Nadaljevanje iz: Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, komunisti, Dimitrij Žilevski [3]

Dokumentarni film o Golem otoku Gradimo novi svet

14. februarja 2012, je Televizija Slovenija predvajala dokumentarni film o Golem otoku z naslovom Gradimo novi svet, za katerega sta scenarij pripravila Simon Hernaus in Marko Kobe, režiral ga je Marko Kobe, naredila pa ga je njegova hiša Kobe.

Goli otok je bil v obdobju od leta 1949 do 1954 fenomen v svetovnem merilu. Najprej zaradi nasilja, ki se je tam izvajalo, ki mu je komaj kje bilo para. Poseben je bil, saj se je z njim takratni komunistični režim popolnoma moralno sesul. Posledično je Goli otok fenomen zaradi krčevitega molka, najprej do demokratizacije leta 1990, potem pa še po demokratizaciji. O vseh drugih temah raznovrstnega nasilja se je spregovorilo, kakor hitro se je lahko, le pri Golem otoku je bila zadrega dolgo prisotna. Tako je bilo zato, ker so žrtve Golega otoka le s težavo govorile o tistem, kar se je tam dogajalo in jih je do neke mere treba razumeti. Človek je bil namreč na Golem otoku popolnoma razčlovečen. Tam so se dogajale stvari, ki si jih povprečni človek nikoli ne bi mogel zamisliti, zato jih tudi težko razumemo. Cilj Golega otoka ni bilo ubijanje političnih zapornikov, ampak njihova »politična« »prevzgoja«. Ta »prevzgoja« pa je uporabljala takšne načine, da so mnogi bili ubiti ali so naredili samomor.

Prizor iz filma Gradimo novi svet: zaporniki pretepajo novinca ali sozapornika, ki še ni »revidiral«.

Brozovo nasilje od 30. let dalje

Za kaj je šlo? Josip Broz Tito se je v drugi polovici 30. let 20. stoletja politično izšolal pri NKVD v Stalinovi Sovjetski zvezi. Tam se je naučil metod odstranjevanja političnih nasprotnikov. Na vrh Komunistične partije Jugoslavije je prišel s prevarami, tudi najbolj nizkotnimi, in z umori konkurentov. Enako je bilo med drugo svetovno vojno, ko je z izjemno nasilno komunistično revolucijo (nasiljem) ob navzočnosti okupatorja (z njegovo posredno pomočjo) organiziral in vodil vojno proti notranjim političnim nasprotnikom. Od jeseni 1944 do maja 1945 mu je s pomočjo Stalinove Rdeče armade uspelo premagati nasprotnike v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji in zasesti oblast. To je v naslednjih letih utrjeval z nadaljevanjem množičnega nasilja.

Udba je »obravnavala« 2.000 ljudi, od tega jih je 730 aretirala

Ker je leta 1948 Stalin od Tita zahteval preveč (primer Bolgarije in Albanije), se je ta že počutil dovolj močnega (z nasiljem je uspel zatreti vse vrste političnih nasprotnikov, ostale pa smrtno zastrašiti), da se je odločil upreti svojemu političnemu »očetu«. Stalin je zagrozil z napadom, Tito pa se je ustrašil in skrajno zaostril režim. Začel je zapirati tiste, ki so bili največji privrženci Stalina in Sovjetske zveze. V Jugoslaviji so »obravnavali« kar 55.000 oseb, nad 16.000 pa so jih zaprli. V Sloveniji je Udba »obravnavala« 2.000 ljudi, od tega jih je 730 aretirala; eno tretjino jih je režim »obsodil« na montiranih procesih, dve tretjini pa so jih zaprli brez obsodbe in jih poslali na t. i. politično prevzgojo. Danes se še vedno misli, da je bila ta »politična prevzgoja« strahotno kruta le na Golem otoku, vendar so bili podobni postopki »prevzgoje« tudi v zaporu v Bileći in ponekod drugod.

Mihael Cenc in Andrej Aplenc na okrogli mizi 70 let Golega otoka (med njima Alenka Puhar, muzej VSO, 27. 2. 2019). Foto: Ivo Žajdela

Trije t. i. dvomotorci iz Slovenije

Udba je vpeljala poseben sistem, ko so morali zaporniki »revidirati« (povsem spremeniti) svoj odnos do jugoslovanske (Brozove) oblasti. Vodstvo Golega otoka je omogočilo najbolj vnetim »revidirancem«, da so oni »prevzgajali« ostale. Pri tem je prihajalo do neizmerno hudih mučenj, od fizičnih, predvsem pa psihičnih. Po letu 1990 je izšlo veliko knjig, kjer je vse to natančno opisano.

