Bastičeva družina ob novi maši Štefana Bastiča 26. decembra 1938. Sedijo oče Janez, Štefan, mati Marijana. Stojijo z leve: Beta, Karl, Pavel, Tone, Lojz in Marica. Ubiti so bili vsi, razen hčerk, ki stojita na vsaki strani.

V petek zvečer, 13. junija 1942, so partizani v domači hiši na Brezovici umorili tri člane Mravljetove družine: očeta, sinova Franceta in Vinka, Toneta so odgnali v svoje taborišče na Ključu in ga tam umorili.

Janez Bastič

Partizanski umor župana Horjula Janeza Bastiča

Naslednjo noč, na 15. junij, je skupina partizanskih morilcev prišla k Bastičevim na Ljubgojni pri Horjulu. Ugrabili so Janeza Bastiča (1878), župana Horjula, in njegovo ženo Marijano Bastič (1880), ter ju odgnali izven vasi, po poljski poti in ju tam umorili.

Veliki partizanski zločin, ki je imel za nadaljnji potek vojne na širšem območju hude posledice, je opisala hči Marica Cerar Bastič v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, ki je v prvi izdaji izšla pri Družini leta 1992, leta 2016 pa je izšla druga izdaja. Takole je opisala tiste strašne trenutke.

Cerkveni pevski zbor v Horjulu, tretji z desne sedi župan Janez Bastič.

Ob ugrabitvi še ropanje domačije

Pasji lajež jih je naznanil, takoj so se vsi zbudili. Mama je kriknila: »Tone, beži, skrij se!« Dobro je vedela, da se z očetom ne moreta skriti. Tone je res splezal na visoko omaro, skozi odprtino na podstrešje, skočil na pod ter se zaril v kup slame.

Očeta so takoj odgnali na dvorišče in ga stražili, da se ni mogel nič več premakniti. Samo enkrat se je sklonil, da bi naravnal žlebiček pri koritu, kjer smo napajali živino. Partizan se je norčeval, oče pa rekel: »Kajne, sem še vedno skrban.« Te zadnje očetove besede je slišal Tone. Mama jim je morala odpirati omare in shrambe, da so nosili na voz vse od kuhinjskega pribora do moških oblek in čevljev. Potem sta s poveljnikom prišla še v tetino hišo, tam je bila Beta že pol ure pripravljena, se tresla od strahu. Ko sta vstopila, se je čisto pomirila in rekla mami, naj očeta pripravi na smrt. »Vama nič ne očitamo. Ženske niste nič krive. Toda oče in fanta so izdajalci,« je govoril partizan.

Beta: »Koga so izdali? Povejte vsaj en primer, povejte vsaj eno osebo.« Poveljnik nekoliko v zadregi: »O tem bo razpravljalo sodišče, zdaj nimamo časa.« Nato je zahteval, da sta odklenili kaščo in Mravljetovo stanovanje. Ko je v spalnici zagledal njuno poročno sliko, je rekel: »Ta je že dober, ta je že naš.« Sliko je položil na omarico, ni je hotel gledati.

Lojze in Štefan Bastič.

Pavel in Karl Bastič.

Sina Lojzeta ni bilo doma, če bi bil, bi ga ubili

Iz kašče so prinašali vreče moke, fižola, prekajeno meso, lonce masti, kar se je pač dalo odnesti. Nato so šli še v spodnjo klet, vrata vanjo so vodila naravnost z dvorišča. Tam so bile kadi kisle repe in zelja, police za sadje, zdaj že prazne, nekaj praznih škafov in sodčkov. Vse so preiskali, še zdaj niso verjeli, da Lojzeta ni doma. V resnici je bila to prva sobota, da ni prišel domov iz Ljubljane; smo ga le prepričali, naj ostane na varnem.

