»Predavanje tematizira nastanek in razširjanje mita o tako imenovani 'funkcionalni kolaboraciji' na podlagi spreminjajoče se pokrajine vojnih spomenikov. Avtor se ukvarja z materialno reinterpretacijo javnega spomina, točneje: z analizo tekstualnosti vojnih spomenikov, ki slavijo kolaborante kot tragične heroje in žrtve lastnega patriotizma. Mit o funkcionalni kolaboraciji razume kot del procesa zgodovinskega revizionizma, ki reinterpretacijo zgodovine razume tudi kot ritual za oživljanje skupnosti ali kot poskus ustanovitve skupnosti na podlagi novega konsenza.«

Dr. Oto Luthar. VIR: Večer / Andrej Petelinšek

22 let kasneje je mentalni nivo levih zgodovinarjev še slabši

Takšno besedilo so napisali na vabilu na predavanje, ki je bilo 25. septembra 2002 v Mali dvorani ZRC SAZU. Predavanje, ki mu je avtor izr. prof. dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, dal naslov Stara preteklost – nova zgodovina in podnaslov Reinterpretacija kolaboracionizma v času druge svetovne vojne, je potekalo v okviru Historičnega seminarja, ki ga organizira ZRC SAZU. Naslov predavanja in spremno besedilo na vabilu, prav tako naslovi, ki jih nosi predavatelj (izredni profesor na fakulteti ter direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU), kot tudi ustanova, ki je nosilka seminarja, so obetali »zanimivo predavanje«.

Farne spominske plošče na Igu. FOTO: Ivo Žajdela

Lutharjev »kratki kurz«

Vsebina se je že dala slutiti. Termini, kot so »reinterpretacija kolaboracionizma«, spomeniki, ki »slavijo kolaborante« kot tragične heroje in »žrtve lastnega patriotizma«, so prav klicali, da uglednemu predavatelju prisluhnemo. Na predavanje so bili vabljeni zgodovinarji, predvsem tisti, ki so zaposleni v okviru SAZU in na Inštitutu za novejšo zgodovino. Dalo se je slutiti, da gre za neke vrste »pedagoški akt« oziroma za podučitev zgodovinarske druščine, kako danes nekatere stvari v Sloveniji stojijo oziroma morajo stati. Nekoč se je nekaj takšnega verjetno imenovalo »kratki kurz«.

Farne spominske plošče v Slovenj Gradcu. FOTO: Ivo Žajdela

Lutharjeva diskreditacija farnih spominskih plošč

Poglejmo torej, kaj je rekel predavatelj, ki je trdil, da tako imenovane farne spominske plošče, ki so jih začeli postavljati v spomin na Slovence, ki so jih ubili komunisti, »slavijo ko­laborante«. Že v vabilu nas je vpeljal z ideološko obrekljivko, ki je bila, kot se je potem pokazalo, rdeča nit njegove predavateljske teze. Luthar je, preden je začel s temo, izrazil veliko zadrego, ki jo čuti, in dejal, kako mu je žal, da se je prijavil za predavanje v Historičnem seminarju s to temo. Morda bi ga glede na pogromaštvo, ki ga je skozi celotno predavanje uprizoril na umorjene s strani komunistov oziroma na spominske plošče v njihov spomin, lahko razumeli. Skozi predavanje potem zadrege ni bilo več opaziti, prekril jo je ideološki diskurz diskreditacije farnih spominskih plošč. Poslušalstvo v Mali dvorani SAZU, ki je bila povsem napolnjena, mu je pozorno prisluhnilo.

Farne spominske plošče v Selcah. FOTO: Ivo Žajdela

Reinterpretacijski revizionizem?

