Poglejmo najprej, kaj je o komunistično-vosovski moriji septembra in oktobra 1943 v Novem mestu napisala Pavlina Bobič v nedavno izdani odlični knjigi Pragovi nasilja. Dolenjska in Bela krajina 1941–1943 (Ljubljana, 2024, Novo mesto, str. 209–213).

Dvainštirideset dni komunistične svobode ...

Mimogrede, na spletni strani ZB NOB Drska – Novo mesto imajo pod 8. september 1943 zapisano: »42 dni trajajoča ljudska oblast v mestu«. »Ljudska«? Res so bedni totalitarci ti levičarji. Za njih je komunistično kar »ljudsko«.

Že prvo – in nekaj ur nato drugo – silovito nemško bombardiranje Novega mesta 14. septembra 1943 je območje med žensko bolnico in hotelom Koklič spremenilo v ruševine in za seboj pustilo 32 smrtnih žrtev. Ljudje so se začeli z vpreženo živino ali vozički množično umikati iz mesta, kamor si podnevi ni več upal skorajda nihče. Prav zaradi letalskega napada so iz jetnišnice v stavbi sodišča izpustili vse politične zapornike, razen Jožeta Pavliča. Prošt Karel Čerin je nato 3. oktober opisal kot »sodni dan«: nemški bombniki so še tretjič razdejali mestno središče z žensko bolnico, novih 31 ljudi je bilo ubitih in zdelo se je, da so se Nemci zarotili, da mesto zravnajo z zemljo ...

Vir: NŠAL, ŠAL/Ž, Novo mesto – Kapitelj 1920–2006, Karel Čerin, Novo mesto po dnevih in zapiskih (7. sept.–31. dec. 1943). Prim. tudi Marko Polenšek, Novo mesto je bilo ...: razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto: o letalskih napadih na Novo mesto med drugo svetovno vojno (Novo mesto, ZAL Enota za Dolenjsko in Belo krajino, 2002, str. 30, 39).

Birma v Prečni leta 1929, zadaj drugi z leve je Franc Komljanec, četrti Franc Kek. Komljanca so partizani umorili junija 1942, Keka pa oktobra 1943.

Kanonika Franca Keka so ugrabili v njegovem vinogradu

Zapori, ki jih je prevzela Okrožna komisija VOS, so se že po prvem bombardiranju spet začeli polniti: 30. septembra so znova zaprli kanonika Franca Keka, potem ko so ga ugrabili v njegovem vinogradu na Hmeljčiču pri Mirni Peči; od duhovnikov še salezijanca dr. Franca Blatnika, kurata Štefana Kraljiča, Franca Jerašo, župnika na Krki, in Antona Jermana, župnika na Radovici. 4. oktobra zjutraj so zapornike odpeljali iz bombardiranega Novega mesta v graščino Breitenau pri Prečni, ki je izvirala iz 12. stoletja, ki so jo partizani požgali leta 1942, kasneje pa so jo povsem izropali in uničili. Oktobra 1943 so za njenimi zidovi zaprli okrog 85 ljudi. Strpali so jih v grajsko klet brez oken, kjer so prezebali in živeli v nesnagi brez hrane. Jetnikom ni bilo dovoljeno prinašati nobenega živeža niti jim kakor koli lajšati bedo. (Dolenec, Moja rast, str. 111.)

8. oktobra zvečer so komunisti v tamkajšnji okolici ubili Franca in Ivana Jakoša iz Stične, pet prisilnih mobilizirancev ter Franca Webleta, tajnika z novomeškega glavarstva.

Partizani in Italijani v Novem mestu, na sredini politkomisarka in pooblaščenka komunističnega »generalštaba« Tusulin - Avsec, drugi z desne partizanski komandant, poveljnik mesta Vladimir Knežević - Volodja, desno v avtu poveljnik 24. polka polkovnik Sordi, 9. 9. 1943. Zadaj na steni je grafit Živel Stalin.