Iz hleva so odgnali konja, ju vpregli pred naložen voz, nato še krave in telice. Nazadnje so odločili, da mora tudi mama z njimi. Prišla je še enkrat v zgornjo hišo, tam sta imela spalnico Karl in »mali hlapec« Tonček Vrhovec. Nista smela nikamor iz sobe. »Jaz moram tudi z njimi. Kako boste živeli, če me ne bo nazaj?« je rekla mama Karlu s tresočim glasom. Karl je vprašal partizana, kam ju ženejo in kdaj bosta spet doma. Dobil je odgovor, da ne daleč, da bosta že zjutraj spet prosta.

Marijana Bastič

»Kaj sem vam storil? Kaj me pobijate?«

Nato se je žalostni sprevod začel pomikati z dvorišča po poti proti Vrzdencu. Mama je še enkrat klicala Karla in prosila poveljnika, da bi smela še enkrat v hišo, da bi rada še nekaj naročila za otroke. Ni ji dovolil. Ta pogovor je slišal Tonček skozi odprto okno. Beta ni vedela, da so tudi mamo odgnali. Soseda Vovkova Mica je pri zastrtem oknu poslušala, in ko so šli mimo hiše ob njihovem vrtu, je slišala mamine besede, bolj žalosten vzdih: »Torej moram res tudi jaz z vami.« Bila je med zadnjimi v vrsti, se opotekala, partizan jo je priganjal, da se že mudi.

Nekaj po drugi uri, v zgodnjem nedeljskem jutru so odšli. Pri Gabršku so se obrnili na kolovoz proti Zagorici. Ob treh so bližnji kmetje, predvsem Šprinkovi, zaslišali smrtne krike: »Kaj sem vam storil? Kaj me pobijate? Moj Bog, moj Bog!« Nato en sam strel. Čez nekaj časa se je kolona živine in partizanov pomikala mimo hiš in nato proti gozdovom v smeri Lesno Brdo, Ključ.

Spominska podobica Bastičevih. Sedem jih je ubila komunistična revolucija.

Ob prvem svitu so ljudje našli oba mrtva

Ob prvem svitu so ljudje našli oba mrtva, očeta vsega pobitega, mamo ustreljeno. Oba sta ležala na obrazih tesno drug ob drugem.

Ljudje iz Zagorice so prišli z žalostnim sporočilom že pred prvo nedeljsko mašo. Doma sta bila le Beta in Karl. Tone se je že pred dnem odpravil na Drenov Grič in z vlakom v Ljubljano. Sosedje so pomagali – prepeljali trupli domov, ju umili, preoblekli in položili na pare. Balenčev Miha se je s kolesom pripeljal v Ljubljano, napotil se je v semeniško poslopje in tam poiskal Pavleta. Potem smo se vsi sešli pri stricu Janezu in sklenili, da morata Tone in Lojze ostati skrita v Ljubljani, midva s Pavlom pojdeva domov.

Grob Bastičevih v Horjulu, zadaj farne spominske plošče. FOTO: Ivo Žajdela

Nihče se ni upal čuti z nami, vse je prešinjal strah

Ko sva hitela po bližnjicah proti Ljubgojni, so po glavni poti že hodili kropilci v gručah, vsa hiša jih je bila polna. Mama je bila lepa in spokojna, očetova glava pa tako razbita, da so ga pokrili z ruto.

Proti večeru so se obiski ustavili. V mraku je prišel Mihcov Cene, ostal z nami nekaj časa in odšel, ko se je stemnilo. Ves večer smo bili čisto sami. Nihče se ni upal čuti z nami, vse je prešinjal strah – ne pred mrtvimi, temveč pred ljudmi, ki so zmožni takih dejanj. »Le kako naj zaupamo, da hočejo narodu dobro, če počenjajo take hudobije?« me je jokaje nagovorila Košicova mama. Prav tako so menili drugi sosedje.

Tone Bastič leta 1942.

