Avtor razstave Prikrito in očem zakrito dr. Mitja Ferenc, docent za sodobno zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je bil več let član vladne komisije za ureditev prikritih grobišč. Komisija je do leta 2005 ugotovila 410 lokacij prikritih grobišč, ki so posejana po ozemlju širom po Sloveniji. V sodelovanju s poznavalci posameznih grobišč, kriminalisti in drugimi sta avtor razstave dr. Mitja Ferenc s filozofske fakultete in Mateja Bavdaž z ministrstva za kulturo v obdobju med marcem 2002 in februarjem 2003 ter septembrom 2003 in decembrom 2004 obdelala 410 lokacij grobišč. »Vsaka druga ali tretja občina ima eno ali več prikritih grobišč,« je dejal dr. Ferenc.

Mrki obrazi levičarjev na odprtju razstave v Celju 30. maja 2005, z leve Franc Žnidaršič, Milan Kučan, Andreja Rihter, desno Peter Kovačič Peršin. FOTO: Ivo Žajdela

Še 160 neraziskanih grobišč

Ob opisih je bilo pripravljenih 1.095 digitalnih topografskih in ortofoto kart v merilu 1 : 5.000, narejenih je bilo okoli 3.400 fotografij, od katerih jih je 1.658 del računalniške aplikacije. Zbranih, prenesenih in urejenih je bilo tudi okoli 2.800 skic, zemljevidov, fotografij in druge dokumentacije, pripravljenih 632 kart s parcelnimi številkami, 199 zemljevidov v merilu 1 : 50.000, narejeni so bili številni avdio- in videozapisi. Za vsako grobišče so v posebni računalniški obrazec vnesli kar 29 podatkov. Najprej so morali najti ljudi, ki so o grobišču kaj vedeli, treba je bilo priti do njih, jih pripraviti do tega, da kaj povedo in da pokažejo kraj grobišča. Vse to je bilo treba zapisati in poleg tega še zbrati oziroma poiskati mnoge druge podatke.

Na seznamu je ostalo še okoli 160 lokacij, ki bi jih bilo treba na terenu evidentirati in nato obdelati. Tako je bila razstava v nekem smislu tudi prikaz sadov opravljenega dela v preteklih dveh letih. Glede na mesta, ki so jih izbrali za pomore, grobišča razdelimo v štiri skupine: kraška brezna (87), rudniške jaške in zaklonišča (10), protitankovske in strelske jarke (15) ter jame, ki so jih morali pred poboji izkopati (298).

Veliko slabe volje je na odprtju razstave v Celju s svojim govorom povzročil nastop Spomenke Hribar, članice prejšnje vladne komisije, ki je spet zvalila krivdo na ljudi, ki so jih ubili komunisti. Zadaj avtor razstave dr. Mitja Ferenc. FOTO: Ivo Žajdela

V povojnih pomorih so komunisti umorili 13.500 Slovencev

Glede statusa in narodnosti ubitih je treba zapisati, da so bili zaenkrat razvrščeni le na podlagi neposrednih in posrednih ustnih virov in literature. Podatki so bili torej orientacijski, saj izkopavanj do takrat skoraj ni bilo. Pa še tam, kjer so bila, so bile včasih težave pri ugotavljanju, ali gre za vojake ali civiliste. Vendarle je največ prikritih grobišč vojaških – 134. V 79 grobiščih so civilisti, v 72 vojaki in civilisti skupaj, medtem ko za četrtino (109) ni bilo podatkov.