V dokumentarnem filmu so nastopili nekateri znani zaporniki na Golem otoku, Andrej Aplenc, Radovan Hrast in Mihael Cenc. Vsi trije so bili tudi t. i. dvomotorci, kar pomeni, da so jih po nekem obdobju izpustili na svobodo, takoj zatem pa ponovno aretirali in poslali nazaj v pekel Golega otoka, kjer so jih še huje trpinčili.

Jovo Kapičić, nekdanji general Udbe, je pred leti, pred smrtjo, zanikal udbovsko mučilnico in nasilje pripisal kar zapornikom.

Pričevanje Jova Kapičića, nekdanjega generala Udbe

Režiser filma je v Beogradu posnel pričevanje Jova Kapičića, nekdanjega generala Udbe, po vojni namestnika načelnika jugoslovanske Udbe Aleksandra Rankovića in ustanovitelja Golega otoka. Med drugim je Kapičić povedal, da so si med vojno Titovi partizani umazali roke s krvjo do komolcev in da so se bali, da jih bodo po resoluciji Informbiroja Sovjeti pobesili na beograjskih Terazijah. Kapičić je bil, kot je povedal, le izvrševalec umazanih ukazov Tita, Rankovića, Kardelja in Djilasa. Sodeloval je pri povojnih pomorih in pri aretaciji Draže Mihailovića. Star je bil 92 let in leto pred tem ga je neznanec pretepel na ulici v Beogradu.

Povsem neprimerna primerjava z Guantanamom na Kubi

V dokumentarcu je zgodovinar Jože Pirjevec Goli otok primerjal z današnjim ameriškim zaporom Guantanamo na Kubi, kar je zelo neprimerna izjava. Na Golem otoku so ljudi tako zverinsko trpinčili kot verjetno nikjer drugje na svetu v 20. stoletju, v Guantanamu pa potencialne teroriste »le« osamijo.

Kljub temu je bil film še en pogumen poskus prikaza delčka temačnosti človeka iz naše polpretekle zgodovine.

Božidar Jezernik: Goli otok – Titov gulag

Božidar Jezernik je svoj uvod knjigi Goli otok – Titov gulag (Založba Modrijan, 2013) – šlo je za ponatis njegove odlične študije Non cogito ergu sum, ki jo je leta 1994 izdal kot posebno številko revije Borec (št. 533–534) – začel z naslednjim zapisom (str. 663): Angleški dopisnik Bernard Newman je svojo knjigo Titova Jugoslavija (1952) začel s šalo o nekom, ki naj bi se mu v tistih časih smejali vsi Jugoslovani. Kmalu po koncu vojne je namreč zavpil: »Dol s Stalinom!« in bil zaprt leta dolgo. Ko je prestal kazen, je bil odločen, da ne bo ponovil iste napake. Pa je zavpil: »Naj živi Stalin!« in bil takoj zaprt za naslednja štiri leta.

Leta 2012 je knjiga izšla v Srbiji, leta 2013 pa na Poljskem. V (Modrijanovi) knjigi je objavljen prevod predgovora k poljski izdaji, ki ga je napisal Adam Michnik.

Prestrašen se je premislil in ni naročil nič – za vsak primer

»Mi, ki smo bili rojeni v letih po drugi svetovni vojni, smo se naučili še nadaljevanja šale. Nesrečnik si je ob zaporniški košti ves čas želel, da bi se vsaj enkrat lahko posladkal. In ko je prišel drugič iz zapora, ga je ena njegovih prvih poti vodila v slaščičarno, kjer si je naročil baklavo. A ko ga je natakar vprašal, ali želi grško ali turško, se je prestrašen premislil in ni naročil nič. Za vsak primer, da ne bi bilo spet kaj narobe,« je zapisal Božidar Jezernik.

Namesto da bi stvari postajale vse bolj jasne ...

