Nadaljevanje iz: Franc Kek, Franc Armeni, Novo mesto, Mihovska jama, Padež [2]

Nadaljujem z opisom komunističnih zločinov na območju Novega mesta po kapitulaciji Italije septembra in oktobra 1943 iz knjige Toneta Ferenca Dies irae.

Zaprtih kakih 60–70 moških in kakih 15 žensk

O ujetnikih v požganem gradu Breitenauu pri Prečni je dr. Ivan Dolenec zapisal (Spomini, str. 12, 13 /tudi tu Ferenc ni uporabljal knjige Moja rast, op. I. Ž./): »Novomeška jetnišnica, ki se je 14. septembra glede političnih jetnikov z eno samo izjemo (Pavlič) popolnoma izpraznila, se je kmalu pričela zopet polniti in ob času tretjega bombardiranja (3. oktobra) je bilo zaprtih kakih 60–70 moških in kakih 15 žensk. (Število se je vedno menjavalo, ker so prihajali novi jetniki.) Vse te so v noči med 3. in 4. oktobrom odpeljali iz novomeške jetnišnice v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so vse – moške in ženske – strpali v vlažno in mrzlo klet. Med drugim je bilo v Breitenauu zaprtih 5 duhovnikov: dr. France Blatnik, župnik na Krki Franc Jeraša, župnik na Radovici Anton Jerman, profesor Kek in vrhniški kaplan Janez Kraljič.« Nato je Dolenec naštel nekaj jetnikov in jetnic, o katerih smo že brali ali še bomo, in poleg njih še naslednje: občinskega tajnika iz Šmarjete Antona Kegljeviča z ženo, učitelja Bogomirja Kolešo iz Šentjerneja, učiteljico Rozo Metohovo, akademičarko Majdo Mlakarjevo iz Žužemberka, Edija Pelka in pismonošo Lovra Špringerja. »Poleg političnih jetnikov je bilo v Breitenauu tudi kakih 5–8 komunistov in še drugih oseb, ki niso bile zaprte iz političnih vzrokov.« O položaju jetnikov pa je zapisal: »V Breitenauu se je jetnikom zelo slabo godilo. Živeli so v mrazu in nesnagi, stradali so pa tako, da je bilo splošno prepričanje, da bodo pomrli od lakote, če se kaj ne spremeni. Strogo je bilo prepovedano nositi jetnikom obleko, odejo, hrano ali kakor koli lajšati bedni položaj. Zato se je smatralo kar za srečo, če so koga poklicali in odpeljali iz Breitenaua. Mislili so, da jih pošiljajo v 'delavski bataljon'. Dne 5. ali 6. oktobra so odpeljali zaprte komuniste, Červana /Franc Červan, Podgora/ in brata Jakoša /Franc in Ivan Jakoš, Spodnja Draga pri Stični, op. I. Ž./. Červana in oba Jakoša so ustrelili, njih trupla so bila pozneje prepeljana v Prečno. Kaj se je zgodilo z odvedenimi komunisti, o tem nisem slišal ničesar.«

Vhod v dvorec Breitenau (Brajtenav) pri Prečni oziroma Zalogu ob Krki (okrog 1930), požgali so ga partizani leta 1942. Požgano stavbo so oktobra 1943 vosovci uporabili za zaprte ujetnike iz Novega mesta.

Iz enega požganega gradu v drugega – oba so uničili partizani

Nezadovoljna s prostori v gradu Breitenau je morala OK VOS iskati nove prostore za jetnike. V poročilu visokega funkcionarja Vosa Jožeta Šiške - Luka je sicer omenjena Kandija, vendar so jih iskali tudi drugod. A. Fabjančič z Ruperčvrha pri Stranski vasi se je po vojni spominjal: »Sredi oktobra leta 1943 je prišla na Ruperč vrh v gospodarska poslopja partizanska patrulja, katero je vodila zloglasna politkomisarka Vida Rabzel /prav: Rebselj, op. T. F./, bivša uradnica sodišča na Kostanjevici. Zahtevala je, da jim oče odpre razvaline gradu. Ostal je samo stari del gradu in kapela. V te ruševine so partizani nameravali privesti vse priprte jetnike iz Zaloga pri Novem mestu. Ker so se prepričali, da je to nemogoče, so zaradi tega rekvirirali ljudsko šolo v Birčni vasi, kamor so pripeljali vse zapornike iz Zaloga.«

Vir: Odprti grobovi, III, dok. 84, A. Fabjančič: Pričevanje, Mendoza, Argentina, 1. in 4. 11. 1966, str. 177. Grad Ruperčvrh, ki ga je v 17. stoletju kupil grof Ernst Paradeiser in obnovil cistercijanski red, je bil od 18. stoletja v zasebni lasti, od 1918 v lasti Franca Fabjančiča. V noči na 6. 4. 1943 so ga požgali partizani. (Krajevni leksikon Slovenije, 11., Ljubljana 1971, str. 533.)

