Nadaljevanje iz: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [5]

Dr. Drago Zajc ml., sin umorjenega dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu 10. marca 1944, je ob 71. obletnici zločina, 10. marca 2015, v Primorskem dnevniku objavil razmišljanje Čas je, da pogledamo v svojo preteklost brez ideoloških bremen. Takole je zapisal.

Minilo je že 71 let od umora dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice in mojega očeta dr. Draga Zajca 10. marca 1944 v Trstu. Dr. Vuk je bil pesnik in antifašist in tudi eden od vidnejših primorskih krščanskih socialistov, njegova žena pa je bila iz znane tržaške družine Tomažič, katere brata so fašisti leta 1941 obsodili na smrt. Nedvomno je, da se je dr. Vuk po prihodu iz zapora odpravljal v partizane skupaj s soprogo, kakor naj bi se dogovoril na sestanku z dr. Jožo Vilfanom nekaj dni prej na Vogrskem.

Dr. Drago Zajc se je iz Ljubljane umaknil v Trst

Moj oče, ki se je dr. Vuku nameraval pridružiti pri odhodu v partizane, je v Trst prišel iz Ljubljane, kjer je imel v domači hiši v Šiški skrivališče za aktiviste OF. Približno dva meseca – konec 1942 in v začetku 1943 – se je v njem zadrževal tudi dr. Vilfan, ko je pisal brošuro o Trstu, preden je odšel na Primorsko. Po njegovem odhodu je domobranska policija skrivališče odkrila in očeta zaprla, ko je uspel priti iz zapora pa se je zaradi groženj z novo aretacijo umaknil v Trst, kamor se je takrat iz podobnih razlogov zateklo več Ljubljančanov. Tu je, kot izhaja iz različnih dokumentov in pričevanj, delal za vojaške cilje NOV v povezavi z okrožnim odborom OF.

Obvestilo o sestanku z dr. Vukom mu je posredoval tržaški trgovec Ivan Panjek, sicer član Odbora OF za Trst. Trojica je bila v stanovanju Vukovih v ulici Rossetti umorjena na grozovit način z 12 streli, kar pomeni, da se jih je nekdo hotel na vsak način znebiti. Za razjasnitev tega umora si je, kot vem, prizadevala družina dr. Vuka, pa tudi naša družina, vendar ni bilo nobenih točnejših informacij o storilcih. O tem umoru se ni dosti govorilo, ime dr. Stanka Vuka pa se je pojavilo na spominskem obeležju v NOB padlim pisateljem v stavbi Slovenskega pisateljskega društva v Ljubljani.

Drago Zajc iz Ljubljane s sinkom Dragom ml. in z ženo Marijo Prešern, vosovci so ga umorili s Stankom Vukom 10. marca 1944 v Trstu.

Po zločinu komunisti umora niso raziskovali

Krivdo za ta zločin, ki je močno odjeknil v tržaški in primorski javnosti, so na partizanski strani pripisali nasprotnikom vseh vrst. Dr. Joža Vilfan je v članku v Kmečkem glasu 28. marca 1944 zapisal, da je dr. Stanko Vuk nanj naredil najboljši vtis, da se je veselil prihoda dr. Vuka in njegove žene v partizane in celo da je bila s tem, ko je vzpostavil stik s katoliškim delom, njegova naloga na Primorskem opravljena (kot je o tem napisal kasneje še v članku 17. 5. 1987 v Primorskem dnevniku). Krivdo za umor je pripisal katoliško usmerjenemu dr. Ernestu Jazbecu, ki naj bi dr. Vuku tudi grozil. V arhivu VOS v Ljubljani je mogoče najti poročilo PK VOS za Primorsko Oblastnemu komiteju KPS za Primorsko z dne 24. marca 1944, v katerem piše, da je umor dr. Vuka delo »črne roke«, eksekutivnega oddelka mihajlovičevcev.

Zanimivo je sicer, da tega umora VOS ni preiskal; kasnejši Odsek za notranje zadeve je šele 26. 5. 1944 poslal dopis Obveščevalnemu oddelku pri ONZ za Trst, naj raziščejo, kdo je likvidiral dr. Stanka Vuka in njegovo ženo ter nekega Zajca. Vendar v arhivu ni mogoče najti kake kasnejše ugotovitve. Da je krivda na nasprotni (protipartizanski) strani, je bil mnenja tudi dr. Engelbert Besednjak, ki je 31. 12. 1944 v pismu župniku Virgilu Ščeku zapisal, da so umor dr. Vuka in njegove nedolžne žene zagrešili domobranci (pismo je bilo objavljeno v zborniku Goriškega muzeja leta 1976). Na stani nasprotnikov partizanov omenjajo kot krivca komunistično oz. partizansko stran. Zanimivo je, da je tudi glasilo tržaških prosovjetskih komunistov 14. 4. 1951 zapisalo, da »titoisti« očitajo drugim dejanja, ki so jih sami zagrešili, oz. da proslavljajo žrtve svojih dejanj.