Navedena šala pripoveduje zgodbo o letu 1948, ki je predstavljalo pomembno prelomnico v zgodovini Titove Jugoslavije. Nekoč je bila že dosežena visoka stopnja soglasja o pomenu tega dogajanja. Namesto da bi z naraščanjem časovne distance stvari postajale vse bolj jasne, pa se zdi, da smo priče prav nasprotnega procesa. Z današnje perspektive namreč nikakor ni mogoče reči, da je o tedanjem dogajanju, njegovih vzrokih in posledicah »vse jasno«. O Golem otoku, tej metafori za koncentracijska taborišča v socialistični Jugoslaviji, se je poslednja leta obstoja Jugoslavije veliko pisalo in govorilo. Dogajanje po razpadu Jugoslavije je spomin na to poglavje iz zgodovine jugoslovanskega socializma »s človeškim obrazom« kmalu potisnilo v pozabo.

»Danes nobena izmed novih držav, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije ne kaže interesa za »ohranjanje kulturne dediščine« Golega otoka in drugih koncentracijskih taborišč za informbirojevce, čeprav vse med njimi močno poudarjajo pomen varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Nasprotno, povsod je videti, kakor da bi jo složno želele pozabiti,« je v knjigi opozoril Jezernik.

Vodni zbiralnik nad taboriščem na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

Na Golem otoku so gradili velik kamniti bunker na vrhu otoka

Poglejmo nekaj zapisov iz knjige. Na Golem otoku so na primer gradili precej velik kamniti bunker na vrhu otoka. Dneve in dneve so vlačili na vrh hriba velike kamne, delali so samo tisti, ki so bili pod bojkotom; samo po sebi je bilo razumljivo, da je bilo vse to zavito v tančico skrivnostnosti. Interniranci so se pogosto sami pri sebi spraševali, čemu je to namenjeno. Z Otoka, so menili, ni bilo mogoče pobegniti, tudi če bi bili ribe, saj so bili stalno pod nadzorom, naokrog pa navpična, ostra obala in senjska burja. Zato so se spraševali, ali morda zaradi upora, če pride do njega? Z bunkerja je bil dober razgled, to so vedeli, saj so bili vojščaki, komandanti. A kdo naj se upre, s čim, za to sta potrebna moč in orožje, imeli pa niso ne enega ne drugega. Začeli so šepetati nekdanji generali, polkovniki, tisti, ki so vodili brigade in divizije, osvajali mesta: »To je protiavionski bunker!« – »Zakaj protiavionski?« – »Zaradi Rusov, bojijo se padalskega desanta.« Uspešnega desanta na ostro kamenje za rešitev tisočev niti tristo ruskih avionov ne bi moglo izvesti. Nič zato, šepetanje ni ponehalo: »Da, da, desant!«.

Buchenwald je bil »pravi sanatorij proti Golemu otoku«

Med interniranci so bili tudi taki, ki so med vojno izkusili različna koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji ali fašistični Italiji. Pripovedovali so o podobnih izkušnjah iz teh taborišč, ki pa so se v nečem bistveno razlikovala od golootoških. Tam je bila med mučitelji in trpinčenimi potegnjena meja, tam so taboriščniki lahko ostali tovariši v trpljenju, lahko so se drug drugemu potožili v stiski. Pritisk, ki so mu bili podvrženi Golootočani, pa je bila »od nacistov prevzeta premišljenost, obogatena z mešanico aziatske lokavosti in balkanskega primitivizma«.
Zato so skoraj soglasno menili, da je Goli otok presegel Dachau, Auschwitz, Buchenwald ali katero koli drugo izmed nemških koncentracijskih taborišč, znanih po krutosti. Celo stari komunisti med njimi so govorili, da je bil Buchenwald »pravi sanatorij proti Golemu otoku«.

Vodni zbiralnik nad drugim (najhujšim) taboriščem na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

Golootoški režim je v kaznjencih ubil vse, kar je bilo človeškega

Novka Vuksanović, ki je izkusila Jablanico, taborišče v Nišu pri Crvenom krstu, Banjice, Specijalno zatvorsko bolnico v Beogradu, Auschwitz in Ravensbrück je celo zapisala, da je »vse to bil raj, da tako rečem, v primerjavi z Golim otokom«. Golootoški režim je namreč v kaznjencih ubil vse, kar je bilo v njih človeškega, napravil zveri iz njih: »Prosim vas, dogajalo se je, da je tovariš general tepel tovariša generala, dokler je mogel. Prosim vas, da Branko Kađa Petrović, ki je bil znan že pred vojno, vzame palico in tepe starega Boža Ljumovića, najstarejšega komunista v Jugoslaviji, predsednika črnogorske vlade, da ga bije do onemoglosti«.