V Sloveniji so po vojni ubijali tudi pripadnike drugih narodov, največ pripadnike oboroženih sil Neodvisne države Hrvaške (hrvaške ustaše in domobrane), pripadnike Srbskega dobrovoljskega korpusa, črnogorskih in drugih četnikov ter tudi civilistov, ki so se umikali z oboroženimi enotami čez Slovenijo na Koroško. Kaže, da je grobišč, v katerih so osebe neslovenske narodnosti, več kot »slovenskih«. Kljub številnim »maršem smrti« po nekdanjih jugoslovanskih pokrajinah, kjer so ubili vrnjene in ujete vojake in tudi civiliste, jih je večina zakopanih na slovenskem ozemlju. Med evidentiranimi grobišči jih je 108 z ubitimi Slovenci, 84 s Hrvati in 61 z Nemci. V 59 grobiščih so skupaj umorjeni različnih narodnosti, za 62 pa ni nobenih podatkov o narodnosti. Za natančnejšo raziskavo bi jih bilo treba strokovno izkopati in pri tem narediti vse potrebne analize. V povojnih pobojih so ubili vsaj 13.500 Slovencev, kot je do leta 2005 ugotovila posebna komisija na Inštitutu za novejšo zgodovino, ki je evidentirala slovenske žrtve med drugo svetovno vojno in po njej.

Avtor razstave Prikrito in očem zakrito Mitja Ferenc je naredil prvo vodstvo po razstavi. FOTO: Ivo Žajdela

S 100 na 410 lokacij grobišč

Urejenost, bolje rečeno označenost pregledanih lokacij, je bila do leta 2005 – 15 let po demokratizaciji – zelo različna. Urejeno ni bilo skoraj nobeno grobišče. Tista znamenja, ki so jih postavili okoli leta 1990, so skoraj že propadla. Od sredine devetdesetih let so začeli postavljati trajnejša znamenja. Ponekod so postavili že prave spominske kapele, kot npr. v Mariji Reki, pred rudnikom Barbara rov v Hudi Jami. Slovenska država je tu povsem odpovedala, saj je denar namesto urejanju številnih grobišč na­menjala le za ureditev Spominskega parka Teharje in kapele v Kočevskem rogu. Na manj kot tretjini (125) od 410 lokacij so postavili znamenje, 285 krajev pa je neoznačenih. Le redkokje so okolico grobišč še dodatno uredili in postavili kažipote.

Avtor razstave Prikrito in očem zakrito Mitja Ferenc je naredil prvo vodstvo po razstavi. FOTO: Ivo Žajdela

Zaslužni posamezniki in posamezne skupine

Ko se je dr. Mitja Ferenc pred leti lotil raziskovanja prikritih grobišč, je domneval, da jih bo od sto do sto dvajset, toda že prvo leto dela je imel evidentiranih 198 grobišč. Motilo ga je, da je toliko razprav o tem, kakšen naj bo napis ob grobiščih, in poudaril je, da je treba najprej narediti evidenco, ki je prva stopnja pri urejevanju grobišč. Šele potem se je treba lotiti njihovega raziskovanja in zunanje ureditve. Po njegovo je doslej država pri tem naredila zelo malo. Tam, kjer pa se je nekaj vendarle naredilo, so bili za to zaslužni posamezniki in posamezne skupine, lokalne skupnosti ali Dars, ki avtocest ni mogel graditi čez grobišče (Tezenski gozd).

Avtor razstave Prikrito in očem zakrito Mitja Ferenc je naredil prvo vodstvo po razstavi. FOTO: Ivo Žajdela

Dober primer občine Slovenska Bistrica

Dr. Ferenc je izpostavil primer občine Slovenska Bistrica, kjer so se zelo potrudili in grobišče v zaklonišču za tovarno Impol dali strokovno izkopati, posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev pa pokopati na posebnem delu pokopališča, kjer so po­stavili lep nagrobnik. Opozoril je tudi, da sta Nemčija in Italija že vrsto let vzorno skrbeli za grobove okupatorjevih vojakov, pokopanih na ozemlju Slovenije. Strokovno so jih izkopavali povsod po Sloveniji in pokopavali na lepo urejenih delih pokopališč v Celju, Kranju in Ljubljani. Za naprej je, kot je dejal dr. Ferenc, treba narediti načrt tistih grobišč, kjer so možnosti za izkope oziroma prekope. Izkopi so potrebni tudi zato, ker je večina grobišč na nepietetnih krajih. Doslej je bilo le eno grobišče raz­glašeno za kulturni spomenik (Brezarjevo brezno pri Podutiku), vendar je tudi to oskrunjeno s smetmi.