Jože Šiška - Luka poročal o umorih Zdenki Kidrič

Podatke je med zaslišanjem na novomeškem sodišču 28. marca 1944 navajal očividec Franc Gazvoda iz Irče vasi, paznik v jetnišnici okrožnega sodišča v Novem mestu. Prim. Tone Ferenc, Dies irae. Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, Ljubljana, Modrijan, 2002, str. 599. Toda Jože Šiška - Luka je iz Novega mesta Zdenki Kidrič 11. oktobra 1943 med drugim poročal, da je oddelek XV. divizije 10. oktobra »pospravil« Franca Červana, posestnika iz Podgore pri Prečni, Romana Žabkarja, Jožeta Žura, Antona Peršeta, Antona Murglja in Alojzija Gradenca, medtem ko je »glede poslednjih treh partizanskih dezerterjev storil postopek (prav tako za Žabkarja in Žuro) štab XV. Divizije NOV.« Nadaljeval je, da bosta »še to noč /to je 11. 10. 1943/ pospravljena partizanska dezerterja in belogardista« Ivan Jakoš in Franc Jakoš. Za Franca Webleta so po poročilih OK VOS napisali »obtožnico« 14. oktobra 1943 zaradi »pobega iz vojske v vojnem času«; njegov umor so izvršili varnostniki »in sicer konspirativno.« Ferenc, Dies Irae, str. 594 in 595.

Bombardiranje Novega mesta 14. septembra 1943, ruševine na Ljubljanski cesti septembra 1943, levo Seidlova hiša. Na stenah so komunistični grafiti v čast uničevalcu človeštva Stalinu. VIR: Marko Polenšek / Novo mesto je bilo ...

Komunistični »sodniki« Ciril Kulovec - Karlo, Vida Rebselj in Jože Pelko

15. oktobra so ujetnike z graščine Breitenau prepeljali v šolo v Birčno vas. Tu so jim »sodili« načelnik Okrožne komisije VOS za Novo mesto, Ciril Kulovec - Karlo, vodja obveščevalne službe Vida Rebselj, in jetniški paznik Jože Pelko.

Tone Ferenc, Dies Irae, str. 586. Področno vojaško sodišče Novo mesto so sestavljali pomočnik komandanta področja (komunisti so med vojno za območje uporabljali hrvatizem področje) Franc Tavčar - Rok kot predsednik, dr. Jože Žabkar kot sodni pravnik in Maks Vale kot sodnik partizan. Zapisnikarica je bila Marija Obed, vojaška tožilka pa članica OK VOS Vida Rebselj. Zasliševalca pri področnem vojaškem sodišču sta bila Anton Jesenko in Silverij Pakiž, toda viri ne kažejo, da bi sodišče imelo sodne razprave pred drugo polovico oktobra 1943.

Čez nekaj časa se je zaslišalo regljanje strojnic

Tri dni kasneje so izbrance ločili od preostalih in jih odgnali v poseben prostor. Med njimi sta bila Novomeščana Alojzij Grilc in Jurij Verbič. Naslednji dan so v ta prostor prignali tudi dr. Ludvika Arka /ugrabili so ga 12. septembra na Škofljici, ko se je z motorjem peljal z obleganega gradu Turjak v Ljubljano, enako Marjana Končana, op. I. Ž./, medtem ko so vsem odvzeli osebne dokumente in denar.

Po pričevanju ene od jetnic so partizani 20. oktobra okrog 3. ure zjutraj osem ujetnikov odgnali z oboroženim spremstvom po cesti proti Novemu mestu; med zvezanimi je med drugimi spoznala dr. Ludvika Arka, Alojzija Grilca in Jurija Verbiča. Poleg teh so za smrt določili Jerneja Sitarja, posestnika Rudolfa Polanca, Franca Selaka, Jožeta Mikuža iz Idrije in neznano osebo. Čez nekaj časa se je zaslišalo regljanje strojnic, nato nekaj posameznih strelov in potem se je spremstvo vrnilo po drugo skupino. Ponovil se je isti postopek ... Tisto noč so komunisti ubili še pet žensk in pet moških, vsi so bili po besedah priče Kočevarji. Vir: Ivan Dolenec, Moja rast, str. 111. Podrobnosti o umorjenih v novomeški okolici so objavili v časniku Slovenec, 12. 12. 1943.

