Potem ko so leta 2002 poslanci v državnem zboru opravili prvi del razprave zakona o vojnih grobiščih v drugi obravnavi, je Spomenka Hribar javno objavila svoja stališča o razpravi o tem zakonu. Vredno je, da si jih pogledamo, tudi zato, ker Hribarjeva velja za ideologi­nja »levice« na tem področju.

Tudi zdaj se je zadeve lotila na svoj običajni način, malo je ošvrknila eno stran, malo drugo, toda »levico« tako, da to ne bi preveč bolelo, »desnico« pa popolnoma. V celofan zavito sataniziranje »desnice« se je torej nadaljevalo. Pri tem je ni prav nič motilo, da je ta njena »desnica« politično zelo šibka.

Njihov namen je rehabilitacija protikomunizma in kolaboracije

Čeprav je zakon o vojnih grobiščih namenjen predvsem zamolčanim grobiščem, saj so druga, partizanska, že zdavnaj urejena, so jo nekatere pripombe oziroma predlogi zainteresirane strani tako zbodli, da je spet, kot že večkrat, zgubila kompas in posegla po uničujočih besedah in diskvalifikacijah. Tako je na nekaj drobnih pripomb Nove Slovenske zaveze, društva, ki je nastalo iz želje po popravi krivic na protirevolucionarni strani, šla z vsemi topovi. Zapisala je: »Nato so dali svoje amandmaje na zakonsko besedilo in na amandmaje vlade še poslanci na desnici; njihovi predlogi se opirajo na stališča Nove Slovenske zaveze. Njihov namen je, nedvomno, rehabilitacija protikomunizma in kolaboracije.«

To je zapisala Spomenka Hribar. In »preživela«.

Očitki o kolaboraciji so intelektualno porazni in pokvarjeni do konca

Rehabilitacija protikomunizma? V redu, protikomunizem je politični pojem, saj smo v demokraciji, mar ne. Ampak rehabilitacija »kolaboracije«. Ne politikantsko, ampak pokvarjeno. Zato, ker je neresnično. Prvič, kolaboracije (verjetno je mislila na sodelovanje z okupatorjem?) seveda ni mogoče zagovarjati. Ker pa je slovenski prostor obremenjen in onesnažen s to tujko, s katero komunisti ter njihovi podporniki klevetajo politične nasprotnike (»desnico«), predvsem pa z njo opravičujejo svojo zločinsko naravo in zločine (tudi najhujše v slovenski zgodovini), je, žal, treba vedno znova navajati, da v Sloveniji med letoma 1941 in 1945 tovrstne kolaboracije ni bilo. Namreč, leta 1941, ko so Slovence okupirali totalitarni sovražniki iz tujine, so komunisti to izkoristili in začeli ubijati Slovence (ob podpori izmišljenih klevet). To ubijanje so izvajali na veliko in brutalno. Napadeni niso imeli nobene zaščite pri oblasteh, saj je okupator organe pregona kaznivih dejanj ukinil in uvedel svoje, skrajno omejene. Šele po mnogih mesecih in stotinah umorjenih Slovencev so se ti morali začeti braniti pred tem brezumnim ubijanjem. To (samo)obrambno organiziranje pa mimo okupatorja nikakor ni bilo mogoče, saj bi ga ta uničeval, če bi bilo avtonomno. To za branilce pred komunističnim nasiljem izrazito neugodno stanje je potem trajalo vse do 10. maja 1945, ko se je končalo ob Dravi pri Pliberku. To izrazito krivico, ko so bili uničevani s strani komunistov in skrajno ogroženi s strani okupatorja, poimenovati kot kolaboracijo, je intelektualno porazno in pokvarjeno do konca.

Milan Kučan in Spomenka Hribar.

Pritlehno podtikanje

Malo naprej je Hribarjeva svojo gornjo noro izjavo ponovila in dodala, da je to izjavil »v privatnem razgovoru eden vodilnih desnih ideologov«, ki pa ga ne bo imenovala. Tako. Ali se ji pri pisanju teh besed ni zazdelo, da jih pošilja na javno sceno, da jih bodo brali mnogi ljudje in da bo marsikoga od njih zanimalo vsaj dvoje: kdo naj bi bil ta »desni ideolog« in kaj je v resnici rekel? Česa takšnega, kot mu je pripisala, skoraj zagotovo ni rekel. In če se gremo malo teorije, tudi če bi rekel kaj takšnega, le kako more to tako poceni in pritlehno pripisati kar celotni »desnici« in Novi Slovenski zavezi?!

