomnil je na odprtje letošnjih olimpijskih iger v Parizu in dejal, da smo na mednarodnih prireditvah soočeni s teatrom hedonističnega absurda. »Priča smo načrtnemu uničevanju tako materialnih kot duhovnih dobrin zahodne civilizacije. Na odprtjui Olimpijskih iger v Parizu, smo bili priča spevu satanizma in blasfemije. A pazite! Ob tem je francoska Cerkev izjavila, da to le globoko obžaluje, kot tudi požar pariške Notre-Dame pred praznikom velike noči leta 2019.«

Spomnil je, da je za to središče Evrope s skoraj tisočletno učenostjo renesančni cesar Karel V. med obiskom navdušujoče rekel, da Pariz ni mesto, ampak svet. »In v tem mestu ob Seni, česar se vse bolj bojimo, se razkraja Evropa včerajšnjega dne. Napadi na krščanske spomenike in vernike so postali performans, žal, tudi pri nas, a vsemu temu sledijo le ponižni izrazi obžalovanja. Ob vseh vrstah deviantnih dogajanj s patološkimi anamnezami vse bolj z nezaupanjem gledamo v današnji z mavričnimi barvami ozaljšan Bruselj. Naši začudeni pogledi so usmerjeni tudi proti Večnemu Rimu, a niso nič manj očitajoči.«

Program je povezoval Simon Purger. FOTO: Ivo Žajdela

Ponovno se moramo učiti iz težkih obdobij zgodovine

A kako naprej, se je ob tem vprašal dr. Ferdinand Šerbelj. »Predvsem se ne smemo predajati resignaciji in biti le nemi opazovalci ter le obžalovalci ekscesov na skupni ladji norcev. Ne smemo le opazovati transvestitske Evrope s toksično destruktivnostjo deviantnih skupin. Ponovno se moramo učiti iz težkih obdobij evropske in domače zgodovine. Po svojih močeh se aktivirajmo v pore družbenega življenja in zaupajmo v nebeške sile in vlogi Marije zavetnice. Z bojnim klicem Marija Hillf! oziroma Marija zapomagaj! je združena krščanska vojska leta 1683 pregnala Turke izpred cesarskega Dunaja. Pa kako je danes ta klic na pomoč vse bolj aktualen, saj je Stari kontinent z načrtno agresijo migracijskih tokov pod vse večjim pritiskom, s čimer smo že v rekonkvisti netolerantne ideologije.«

Škof Anton Jamnik med razpravo. FOTO: Ivo Žajdela

V potrtih prsih up budi

»Toda, kakorkoli obravnavamo ta čas, moramo biti optimisti, kot je del Prešernove Zdravljice in slovenske državne himne, 'da v potrtih prsih up budi,' še posebej pa, da: '... ne vrag, le sosed bo mejak'. Tu gor to drži kot pribito. O dobrem sosedstvu je bilo že veliko izrečenega in še bolj bo prepričljivo, če bomo v naši dejanjih ter v mislih imeli višarsko nebeško priprošnjico in zavetnico Mater božjo,« nas je pozval letošnji višarski predavatelj.

Besedilo v wordu: predavanje Ferdinand Šerbelj

Slovesno mašo je skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. FOTO: Ivo Žajdela

Zastrašujoči etični relativizem današnjega sveta

Slovesno mašo je skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki je podobno, kot predavatelj, opozoril, da je zahodni človek močno zaznamovan s poskusom zanikanja in odpovedi izročilu iz katerega raste: grškim Atenam, torej razumnosti in iskanju smiselnosti bivanja, ki je onstran človeka, ter Jeruzalemu, judovsko krščanskemu razodetju učlovečenega Boga Jezusa Kristusa, ki je brezpogojna Ljubezen in Dar iz nebes na poti iskanja smisla bivanja. »Zanikanje tega vodi v zastrašujoči etični relativizem (evtanazija, splav, ideologija spolov itd.), subjektivizem, pragmatizem in izgubo temeljnega smisla bivanja, ki presega meje obzorij zgolj tosvetnega bivanja. Tudi v kristjani smo otroci tega časa in se kaj hitro prepustimo svetu individualistične zaprtosti vase, pasivnosti, svetu ugodja in udobja, kar pa vodi v malodušje in izgubo veselja do življenja. Prav tako je nevarnost, da kot krščansko občestvo sami sebe v sodobni družbi potisnemo v nek geto, kar seveda počne tudi sekularizirana Zahodna družba z nami kristjani.«

Slovesno mašo je skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. FOTO: Ivo Žajdela

Srečanja na Višarjah so okrepitev našega poguma in moči

Ko gre za temeljne vrednote, ki izvirajo iz našega krščanskega humusa, kot npr. dostojanstvo človeka, temeljne človekove pravice, solidarnost, versko svobodo ... ne smemo biti tiho, ampak moramo jasno in razločno spregovoriti o razlogih našega upanja ter biti živi priče evangeljskih vrednot, je poudaril višarski pridigar. »Ne prepustimo se populizmu in všečnosti, naj ne bo logika našega življenja moč kapitala in položajev, ampak ohranjajmo in živimo luč evangelija v okoljih kamor nas Gospod pošilja.

Pogosto ta pot ne bo lahka, napori bodo, 'žulji« in dvomi, ampak zmogli bomo, če bomo hodili skupaj, prav zato so srečan'a na Višarjah okrepitev našega poguma in moči, da bi v zaupanju v Stvarnika zgodovine in Marijino varstvo ohranjali močni upanje in korajžo na poteh življenja.«

Besedilo v wordu: nagovor škof Anton Jamnik

Mašo kot kulturni program sta s petjem in glasbo sooblikovala Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov ter združena zbora Zveze Slovencev na Madžarskem – Komorni zbor iz Monoštra in MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika. FOTO: Erika Jazbar

Pela sta pevska zbora iz Porabja

Po maši je bil na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program. Tako mašo kot kulturni program sta s petjem in glasbo sooblikovala Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov ter združena zbora Zveze Slovencev na Madžarskem – Komorni zbor iz Monoštra in MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika. 

Ivo Jevnikar je govoril o stoti obletnici rojstva Alojza Rebule in o njemu posvečeni številki revije Mladika. Predstavil je novo knjigo o p. Placidu Corteseju. FOTO: Erika Jazbar

Nova knjiga o p. Placidu Corteseju

Ivo Jevnikar je govoril o stoti obletnici rojstva Alojza Rebule in o njemu posvečeni številki revije Mladika. Predstavil je novo knjigo o p. Placidu Corteseju (Cres, 1907–Trst, 1944), ki jo je izdala založba Mladika. Njen osrednji del je literarna pripoved o mučeniški smrti tega minoritskega duhovnika v »bunkerju« gestapa na Trgu Oberdan v Trstu, napisala jo je tržaška ustvarjalka Elena Blancato. Za naslov dramatične pripovedi, ki nam razkriva, da je pater Placido Cortese žrtvoval svoje življenje kot mučenec zaradi ljubezni ter molčečnosti, da bi pred nacisti zavaroval svoje sodelavce in znance, je izbrala judovsko besedo Ruah, ki pomeni veter, dih, a tudi Svetega Duha.

Svete Višarje 4. avgusta 2024. FOTO: Ivo Žajdela

1/18