V prvem delu predavanja je nanizal nekaj zgodovinskih terminov in
podatkov, za katere je dejal, da mu rabijo za interpretacijo pojavnosti in tekstualnosti teh novih vojnih spomenikov, ki so se skozi devetdeseta leta nenadoma začeli pojavljati ob dveh prejšnjih kategorijah spomenikov – tistih, ki so posvečeni žrtvam prve svetovne vojne, in onih, ki stojijo v spomin komunistično-partizanski strani iz druge svetovne vojne. Uvodoma je vpeljal pojma »enostranska reinterpretacija« in »revizionizem«. Pri tem se mu je zdelo pomembno, da je omenil razvpitega britanskega »zgodovinarja« Davida Irvinga, ki je zanikal holokavst s trditvami, kot je, da so plinske celice samo mit (Irving je zanikal holokavst, Luthar pa ne ve nič o komunističnem nasilju med okupacijo v Sloveniji).

Farne spominske plošče v Mirni Peči. FOTO: Ivo Žajdela

Ko zamolčiš komunistično nasilje ...

Ko je zatem prišel na slovenske razmere med vojno, je akterje takoj razdelil v dva vrednostno povsem nasprotujoča si pola. Na enem so komunisti, ki so poleg odpora proti okupatorju želeli izvesti tudi »socialno reformo«. Izraz komunistična revolucija zanj ne obstaja, saj termina revolucija na predavanju nismo slišali. Kaj šele kaj o komunističnem nasilju. Na drugi strani pa so bile desne stranke, ki so po njegovem »skupaj z italijanskimi okupacijskimi oblastmi novačile v vaške straže«, se vključevale v vojaške akcije in se po italijanski kapitulaciji priključile Nemcem kot »kolaboracionistična sila«.

Za Lutharja, kot je poudaril, obstajajo le trije akterji medvojne Slovenije: osvobodilno gibanje, kolaboracionistični oddelki in mobiliziranci v nemško vojsko. S tem je zanj dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem konec. Sledili so »povojni obračuni s kolaboracionisti«, potem pa so nastopili zgodovinarji, ki zgodovine niso načrtno prirejali. Tako! To je izrekel na odprti sceni in na koncu požel aplavz.

Farne spominske plošče v Loškem Potoku. FOTO: Ivo Žajdela

Problematična »druga stran«

Videti je, da izr. prof. dr. Ota Lutharja zanima samo to, kar so ga pod komunizmom naučili v šolah. Resnica ga očitno ne zanima preveč. Prav tako ne obširna literatura, ki je o naši polpreteklosti izšla v zadnjih dvanajstih letih po padcu komunističnega režima. Naučene mite in ideološke obrazce je vkalupil v nekaj historičnih sintagem, te pa mu rabijo pri razsojanju, kaj »ena stran« počne danes, ko je demokracija. »Druga stran«, komunistično-partizanska, ga ni zanimala, njena zgodovina je že zapisana in označena s komunističnimi »spomeniki«. Problem je zgodovina »druge strani«, ki se zdaj pojavlja, moti »naš mir«, »našo resnico«. Zato jo je treba označiti z ideološkimi oznakami, kot so »reinterpretacija kolaboracionizma«, »slavljenje kolaborantov«, ki da se imajo za »žrtve lastnega patriotizma«.

Teh mogočnih izrazov od sorodnikov ubitih in tistih redkih, ki so preživeli komunistični genocid nad Slovenci, ki postavljajo farne spominske plošče in se vsako leto s pietetno slovesnostjo (in ne z bučnimi slavji kot borci) spominjajo umrlih na krajih nekdanjih grozljivih komunističnih morišč v Kočevskem rogu, na Teharjah, na Lajšah, v Kucji dolini pri Podutiku, na Orlovem vrhu na ljubljanskem grajskem hribu, ni mogel slišati. Sproducira jih lahko nekdo, ki mu je malo mar za resnico ter spomin in ga očitno zanima le interes ideološkega razločevanja ter monopolizma nad preteklostjo in sedanjostjo.