Pano na razstavi Prikrito in očem zakrito. FOTO: Ivo Žajdela

Pri grobiščih je treba biti odločen in pogumen

Dr. Mitja Ferenc je dejal, da je glavni razlog za to razstavo moralna obveznost, da se rezultati njegovega dela prikažejo tudi širši javnosti. Mrtve je treba dostojno pokopati, je dodal. »Namesto besed in obljub so potrebna konkretna dejanja,« je pozval odgovorne na oblasti. »Treba je biti odločen in pogumen,« je še dodal. Komisija za ureditev prikritih grobišč je s koncem mandata decembra 2004 nehala obstajati, s tem pa se je ustavilo tudi odkrivanje in raziskovanje te problematike. Obstajalo je namreč še najmanj 160 lokacij morebitnih grobišč, ki jih je bilo treba evidentirati oziroma zbrati o njih čim več podatkov.

Obiskovalci so se soočali s podobami komunističnega zla pred 60 leti. FOTO: Ivo Žajdela

Razstava bo tudi v Ljubljani

Dr. Ferenc je odgovoril tudi na vprašanje, zakaj ta odlična in zgovorna razstava ni na ogled v Ljubljani. Dejal je, precej diplomatsko, da »v osrednji slovenski muzejski ustanovi za to razstavo ni bilo priložnosti« oziroma da v Muzeju za novejšo zgodovino v Ljubljani za to razstavo ni bilo ne denarja ne prostora.

Celjsko razstavo je spremlja. obsežen katalog z množico zelo zgovornih posnetkov in dokumentarni film, ki ga je naredil televizijski novinar Jože Možina. Vsekakor vredno ogleda, saj sta razstava in spremni katalog ponujala javnosti množico podatkov in fotografij.

Medtem smo izvedeli, da so se »časi« spremenili. Novi direktor Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije v Ljubljani Jože Dežman je že pri odprtju razstave dejal, da bo razstava v Ljubljani od septembra 2005 naprej, s čimer je dal jasno vedeti, da ta muzej ne bo več propagandna hiša za ohranjanje revolucionarnih tradicij.

Čevlji umorjenih, ki so jih odkopali iz množičnega grobišča. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični čistilec Edvard Kardelj

Na razstavi je dr. Mitja Ferenc predstavil tudi dokument (depešo oziroma ukaz), ki ga je 25. junija 1945 Edvard Kardelj, takrat podpredsednik beograjske vlade, poslal Borisu Kidriču, predsedniku slovenske vlade. V njem piše: »Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse druge bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.«

Kardelj je v tej depeši uporabil izraz »čiščenje«, ki je v tistem času pomenil samo eno: aretacije, umore, po­more, skratka, radikalno odstranjevanje oziroma uničevanje političnih nasprotnikov. Tisti, ki, so se do takrat izgovarjali, da slovenski komunisti niso organizirali pomorov in da zato zanje niso odgovorni, saj da za kaj takšnega ni dokazov, in da jih je torej izvajal nekdo drug (npr. »jugoslovanska armada«), so končno dobili toliko potrebni in odločilni »dokaz«. Komunisti in njihovi partizani so med vojno ubili na tisoče Slovencev, po vojni pa še več, kljub temu pa si je nekdo drznil govoriti o nekakšnih dokazih za to.

Celjska razstava o povojnih pomorih vojnih ujetnikov in civilistov je klicala odgovorne v državi, da se končno lotijo resnega in sistematičnega urejanja te problematike.