Goli otok me preganja podnevi in ponoči

Zapisala je tudi: »V Auschwitzu so na meni izvajali tudi vivoeskperimente. Za to sem kasneje dobila tudi nekaj odškodnine ... A nikjer, niti v enem taborišču niso skušali človeka tako ponižati, narediti krpo iz njega, moralnega spačka, ga od znotraj uničiti in iznakaziti. Povsod si bil izpostavljen fizičnemu mučenju, torturi. Stradali so te, ubijali, sežigali, toda če si to prestal, si ostal v sebi čist, neomadeževan. Obranil si svojo moralo, svojega duha. Tukaj, na Golem, pa so si prav prizadevali omajati te, uničiti in iznakaziti. Od tod si moral oditi kot duhovni invalid, da si se gnusil samemu sebi, se sramoval, trpel vse življenje. Zato se sama in gotovo tudi vsi drugi, ki so to preživeli, – najdlje in najbolj črno spominjam Golega otoka. Ne sanjam ne Ravensbrücka ne Auschwitza; Goli otok in vse, kar sem preživela na njem pa me niti danes ne zapušča. Preganja me podnevi in ponoči.«

A če je kdo na glas primerjal nemška koncentracijska taborišča in vzgojna delovišča, si je lahko prislužil bojkot, češ da širi dezinformacije, kako je na Golem otoku ali v Bileći uporabljeno vse tisto, kar so hitlerjanci delali s svojimi zaporniki.

Vodni zbiralnik nad taboriščem na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

Brozov spopad s Stalinom je bil le boj za oblast

Vse bolj jasno pa je, da je bila prelomnost tistega trenutka predvsem v tem, da je bila tedaj za opozicijskimi strankami dokončno izločena s političnega prizorišča tudi notranja partijska opozicija in s tem za nadaljnja štiri desetletja utrjen režim partijskega enoumja. Kot so zapisali nekdanji interniranci, tedanji Titov spopad s Stalinom »ni bil boj za demokracijo in neodvisnost, temveč le borba za oblast. Starejši ljudje še pomnijo, da se je prav po tem spopadu strahotno povečal teror, še posebej nad kmeti in Cerkvijo«.

Konec štiridesetih in v prvi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja je bil tako končan proces, ki se je začel po vojni s fizično likvidacijo pripadnikov kvizlinških oboroženih enot in nadaljeval s sodnima procesoma zoper generala Dražo Mihailovića v Beogradu in nadškofa Alojzija Stepinca v Zagrebu leta 1946. V naslednjih dveh letih se je potem v Jugoslaviji zvrstila vrsta sodnih procesov zoper pripadnike opozicijskih strank, na katerih so bili mnogi obsojeni na dolgoletne kazni in celo na smrt. V ljudi se je naselil strah.

Razglašeni za izdajalce, njihove družine so postale gobavci

»Tito in komunisti so uničili opozicijo. Oni, ki so bili za kralja in domovino, so bili razglašeni za izdajalce, njihove družine so postale gobavci. Obrnili so se proti premožnejšim in jih razglasili za kulake. Strup so raztresli po deželi, tako da je čas vojne zamenjal čas terorja. V vojni si vedel, kdo je tvoj sovražnik. Nemci, Italijani, šiptarski buljentari in muslimanski posamezniki. Pazili so drug drugega. Si pomagali. Zdaj pa te preganjajo bratje in sorodniki.«

Konflikt, do katerega je prišlo leta 1948 po objavi resolucije informbiroja, je sprožil novo serijo množičnih aretacij, obsodb in deportacij. Po uradnih virih so represivni organi od leta 1948 do 1963 aretirali 55.663 oseb, ki naj bi na različne načine podpirale akcijo Moskve in vzhodnega bloka proti Jugoslaviji. Po neuradnih podatkih je bilo tedaj iz Komunistične partije Jugoslavije izključenih 58.596 članov, z drugimi kaznimi pa jih je bilo kaznovanih še nadaljnjih 31.142. Gre za zelo visoke številke, saj je v času Petega kongresa, konec julija 1948, imela KPJ 468.175 članov in 51.612 kandidatov.