Farne spominske plošče na Žalah v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Upor in amnezija

Izr. prof. dr. Oto Luthar je pozabil na mnogo stvari. Ena med njimi je ta, da smo do njegovega predavanja imeli v Sloveniji že nekaj let formalno demokracijo. Do leta 1990 pa demokracije ni bilo. Dolgih 45 let, tako rekoč celo aktivno dobo enega človeka, je slovensko sceno obvladoval z Udbo podprti diktat ene same zapovedane resnice, enega samega mogočnega mita in življenje v deželi, ki je prekrita z množičnimi grobišči iz medvojne in povojne dobe. In ki je prekrita z zlaganimi komunističnimi spomeniki. Avtor predavanja je večkrat poskusil strogo ločiti povojno obdobje oziroma povojne poboje od medvojnega obdobja. Takrat komunistično-partizanskih zločinov očitno po njegovem ni bilo, ampak je obstajal samo binom, ki ga je označil s terminoma upor in kolaboracija.

Farne spominske plošče v Dobrniču. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so med drugo svetovno vojno umorili 5.997 civilistov 

Ne, niti približno ni tako, ne zdaj, v času interpretiranj in reinterpretiranj oziroma celo »revizionizma«, ne med vojno in komunistično revolucijo. Mimogrede, pri terminu »revizionizem«, ki ga je predavatelj poskušal vpeljati, gre za tipični historični ideološki pojem, ki v tem prostoru pomeni nekaj negativnega. Revidirati svoja stališča so morali nesrečniki na Golem otoku, ki so jih tam komunistični udbovci strahotno mučili. Razni revizionisti so bili v času diktata komunističnega družboslovja vedno vsaj odpadniki, če že ne razredni (notranji) sovražniki. Uporaba takšnega termina rabi samo za diskreditacijo (drugače mislečih).

Naj omenim samo en podatek izmed mnogih drugih o medvojnih komunističnih zločinih (Luthar jih ne pozna ali noče poznati, ker pozna samo upor in kolaboracijo). Komunisti so s svojimi paravojskami (partizani, VOS, terenci) med drugo svetovno vojno v Sloveniji umorili 5.997 civilistov Slovencev.

Farne spominske plošče na Blokah. FOTO: Ivo Žajdela

Lutharjev molk o revoluciji oz. komunističnem nasilju

In zdaj k bistvu »problema«. Za Lutharja termina komunistična revolucija in komunistično nasilje ter to, kar sta pomenila, ne obstajata. S tema sopomenkama označujemo neko dogajanje, ki je bistveno in odločilno krojilo praktično vse drugo v Sloveniji med vojno in okupacijo. Če zamolčiš tak temeljni termin, potem je jasno, da te zgodovina zanima le kot manipulacija oziroma kot »nadaljevanje revolucije z drugimi sredstvi«.

Luthar je omenil, da učbeniki danes navajajo, da je bilo v povojnih pobojih ubitih 7.500 ljudi. Kaj vse piše v naših učbenikih! Če je takrat nad našo šolo držala pokrovko Gabrova LDS, to pa je v slovenskih razmerah pomenilo psevdoliberalizem, potem je takih in še številnih drugih neresnic – zavestno zapisanih! – kar mrgolelo. Res je, da v teh učbenikih ne bo mogel prebrati nekaterih drugih številk, nekaj jih bom navedel v nadaljevanju, toda prebere jih lahko v obsežni drugi literaturi, ki je izšla po demokratizaciji leta 1990.

Farne spominske plošče v Ambrusu. FOTO: Ivo Žajdela

Ali takšni sploh berejo relevantno literaturo?

Takrat, leta 2002, sem zapisal: »Ali prof. Luthar sploh ve, da na primer izhaja neka revija, ki se imenuje Zaveza? Ali jo bere? Glede na temo, o kateri javno predava, domnevamo pa lahko, da jo kot profesor omenja tudi svojim študentom, bi revijo Zaveza moral dobro poznati, saj gre za temeljno literaturo pri obravnavani temi. Če to literaturo (z 'druge strani') bere, kako razume tam zapisane stavke, podatke, trditve, zgodbe – nešteto jih je do zdaj objavljenih v 46. številkah /do oktobra 2002, junija 2024 jih je že 132/? Ali jih noče razumeti?«

Farne spominske plošče v Šmihelu pri Novem mestu. FOTO: Ivo Žajdela

Edvard Kardelj kot temelj glede komunističnih zločinov

Ali je profesor kdaj bral spise Edvarda Kardelja iz let 1941 in 1942? Iz njegovega predavanja se vidi, da jih ni. Toda spisi (res jih je veliko) Edvarda Kardelja, teoretika in vodje komunistične revolucije, te najmogočnejše zgodbe slovenske zgodovine, so osnovna šola. Brez osnovne šole pa ne moreš biti predavatelj, kaj šele profesor. Ali pa si to v Sloveniji lahko?