Še več, v tem strupenem in podtikajočem slogu je nadaljevala: »Nobenega občutka sramu ob tem, da so se nekdanji kolaboranti pustili plačati od okupatorjev za svoje delo in da torej ni šlo 'le' za neki vzvišeni cilj, temveč za politično opredelitev proti komunizmu in liberalizmu za ohranitev stare politične družbe pod moralno (nad)oblastjo Cerkve in torej tudi proti demokraciji sploh.«

Intelektualno pokvarjeno in človeško zavržno početje

Vse to, kar je Hribarjeva očitala »desnici« ali »nekdanjim kolaborantom«, je skrajno zavajanje (ali nepoznavanje dejanskega stanja). Za vse to v resnici nosijo krivdo komunisti, ki so s svojo sistematično morijo političnih nasprotnikov, neskončnim klevetanjem umorjenih in prizadetih s politikantskimi konstrukti ter z zlorabo okupacijskih razmer za to svoje početje, napadene porinili v nemogoče eksistenčne situacije.

Seveda, to, kar je počela Hribarjeva (in drugi), je izrazito idealiziranje neke situacije, pri katerem je gladko zamolčala vso neskončno krivdo komunistov za to stanje in na osnovi tega molka napadanim (in umorjenim) naprtila odiozne oznake. Te v tako »izčiščeni« obliki potem učinkujejo povsem drugače. Skratka, gre za intelektualno pokvarjeno in človeško zavržno početje.

Od zapreti do prepovedati

Vso to brutalno podtikajoče besnilo je očitno služilo njenim namenom, nekakšnemu »poslanstvu«, ki ga je zasledovala že več kot desetletje. Zdaj ga je osrediščila v naslednjem stavku: »Mrtvi počivajo v miru, ko jim dopustimo, da so 'samo mrtvi', ko prenehamo v njihovem imenu nadaljevati ali začenjati znova sovraštvo med živimi.« Zato je nujno treba po njeno »to poglavje naše zgodovine« zapreti. »In bi lahko začeli znova, drugače!,« je še pribila. Ali je k takšni poceni floskuli sploh mogoče postaviti vprašanje kako in predvsem kdo?

Ne resnica ne spomin ne dostojanstvo in ne človečnost niso samoumevni

Po eni strani si je prizadevala za spravo, ne da bi pojasnila, kako si to spravljeno življenje predstavlja. Potem pa je klicala k temu, da neko »poglavje naše zgodovine« zapremo. To očitno pomeni, da o njem ne bi več ne govorili ne pisali. Nekaj takšnega so doslej narekovali despoti oziroma totalitarna »pamet« fašistov, nacistov, komunistov in podobnih totalitaristov. Ali: za to, kar si je pod izgovorom, da naj »mrtvi počivajo v miru«, prizadevala Hribarjeva, je temeljno nasprotje postulatom demokracije, kjer sta pomembni Antigonini prvini resnica in spomin. Gre za temeljno: za dostojanstvo in za človečnost. Seveda, ne resnica ne spomin ne dostojanstvo in ne človečnost niso samoumevni. Zanje si je treba vedno znova prizadevati. Noben drug se zanje za nas ne bo, še najmanj totalitaristi, ki jih je vedno vse polno okoli nas.

Totalitaristični refleks

Hribarjeva nas je s tem svojim izrazita nestrpnim, pristranskim in krivičnim diskurzom silila, da smo tudi prizadeti morali uporabljati trši besednjak. Vrsto let so nam je Hribarjeva in tudi nekateri drugi javnomnenjski voditelji »levice« kazali svoj izraziti nestrpnostni refleks, pravo totalitaristično voljo. Prizadeti pa že vsa ta leta kot da tega njihovega refleksa in namena ne vidimo, če pa že, se nanj odzovemo zelo medlo. Navadno smo ob tovrstnih izjavah Hribarjeve zamahnili z roko in jo po liniji najmanjšega odpora stlačili med »levico«, češ, »levičarska ideologinja« in »prodala se je«. To večinoma seveda drži, toda nujno potrebno je to njeno obnašanje reflektirati in ga označiti s pravimi termi­ni. Zato, da bo razvidno, predvsem pa da bo viden njegov namen.

