Ruševine samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki, ki so jo septembra 1942 uničili partizani.

V izjemno obsežnem in vsebinsko bogatem zborniku Vekov tek, ki so ga leta 2003 ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta izdali v Kostanjevici na Krki, so prikazali tudi obdobje druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Čeprav se je avtor zgodovinar dr. Tone Ferenc trudil, da bi proble­matiko obdelal čim bolj objektivno, mu to ni čisto uspelo. Od zgodovinarja, ki sicer slovi po svojem znanju in temeljitosti, bi vendarle pričakovali, da bo enega osrednjih dogodkov, ki se je med vojno zgodil v Kostanjevici na Krki, obdelal temeljiteje, kot ga je. Partizanskega požiga ogromnega samostanske­ga kompleksa septembra 1942 se je samo dotaknil v enem odstavku. Toda požig samostana oziroma gradu, kot so mu rekli domačini, je imel hude posledice. Najprej je vplival na nadaljnje dogodke med samo vojno, močno pa je obremenil tudi povojno lokalno in republiško oblast, ki sta morali za obnovo vložiti veliko strokovnega truda in denarja.

Postavitev farnih spominskih plošč v Kostanjevica na Krki 12. junija 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Z molkom nad resnico o partizanskih zločinih

Ferenc je mimogrede omenil, da je partizansko vodstvo 25. junija 1942 »razrešilo« dva pomembna revolucionarja, Žana Moreta in Naceta Majcna, ki sta do takrat vodila Krški partizanski odred. Razrešilo ju je »zaradi negativnih pojavov v njuni prejšnji enoti«. Kakšni so bili ti »negativni pojavi«, Ferenc ni povedal. Pa bi bilo dobro, če bi ...

Ni pojasnil niti tega, kar je zapisal, da je partizanski Gorjanski bataljon 26. septembra 1942 »požgal grad Vrhovo, drugi dan pa še grad Prežek in nato še nekaj drugih graščin«, in to potem, »ko se je protipartizanska Legija smrti legalizirala pred italijanskim okupatorjem in začela vzpostavljati svoje postojanke«. Zato je bilo treba požigati gradove? Če so brezumne in zločinske požige gradov v preteklosti obravnavali kot omembe lepega vremena, včasih pa niti to ne, potem se lahko le čudim, da ugledni avtorji, zgodovinarji in kastelologi tega svojega odnosa do te problematike nočejo spremeniti. Včasih so se partizani res izgovarjali, da so gradove, samostane in cele vasi požigali in razstreljevali zato, da se v njih ne bi utrdil »sovražnik«, kot so ga dosledno imenovali. Toda ali naj danes te prazne izgovore nekdanjih komunističnih partizanov ponavljamo, ne da bi si prej vzeli nekaj časa za trezen razmislek, za kaj je pravzaprav v resnici šlo? Beseda teče o zdravem razumu. Resnica je sicer boleča, nadvse boleča, toda to še ne more biti razlog, da se pred njo delamo mutaste – potem ko smo za razmišljanje imeli na voljo že šestdeset let.

Farne spominske plošče v Kostanjevica na Krki (28. 9. 2008). FOTO: Ivo Žajdela

Potem ali najprej prej?

Ferenc je zapisal, da je protirevolucionarna paravojaška skupina »črna roka« leta 1944 ubila devet ljudi, in navedel tudi njihova imena. Pri tem ga ni dosti zanimalo, česa jih je »črna roka« obtoževala ozirom zakaj jih je ubila. Na drugi strani ob nekaterih umorih domačinov, ki so jih leta 1942 povzročili partizani, ni pozabil navesti »vzrokov« za umore, ki so jih navajali morilci sami.

Partizani patrulje Gorjanske čete so 22. aprila 1942 na Dobah ustrelili dva poljedelca, 36-letnega Janeza Šteha z Malenc pri Kostanjevici, predsednika Katoliške akcije, in njegovega svaka 29-letnega Janeza Pavkoviča; tretjemu, Karlu Kuharju, se je uspelo rešiti.