Torej! Komunisti so že nekaj dni po pozivu komunistične Kominterne k uporu planili na svojega glavnega nasprotnika, na Slovence. Že 10. avgusta 1941 so sredi belega dne v Ljubljani ustrelili Viktorja Jagodica. Nikakršne legitimnosti niso imeli, kaj šele legalnosti, bili so čisto navadni morilski teroristi – ves čas med vojno, in potem do prvih demokratičnih volitev aprila 1990. Temu umoru je sledil rafal revolucije oziroma komunističnega nasilja. Do konca leta 1941 so umorili še vsaj 63 Slovencev. Leta 1942 so komunisti in partizani ubili več sto Slovencev, civilistov, večino skozi »obred« umora in mučenja. Med njimi vsaj 28 »polnih« družin (oče, mati in vsaj eden od otrok), več kot 123 »nepopolnih« družin in 16 duhovnikov. Začeli so požigati gradove, do konca vojne so jih požgali vsaj 69, drugo premoženje pa so požigali, ropali in uničevali že od poletja 1941. Partizani so z množičnimi poboji začeli že leta 1941 (v začetku decembra je Cankarjev bataljon na Gorenjskem ustrelil 10 Slovencev). Leta 1942 so z nasiljem nad Slovenci povsem ponoreli ...

Farne spominske plošče v Šmarjeti. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska morija

Potem ko je to nasilje – ter izjemno strupena in lažniva propaganda, ki ga je spremljala – ljudi prisililo, da so se začeli organizirati v samoobrambne enote, ki bi branile življenja in vaške skupnosti, so jih takoj po njihovem nastanku napadli partizani (Sveti Vid, Loški Potok, prva nacionalna ilegala oziroma Štajerski bataljon, Šentjošt itd.). Samo teden dni po organiziranju vaške straže v Šentjoštu so vas napadli partizani. Branilci vasi so zločinski napad odvrnili. Tako ta kot vsi drugi podobni partizanski napadi na protirevolucijo so bili v vsem svojem bistvu zločinski. V naslednjih dneh so »zato« partizani uprizorili v okolici Šentjošta pošastno, apokaliptično morijo. V samo nekaj dneh so poklali 25 popolnoma nedolžnih ljudi, civilistov seveda. Ubijali, požigali in ropali so vpričo otrok. Pustimo tu podrobnosti, saj prof. Luthar bere revijo Zaveza, mar ne?

Farne spominske plošče v Šentvidu pri Stični. FOTO: Ivo Žajdela

Sodišča in zapori bi bili napolnjeni s partizanskimi morilci

Mimogrede, prav v času Lutharjevega predavanja je na drugi stopnji ljubljanskega sodišča potekala obravnava zoper nekdanjega domobranca Vinka Levstika, ker naj bi bil ustrelil dva vojna ujetnika. Če bi bila naša država v resnici pravna, bi bila naša sodišča in zapori napolnjeni s partizanskimi morilci civilistov, otrok, celih družin, ranjencev, vojnih ujetnikov. Ker pa ni, so do takrat že 21 let preganjali tega nekdanjega domobranca, enega redkih preživelih, ki ga niso umorili leta 1945, in ga imeli za grešnega kozla. »Na koncu bo ta skrajno pristranska 'pravna država' veliki in osramočeni poraženec,« sem zapisal leta 2002. Tako je tudi bilo.

