P. Placido Cortese s sestro Nino. Vir: padreplacidocortese.org

Med vojno je nesebično pomagal taboriščnikom, številnim beguncem in skrivačem ter pri tem dobesedno izgoreval. Ko so ga Nemci aretirali, so ga v Trstu strahovito mučili. Ubili so ga v tržaški Rižarni.

P. Placido Cortese leta 1933. VIR: Wikipedia

Bil je spovednik, duhovni voditelj in verski časnikar

P. Placido Cortese se je rodil v mestecu Cres na istoimenskem otoku 7. marca 1907. Pri krstu so mu dali ime Nicolo. Slovenci, ki so ga med vojno spoznali v Padovi, so ga v glavnem imeli za Hrvata, čeprav je bil iz stare italijanske družine. Obiskoval je zasebno hrvaško Ciril-Metodovo osnovno šolo, tako da je govoril tudi hrvaško. S 13. letom je odšel v malo semenišče minoritov v kraju Camposampiero pri Padovi. Stopil je med sinove Asiškega ubožca, izbral redovniško ime Placido, nadaljeval s študijem v Rimu in bil tam junija 1930 posvečen v duhovnika. Služboval je v Padovi in Milanu, nato do konca spet v Padovi. Odlikoval se je kot spovednik, duhovni voditelj in verski časnikar. V letih 1937–1943 je bil uspešen urednik mesečnika Il Messaggero di S. Antonio in njegovih otroških prilog. Tiskarno je povsem posodobil in naklado Messaggera dvignil najprej na 300.000, nato pa na več kot 800.000 izvodov.

Placido Cortese (levo) s sodelavci mesečnika Il Messaggero di S. Antonio. VIR: ofmconv.net

P. Placido Cortese v samostanskem vrtu. VIR: ofmconv.net

Zelo je pomagal internirancem v taborišču Chiesanuova

V okviru represivnih ukrepov so fašistične oblasti v padovanskem predmestju Chiesanuova junija 1942 uredile eno izmed svojih koncentracijskih taborišč, v katerem se je do kapitulacije Italije zvrstilo kakih 10.000 internirancev, večinoma iz t. i. Ljubljanske pokrajine. Skupina študentk medicine iz Slovenije, ki so študirale na medicinski fakulteti v Padovi, med njimi Marija Slapšak, Majda Mazovec ter Marija Ujčić, je pridobila p. Corteseja, da je začel v taborišču obiskovati njihove sorodnike in znance. Skrivaj je v taborišče nosil pošto in denar, organiziral je dobavo hrane, obleke, knjige ter seveda nudil duhovno tolažbo. Veliko življenj je tako rešil. Nekateri predstojniki niso bili zadovoljni, da se je ukvarjal s takšnimi posli, apostolski nuncij pa mu je uradno naročil, naj se zanima za internirance.

P. Cortese je sodeloval z vojaškim kuratom v taborišču, frančiškanskim patrom Anastazijem Kocjančičem in s frančiškanom p. Fortunatom Zormanom, ki mu je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman priskrbel dovoljenje italijanskih oblasti, da nekajkrat obišče Chiesanuovo. Pomoč za internirance so prejemali iz več virov, tudi iz Trsta prek duhovnika dr. Jakoba Ukmarja in lazaristov. P. Cortese je prejemal pomoč tudi s škofije v Gorici in iz Škofijske dobrodelne pisarne v Ljubljani.

Skupina študentk medicine iz Slovenije, ki so študirale na medicinski fakulteti v Padovi, med njimi Marija Slapšak, Majda Mazovec (na posnetku) in Marija Ujčić, je pridobila p. Corteseja, da je začel v taborišču obiskovati njihove sorodnike in znance. Vir: padreplacidocortese.org

Zahvala dr. Gregorija Rožmana p. Corteseju

Frančiškan p. Fortunat Zorman, ki je sodeloval s p. Placidom v koncentracijskem taborišču pri Padovi, je 27. marca 1943 ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana povabil, naj izrazi p. Placidu hvaležnost Slovencev. Med drugim je zapisal: »Iz poročila je razvidno, da je delo, ki ga vrši p. Cortese, nadčloveško. Skoraj dobesedno lahko rečemo, da dela noč in dan za slovenske internirance. Dvomim, ako lahko kak Slovenec tekmuje z njim glede materialne pomoči najbolj zapuščenim. S svojim delom dokazuje, kako širokogrudna je prava krščanska ljubezen. In s kakšnim veseljem to dela. /.../ Potrebno je, da se mu pokaže vidno priznanje na kakršen koli način.«

