Nadaljevanje iz: Franc Armeni, Ciril Armeni, Mihovska jama, Padež [5]

Nadaljevanje pripovedi Cirila Armenija o umoru očeta Franca Armenija, občinskega tajnika v Dolenjskih Toplicah 21. oktobra 1943 v Padežu pri Novem mestu.

Prim. Ciril Armeni, ustanovitelj in prvi predstojnik Splošne nujne medicinske pomoči Ljubljana.

Skril sem se pri Šončevih na Grmu

Zatekel sem se na Grm k Šončevim, kjer je stanovala moja sestra, ko je hodila v gimnazijo. Tudi g. Šonca so že aretirali in to dva dni po rojstvu dvojčkov. Ni jih niti videl. Njegova življenjska pot se je končala, tako kot očetova, v breznu pri Mihovcu. Pri njih sem bil do pomladi 1944. Bil se kar koristen. Z ročnim prevoznim sredstvom sem jim iz reke vsak dan vozil vodo za pranje otroških pleničk. Na veliki teden (pred veliko nočjo) je bila proti Toplicam organizirana vojaška akcija. Odšel sem za njo in varno prišel domov. Pri sosedu sem dobil velik (lojtrski) voz s konjem in nanj naložil vse, kar nam je še ostalo. Poklical sem sošolca, ki je bil pri stricu v Toplicah.

Mihovska jama pri Birčni vasi 22. oktobra 2023 ob 80. obletnici komunistično-vosovskega umora civilistov iz Novega mesta in okolice oktobra 1943. VIR: Tomaž Maras

V Ljubljano na šolanje

Po roški ofenzivi še vedno niso bile vzpostavljene prometne povezave in nisva mogla v Ljubljano in nadaljevati šolanja. Tako se je z nami na vozu peljal do Novega mesta. V Bršljinu sem že prej za vse tri najel stanovanje, na sestro pa je že čakalo tudi delovno mesto. Na veliki ponedeljek sva dobila možnost, da prideva do Brežic in od tam po nemški strani do Ljubljane. Prva pot naju je peljala do ravnatelja klasične gimnazije, kjer sva mu vse povedala in vprašala za nasvet, kaj naj storiva. Rekel nama je, naj se takoj vpiševa in resno poprimeva za študij. Do konca šolskega leta sva opravila vse izpite, za jesenski rok pa pustila še grščino in latinščino. Med počitnicami sva se intenzivno učila, še pred začetkom šolskega leta zaključila 5. razred in se vpisala v naslednjega. Med šolanjem sva stanovala v Marijanišču, v današnjem Domu Ivana Cankarja.

Pristopil sem k domobrancem

Za mamo, sestro in malega sedemmesečnega brata je bil umik iz Straže v Bršljin praktično edina rešitev. Tam sem jim našel stanovanje, sestri pa tudi službo. S tem je lahko prevzela skrb za njih, jaz pa sem lahko razmišljal o svojem življenju. To mi je uspelo. S prijateljem sva prispela v Ljubljano in do vpisa v višji razred nadoknadila izgubo skoraj celega šolskega leta.

V 6. razredu sem zdržal do 1. januarja 1945, nato pa iz bojazni pred zimo pristopil k domobrancem. Tam sem delal v četni pisarni v Velikih Laščah. Ob koncu vojne je sledil umik čez Vršič na Koroško, od tam pa po angleški izdaji vrnitev v Slovenijo preko Kranja v škofove zavode, od koder sem bil kot mladoletnik po zaslišanju izpuščen.

Mihovska jama pri Birčni vasi. Spominska slovesnost 22. oktobra 2023 ob 80. obletnici komunistično-vosovskega umora civilistov iz Novega mesta in okolice oktobra 1943. VIR: Tomaž Maras

Študij sem si omogočil z inštrukcijami mlajših

Nisem vedel kam! Najbližje sta mi bili očetovi sestri v Domžalah. Tam smo imeli tudi nekaj zemlje, pripravljene za gradnjo hiše. Tu smo se srečali jaz, mama, mali bratec in sestra, ki so peš iz Krškega preko Zasavje prišli iz Novega mesta. Sestra je takoj dobila službo, jaz pa sem bil tudi nekaj časa pri njih, ker sem za eno leto dobil prepoved študija. Hoteli so me spraviti v tovarno, da bi me imeli lažje pod kontrolo, pa sem raje odšel v Planino pri Rakeku k maminemu bratu. Bil je krojač in me je naučil šivati, jaz pa sem mu pomagal pri hišnih opravilih, tudi pri čuvanju sedmih otrok.