Zapisnik italijanske policije o umoru 

Kdo je torej trojico iz ulice Rossetti v resnici umoril in na čigav ukaz, se že predolgo sprašujemo. Zapisnik o umoru italijanske policije (Questura di Trieste, Gabineto di Polizia Scientifica) z dne 11. marca 1944, ki sem ga leta 1988 našel v arhivu takratnega Sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani (nekdo se je ob koncu vojne potrudil in ga prinesel iz Trsta v Ljubljano), prinaša vrsto podatkov, vendar ne odgovori na ključno vprašanje. V njem so namreč navedbe, da so trije storilci, ki so govorili slovensko, stopili v stanovanje Vukovih, medtem ko je bila žena Danica sama. Od dvajset minut do ene ure so čakali na prihod dr. Vuka in mojega očeta in ju nato takoj po vstopu v stanovanje usmrtili s streli iz pištol (oba imata še zapeta plašča). Kriminalist, takratni republiški podsekretar na notranje zadeve Kozlevčar, ki mi je ocenil to poročilo, je bil mnenja, da je Danica, ki jih je spustila v stanovanje, vsaj enega poznala ali pa so se ji ti predstavili kot uradne osebe. Ne vem, ali je italijanska policija še kdaj raziskovala ta umor, po nekaterih izjavah naj ne bi bilo na policiji v Trstu in tudi v tržaškem Državnem arhivu nobenih drugih podatkov (Marta Ivašič v rubriki Mnenja, Primorski dnevnik, 25. aprila 2014).

Stavba v ulici Rossetti v Trstu, kjer so komunistični morilci umorili tri ljudi. To je bil modus operandi komunistov na njihovi krvavi poti na oblast.

VOS je bil po Edvardu Kardelju eno od orožij revolucije

Pri preiskavi tega umora najbrž ni mogoče povsem izključiti nobene strani. Tako »beli« kot »plavi« naj bi imeli škodo od odhoda dr. Stanka Vuka v partizane. Vendar obstoja možnost, da je pri tem umoru sodeloval VOS, ki je edini izvajal likvidacije na tak način. Domobranska stran in tudi Gestapo sta osumljence aretirala in zapirala, »črna roka« je delovala v osrednji Sloveniji, »plavi« pa po mnenju poznavalcev tega obdobja v Trstu niso mogli izvajati takih akcij. Ta domneva je sicer povezana z nenavadnim dejstvom, da je bil VOS, ki je bil ustanovljen avgusta 1941 dejansko za hrbtom koalicijskih partnerjev v Osvobodilni fronti, vseskozi podrejen Komunistični partiji. Nobenega dvoma ni, da je ta svoje koalicijske partnerje z Dolomitsko izjavo spomladi leta 1943 dejansko prisilila, da so se odrekli svoji politični identiteti in posebni organiziranosti in pristali na izključno naslonitev na Sovjetsko zvezo. Hkrati je Partija izdelala tudi politiko izolacije katolikov od ljudskih množic. VOS je bil po Edvardu Kardelju eno od orožij NOB in revolucije ter sestavni del vojne in revolucionarne taktike po boljševiškem vzoru. Ta gotovo ni bila le pravno urejena sprememba državne ureditve, ampak nerazumno nasilje (teror) ene skupine, lojalne komunistični internacionali, nad dejanskimi in potencialnimi političnimi nasprotniki, kot je zapisal zgodovinar prof. Janko Prunk leta 2006 v časopisu Delo in kasneje (skupaj z M. Rangusovo) v knjigi Sto let življenja slovenskih političnih strank (Založba FDV, Ljubljana, 2014). Glavna naloga VOS je bila zbiranje informacij in protiobveščevalno delo ter preprečevanje dela nasprotnikov – likvidacije, ki so jih izvajali varnostniki, naj bi bile posledica prvih dveh nalog (Ljuba Dornik Šubelj v delu OZNA in prevzem oblasti 1944–1946, Modrijan, Ljubljana, 2013). Tudi naloga njene naslednice OZNA, ustanovljene maja 1944, je bila prav tako zaščiti revolucijo, kar je pomenilo uničenje vsakršnega političnega oz. strankarskega pluralizma in odpravo možnosti za vzpostavitev demokratičnega parlamentarizma.