Število interniranih se je povzpelo na 300.000 oseb

Po uradnih podatkih je bilo poslanih na prestajanje kazni 16.731 oseb, od katerih je bilo 11.694 administrativno kaznovanih in 5.037 sodno kaznovanih na različne časovne kazni. Zlasti obsežne so bile čistke v vojski, saj naj bi bilo zaprtih več kot 5.000 oficirjev, med njimi veliko generalov in polkovnikov, v glavnem komandantov in komisarjev brigad, divizij in armadnih korpusov, medtem ko naj bi bilo 12.000 oficirjev odpuščenih iz vojske.

Tuji viri navajajo dosti višje številke kot uradni jugoslovanski. Tako naj bi bilo v Jugoslaviji do leta 1950 že 100.000 političnih zapornikov, vtem ko naj bi se število interniranih naslednja leta povzpelo na 300.000 oseb. Ocene zahodnih opazovalcev zajemajo vse žrtve političnih preganjanj. Po vzhodnih ocenah, ki se nanašajo samo na informbirojevce, pa naj bi bilo v letih 1948 do 1952 zaprtih in interniranih 200.000 oziroma 250.000 oseb.

Josip Broz - Tito in Ivan Maček - Matija, divji lov na ljudi in kakšnega medveda je bil njun življenjski kredo (Kočevski rog, 1964)

Josip Broz je rekel, da je treba zapreti vse sumljive

Navodila za tako poostreno »budnost« so prišla z najvišjega vrha. Sam Josip Broz je rekel, da je treba zapreti vse sumljive, češ da je »bolje, da je tudi nekaj nedolžnih ljudi v zaporu kot en krivec na svobodi«. Načelnik glavne politične uprave, podrejen ji je bil tudi KOS, Svetozar Vukmanović - Tempo naj bi po nekaterih virih dal organom kontraobveščevalne službe navodilo, da sta teroristična akcija in verbalni delikt v zvezi z Informbirojem isto: »Ni razlike – preganjajte vse!«.

Med aretacijami so v zvezni skupščini sprejeli zakon pod robatim, a nedolžnim in funkcionalnim naslovom »družbeno koristno delo«. S tem je bilo legalizirano zgolj tisto, kar je bilo v partiji že sklenjeno. »Sodbe«, izrečene na podlagi tega zakona, so znašale dve leti. Vendar kaznovani nikoli niso vedeli, ali jih bodo po dveh letih tudi zares izpustili.

Komunistične »sodbe« so bile le formalnost

Kaznjencem so oblastniki nenehno ponavljali, da ni važno, na koliko je kdo obsojen, če »ostane banda«, kakor so imenovali tiste, ki še niso »revidirali stališča«, je lahko v taborišču tudi deset let, in ne le dve. Kazen je bila namreč raztegljiva. Ko se je iztekla ena, so pač izdali drugo. Na šest ali dvanajst mesecev. Ali štiriindvajset. Tako so Olgo Jurančič - Virens na primer »obsodili« na štirinajst mesecev družbeno koristnega dela na Golem otoku, pa je bila tam skoraj tri leta. Fadila Buturovića so »obsodili« na šestnajst mesecev, prestal jih je več kot 42. In tako naprej.

Nekateri pa niso dobili niti take »obsodbe«. Tako na primer Danica Talijan - Ćurčić nikoli ni dobila nikakršnega papirja, da je kaznovana. Nihče ji ni nikoli povedal niti sporočil, koliko je »obsojena«, ne zakaj, niso ji »sodili«, niti je niso »obsodili«.

Ivo Žajdela, Vsa Jugoslavija je bila Goli otok, Družina, 25. 5. 2008Ivo Žajdela, Gradimo novi svet, Goli otok, Družina, 26. 2. 2012

Vladimir Jerman, Titov Alcatraz zdaj le za turiste, Goli otok, Slovenske novice, 26. 5. 2009Besedilo v wordu: Ivo Žajdela, Milan Cunder, cena svobodomiselnosti, Goli otok, Družina, spletna stran, 15. 1. 2022

Ambrož Kodelja, Jadranski gulag in jugo Alcatraz, Goli otok, Novi glas, 13. 11. 2003Ambrož Kodelja, Tiha, a boleča obletnica, Goli otok, Novi glas, 16. 7. 2009

Jaz se nisem zlomil, Andrej Aplenc, Alenka Puhar, Goli otok, Novi glas, 31. 10. 2013Nadaljevanje v: Goli otok, Martin Previšić, Zgodovina Golega otoka [5]

1/9