Ivo Jevnikar je bil do upokojitve novinar slovenskega programa italijanske televizije v Trstu in je zelo veliko prispeval, da se je obudil spomin na plemenitega patra Corteseja, po njegovih dognanjih večinoma tudi povzemam ta zapis, je v ljubljanskem partijskem arhivu odkril osnutek Rožmanovega zahvalnega pisma p. Corteseju. 31. maja 1943 mu je ljubljanski škof med drugim napisal naslednje: »Dobil sem v roke poročilo o dobrodelnem delovanju v taboriščih /.../, kjer se nahajajo povečini verniki iz ljubljanske škofije. Iz tega poročila blešči v žarki luči Vaše delo, tako polno nesebične ljubezni in ogromnih žrtev, da ne najdem besed, s katerimi bi Vam mogel izraziti svojo hvaležnost in odkritosrčno priznanje. Hvala Vam tisočera!«

P. Placido Cortese s sodelavko Marijo Ujčić, študentko medicine v Padovi. Vir: padreplacidocortese.org

Pomagal je zavezniškim vojnim ujetnikom in drugim preganjancem

Ko je Italija kapitulirala in so nastopili Nemci, je postal p. Cortese v samostanu Sv. Antona Padovanskega in v tiskarni Messaggera človek, na katerega se je obračala množica skrivačev in prebežnikov. S številnimi sodelavci je pomagal internirancem, zavezniškim vojnim ujetnikom in drugim preganjancem, ki so iskali skrivališča in pot v svobodo. V okviru italijanskih odporniških skupin je sodeloval pri reševanju Judov. Vzdrževal je stike med italijanskimi partizani in »Češko vladno vojsko«, ki so jo kot nezanesljivo Nemci premestili v severno Italijo. Takoj po vojni so Angleži in Čehoslovaki Corteseja za njegovo pomoč vojakom, ki so se reševali iz ujetništva in se skrivali, odlikovali.

Stolnica sv. Antona Padovanskega v Padovi, kjer je deloval p. Placido Cortese. FOTO: Ivo Žajdela

Bil je del Vauhnikove obveščevalne mreže

Znašel se je tudi med sodelavci (nekomunistične) obveščevalne mreže, ki je bila povezana z Britanci in sta ga vodila slovenski polkovnik in ataše Vladimir Vauhnik ter hrvaški major jugoslovanske protiobveščevalne službe Ante Anić. Na čelu tržaške postojanke te mreže je bil časnikar Jože Golec, ki je bil najprej novinar v Mariboru, nekaj časa urednik Slovenskega gospodarja, nato pa se je pred Nemci umaknil v Trst, kjer je bil dopisnik Slovenca. Golec je aktivno sodeloval v obveščevalni mreži, imel tudi radiopostajo, po kateri je pošiljal poročila. Jeseni 1944 so Nemci mrežo razbili in Golca aretirali. Ubili so ga aprila 1945 v tržaški Rižarni.

Ko so Nemci jeseni 1944 razkrili organizacijo v Trstu, so v Padovi 8. oktobra aretirali tudi p. Placida Corteseja. Prepeljali so ga na sedež gestapa v Trst, kjer so ga zasliševali in kruto mučili, vendar ni izdal nikogar. Sotrpine v zaporu je spodbujal k molčečnosti, molitvi in zaupanju v Boga. Novembra 1944 se je v koronejskih zaporih razširil glas, da je v bunkerju gestapa izdihnil.

Spovednica v stolnici sv. Antona Padovanskega v Padovi, kjer je spovedoval p. Placido Cortese, je spremenjena v spominski muzejček. FOTO: Ivo Žajdela

Beatifikacijski postopek

Delovanje p. Placida Corteseja je bilo več desetletij skoraj nepoznano. Leta 1967 je v Zborniku Svobodne Slovenije v Argentini dr. Vojko Arko, ki je kot študent medicine v Padovi med vojno sodeloval s p. Placidom, objavil o njem krajši spominski zapis, kjer je zapisal: »Več kot dvajset let po Cortesejevi smrti se mi zdi prav, da vsaj nekdo, ki je z njim sodeloval, zapiše nekaj besed v spomin na moža, ki je padel samo zaradi nas in ki prav gotovo ne bi nikdar zašel v mrežo tajnih služb, če ne bi vojna vihra zanesla Slovencev v mesto svetega Antona.«