Katoliška sredina kot politična skupina nasproti OF

V kolikor je bil ta umor delo VOS, je ta najbrž deloval po nekih navodilih od zgoraj, da se odstrani morda moteče ali potencialno nevarne osebe. Ali pa gre v tem primeru celo za samostojno ali nekontrolirano akcijo, do katere je prišlo v času vdora italijanske policije in Gestapa v vrste VOS na Tržaškem. V različnih dokumentih iz konca 1943. in začetka 1944. najdemo namreč navedbe, da člani VOS ne spoštujejo političnih organov, izvajajo likvidacije svojevoljno in brez sodb, ne da bi sploh obvestili komisije VOS, ali pa ne navajajo vzrokov likvidacij (Poročili PK VOS za Primorsko z dne 2. in 24. decembra 1943 ter Poročilo Pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko z dne 25. februarja 1944). Kot izhaja iz Poročila Pokrajinskega odbora OF za Primorsko Izvršnemu odboru OF z dne 3. marca 1944, naj bi se katoliška sredina v tem času skušala uveljaviti kot politična skupina nasproti OF, kar naj bi na sestanku na Vogrskem potrdil dr. Vilfanu prav dr. Vuk, ki naj bi bil tudi informiran o izjavi osnovnih skupin OF o avantgardni vlogi KPS. Dr. Vilfan pa naj bi storil vse potrebno, da se nastop katoliške sredine razbije. Likvidacije, ki jih je izvajal VOS, naj bi bile sicer mogoče do njegove formalne razpustitve kot organizacije z izrednimi pooblastili z odlokom SNOS 19. februarja 1944. Isti dan je Pokrajinska komisija VOS dobila tudi radiogram, s katerim so bile takoj prepovedane vsake likvidacije (s podpisom Krištof). Vendar je pismo o razpustitvi VOS Oblastni komite KPS za Primorsko poslal Pokrajinski komisiji VOS šele 15. marca 1944.

Komunistični »narodni heroj« in velezločinec Albert Gruden - Blisk.

Razkritje zgodovinarja Jožeta Pirjevca o Albertu Grudnu

Gornjo domnevo je po daljšem obdobju potrdil zgodovinar prof. Jože Pirjevec v svoji italijanski knjigi o fojbah Foibe. Una storia d'Italia, Torino, 2009, kjer je v odstavku na str. 101 zapisal, da so slovenski komunisti leta 1944 v Trstu eliminirali enega vodilnih krščanskih socialistov na Primorskem. Komunisti, ki so obvladovali OF, niso želeli, da bi se dr. Vuk pridružil partizanom, ker bi s svojo karizmo okrepil njihove notranje politične in potencialno nevarne konkurente. Pri tem se je sklical na pričevanje osebe, ki želi ostati anonimna. Novinar Martin Brecelj, ki je 9. marca 2014 v Primorskem dnevniku najprej objavil obširen članek Trpka resnica o trojnem umoru, je nato 20. aprila 2014 objavil še članek Nova razkritja o umoru, v katerem je ista pričevalka Pirjevčeve navedbe potrdila. Navedla je konkretno osebo, Alberta Grudna, ki je svoje sodelovanje pri tem umoru priznal njeni materi. To dejstvo samo potrjuje domnevo o zločinski akciji VOS in tudi domnevo, da se ta ni mogla zgoditi brez navodila takratnega vodstva partije ali pa, da gre za samoiniciativno akcijo, katero tudi vodstvo VOS kasneje nekako noče raziskati. Priznanje Alberta Grudna, s partizanskim imenom Blisk, sicer ne dokazuje njegove neizpodbitne krivde, vendar je močan indic, še posebej, ker se posredno ujema z drugimi njegovimi dejanji. Omenjeni naj bi po vojni delal za Udbo v Trstu in bil zaradi nasilnih dejanj obsojen na italijanski strani, sicer pa je bil, kot pravi tudi prof. Pirjevec v svoji glosi 24. aprila 2014, navdušen za orožje in objesten. Verjetno bo potrebno preveriti še kake dokaze ali pa enostavno počakati, da pride do novih pričevanj o še kakem sostorilcu.

V Mirnu so ob stoti obletnici rojstva Stanka Vuka 11. novembra 2012 pred njegovo domačijo postavili spominsko ploščo, govornik je bil velik narodnjak in pesnik Tone Kuntner. VIR: Primorske novice

