Doživeli smo veliko in lepo presenečenje, novo knjigo Marjana Tomšiča. Zgodbe iz labirinta je pisal v obdobju od pomladi 2020 do poletja 2023, v zadnjem obdobju tuzemnega življenja. Njegov alterego je v osami, dovzeten za znamenja iz okolice, ki mu odstirajo globljo resnico o tem, kaj pomeni biti Človek. Avtor pred nami izrisuje razvoj družbe, razklane med človeško civilizacijo in Naravo, v dobi, ki jo imenuje »duša hladne zore«. Seciranja današnjega časa se loteva kot mag, katerega tretje oko je zazrto onkraj materialnega sveta, v fantastično in iracionalno. Človek kot nekaj več postane nekaj manj, »nevidna« bitja Narave pa so osvetljena z vso pisateljevo pozornostjo.

Tomšič je bil ob koncu svoje poti pripravljen tudi na iskren obračun s seboj. Zanj je bilo ključno, da pri vsem, kar kot človek vidi in izkusi, ne okameni, čustveno ne otopi. Za trenutek postojmo in se razglejmo po tem labirintu uvidov in spominov, ki včasih sežejo tudi osem desetletij nazaj. Kakšna je pisateljeva literarna refleksija spreminjajočega se sveta?

Eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij

Marjan Tomšič, rojen 7. avgusta 1939 v Račah pri Mariboru, velja za eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij. Po končani gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in potem poučeval v Grahovem pri Cerknici ter v Istri. Nekaj let je deloval tudi kot novinar, od leta 1986 do 1999 pa je bil samostojni kulturni delavec.

V letih svojega ustvarjanja je obveljal za najizrazitejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma, obenem pa je to avtor, ki je Istro postavil na slovenski literarni zemljevid. Napisal je deset romanov, je avtor več zbirk kratkih zgodb, mladinskih del in pravljic, radijskih iger in dramskih besedil. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada. Umrl je leta 2023

Njegove Šavrinke in roman Zrno od frmntona, nadaljevanje romana Šavrinke, bosta ostala večna vrhunca dobre proze.