Vida Rebselj, poročena Kulovec, načelnica »okrožne komisije VOS Novo mesto« od januarja 1944 do marca 1944, nasledila je moža. Fotografirana v Kočevskem rogu jeseni 1943, verjetno potem, ko je bila za njo strahotna morija nad civilisti z območja Novega mesta v dvorcu Brajtenav, v Padežu in drugod.

Vida Rebselj in Zdenka Kidrič

CK VOS je v svojih navodilih za delo okrožne komisije VOS 18. septembra naročila (ARS-III, 301-1, CK VOS, navodila 18. 9. 1943): »Zaključiti je treba tudi zaslišanje aretirancev ter ves material predložiti sodišču. Določite primernega tovariša, ki bo izvedel ta zaslišanja. Ta tov. naj bo zanesljiv in politično kolikor toliko izgrajen.«

Tako kot v drugih mestih so jetnike tudi v Novem mestu najprej zasliševali člani

OK VOS, kaže, da največ načelnik Ciril Kulovec - Karlo in Drago Škorjanc, po potrebi pa tudi Vida Rebselj. Rebsljeva je 23. septembra pisala Zdenki Kidrič (ARS-III, 301-1, CK VOS, pismo V. Rebselj 23. 9. 1943): »Poročam Ti, da sem dobila podatke in zaslišala osebe, ki ste jih navedli v listini, ki mi jo je izročil tov. Drago. Ker je imel Karlo opraviti na enem izmed podokrožij, sem to stvar sama izvršila in upam, da bo vsa stvar v redu. Prilagam Ti zaslišanja, sicer te pa čakam v Toplicah, ker bi rada ustmeno s tabo govorila. Zaslišanje je narejeno kar po svoje, ker ne vem, pravzaprav morda imate vi kakšne direktive za zaslišanje. Mi te čakamo. Sporoči nam, če prideš, če ne pismeno. Nujno, ker moram potem v Novo mesto.« Več v priponki.

Besedilo v wordu: Tone Ferenc, Dies irae, str. 583–601

Pričevanja treh očividcev o vosovskih umorih v Padežu

O komunističnih grozodejstvih pri umorih so še isto leto pričevali /Slovenski dom, »... in sprožil jim je cel rafal v hrbet ...«, str. 2, 24. 12. 1943; Črne bukve, Ljubljana, 1944, str. 129–135, op. I. Ž./: Anton Štine, sin pok. Jožeta in Rozalije, roj. Potočar, rojen 14. marca 1899 v Stranski vasi, nazadnje stanujoč v Novem mestu, Ljubljanska cesta 22, oženjen, jetniški paznik; Valter Hren, sin Jožeta in pok. Štefanije Kikelj, rojen 22. novembra 1911 v Cerknici, nazadnje stanujoč v Šmihelu št. 21, po poklicu mizar; Ferdinand Berk, sin pok. Franca in Alojzije Dežman, rojen 1902 v Gaberjah pri Tržiču, stanujoč v Novem mestu, Gradiščeva ulica 1, po poklicu jetniški paznik, oženjen. Sodelovali so pri pokolu 24 ljudi iz Novega mesta in drugod 21. oktobra 1943 in pri drugem pokolu naslednjega dne. Kasneje je pričeval še Franc Gazvoda, doma iz Irče vasi, paznik v jetnišnici okrožnega sodišča Novo mesto, zaslišali so ga 28. marca 1944 na novomeškem sodišču.

Novo mesto, pokopališče Ločna, grob umorjenih leta 1943 v breznu Mihovska jama v gozdu Padež pri Birčni vasi. FOTO: Ivo Žajdela

12 ljudi so ponoči odpeljali v ruperški gozd in jih ustrelili

Anton Štine je povedal: »Po drugem bombardiranju sem šel zjutraj iz Novega mesta v Brajtenau. Bil sem samo v kuhinji nadzornik in pomočnik. Jetnikov je bilo okrog 60. Dne 14. oktobra se je jetnišnica z vsem moštvom preselila v šolo v Birčno vas. Do 20. oktobra nisem slišal, ne vedel, da bi katerega jetnika kam odpeljali. Ko sem drugo jutro okrog 6.30 prišel nazaj v šolo, sem vprašal Pršino. jetniškega paznika: 'Kako je kaj?' Ta mi je odgovoril, da je slabo, ker je šel spat šele ob pol štirih. Nato sem vprašal, koliko je jetnikov, ki jim je treba pripraviti hrano.