Resnica in osvobajanje iz preteklih dogem in vsiljenih resnic

Marsikdo se lahko vpraša, ali se je po toliko letih vredno »vračati v preteklost« ali izpostavljati »napake«, ki so se dogajale med NOB, ipd. Videti je, da razmere za razkrivanje tega zločina še vedno niso dozorele, saj ugleden zgodovinar del teksta, ki ga objavi v svoji italijanski knjigi o fojbah, raje umakne iz knjige objavljene v slovenščini. Pojasni, da je Italijanom zgolj skušal dopovedati, da so bili partizani pogosto neizprosni do lastnih ljudi, če so jim bili v napoto, in da na Primorskem to ne bi bilo dobro sprejeto. Edina (za zdaj) pričevalka še vedno želi ostati anonimna. Gotovo je mnogim težko sprejeti resnico o preteklosti ali govoriti o takih zavržnih dejanjih, zlasti če so bili sami na partizanski strani. Morda je kriv tudi pomislek, da bi se objava resnice lahko izkoristila za nova politična obračunavanja na starih osnovah. Vendar bi na drugi strani razkrivanje prave resnice pripomoglo k osvobajanju iz preteklih dogem in vsiljenih resnic o medvojni vlogi posameznih skupin ali organizacij na obeh straneh. Prispevalo bi k normalnemu dialogu o njihovih vlogah in k »redistribuciji krivde« (o tem je pri nas prva pisala Spomenka Hribar) ter k realističnemu ocenjevanju teh dogodkov z evropskimi merili. V takih primerih gre za ugotavljanje tudi za naš čas še vedno relevantnih dogodkov v nedavni preteklosti, ki še naprej vplivajo na našo sedanjost in tudi prihodnost.

Prav za to gre naši družini in domnevam, da tudi družini Vukovih. Narodno-osvobodilna borba oz. partizanstvo nedvomno ostaja pozitivna vrednota in izredno dejanje v slovenski zgodovini. Ob tem, ko obeležujemo 70. obletnico konca druge svetovne vojne, je čas, da se odkrivanja medvojne in tudi povojne preteklosti lotimo brez ideoloških bremen, kar končno lahko prispeva k spravi glede polpretekle zgodovine in h krepitvi občutka, da smo kljub vsemu med zmagovalci druge svetovne vojne.

Tako je dr. Drago Zajc ml., sin umorjenega dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu, razmišljal 10. marca 2015 v Primorskem dnevniku. Bil je zelo previden.

Drago Zajc, Čas je, da pogledamo svojo preteklost brez ideoloških bremen, Primorski dnevnik, 11. 3. 2015

V Sežani še vedno s spomenikom častijo komunističnega »narodnega heroja« in velezločinca Alberta Grudna - Bliska. FOTO: Ivo Žajdela

»Narodni heroj« Albert Gruden - Blisk in njegovi zločini

V polemiki, ki se je odvijala v Primorskem dnevniku, je 28. marca 2015 Martin Brecelj pod naslovom Drugi odgovor Jolki Milič (ta je objavila celo vrsto polemičnih zapisov, žal precej nekonsistentne narave), pisal tudi o komunističnem »narodnem heroju« Albertu Grudnu - Blisku (to je bila že priprava na njegovo knjigo Anatomija političnega zločina, ki je izšla 5. oktobra 2016 v Trstu). Poleg njegovega sodelovanja pri trojnem umoru v ul. Rossetti je nanizal še naslednja dejstva:

Tržaško porotno sodišče je Alberta Grudna - Bliska 19. decembra 1947 obsodilo na pet mesecev in deset dni zapora zaradi ugrabitve Franca Marušiča (Francesca Marussija ali Marussicha), za katerim se je po ugrabitvi izgubila vsaka sled. (Prim. Il Corriere di Trieste, 20. decembra 1947, str. 2.)

Na istem procesu ter na procesu o umoru Dore Čok (Ciok) iz Lonjerja, ki se je odvijal od 27. maja do 20. junija 1947 pred tržaškim porotnim sodiščem, so preiskovalci ugotovili, da je Albert Gruden - Blisk 3. maja 1945 sodeloval (med drugim s Francem Marušičem, ki je svojo vpletenost priznal, zaradi česar naj bi ga potem Gruden ugrabil) tudi pri ugrabitvi Čokove.

Tržaško porotno sodišče je Alberta Grudna - Bliska 30. septembra 1952 obsodilo na dosmrtni zapor zaradi umora Antonia Morandinija (sicer odgovornega za fašistično stranko na Katinari) v obtežilnih okoliščinah. (Prim. Il Giornale di Trieste, 1. oktobra 1952, str. 4.)

Po pričevanju Iva Kralja, ki ga je Primorski dnevnik objavil 19. maja 2010, je Albert Gruden - Blisk 7. maja 1945 skupno z Oskarjem Petelinom odgnal z njunega doma v Slivnem Rosando in Vido Kralj, ki so ju »neznanci« potem okrutno mučili in umorili.

Po pričevanjih, ki jih je zbral Ivo Žajdela in jih 19. septembra 2013 objavil v ljubljanski Demokraciji, je Albert Gruden - Blisk 13. marca 1945 v vasi Suhorje v Brkinih ponoči na domu ugrabil tri člane družine Gustinčič ter jih tik za vasjo okrutno umoril.

Word: Martin Brecelj, Stanko Vuk, zapisi in polemikaNadaljevanje v: Martin Brecelj: Stanko Vuk, Trst, umor v ulici Rossetti [7]

1/11