Preprečiti razpravo

Spomenka Hribar je govorila o potrebnosti zaprtja določenega poglavja naše zgodovine. Pri tem je mislila na obdobje komunistične revolucije in protirevolucije. Ona bi kar »zapirala«. Vrsto leta si je prizadevala za to »zapiranje«. Najprej z obvodnim splošnejšim terminom sprave, potem pa že kar neposredno, z jasno besedo o potrebnosti zaprtja neke teme.

Kaj bi torej rada »zaprla«? Nič manj kot razpravo o neki temi. Zapreti razpravo – in s tem raziskovanje in pisanje – pa pomeni preprečiti jo. Če preprečiš razpravo – interpretiranje torej – zacementiraš status quo dosedanje komunistično-partizanske-borčevske resnice. Da je ta skrajno pristranska, mitizirana in posledično neresnična, je danes znano, tistim seveda, ki jih resnica, pravica in urejena ter odprta družba zanimajo.

Res, malo je takih v današnji Sloveniji, toda so. Prizadevanje za preprečitev razprave je protidemokratična in protiliberalna drža. Kako posmehljivo smo v 80. letih gledali na stare partijske aparatčike, razne Popite in Dolance, ko so nam grozili. Takrat se je zdelo, da so ti ljudje živeli na nekih oddaljenih svetovih, Zelo malo razlike je (bilo) med Spomenko Hribar in Popiti. Jezik je podoben, grozeč in pozivajoč k prepovedim. Takšna so tudi hotenja, ki ga krmilijo.

Predmoderna govorica

Govorica Spomenke Hribar je (bila) predmoderna. Biti proti javni razpravi – kadar koli in o čemer koli – je biti proti temeljnim prvinam demokracije. Hribarjeva nam (je) skuša dopovedati, da nas razprava o naši polpreteklosti razdvaja in hromi. Morda hromi njo? Morda borce ali mnoge komunistične morilce? Morda tisoče privilegirancev? Le kako lahko nekdo tako ignorira gore dejstev o komunističnem nasilju, ki so danes javno dostopna vsakomur?

Nekaj bi bilo z nami hudo narobe, če bi razprava o kateri koli temi hromila življenje v neki družbi. Seveda, res je, da resnica pogosto boli, vendar nas tudi očiščuje in osvobaja (pri tem ne smemo pozabljati na dostojanstvo in spomin). In o novem življenju je mogoče govoriti le skozi to optiko, ne pa skozi totalitaristično in nestrpno optiko prepovedi. Prav poskusi preprečevanja razprave – ti anahronistični poskusi – hromijo našo demokracijo in onemogočajo odprtost naše družbe. Za demokracijo in odprto družbo je conditio sine qua non prav nenehna možnost po kateri koli razpravi. Odprtost torej, ne pa zaprtost, h kateri je klicala Hribarjeva.

Njihova resnica

Seveda, pri razpravi je skoraj vedno tako, da ta komu ni všeč. Ali bomo zdaj zaradi tega, zaradi »ljubega miru« neke kaste ali samo zaradi nekih posameznikov, ki zasleduje­jo svoj nemoralni interes, zapirali in preprečevali razpravo? Kako naj bi to sploh počeli? Vemo, da to danes s kazenskim zakonikom ni več mogoče. Kako torej? Kaj torej nenehno apeliranje Spomenke Hribar po »pospravi«, po zaprtju nekega poglavja naše zgodovine pomeni, in predvsem za koga?

Hribarjeva je govorila predvsem politikom, urednikom, novinarjem, učiteljem, tistim torej, ki oblikujejo javno zavest; ti naj imajo o naši zgodovini takšen odnos, kot ga hoče ona, kot ga ima ona. Neka tema naj bo torej odiozna, skoraj inkriminirana, do neke mere celo tabu, da se o njej ne bi govorilo in pisalo. Resnica je torej že zdavnaj ugotovljena, Kučan bi dodal, da je zgodovina že napisana in da se je ne da več na novo napisali.

Moralno brezno

Če kdo pravi nasprotno, da je zgodovina še neraziskana in da v naši družbi živijo velike krivice, povezane z njo, potem naj se mu zaprejo usta. In to celo z lažjo in diskvalifikacijo, na primer da si prizadeva za rehabilitacijo kolaboracionizma. Ko sem prebral te njene besede, nisem mogel verjeti, da si nekdo na javni sceni privošči spust v takšno brezno podtikanja neresnic.