Depeša, v kateri je Edvard Kardelj 25. junija 1945 priganjal Borisa Kidriča, naj pospešijo »čiščenje« – ubijanje ujetnikov. VIR: Mitja Ferenc

Vodstvo muzeja v Ljubljani za razstavo ni pokazalo posluha

Potem ko je bila pred poletjem 2005 v Celju odprta razstava o medvojnih in povojnih grobiščih z naslovom Prikrito in očem zakrito, se je marsikdo vprašal, zakaj ne najprej v slovenski prestolnici. Odgovor je bil za poznavalce razmer znan: zato, ker na primer v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, kamor bi takšna razstava sodila, takratno vodstvo muzeja zanjo ni pokazalo posluha.

No, medtem je vodenje ljubljanskega muzeja prevzel zgodovinar Jože Dežman, ki je takoj dejal, da bo razstava po zaprtju v Celju preseljena v Ljubljano. Tako je bila od 13. septembra 2005 razstava, ki jo je kot član vladne komisije za prikrita grobišča in avtor projekta Evidentiranje prikritih grobišč vzorno pripravil zgodovinar dr. Mitja Ferenc, na ogled tudi v Ljubljani. Tu so jo nekoliko dopolnili, saj so v avli muzeja izpisali temeljne podatke z imeni in priimki ubitih, ki so zakopani v prikritih grobiščih. Okrog 12.000 jih je, kolikor jih je leta 2004 ugotovila Nova Slovenska zaveza. Sredi avle so postavili domiseln posnetek kraškega brezna. Odprtja razstave so se udeležile nekatere znane osebnosti (škof Anton Stres, minister za pravosodje Lovro Šturm, vrh policije in mnogi drugi).

Avtor razstave Prikrito in očem zakrito Mitja Ferenc na odprtju razstave v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani septembra 2005. VIR: arhiv I. Ž.

Nastop Spomenke Hribar ja, Justina Stanovnika ne

Avtor razstave dr. Mitja Ferenc je v nagovoru poudaril, da je pričakoval, da bo po odprtju razstave v Celju država kaj storila glede te žgoče problematike, vendar se ni zgodilo nič. Kmalu je minilo leto, ko je bila odpravljena »stara« vladna komisija za prikrita grobišča, vlada pa še vedno ni imenovala nove. Veliko slabe volje je povzročil tudi nastop Spomenke Hribar, članice prejšnje vladne komisije, ki je v svojem nagovoru spet zvalila krivdo na ljudi, ki so jih ubili komunisti. Kot da ni hotela razumeti, da vojne, kaj šele mirnega stanja, nobena politična klika ne more zlorabiti za ubijanje svojih političnih nasprotnikov, pa naj bo pred tem politični spopad še tako oster. Kot vzrok za medvojno morijo je navedla celo dogajanje petdeset let pred vojno, ko naj bi bila Cerkev uprizarjala gonjo proti političnim nasprotnikom.

Organizator razstave – čeprav si je zanjo zaslužil vse pohvale – bi se moral zavedati, da je daleč najbolj poklicana, da ob takšni temi kaj pove, Nova Slovenska zaveza, ki že petnajst let po svojih najboljših močeh skrbela za ljudi, ki so jih umorili komunisti. To, da npr. Justina Stanovnika niso povabili, da bi izrekel nekaj besed, je bil kar majhen škandal. Ne nazadnje sta tako vladna komisija kot muzej na temi delala z državnim denarjem, NSZ pa je doslej vse naredila iz etičnih vzgibov. Kakor koli, to je bila razstava, ki jo je bilo treba videti.

Ivo Žajdela, 410 grobišč, razstava, Demokracija, 9. 6. 2005Ivo Žajdela, Pomenljiva razstava končno v Ljubljani, Mitja Ferenc, Demokracija, 22. 9. 2005

STA, Poboje je ukazala oblast, Celje, razstava, Dnevnik, 31. 5. 2005Kardeljeva depeša Kidriču o »čiščenju«, poboji, Celje, razstava, Mitja Ferenc, Delo, 31. 5. 2005

P. B., Korak iz nočne more k spravi, poboji, Celje, razstava, Delo, 1. 6. 2005Ranka Ivelja, Razstava ki spominja in opominja, poboji, Celje, Dnevnik, 1. 6. 2005