Nihče od cerkvenih pevcev se ni upal sodelovati s petjem

Bilo je vse strahotno tiho okrog doma. Nič se ni zganilo, v hlevu se edina krava, ki so jo pustili, ni niti premaknila. Nobenega znaka normalnega življenja na kmetiji, le voda je neprestano šumela v koritu pri hiši.

Drugi dan je prišel kropit horjulski župnik, globoko pretresen, da se kaj takega more zgoditi v župniji. Prišel je tudi podžupan, horjulski posestnik Janež, izrekel sožalje v imenu občine in obljubil pomoč pri pogrebu. Res je oskrbel konje in voz, da so krsti prepeljali v cerkev in na pokopališče. Pogreb je bil v torek, 16. junija.

Kmalu v jutru so se pripeljali vsi trije starejši bratje z avtom iz Ljubljane, z njimi tedanji predstojnik lazaristov, g. L. Sedej, stric Janez in drugi sorodniki z Vrhnike. Malo pozneje je prišla še skupina mojih sošolk. Udeležba pri pogrebni maši je bila velika, zbralo se je deset duhovnikov, pri stranskem oltarju je istočasno kot župnik pri glavnem maševal brat Štefan, tedaj še nismo poznali somaševanja. Nihče od cerkvenih pevcev se ni upal sodelovati s petjem, čeprav je bil oče od svoje mladosti pa prav do smrti član pevskega zbora. Orglal in pel je samo organist.

Taborišče Spittal ob Dravi, od leve edini preživeli iz Bastičeve družine (sedem jih je ubila komunistična revolucija) Beti in Marica Bastič ter Lenka in Franc Buh, 7. april 1947.

Tiste večere in noči ...

Tolažilna molitev pogrebnega obreda nas je spremljala na pokopališče. Tedaj je bila med nami še 92-letna očetova mama, Povževa stara mati. Uro daleč je prišla peš z osamljene kmetije v hribu nad Vrzdencem, kjer je bil naš oče doma. Še tisto jesen smo tudi njo položili k večnemu počitku, kar zaspala je, ni imela več volje do življenja.

Tiste večere in noči nismo prenesli, da bi odšel vsak v svojo sobo. Počivali smo v zatemnjeni kuhinji in se pogovarjali. Tako smo se vsaj nekoliko pomirili.

Tako Marica Cerar Bastič.

Eno samo partizansko nasilje

Že 21. aprila so v bližnjem Zaklancu ponoči na domu ugrabili Janeza Erbežnika. Naslednje jutro ga je našel domačin, ki se je s kolesom peljal v službo na Vrhniko. Njegovo truplo je ležalo sredi ceste Horjul–Vrhnika, približno en kilometer od Hor­jula. To je bil prvi tak umor v dolini.

V nedeljo, 29. junija, so partizani na njegovem domu v Horjulu ugrabili kmečkega sina Valentina Lavrišo. Sosedje so videli, kako so ga sredi popoldneva gnali po stranski poti proti žažarskim gozdovom. Kmalu potem se je govorilo, kako kruto so ga mučili in da si je moral sam skopati jamo. V drugi polovici junija je neke noči »izginila« romska družina, ki je živela v Lipalici na robu Horjula.

Spominski križ je blagoslovil Franci Petrič. FOTO: Ivo Žajdela

Zakaj so Italijani požgali Ljubgojno?

Ob prehodu partizanske II. grupe odredov, ki jo je vodil Franc Rozman - Stane, so bili horjulski Italijani v pripravljenosti. Ko so 1. julija krenili iz Horjula proti Vrzdencu, je po njih zaropotalo iz zasede, ki je bila postavljena v neposredni bližini Ljubgojne. Dva Italijana sta bila ubita. Zaseda se je takoj umaknila, Italijani pa so podivjali in začeli požigati Ljubgojno, rojstno vas pred tem umorjenih zakoncev Bastič. Ker se nekatera poslopja prvi dan niso vnela, so prišli še drugi dan in si vzeli toliko časa, do so temeljito opravili svoje delo.