Še bolj osupljivo je, da to antipolitiko poosebljajo nekateri ljudje, ki so v 80. letih stali v prvih vrstah v zahtevah po demokratizaciji, ljudje, ki smo jih zaradi tega spoštovali, včasih celo častili. Kako je mogoče, da so ti ljudje danes v prvih vrstah protidemokratičnih in protili­beralnih prizadevanj, bi se dalo ugotoviti, vendar bi za to potreboval veliko več prostora. To, da ne­koga zgolj označimo, da je »levičar«, to je veliko premalo. Takšna poenostavitev namreč le zamegli bistvo problema.

Demoniziranje desnice

Spomenka Hribar se že dolgo kaže kot »sredinska« pozicionistka. Toda to je le videz, ki nam ga sama vsiljuje. V resnici ošvrkne »levico« vedno le simbolično, na splošni ravni, skratka toliko, da bi dobili občutek reciprocitete do »obeh« strani. V resnici pa vedno veliko bolj ošvrkne »desnico« kot »levico«. Celo takrat – to je primer v zadnjih letih –, ko je »levica« v izraziti prednosti pri zagovoru nedemokratičnih rešitev, kar se je tudi pri sprejemanju zakona o vojnih grobiščih povsem jasno videlo. Niti manevri Hribarjeve tega niso mogli zakriti. »Desnico« je morala dobesedno satanizirati, kot smo videli uvodoma, da bi jo pripeljala na isto raven z borčevsko levico.

Tako je levičarsko vodstvo osnovne šole v Rogatcu še leta 2002 posiljevalo učence z Edvardom Kardeljem, enem najhujših zločincev v novejši zgodovini. FOTO: Ivo Žajdela

Odnos do resnice

Razdor, cepitev, razklanost in celo »sovraštvo med živimi«? Zagotovo v odprtih demokratičnih družbah na Zahodu nihče ne govori oziroma ne straši s takšnim besednjakom. Tam je razprava odprta, predvsem pa predestiniranost (omogočenost) razprave, kar je konstitutivni element demokratičnega prostora.

Preprečevanje razprave pomeni preprečevanje resnice. Razčiščevanje vodi k očiščevanju: misli, src – in družbe. Kakšna družba bomo, če bo razprava o neki temi tabuizirana?

In za kakšno temo tu sploh gre! To je neizmerno obsežna in pomembna tema o naši polpretekli zgodovini. Saj skoraj vse današnje življenje in mišljenje temelji na preteklosti. Vedno in povsod, ne le pri nas. Le zakaj bi bili mi izjema? In to – skoraj vse – naj bi preprečevali, demonizirali, verbalno inkriminirali?!

Aktivistka

Potem, ko je bila v nekem obdobju Hribarjeva posredno na oblasti, ni imela več neposredne potrebe po »konfrontaciji« z nedemokratičnostjo oziroma po zagovoru resnice. Zdaj so ji bile dovolj fraze, katerih tarča so bili nemočni politični poraženci. Zato je bil njen članek v Večeru (22. junija 2002) aktivističen in tendenciozen, namenjen je bil tudi klofutanju »desnice«. Zanjo je Nova Slovenska zaveza obstajala kot sovražna formacija, ki ni bila vredna razčlembe stališč, ampak popolnega zavračanja in demonizacije. NSZ je bila zanjo poosebljenje nazadnjaškosti. S pozicije moči je bila zanjo NSZ nevredna resnejše omembe, kaj šele bolj poglobljene razprave. Duh Popita in Dolanca torej.

Po-sprava Spomenke Hribar

In kakšna so bila stališča Nove Slovenske zaveze, da jih je Hribarjeva povsem ignorirala in da je morala to početi celo s podtikajočo lažjo? Stališča NSZ so (bila) povsem jasna, dosledna, koncizna in so zavezana resnici in pravici. Za Spomenko Hribar so bila očitno kot takšna moteča. Moteča, ker sploh so. Od leta 1945 do 1990 so bila v tem prostoru le stališča komunistov, borcev in iz podtalja tudi Udbe. Če bi še danes bila le ta, bi bil mir. Bila bi po-sprava Spomenke Hribar.

Ivo Žajdela, Duh Popita in Dolanca, Demokracija, 19. 9. 2002