Pršina je šel gledat po sobah in mi povedal, da je 12 ljudi manj. Te ljudi so v noči odpeljali v Ruperški gozd proti Velikim Škrjančam in jih tam postrelili. Te so bili nekaj dni prej okrog devetih pripeljali z avtomobilom v šolo. Od stražarjev, ki so jetnike pripeljali, nisem poznal nobenega, niti mi ni znano, od kod so jih pripeljali. Istega dne, nekako ob devetih, se je jetniški paznik Pelko Jože vrnil iz Novega mesta in je vprašal Pršino: 'Kako je kaj bilo?' Odgovoril mu je, da je 'čisto v redu.'

Mihovska jama pri Birčni vasi 22. oktobra 2023 ob 80. obletnici komunistično-vosovskega umora civilistov iz Novega mesta in okolice oktobra 1943. VIR: Tomaž Maras

Pršina jih je zvezal z verigami po dva in dva ter jih gnal v dolino

Istega dne /21. oktobra 1943/ okrog 11 mi je prišel jetniški paznik Pelko Jože povedat, da se moramo takoj pripraviti, da gremo naprej. Spravil sem svoje reči in vse skupaj odnesel na dvorišče. Pelko pa je z listkom hodil po sobah, izbral ljudi in poslal na dvorišče: prof. Keka, Šonca. Grilca, Pavliča, dva Mikca, Arminija /Franc Armeni/, Čerovna /Franc Červan, Ferenc je zapisal, da naj bi po drugem podatku Červana ubili že 11. 10. 1943/, blagajnika 'Emone' in še pet nepoznanih, skupno 14 ljudi.

Te jetnike smo gnali od šole čez Cerovec v Padež do Bohorčeve hiše jaz, Pršina, Hren iz Šmihela, dva Rusa in še 9 stražarjev, katerih imena mi niso znana. Kam so krenili ostali stražarji z jetniki, mi ni znano.

Ko smo prišli v Padež, so jetniki ter del stražarjev posedli pred hišo na vrtu, kamor jim je Beceletova žena prinesla jabolk. Jaz pa sem šel k Bahovčevemu gozdnemu čuvaju Beceletu, s katerim sem šel v klet in mi je dal malo žganja in jabolk. Za nama sta prišla v klet tudi dva strojevodja iz Ljubljane in jetniški paznik Pršina, ki je vprašal Beceleta, če ve, kje je kak prepad, da bi tam pobili jetnike in jih zmetali vanj, da bi jim ne bilo treba kopati jame. Becele mu je odgovoril, da ve za jamo, da pa je zelo daleč. Pršina mu je odgovoril, da nič ne de, če je daleč. Becele je bil takoj pripravljen, da nam gre kazat prepad, ki leži v smeri proti vasi Mahovec, tri do štiri kilometre daleč od Beceletove hiše.

Krenili smo naprej: Becele, Pršina, nato jaz, z nami pa jetniki in stražarji. Prišli smo na hribček – košenico, kjer so jetniki in stražarji posedli. To je bilo okrog 4 popoldne. Gaberšek, Jenko, ljubljanska strojevodja, Pršina in Becele so stopili stran od straže in jetnikov ter se tam pogovarjali do mraka.

Stal sem nekoliko od njih in nisem slišal njihovega razgovora. Ko je nastopil mrak, je Jenko rekel Pršini, naj jetnike zveže, ker gredo v neko vas skozi gozd, da ne bi kdo pobegnil. Pršina jih je zvezal z verigami po dva in dva in jih zvezane gnal v dolino ter postavil v vrsto tako, da so gledali proti stražarjem.

Slovenski dom, »... in sprožil jim je cel rafal v hrbet ...«, str. 2, 24. 12. 1943

Slovenski dom, »... in sprožil jim je cel rafal v hrbet ...«, str. 2, 24. 12. 1943Jenko in Gabršek sta s strojnicami in navzkriž sprožila cel rafal

Pršina je nato skočil stran od njih. Kakih 8 metrov pred njimi pa sta se postavila strojevodja Jenko in Gabršek s strojnicami in navzkriž sprožila cel rafal. Vsi jetniki so takoj popadali, vendar so se nekateri še oglašali, tako Mikca in prof. Kek, katere so potem Jenko, dva Rusa, Gaberšek in še neki strojevodja iz Ljubljane postrelili s puškami.