V Ligojni med Vrhniko in Horjulom se je ta zgodba ponovila 8. julija 1942 z eno razliko, da so tam Italijani poleg požiga vasi ustrelili tudi nekaj vaščanov.

Spominski križ je blagoslovil Franci Petrič. FOTO: Ivo Žajdela

Lojze Bastič: »Jaz se bom branil!«

Ko je Lojze Bastič z brati in sestrami nemo stal ob grobu staršev, je na sebi čutil čudne poglede in vedel, da je tudi sam v nevarnosti. Že na poti na pogreb je njega in brate čakala partizanska zaseda. Potem se je odločil: »Kar tako pobiti se pa ne dam! Jaz se bom branil!« Bil je eden redkih iz doline, ki so se kmalu po ustanovitvi priključili vaški straži v Šentjoštu. 5. novembra 1942 je ustanovil postojanko vaške straže v Horjulu.

Leta 1942 so komunistični partizani v horjulski župniji umorili kar sedemnajst ljudi.

Nagovor Antona Pusta, ki je zelo zavzeto raziskoval in pisal o partizanskim umorih. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski umor sedmih ljudi iz Zaklanca

Kmalu zatem, 20. novembra, so partizani udarili v bližnjem Zaklancu. Tisti večer so bili pri Dolinarjevih doma 65-letni oče Janez Dolinar, 57-letna mati Marija, 19-letna hči Ivana in 16-letna Barbara. Vse štiri člane družine, ki so jih našli doma, so odgnali s seboj, v hiši in hlevu pokradli vse, kar je bilo kaj vrednega in je bilo mogoče odpeljati ali odnesti, čebelnjak pa razbili ter razkopali.

Pri Zalaznikovih so ugrabili 60-letno mater Ivano Zalaznik in 25-letno hčer Katarino, pri Kovačevih pa 22-letno Marijo Fajdiga. Vseh sedem so še isto noč umorili pri kamnolomu blizu ceste Zaklanec–Polhov Gradec, le dober kilometer od domače vasi.

V Zaklancu pri Horjulu so spominsko ploščo postavili 17. oktobra 1993. Na njej je 21 imen domačinov, ki so jih umorili komunisti. Prvi je bil Janez Er­bežnik, ki so ga partizani umorili 22. aprila 1942. Od 21 ubitih, ki so na spominski plošči je kar šest žensk.

Spominski križ je blagoslovil Franci Petrič. FOTO: Ivo Žajdela

Bastičeva družina izginila iz horjulske doline

Z letom 1945 je Bastičeva družina izginila iz horjulske doline. Sin Anton je bil ubit kot vaški stražar na Korenu 27. februarja 1943, ubila ga je nastavljena mina, sin in duhovnik Štefan v bombnem napadu v Jastrebarskem na Hrvaškem aprila 1945, sinove Alojza (bil je komandant domobranske postojanke), Pavla in Karla – vsi trije so bili domobranci – so partizani maja 1945 odgnali na Teharje in od tam v smrt. Hčerki Marica in Beta sta po vojni živeli v Kanadi.

Hišo Bastičevih so po vojni nacionalizirali, grob, kjer sta bila pokopa­na zakonca Bastič, ki so ju umorili partizani, pa so oddali drugim lastnikom.

Cilj vseh teh partizanskih umorov leta 1942 je bil v ljudeh zasejati smrtni strah, kar jim je tudi uspelo. Posledice čutimo še danes.