Partizani so 27. aprila 1942 na Dolšcah ugrabili 69-letnega Josipa Trosta in njegovo ženo Marijo. Umorili so ju po strašnem mučenju. Trosta so privezali za noge na bukev in pod njegovo glavo kurili. Njunega groba vse do danes niso odkrili. Ferenc je glede umora obeh zakoncev Trost navedel druge podatke, ki jih je očitno dobil v partizanski literaturi. Glede Trostove je navedel izdajo nekega partizana, o njenem možu pa zapisal, da se je le skrival in da so ga »zalotili« v nekem hlevu. Kostanjeviška četa ga je odgnala v svoj tabor, kjer naj bi ga »okoli 8. junija ustrelili«, in dodal: »Tisto leto je izgubila življenje tudi njegova žena.« Prvič, le kako ga »je izgubila«, in drugič, Ferenc je navedel povsem druge datume. Dodal pa je tudi, da so partizani Kostanjeviške čete »takrat ustrelili bivšega partizana Alojza Čučnika s Pristave pri Sv. Križu«, ki da je ubežal iz kostanjeviškega voda. Kako to, da takšnih zgodovinarjev, kot je Ferenc, prav nič ni zanimalo, kakšno pravico so imeli partizani ustreliti nekoga, ki ni hotel biti več v njihovi druščini?

Josipa Trosta da so »zalotili« v nekem hlevu. Kakšno pravico pa je kakršen koli komunistični osebek imel kar koli proti komur koli! Saj so bili vendar teroristi, brez trohice legalnosti in legitimnosti kar koli početi proti Slovencem.

Franc Pirkovič - Čort, komandir Gorjanske čete, in Mirko Bračič, komandant 3. grupe partizanskih odredov, sta 11. maja 1942 Na Polomu dala ustreliti Franca Hajsingerja z Oštrca ter neko Hrvatico in njenega spremljevalca. In tako v nedogled ...

Janeza in Jožefo Štokar z Malih Vodenic so partizani umorili 13. junija 1942.

Za partizani je ostalo 18 trupel umorjenih

Ferenc je zamolčal naslednje partizanske umore, čeprav so bili ti navedeni v njemu znani brošuri Ne pozabimo jih, ki jo je leta 1993 izdal odbor za postavitev spominske plošče zamolčanim žrtvam komunističnega nasilja v Kostanjevici na Krki; odkrili so jo 12. junija 1994.

13. junija 1942 so partizani ugrabili Janeza Štokarja z Malih Vodenic in njegovo ženo Jožefo. S krampom ju je ubil Ivan Goltez, partizan Gorjanskega bataljona. Njunega groba niso odkrili. Imela sta hčerki in sina. Vsi so se umaknili v Italijo. Na mestu Štokarjeve hiške si je po vojni zgradil hišo partizan Anton Jevnik.

17. junija 1942 so partizani ugrabili brata in sestro Alojzijo in Franca Hodnika, Alojzijino hčerko Štefanijo iz Kostanjevice na Krki ter njunega očima Jožeta Novaka. Njihova trupla so našli na Mihovici.

21. avgusta 1942 so partizani na njivi ugrabili Jožefo Kržičnik iz Kostanjevice in jo blizu Orehovice ustrelili.

V nekaj mesecih, od aprila do avgusta 1942, so partizani na območju Kostanjevice umorili torej 15 domačinov in še (18. junija) tri svoje borce: Alojza Jurečiča, Matijo Papeža in Janeza Kučiča iz Črneče vasi, ker da »so izsiljevali in pretepali ljudi«. To so, dragi gospod Ferenc, najgloblje korenine »črne roke«. Toda do datuma pojava »črne roke« se je – tako kot drugje – tudi na območju Kostanjevice zgodilo še marsikaj drugega.

Samostan v Kostanjevici na Krki so septembra 1942 uničili partizani.

Partizanski požig samostana v Kostanjevici na Krki

Naj navedem samo en tak primer, ki je usodno zaznamoval čas in ljudi. O partizanskem požigu in uničenju ogromnega samostanskega kompleksa v Kostanjevici na Krki je Tone Ferenc v zborniku Vekov tek zapisal sledeče: »19. septembra /1942/ je oddelek vaške straže oz. Legije smrti prvič prodrl do Sv. Križa pri Kostanjevici. Zaradi nevarnosti, da se kakšen oddelek vaške straže ali Legije smrti naseli v kostanjeviškem gradu, so ga partizani Gorjanskega bataljona konec septembra zažgali. O tem se je ohranilo zanimivo poročilo kostanjeviškega kaplana Franceta Šeškarja tajniku občine Šentjernej Francu Preglju z dne 1. oktobra 1942: 'Kakor gotovo že veste, so v noči od ponedeljka na torek partizani zažgali Kostanjeviški grad oz. samostan. Prišlo je okrog 40 partizanov, obkolili so grad in dali prebivalcem eno uro časa, da umaknejo svoje reči na dvorišče. Nato so ga na kakih 10 mestih zažgali. Grad gori še danes. Nekateri so pač gasili, pa si ne upajo radi partizanov. Gasilci so pripravljeni gasiti, če jih kdo zastraži.