Nato je Jenko odredil Pršini, da jih razveže in preišče. Trupla smo preiskovali vsi, le za Beceleta ne vem, če je tudi on preiskoval. Najdene predmete so vsi dali meni in sem jih potem odnesel v aktovki v Bahovčevo hišo in tam izročil tovarišici Vidi Rabzeljevi. Bilo je nekaj denarnic z 900 lirami, nekaj nalivnih peres in svinčnikov ter ena ura.

Po končani preiskavi trupel so morali vsi razen mene nositi trupla v prepad, ki je bil oddaljen kakih 150 metrov. Štiri pa so pustili, ker je nastala tema.

Ko smo se okrog 11 vrnili v Padež, sem videl tam ostale stražarje in komunistične poveljnike ter tovarišico Vido, Karola, politkomisarja Valeta iz Št. Jerneja (trgovec), jetniškega paznika Pelka, Berka in Gazvodo. Takoj nato nam je Beceletova žena prinesla večerjo. Po večerji sem šel z Berkom in Gazvodo spat pred hlev. Nekaj mož je bilo odrejenih za stražo v okolici; določil jih je jetniški paznik Pelko.

Medvojni zapis o umoru Marije Golob iz Birčne vasi, vidne članice Katoliške akcije v župniji Šmihel. Pri breznu Mihovska jama v gozdu Padež pri Birčni vasi so jo umorili 22. oktobra 1943, z graščakom Francem Fabjančičem iz Ruperčvrha in Janezom Lindičem iz Malkovca pri Mokronogu.

Naslednje jutro so v Padežu umorili še tri

Naslednje jutro okrog 6.30 nas je Pelko sklical za odhod. Že ponoči, ko sem ležal, sem slišal pred Bahovčevo hišo razgovor, da je Smrekar Ludvik iz Birčne vasi z vaško zaščito pripeljal tjakaj Fabjančiča, Golob Marijo in posestnika Lindiča Janeza iz Mokronoga, ki so pod stražo prenočili na Bahovčevem podu. Kdo jih je prignal, nisem videl.

V skupini, ki je gnala navedene tri na morišče, so šli: Smrekar Ludvik, Gabrovšek, Gazvoda iz Birčne vasi, Berk Ferdinand­, Prenk, strojevodja iz Ljubljane, Hren iz Šmihela ter še 11 drugih, katerih imena ne vem.

Ko smo prišli v bližino morišča, so vsi razen mene, Pršine in dveh Ljubljančanov, odšli naprej, da so odnesli štiri trupla, ki so ostala od prejšnjega večera. Potem nas je Gazvoda prišel klicat, naj ženemo jetnike naprej.

Gnali smo jih na morišče, kjer je Pršina Fabjančiča in posestnika iz Mokronoga zvezal. Golob Marija je morala stopiti k Fabjančiču. Ta je nato rekel proti gozdu, kjer je bil Smrekar: 'Smrekar, zdaj pa se je tvoja želja izpolnila!'

Marija Golob iz Birčne vasi in Franc Fabjančič iz Ruperčvrha na spominski plošči v Šmihelu.

Vsi trije so bili ranjeni v noge

Pršina in Jenko sta nato gnala jetnike v dolino, nekoliko naprej od kraja, kjer so prejšnji večer pobili meščane. Ko so prišli v grmovje, sta Pršina in Jenko skočila na stran, za jetnike pa je stopil Gabrovšek s strojnico ter oddal nanje vrsto strelov. Vsi trije so bili ranjeni v noge.

Fabjančič je rekel: 'Prosim, dajte me še v glavo.' Golob Marija pa je rekla: 'Jezus, Marija, pomagaj!' Iste besede je izgovoril tudi stari možak iz Mokronoga.

Golob Marija je rekla, preden so jih streljali: 'Valter (Hren), povejte moji mami, kaj se je zgodilo.'

Ranjenci so sicer popadali na tla, ker pa so se še oglašali, sta jim Jenko in Gabrovšek dala še vsakemu po en strel v glavo. Pršina jih je nato razvezal, jaz pa sem Fabjančiča preiskal in našel v desnem žepu 50 centezimov, ki sem jih dal Jenku. Možaka iz Mokronoga je preiskal Berk in našel pri njem neko knjižico, ki jo je pa takoj sežgal. Trupla so nato znosili v prepad. Potem smo šli vsi na Uršna sela in Verdun, kjer smo se razšli na več strani.«

Nadaljevanje v: Franc Kek, Franc Armeni, Novo mesto, Mihovska jama, Padež [4]

1/7