Ivo Žajdela, Jaz se bom branil, Družina, 11. 9. 2016Besedilo v wordu: Janko Maček, V dolino je stopil umor, Zaveza, št. 35, 12. 1999

Besedilo v wordu: Justin Stanovnik o umoru zakoncev Bastič

Postavitev Bastičevega križa: levo Justin Stanovnik, desno vnukinja umorjenih Margareta Grancher, hči Bete Bastič, poročene Tanko, druga z desne Miča Grum, pranečakinja ubite Marijane Bastič oziroma nečakinja Janeza Zdešarja. FOTO: Ivo Žajdela

8. maja 2016 so pri Vrzdencu pri Horjulu postavili spominski križ, t. i. Bastičev križ, ki stoji na kraju partizanskega zločina, umora zakoncev Bastič iz Ljubgojne 15. junija 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Spominski križ na kraju umora horjulskega župana

8. maja 2016 so sorodniki na mestu, kjer so partizani umorili zakonca Bastič, postavili spominski križ. V Družini sem pod naslovom Znamenje kreposti objavil naslednji prispevek.

Leta 1942 je komunistična revolucija v horjulski župniji umorila kar sedemnajst ljudi. Med njimi sta bila tudi župan Horjula Janez Bastič in njegova žena Marijana. Na domu v Ljubgojni so ju partizani ugrabili ponoči na 15. junij 1942 in hkrati povsem izropali domačijo. Umorili so ju nedaleč stran ob poljskem kolovozu, njo so ustrelili, njega pa umorili brez strela. To je bil klasični partizanski umor, ki je povzročil pri ljudeh velik strah. Štirinajst dni po pogrebu Bastičevih so Italijani požgali vas Ljubgojno, skupaj z Bastičevo domačijo. Bastičev sin Lojze se je odločil, da se bo pred morilci staršev branil. Pridružil se je vaški straži v Šentjoštu in pozneje postal domobranski komandant. Skupaj z bratoma Pavlom in Karlom so ga po vojni umorili nekje na Štajerskem. Brata Antona je že februarja 1943 ubila partizanska mina na Korenu. Peti brat duhovnik Štefana je bil ubit med zavezniškim bombardiranjem Jastrebarskega na Hrvaškem dva tedna pred koncem vojne. Sestri Marica in Beti sta odšli v begunstvo in živeli v Kanadi. Tako je številna in ugledna družina Bastič izginila iz horjulske doline.

Bastičev križ, napis. FOTO: Ivo Žajdela

Na spomeniku so napisane zadnje besede Janeza Bastiča

Domačini in sorodniki so jim s pomočjo Nove Slovenske zaveze postavili spominski križ, na katerem so zapisane tudi zadnje besede Janeza Bastiča: »Kaj sem vam storil? Kaj me pobijate? Moj Bog, Moj Bog!« Spomenik je v nedeljo, 8. maja 2016, blagoslovil arhidiakon Franci Petrič, ki je dejal: »Ko z zgodovinske razdalje gledamo na dobo pred 74 leti lahko zatrdimo: To je bil čas zločina in laži, čas ustrahovanja in brezpravnosti. Rop, požig in umor so prizadeli domove in ljudi. Ljudje, ki so si vzeli pravico, da odločajo o usodi naših ljudi, so pobijali veljake, hlapce, dekle, dninarje, bajtarje, male kmete, matere z otroki in očete ... Ko spet in spet mislimo na žalostne dogodke, pred nami redno vstaja njihova poglavitna resnica: naj so pobijali partizani ali Italijani, vedno so umirali slovenski ljudje. Tega dejstva ne bodo mogle izbrisati še tako bleščeče proslave z opevanjem lažnih mitov, ki imajo vsi eno samo korenino: revolucijo. Ko se namreč pri nas govori o osvobodilnem boju, se pozablja na to usodno zlo našega naroda.«

Govor predsednika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. FOTO: Ivo Žajdela

Sledi krutih nasilnih dejanj so v Ljubgojni vidne še desetletja

Predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik je dejal, da razumeti »zločin nad Bastičevimi in izrek odločitve za obrambo, pomeni razumeti slovensko stvarnost 20. stoletja, ki je postala osnova za vaške straže, za domobranstvo ter pomeni razumeti in ločiti vzroke od posledic.«