Škoda je velikanska. Če se ne bo ogenj ustavil, ne vem, kaj bo. Zaenkrat je mogoče stanovati notri, vsaj v nekaterih predelih. Prosim Vas, da storite vse, da bi takoj ali vsaj čim prej prišel v grad oddelek bele garde. Stanovati je še možno notri. Za prehrano pa: nekaj bodo dali ljudje, zadovoljni, ker se bodo čutili varne, če pride bela garda, drugo pa enostavno rekvirirati partizanskim družinam. Naj še ti občutijo, ki so krivi vsega gorja. Če bi imel jaz količkaj besede, bi jih tako navil, da bi jim pošla partizanska sapa. Prosim vas še enkrat, da se zavzamete za stvar.'«

Ruševine samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki, ki so jo septembra 1942 uničili partizani.

Smešno in tragično

Toliko je Tone Ferenc navedel o požigu samostana, dogodka nad dogodki, čeprav je na drugi strani namenil veliko prostora za podrobne zapise o zelo malo pomembni dejavnosti komunistov in partizanov. Še več, uničenje samostana je opravičil z nekakšnim »prihodom« vaške straže. Smešno je, ko takšno »argumentacijo« beremo v komunističnih dokumentih, tragično pa je, ko po takšnih izgovorih poseže takšna zgodovinarska veličina, kot je bil Ferenc.

Samostan v Kostanjevici na Krki je že dolgo le še reprezentativni razstaviščni prostor.

Samostanske cerkve seveda niso rekonstruirali

S čiščenjem ruševin požganega samostana so začeli eno leto po vojni. Toda čas je prehiteval počasno delo. Leta 1947 se je porušil del zahodnega trakta, leto kasneje pa še del južnega. Ko se je leta 1955 porušil še cerkveni zvonik, je bilo to zadnje opozorilo, da je z obnovo treba začeti takoj. Leta 1957 so se konzervatorsko-restavratorska dela začela na cerkvi kot najpomembnejšem in najbolj ogroženem delu samostanskega kompleksa. Rekonstrukcijo cerkve so končali leta 1970. Decembra 1974 so v obnovljenih prostorih drugega nadstropja vzhodnega trakta odprli galerijo likovnih del Božidarja Jakca, Toneta Kralja in Jožeta Gorjupa.

Rekonstrukcijo cerkve? To od partizanskega uničenja ni več cerkev, ampak so rekonstruirali le lupino stavbe.

Spominski križ župnije Kostanjevica na Krki, fotografiji ubitih s strani komunistov, Ljubljana, Kongresni trg, 30. maj 2015. FOTO: Ivo Žajdela

25 ubitih ljudi zaradi partizanske mine

Partizani so 21. oktobra 1943 na Kostanjevico izstrelili minometno mino. Padla je na trg in ubila štiri nemške oficirje. Ti so zato v maščevalnem besu aretirali 70 domačinov in jih še isti dan 25 za Krko na Malencah ustrelili. Povojna oblast v Kostanjevici si je ta tragični dogodek – tako kot je bilo v komunističnem režimu v vsesplošni navadi – izbrala za krajevni praznik. Čudimo se lahko, močno čudimo, da Kostanjevičani zdaj, v demokraciji, niso zbrali toliko moči, da bi to »praznovanje« odpravili. Dogodka bi se lahko spominjali s spominskim dnevom, ne pa z najelitnejšim dogodkom – krajevnim praznikom.

Tisti partizani, ki so kar na slepo pognali mino nad Kostanjevico, so namreč to storili velikokrat. Povzročili so veliko strahu in škode. Čemu? Ali se okupatorju na tak način upiraš? Da trpi predvsem civilno prebivalstvo in materialna ter kulturna dediščina? Zagotovo ne! Ne nazadnje so prav ti partizani med svojimi narodnoosvobodilnimi opravili načrtno požgali tudi kostanjeviški samostan, izjemno kulturno ustanovo. Dogodek so uvrstili v dolgi niz požganih gradov, ki se je ob koncu vojne končal s številko 70.

Ivo Žajdela, Požig samostana, Kostanjevica na Krki, Demokracija, 29. 5. 2003Petra Janša, Kostanjevica na Krki, Demokracija, 11. 10. 2007

1/15