Kasneje sem odšel na Graben pri Sv. Gregorju. Tam sem opravljala kmečka opravila leto dni, kar so mi pri odhodu v pokoj tudi upoštevali v delovno dobo. Po enem letu sem dobil dovoljenje za nadaljevanje študija in končal gimnazijo. Finančna sredstva za čas gimnazijskega in potem fakultetnega študija sem pridobival z inštrukcijami mlajših v Domžalah in v Ljubljani, med poletnimi počitnicami pa sem honorarno delal v gradbenem podjetju.

Mihovska jama pri Birčni vasi 22. oktobra 2023 ob 80. obletnici komunistično-vosovskega umora civilistov iz Novega mesta in okolice oktobra 1943. VIR: Tomaž Maras

Petdesetletni molk, s katerim so morilski zločin hoteli prekriti v pozabo

Vsak začetek naj bi imel tudi svoj konec. Med tema skrajnostma so vedno prijetni in neprijetni dogodki. V zadnjem obdobju mojega življenja po količini in vsebini prevladujejo slednji, med njimi gotovo na prvem mestu usoda mojega očeta. Očetu je nekdo 1943 leta namenil nečloveško smrt na dnu brezna v Padežu pri Uršnih selih, kamor so komunisti 20. oktobra – mesec dni po italijanski kapitulaciji – med svojim begom pred Nemci, ki so prodirali proti Novemu mestu, umorili in kot odvečni pratež pometali v brezno 17 ljudi iz Novega mesta.

Kljub temu, da so storilci tega grozovitega zločina znani, mogoče tudi še živi, ostaja to še danes skrivnost zla, ki ga je leta 1943 izvajala na Dolenjskem komunistična partija Slovenije za utrjevanje svoje oblasti, kraška brezna pa uporabila kot prostore, v katerih so morilci skrivali svoje zločine. Petdesetletni molk, s katerim so morilski zločin hoteli prekriti v pozabo, se je prekinil z mojo intervencijo na nedeljo, ko je bila v Kočevskem rogu prva spravna maša, ki jo je daroval ljubljanski nadškof Šuštar.

Brezno Mihovska jama v gozdu Padež z dvema vhodoma. Tu so komunistični vosovci 21. oktobra 1943 umorili 20 vidnih oseb z območja Novega mesta. VIR: Zaveza, št. 67

Spust do umorjenih v breznu Padež

Kolegi so me spraševali, če se bom te spravne maše udeležil, pa sem jim odgovoril, da jaz tam nisem ničesar izgubil, da je moj oče končal drugje. A prav to je bil povod, da sva se z ženo istega dne odpeljala do Birčne vasi in tam od domačinov izvedela za brezno. Eden od njih nama ga je šel celo osebno pokazat.

Čas je odkril kraj zločina in nečlovečnost storilcev, ki so trupla pobitih prepustili zli usodi, da so na dnu brezna njihovi ostanki ležali razmetani vsemu na voljo.

Prišel sem do začetka konca. Poklical sem sina g. Šonca v Tomaj. G. Šonc je bil zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Novem mestu in so ga komunisti aretirali dva dni po rojstvu sinov dvojčkov. Končal je v istem breznu kot moj oče. Imel je več otrok, eden med njimi je bil kraški jamar. Prosil sem ga, da pride z bratom in jamarsko opremo. Spustil se je v jamo. Z njegovim bratom sva ga na njegov znak spuščala ali pa dvigala iz jame. Ko se je prvič dvignil iz jame, je s seboj prinesel dolgo kost, ki je bila po moji oceni moška stegnenica, in podplat moškega čevlja.