Beatifikacijski postopek je uradno začel upokojeni goriški nadškof p. Antonio Vitale Bommarco, ki je posedoval tudi obširno korespondenco med patrom Cortesejem in sorodniki, zlasti sestro Nino. Gradivo je predal p. Apolloniu Tottoliju, ki deluje v minoritskem samostanu v Genovi. Tottoli je o mučencu p. Placidu Corteseju napisal biografijo, pri pisanju pa mu je pomagal tudi Ivo Jevnikar, saj je slovenska zgodba pomembni sestavni del medvojne Cortesejeve zgodbe. Leta 2001 je tudi hrvaška minoritska provinca izdala knjigo Heroj i mučenik Placido Cortese, ki jo je po Tottolijevi knjigi napisal p. Ljudevit Anton Maračić. Leta 2003 smo slovenski prevod dobili še v slovenščini. Knjižico je z naslovom Mučenec nacizma pater Placido Cortese izdala slovenska minoritska provinca sv. Jožefa. Tako se je p. Cortese vrnil med Italijane, Hrvate in Slovence.

Spovednica v stolnici sv. Antona Padovanskega v Padovi, kjer je spovedoval p. Placido Cortese, je za prezbiterijem in je dvajset metrov oddaljena od groba sv. Antona Padovanskega. FOTO: Ivo Žajdela

Pričanji slikarja Zorana Mušiča in ekonomista Iva Gregorca

Postopek za beatifikacijo so začeli leta 2001 v Trstu. Posebno cerkveno sodišče je imelo 138 zasedanj, na katerih so zaslišali veliko prič. Med drugim tudi slikarja Zorana Mušiča in ekonomista Iva Gregorca iz Ženeve, ki sta bila skupaj s p. Cortesejem zaprta v gestapovskem zaporu v Trstu, in ki sta bila edini živi priči, ki sta Corteseja videli tik pred smrtjo. Ivo Gregorc je za komisijo o zadnjih mučeniških trenutkih p. Corteseja napisal naslednje: »Pater Cortese je strahotno izgledal, bil je pretepen, raztrgan, krvav po obrazu. Še danes pa vidim njegove iznakažene, sklenjene roke kot v molitvi. Prepoznala sva se, on pa me je hrabril, naj bom močan, zaupam v Boga in ne izdam nikogar.

Slikar Zoran Mušič mi je pravil o vsakodnevnem mučenju in stradanju p. Corteseja, da so mu lomili prste, kar sem tudi jaz videl, ko sva se srečala v Zimmerjevi predsobi. Mušič mi je tudi pripovedoval, da je vedno slišal, kako pater polglasno moli, pretresen pa je bil nad voljo, trdnostjo in vero malega, slabotnega patra, ki ni klonil in ni nič izdal.«

O mučenju p. Corteseja je med zbiranjem pričevanj leta 1995 Adele Lapanje povedala naslednje: »Glas, ki je iz te luknje prišel do nas, je bil slaboten, izmučen, izdajal je veliko trpljenje. Priznal je, da je vsak dan izpostavljen mučenju. Jasno je bilo, da je zelo preizkušen, brez dvoma na koncu z močmi. /.../ Teden dni pozneje sem, zopet zahvaljujoč se zaporniški tam-tam povezavi, izvedela, da je p. Cortese pravkar preminil zaradi mučenja, vendar pa jim ni uspelo, da bi iz njega izvlekli imena sodelavcev. /.../ Njegovo truplo je verjetno končalo v krematoriju Rižarne.« Za uradni dan smrti so razglasili 15. november 1944.

Spovednica v stolnici sv. Antona Padovanskega v Padovi, kjer je spovedoval p. Placido Cortese. FOTO: Ivo Žajdela

Po Dachau še mučilnice Ozne in Udbe

Mušiča, Gregorca in vrsto drugih, ki so jih aretirali v okviru obveščevalne mreže, so odpeljali v nemška taborišča. Nekateri so tam umrli, Mušič in Gregorc pa sta Dachau uspela preživeti. Ko sta se po vojni vrnila v Slovenijo, je po njiju planila še komunistična tajna milica Ozna. Mušič se je rešil suženjskega dela na Kočevskem in se uspel rešiti čez mejo. Gregorca so zaprli junija 1948 in ga sedem mesecev zasliševali o sodelovanju medvojnega Slovenskega rdečega križa in angleško obveščevalno službo. Čez nekaj mesecev so ga še enkrat aretirali in tokrat je bil eno leto na prisilnem delu na gradbišču v Strnišču. Kasneje je tudi on poiskal svobodo in preživetje izven slovenskih meja.