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Pokoli že leta 1942

Konec leta 1942 so partizani uprizarjali že prave skupinske pokole vojnih ujetnikov: na Suhorju 23 branilcev »v boju«, »po boju« še 8 vojnih ujetnikov, v Ajdovcu »v boju« 16, »po boju« 21 vojnih ujetnikov, na Dobu »po boju« sedem članov Mavsarjeve družine itd. Za prof. Lutharja vsega tega ni bilo. Tisti, ki o tem pišemo, smo zanj »reinterpretatorji« in »revizionisti« že napisane (komunistične) (laži)zgodovine.

Profesor je dejal, da so vaške straže nastale ter začele novačiti in sodelovati z okupatorsko vojsko kar tako, brez razloga. Verjetno si misli, da iz čistega veselja do takšnega početja, to naj bi jim narekovala ideologija, desničarstvo, vera in Cerkev. Zato naj bi bili povojni poboji teh kolaboracionistov razumljivi in logična posledica.

Farne spominske plošče v Šentjerneju. FOTO: Ivo Žajdela

Streljanje ranjencev in ...

Naj ob teh profesorjevih pogledih omenim samo še nekaj podatkov. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizani napotili italijanskega okupatorja proti domu. Kako je bilo to videti, sem pisal drugje. Partizani so na »osvobojenem ozemlju« nadaljevali s svojo glavno preokupacijo in so vse svoje sile usmerili v uničenje (samo)obrambe pred komunističnim nasiljem. Glede na to, kako so to počeli že leta 1942, so bili pokoli vojnih ujetnikov »logični« in »neizbežni«. Tako kot so bili »logični« in »neizbežni« povojni poboji, saj so temeljili na velikih uverturah iz let 1942 in 1943.

Najprej, 15. septembra 1943, so partizani umorili 24 vojnih ujetnikov na Velikem Osolniku. Ob zavzetju turjaškega gradu, kamor se je zatekel velik del vaških straž, so partizani 19. septembra pred gradom ustrelili 28 nepokretnih ranjencev. Naslednji dan so pri Velikih Laščah odbrali med ujetniki 13 vodilnih in jih ustrelili, 21. septembra pa v bližnjem gozdu še 50 ujetnikov. Množični pokoli vojnih ujetnikov so se nato nadaljevali na različnih lokacijah od Mozlja, Jelendola, Grčaric, Travne gore, Mačkovca do Klemence nad Metliko. Jeseni 1943 so partizani pod neposrednim vodstvom Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Franca Rozmana - Staneta in drugih prvakov komunistične revolucije ustrelili več kot 500 vojnih ujetnikov protirevolucije.

Farne spominske plošče v Vidmu – Dobrepolje. FOTO: Ivo Žajdela

Samoumevnost kolaboracije?

Za profesorja Lutharja je bila kolaboracija z Nemci nekaj »samoumevnega« in odioznega. Pojem funkcionalna kolaboracija je dal v narekovaje, kar naj bi pomenilo, da »strokovno« ni pravilen in da je šlo v Sloveniji med vojno za navadno kolaboracijo. Za podobno torej, kot je bila kolaboracija v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Danskem, Norveškem, v Italiji, na Madžarskem, v Romuniji itd. Kaj nam bo profesor povedal o komunistični revoluciji med okupacijo v teh državah, bomo verjetno kdaj še videli, glede na teze, ki jih je posredoval zgodovinarski stroki 25. septembra 2002 na SAZU.

Farne spominske plošče v Velikem Gabru. FOTO: Ivo Žajdela

Lutharjeve »sporne« spominske plošče

Drugi del predavanja je prof. dr. Oto Luthar namenil glavni temi, prikazu fotografij farnih spominskih plošč in interpretiranju njihove namembnosti in sporočilnosti. Prikazal je vrsto diapozitivov različnih spominskih plošč. Začel je z Velikimi Laščami. Pri tem se je osredinil na odnos med starim partizanskim spomenikom na velikolaškem pokopališču, ki je ob zidu pokopališča, in spomenikom umorjenim s strani komunistov, ki je postavljen v središčnem delu pokopališča. To naj bi zanj pomenilo nekakšno superiornost slednjega nad prvim.