Bombardiranje Novega mesta 3. oktobra 1943, pogled na porušeni Florijanov trg in Arkovo ulico. »42 dni trajajoča ljudska oblast v mestu« je Novo mesto uničila. VIR: Marko Polenšek / Novo mesto je bilo ...

21. oktobra so imeli v Birčni vasi 80 ujetnikov in 26 ujetnic

21. oktobra, torej v času, ko so se nemške kolone že zgrinjale v Novo mesto, so imeli vosovci v Birčni vasi okrog 80 ujetnikov in 26 ujetnic. Zaradi hitrega prodiranja Nemcev so ženske izpustili, z njimi še okrog 70 moških; Vosovi »sodniki« so najverjetneje sledili navodilom CK VOS glede jetnikov v primeru sovražnikovega vdora, izbrali 13 moških in jih odgnali v gozd Padež. Med njimi so bili po navedbah prič kanonik Franc Kek, Viktor Šonc, Jože Pavlič in tajnik občine Toplice Franc Armeni, Janez Mikec, Rudolf Mikec, Franc Červan (po drugi navedbi so Červana umorili 10. oktobra 1943), neki blagajnik Emone in še pet drugih neimenovanih oseb. Še isti večer so vse, zvezane z verigami po dva in dva, najprej ustrelili s strojnicami in nato s posamičnimi streli umore dokončali. Potem so morali navzoči stražarji, razen očividca Antona Štineta, ki je o dogodku poročal, trupla znositi v prepad okrog 150 metrov stran. Štiri ubite so v jamo odvrgli šele zjutraj. Prim. »... in sprožil jim je cel rafal v hrbet ...«, Slovenski dom, 24. 12. 1943, str. 2; Tone Ferenc, Dies Irae, str. 596.

Tudi njihova trupla so odvlekli v prepad

Naslednje jutro so na istem mestu umorili še veleposestnika Franceta Fabjančiča, lastnika bližnje graščine Ruperčvrh, Marijo Golob iz Birčne vas in ostarelega posestnika Janeza Lindiča iz Malkovca pri Mokronogu. Tudi njihova trupla so odvlekli v prepad.

Komunistična »krivda«

Marija Golob je bila nekdanja predsednica Katoliške akcije; terenske delavke so jo izsledile v Kovačičevem mlinu, jo dale ugrabiti, a so jo izpustili in nato ponovno ugrabili ob prihodu nemške vojske v Novo mesto (prim. Ferenc, Dies Irae, str. 599).

Med ubitimi je bil Jože Pavlič obtožen »delovanja v političnem štabu bele garde«; Viktor Šonc prav tako »delovanja v političnem štabu novomeške bele garde«; Alojzij Grilc »stalnih stikov z vodilnimi organizatorji novomeške bele garde«; Jurij Verbič »članstva v beli gardi in stalnega stika z ostalimi novomeškimi voditelji in organizatorji bele garde«. Področno vojaško sodišče je imelo prvo sodno razpravo šele 19. oktobra – proti Verbiču, Rudolfu Poljancu in Francu Selaku, »obtoženim« 9. in 15. oktobra, in »obsojenim« na smrt (Ferenc, Dies Irae, str. 595).

Grad Breitenau (Brajtenav) pri Prečni oziroma Zalogu ob Krki (okrog 1930), požgali so ga partizani leta 1942. Požgano stavbo so oktobra 1943 vosovci uporabili za zaprte ujetnike iz Novega mesta.