Spominski tlakovec pred stolnico sv. Antona Padovanskega v Padovi.

Spominski obred v Rižarni

15. novembra 2003 je potekal v Rižarni v Trstu sklepni obred škofijskega dela beatifikacijskega postopka za blaženega p. Placida Corteseja. Slovesnosti so prisostvovali italijanski, hrvaški in slovenski minoriti, in številni sodelavci pri postopku. Obred je potekal v vseh treh jezikih. Ob molitvi in branju odlomkov iz Svetega pisma ter z zborovsko pesmijo slovenskega moškega zbora iz Trsta je tržaški škof Eugenio Ravignani zapečatil obsežne zbrane spise, ki so nato odpotovali na kongregacijo za svetnike v Vatikan.

Na Kongregaciji za zadeve svetnikov pri Svetem sedežu mučeništva sicer niso izključili, vendar so leta 2010 predlagali izvedbo dodatnega postopka po rednem vzorcu za ugotavljanje »junaških kreposti«. Ta postopek so v Trstu izpeljali leta 2012.

Kip p. Placida Corteseja v Sostrem pri Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Beatifikacijski postopki so zahtevni in dolgotrajni

Beatifikacijski postopki so zahtevni in dolgotrajni. Do odločilne novosti je prišlo leta 2021. Medtem so se ljudje bolje seznanili z likom p. Corteseja s pomočjo spominskih pobud, knjig v italijanščini, hrvaščini in slovenščini, dokumentarnega filma Pogum molka, narejenega v štirih jezikih in ga je predvajala tudi Televizija Slovenija, kipov in drugih obeležij v Padovi, na Cresu, na Ptujski Gori in v Sostrem pri Ljubljani.

Italijanski predsednik republike Sergio Mattarella je p. Corteseju leta 2017 posmrtno podelil zlato kolajno za civilne zasluge.

Kip p. Placida Corteseja na Ptujski Gori. FOTO: Ivo Žajdela

Odlok o »junaških krepostih Božjega služabnika Placida Corteseja

In beatifikacijski postopek? Leta 2016 so sestavili Positio, to je temeljni spis, ki za Kongregacijo za zadeve svetnikov povzema vsa znana dejstva o kandidatovem svetniškem življenju. Dokument so odobrili: 31. januarja 2017 zgodovinska komisija, 24. marca 2020 teološka komisija, 6. julija 2021 pa zbor kardinalov in škofov, ki delujejo na Kongregaciji. Njen prefekt kardinal Marcello Semeraro je zadevo predstavil papežu Frančišku, ki ga je 30. avgusta 2021 pooblastil, da objavi odlok o »junaških krepostih Božjega služabnika Placida Corteseja«, ki je tako dobil naziv »častitljivi«. Da ga razglasijo za blaženega, se mora zgoditi še čudež na njegovo priprošnjo. Zanj lahko s prošnjami in molitvami prispevamo tudi Slovenci, saj je stopil na pot trpljenja in smrti tudi za nas.

Ivo Žajdela, Plemeniti pater, Placido Cortese, Demokracija, 27. 5. 2004Ivo Jevnikar, P. Placido Cortese je mučenec, ki povezuje, Družina, 9. 11. 2003

Jože Zadravec, Pomagal sem Jezusu, Placido Cortese, Družina, 21. 1. 2007Ivo Jevnikar, Reševalec življenj, Placido Cortese, Družina, 17. 10. 2021

Danijel Delonga, Creski Kolbe i hrvatski mučenik, Placido Cortese, Glas koncila, 18. 3. 2007Plošča v spomin na p. Placida Corteseja, Novi glas, 12. 3. 2009

MO, Padova se je poklonila Kolbeju s Cresa, mučencu ljubezni in molčečnosti, Placido Cortese, Novi glas, 20. 11. 2014V spomin na p. Placida Corteseja, Placido Cortese, Novi glas, 7. 11. 2019

Da bi čim prej postal blažen, Placido Cortese, Novi glas, 28. 11. 2019

Patri molili v bunkerju Gestapa, Trst, Primorski dnevnik, 20. 11. 2019»Častitljivi« p. Placodo Cortese, Mladika, št. 2021

Neil Xavier O'Donoghue, Placido Is Venerable, Messenger of St. Anthony, nov. 2021Erik Moratto, Padre Placido Cortese, il martire della carità e del silenzio, Il Domenicale di San Giusto, 28. 1. 2024

1/16