Motil ga je napis na mnogih spominskih ploščah. Najbolj besedilo na ljubljanskih Žalah, v katerem je omenjena beseda Izrael. Čeprav v prenesenem pomenu, je zanj omenjanje Izraela na domobranskem spomeniku »sporno, celo cinično«, saj se s tem »pozablja na antisemitizem domobrancev«, ker je Leon Rupnik večkrat govoril proti Židom. Pri tem profesorja prav malo zanima popolna obrobnost, predvsem pa kontekst tega domnevnega »antisemitizma«. Za izražanje tendence njegove teze očitno pride vse prav.

Razbite spominske plošče v Zagradcu leta 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Profesorjeva nestrpnost do drugačnih

Opravka imamo torej s šolskim primerom nestrpnosti. Nestrpnosti do koga? Do pomembnega sestavnega dela slovenske nacije. Slovenci, ki so jih ubili komunisti, so vogelni kamen te nacije. Gre tudi za nestrpnost do zgodovine oziroma do nevšečne preteklosti. Ali si zgodovinar lahko privošči kaj takšnega? V Sloveniji očitno z lahkoto. Potem pa, da bi zakril to svojo nestrpnost, zganja verbalni in interpretacijski terorizem nad ljudmi, ki so bili praktično vse življenje žrtve idejnih očetov te nestrpnosti, in jih obsoja s terminološko povsem nevzdržnimi psovkami, kot so kolaboranti, desničarji, revizionisti. Ti ljudje, vse polno jih je v profesorskih vrstah na naših fakultetah in v publicistiki ter novinarstvu, so svoj nestrpni odnos do drugačnih in drugače mislečih sonarodnjakov v zadnjih letih pripeljali do absurda. Hkrati pa so se pripravljeni nenehno angažirati v zagovoru povsem obrobnih skupin in tem. Le od česa se ti ljudje počutijo tako ogrožene? Ali je to samo beg pred lastno nestrpnostjo, arogantnostjo, nevedenjem in celo nesposobnostjo?

Luthar omenja »novo resnico« in »novo različico herojev«, kar po njegovo počnejo ljudje, ki postavljajo spominske plošče. Res moraš imeti bujno domišljijo, da kje vidiš kakšne nove »heroje«. Naj se raje loti rdečih herojev, in imel bo kaj početi.

Nestrpnost. Samo koliko spominskih plošč so razbili naši nestrpneži. Naj gre profesor po odgovore o tem v Zagradec, v Poljane, v Črnomelj, na Bučko, v Šentjernej, na Suhor, in izvedel bo kaj.

Razbite spominske plošče v Zagradcu leta 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Škofija ali komunisti?

Izdelal je celo zemljevid farnih spominskih plošč, s katerim je hotel pokazati, da je bila kolaboracija le v Ljubljanski pokrajini, oziroma natančneje, v ljubljanski škofiji, kjer je, kot je dejal, »Cerkev odločilno pripomogla, da so se fantje odločali za domobrance«.

Ja, takšna je ta naša Cerkev, to ji je ustrezalo, tako je razmišljala in takšna je očitno se danes glede na blagoslavljanje farnih spominskih plošč. Sistematični pokoli komunistov in partizanov leta 1941, 1942 in 1943 ga ne zanimajo oziroma o tem ne ve nič. Njega je zanimala ljubljanska škofija, ne pa jedro komunistične revolucije oziroma komunističnega nasilja.

Razbite spominske plošče v Zagradcu leta 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Za spominske plošče so si trgali od ust skromne tolarje

Omenil je celo to, da se bo v nadaljevanju te svoje raziskovalne naloge lotil problema financiranja farnih spominskih plošč oziroma vloge občin pri tem. Močno lahko upamo, da se bo poglobil vsaj v to, če se že v tako rekoč nič drugega ni. Izvedel bo marsikaj, predvsem pa pretresljive stvari. Sledil bo lahko še eni tragični zgodbi ljudi, ki so jih je med vojno in po vojni morili komunisti, jim med vojno in po vojni zaplenjali (prav: kradli) premoženje ter jih po vojni terorizirali in diskriminiralo do onemoglosti. In ti ljudje, obubožani, razžaljeni in še naprej diskriminirani, so si ob postavljanju farnih spominskih plošč, teh skromnih spominskih znamenj za svojimi dragimi, trgali od ust tiste skromne tolarje, da so jih – mnogi niti tega niso zmogli – dali za njihovo postavitev.