Pranečak umorjenega Janeza Bastiča Peter Bastarda je postavil vprašanje, ali bi se umorjeni župan lahko umaknil. »Bi kot župan lahko hrano iz občinskega skladišča dodelil partizanom namesto prebivalstvu, kateremu je bilo namenjeno? Bi lahko poiskal pomoč pri okupatorju? Janez in Marijana! Hvala vama, da se o tem nista spraševala in sta postala znamenje kreposti tej dolini za vse čase.«

Horjulski župan Janko Prebil je spomnil, da so sledi krutih nasilnih dejanj v Ljubgojni vidne še desetletja in preživeli ne bodo tega nikoli pozabili. Vnukinja (hči Betke), ki živi v Kanadi, je dejala, da so se ubitih sorodnikov vedno živo spominjali in da so zgled njihovega preprostega življenja, polnega vrednot, poskušali prenesti na osemnajst pravnukov ter šest prapravnikov.

Postavitev Bastičevega križa: na sredini vnukinja umorjenih Margareta Grancher, hči Bete Bastič, poročene Tanko ter sorodnika umorjenih, desno Peter Bastarda (organizator prireditve) in njegova sestra Jožefa Marolt, pranečaka umorjenega Janeza Bastiča (Janez Bastič se je izvorno pisal Bastarda, vendar si je zaradi županovanja priimek spremenil). FOTO: Ivo Žajdela

Po umoru župana so Italijani ubili osem »talcev« iz Logatca

Tako sem napisal v članku v Družini leta 2016. Naj za konec ponovim nekaj osnovnih podatkov.

Marica Cerar Bastič je v knjižici Ljubgojna, draga vas domača podrobno opisala, kako je bilo na nje­nem rojstnem domu v Ljubgojni pri Horjulu v noči na 15. junij 1942, ko so ga partizani popolnoma izropali in odgnali očeta Janeza in mamo Marjano v smrt. Malo manj kot en kilometer od doma so ju v zgodnjem nedeljskem jutru umorili ob poti, po kateri so zaobšli horjulsko vas. Na kmetiji v bližini kraja zločina so slišali županove krike in en sam strel. Očeta Janeza namreč niso ustrelili, ampak so ga potolkli z nekim topim orodjem.

Če so bili ljudje prestrašeni že po umoru Janeza Erbežnika, kako prestrašeni so bili šele zdaj. Komaj si predstavljamo, da je bil ta strah tako močan, da se cerkveni pevci niso upali nastopiti pri pogrebu, da bi se s pesmijo poslovili od svojega najstarejšega tovariša in njegove žene. In ta strah se je še poglobil, ko so Italijani teden dni po pogrebu Bastičevih iz Logatca pripeljali osem mož in fantov in jih kot tako imenovane talce ustrelili blizu Bastičeve domačije.

Farne spominske plošče v Horjulu z imeni Bastičevih. FOTO: Ivo Žajdela

Sin Lojze se je pridružil vaški obrambi v Šentjoštu

In še. Ko je Lojze Bastič z brati in sestrami nemo stal ob grobu staršev, je na sebi čutil čudne poglede in vedel, da je tudi sam v nevarnosti. Že na poti na pogreb je njega in brate čakala partizanska zaseda. Potem se je odločil: »Kar tako pobiti se pa ne dam! Jaz se bom branil!« Toda kako naj se brani? Štirinajst dni po pogrebu so Italijani požgali njegovo vas in rojstno domačijo, partizani pa umorili sovaščana Valdija. Bilo je videti, da nikjer ni več izhoda, da se bo res moral dati ubiti. Ko je potem zvedel, da so v Šentjoštu ustanovili vaško stražo, je odšel tja in se ji priključil.

Besedilo v wordu: Pridiga Franci Petrič, govori Peter Sušnik, Peter Bastarda, Janko PrebilIvo Žajdela, Znamenje kreposti, Družina, 15. 5. 2016

Bastičev križ, napis. FOTO: Ivo Žajdela

1/30