Rodila ga je Dolenjska, izobrazila novomeška gimnazija

Ivan Dolenec se je kanonika Franca Keka, ki ga je osebno dobro poznal, spominjal s posebno občutljivostjo (Dolenec, Moja rast, str. 114.). Rodila ga je Dolenjska, izobrazila novomeška gimnazija, preobrazila kataklizma prve svetovne vojne, ki ga je kot mladega podčastnika in nato rezervnega častnika navkljub hudemu trpljenju na fronti proti Italiji utrdila v dojemanju človeškega dostojanstva. Vojna je v njem odprla željo po vstopu v duhovniško službo, saj je bil prepričan, da je mir, po katerem je hrepenel in ga želel za svet, mogoče živeti samo po evangeliju. Toda kar naj ostane nepozabno v zgodovini Novega mesta, je dejal Dolenec, je bilo Kekovo prizadevanje za osvoboditev internirancev. Prav zaradi njegovega posredovanja se je med letoma 1942 in 1943 »toliko /gimnazijskih/ profesorjev in še mnogo več dijakov« razmeroma zgodaj vrnilo iz italijanskih taborišč, pri čemer je zanje posredoval dovolj taktno in odločno, da ni škodoval nikomur: z Italijani, do katerih je bil nezaupljiv, je imel stike le toliko, kolikor je to lahko koristilo ljudem, ki so trpeli krivico.

Več kot pol stoletja zakopani v molku prikritih globin gozda

»Izbrane osebe, ki so jih umorili komunisti, so morale ostati zakopane v molku prikritih globin gozda več kot pol stoletja. Kljub temu, da se je zaradi (med vojno objavljenih) pričevanj očividcev dolga desetletja vedelo za morišče in jamo blizu vasi Mihovec pri Padežu, je šele leta 1994 posebnemu odboru v Novem mestu uspel prekop 17 ubitih,« je zapisala Pavlina Bobič. Mesto za grob je zagotovil kapitelj: v posvečeno zemljo na delu pokopališča v Ločni, določenem za duhovnike, so jih položili 23. oktobra 1994. Imena dvanajstih prepoznanih žrtev so bila vrezana v spominsko ploščo: Franc Kek, Franc Armeni, Franc Fabjančič, Marija Golob, Alojz Grilc, Janez Lindič, Janez Mikec, Rudolf Mikec, Franc Selak, Jernej Sitar, Viktor Šonc, Jurij Verbič, medtem ko je bilo ostalih pet položenih v grob kot neznanih. Vir: Po 51 letih iz smetišča v grob, Dolenjski list, 3. 11. 1994, 9; Ferenc, Dies Irae, str. 660.

Novo mesto, pokopališče Ločna, grob umorjenih leta 1943 v breznu Mihovska jama v gozdu Padež pri Birčni vasi. FOTO: Ivo Žajdela

Dostojanstvo so jim javno iztrgali

Pavlina Bobič je zapisala tudi, da so ubiti posamezniki morda izgubili svoje ime, ne pa dostojanstva, ki jim je bilo javno iztrgano, ko jim je bila odvzeta možnost za sodno samoobrambo in jih nato še »obsodili« na posmrtno degradacijo teles, odvrženih v jamo; čeprav so jih v sli revolucije razglasili za nevarne ne-ljudi, nevredne življenja, niso bili izbrisani iz živega tkiva spomina, ki je preživelo najhujše nasilje novomeške jeseni 1943.

Novo mesto v kratki zarji rdeče svobode, Slovenski dom, str. 2, 6. 11. 1943Novo mesto, To je Novemu mestu prinesla Osvobodilna fronta, Slovenski dom, str. 3, 4. 12. 1943

Bogomir Štefanič, Ubesedenje bolečine, Pavlina Bobič, Slovenski čas, št. 171, 30. 6. 2024Nadaljevanje v: Franc Kek, Franc Armeni, Novo mesto, Mihovska jama, Padež [2]

1/8