Razbite spominske plošče v Zagradcu leta 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični »borci« pa na račun davkoplačevalcev

Na drugi strani pa se partizanski spomeniki šopirijo tako rekoč povsod, kamor pogledaš. Bili so financirani z davkoplačevalskim denarjem, ne iz žepov borcev in komunističnih revolucionarjev. Luthar je omenil tudi »govorice«, da so na ploščah imena, ki nanje ne spadajo. Za­nimalo me je, koliko jih bo našel. Nasprotno, kar precej jih na ploščah zaradi različnih razlogov ni. Prvi razlog je, da so komunisti neko družino uničili, zaradi dolge dobe od teh zločinov pa tudi okolica zanje več ne ve.

Razbite spominske plošče v Poljanah leta 1998. FOTO: Ivo Žajdela

Takšnih dejstva ne zanimajo

Dr. Luthar se je z velikim zamahom lotil neke teme, pri čemer je pokazal neizmerno arogantnost nad njo in nad njenim celotnim zgodovinskim kontekstom. Niti toliko se mu ni zdelo vredno, da bi stopil do tistih, ki o spominskih ploščah kaj vedo. Veliko bi mu lahko povedali. Ne, profila znanstvenika, ki ga je predstavil s svojim predavanjem, očitno dejstva ne zanimajo. Nasprotno, pri zagovoru svoje skonstruirane teze bi mu hodila narobe. Zato je pač treba vire informacij prezreti.

Razbite spominske plošče v Bučki. FOTO: Ivo Žajdela

Sprava in resnica

Luthar je omenil neki kraj na Gorenjskem, kjer je opazil, da so dali na spominske plošče ubite z vseh strani, s partizanske, z domobranske in mobilizirance. Če bi koga pri Novi Slovenski zavezi kaj vprašal na to temo, bi takoj dobil izčrpen odgovor tudi na to problematiko. Ni samo ene, kar nekaj takšnih plošč je bilo postavljenih. Toda izvedel bi tudi za probleme, ki so jih ponekod borci zganjali pri tem. V Godešiču pri Medvodah so organizatorje spominske plošče več let preganjali po sodišču in končno le dosegli odstranitev plošče. Odstraniti so jo morali samo zato, ker je organizatorje pri postavitvi gnala ideja po spravi. Tako v Godešiču kot nasploh v mnogih primerih v Sloveniji pa se je jasno pokazalo, da v državi, ki so ji še nedavno vladali nosilci komunistične kataklizme, sprava ni mogoča. Konstitutivni del sprave sta namreč resnica in spomin. Prva pa je za mnoge v tej Sloveniji porazna.

»Spravna« spominska plošča v Godešiču leta 1993. FOTO: Ivo Žajdela

»Spravna« spominska plošča v Godešiču po dolgotrajnih sodnih postopkih leta 2006. FOTO: Ivo Žajdela

Ali vas zanima, od kod je financirano moje delo ...?

Prispevek sem leta 2002 končal z naslednjimi besedami: »Tako, dragi naš profesor, direktor ugledne znanstvenoraziskovalne ustanove ZRC SAZU, to je skromna pripomba k vašim drznim tezam. Res vam je lahko žal, da ste se ponudili za predavatelja s temo 'reinterpretacija kolaboracionizma'. Želimo vam veliko sreče pri vašem nadaljnjem delu na njej, saj ste jo napovedali, celo to, kako bo kot raziskovalni projekt financirana iz davkoplačevalskega denarja. Ali vas zanima, od kod je financirano moje delo, to pisanje spodaj podpisanega? Vprašajte me kdaj.«

Ivo Žajdela, Interpretacijski teror, Demokracija, 3. 10. 2002

1/27