Kosti umorjenih na dnu brezna Mihovska jama v gozdu Padež. VIR: Zaveza, št. 67

Birokrati na občini Novo mesto so zavrnili prekop ubitih

Dokaz je bil tu in naslednjo nedeljo smo že šli po jamarski lestvi 10 metrov globoko v brezno. Na dnu smo si z močno svetilko ogledali kosti, ki so bile razmetane na vse strani in fotografirali. To odkritje sem 6. decembra 1993 posredoval predsedniku skupščine Novo mesto z željo vseh sorodnikov ubitih, da naj bi ti v breznu razmetani posmrtni ostanki dobili dostojnejše mesto. Predlagal sem takojšen komisijski mrliški ogled, kot ga zahtevajo zdravstveni predpisi, če je neka oseba umrla po krivdi drugega.

Mojo, v imenu vseh sorodnikov ubitih uradno zahtevo, je Sekretariat za družbene dejavnosti občine Novo mesto 13. 12. 1993 zavrnil kljub predhodnim strinjanjem odbora za raziskovanje medvojnih in povojnih zločinov. Zavrnil jo je zaradi neprevidne poti. Dovoljena nam je bila pritožba na Ministrstvo za zdravstvo RS.

Dokler so bili storilci zločina še živi ...

Pri naših zahtevah, da pokopljemo, kar ni pokopano, smo naleteli na številne ovire. Kljub razumevanju tedanjih predsednikov Skupščine občine gospoda Dvornika in gospoda Koncilija, kljub pozitivni oceni Komisije za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev ter drugih nepravilnosti in zahtevi Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine je preteklo kar nekaj let. Sorodniki smo bili predmet pravega izigravanja. Nikoli ne bi verjel, če sam tedaj ne bi doživljal tega, kako je nedolžni žrtvi in nemočnim svojcem težko priboriti pravico do groba, dokler so storilci zločina še živi.

Prispevek Po 51 letih iz smetišča v grob v Dolenjskem listu 3. novembra 1994 o pokopu umorjenih pri breznu Mihovska jama v gozdu Padež.

Dolenjski list, Po 51 letih iz smetišča v grob, Padež, 3. 11. 1994Še kar naprej so nagajali pri prekopu umorjenih

Ustanovili smo odbor, določili predsednika in v tem svojstvu sem poslal pismeno vlogo na najvišji organ, predsedstvo Skupščine občine Novo mesto. Na osnovi te moje vloge je predsednik g. Koncilija zahteval, da komisija za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev ukrepa v svojih pristojnostih. Komisija je predlagala Sekretariatu za družbene dejavnosti, da se naši zahtevi ugodi, stroški pa naj se krijejo iz mestnega proračuna. Čez pol leta je sekretariat za družbene dejavnosti na posredovanje predsednika izdal odločbo, da oni niso pravi naslov. Ne predsedstvo skupščine ne komisija ne moreta izdati zahtevka za premestitev posmrtnih ostankov iz enega groba v drugega, to namreč lahko zahteva le svojec umrlega. Tako je napisano v 9. členu zakona o pokopališčih in pogrebni dejavnosti.

Brezna v slovenski zemlji niso grobovi

Sledilo je opozorilo Sekretariatu za družbene dejavnosti, v katerem naš odbor prizadetih svojcev temu sporoča, da njegov sklep nima pravilne materialne podlage, saj tu vendar ne gre za premeščanje iz groba v grob, pač pa premestitev iz brezna na posvečeno zemljo. Tu ni bilo kaj prekopavati, saj še niti pokopani niso bili. Brezna v slovenski zemlji niso grobovi, so pa primerni prostori za skrivanje komunističnih zločinov.

Članek v Dolenjskem listu o pokopu umorjenih pri breznu Mihovska jama v gozdu Padež 23. oktobra 1994 v Novem mestu.

Šikaniranj pa še vedno ni bilo konec

Šikaniranj pa še vedno ni bilo konec. Sekretariat za družbene dejavnosti se je končno le odločil za komisijski mrliški ogled, kar sem jaz predlagal že prav na začetku reševanja tega problema. Določenega dne je prišla k breznu komisija v sestavi: preiskovalni sodnik, sodni izvedenec, javni tožilec, predstavnik policije in predstavnik občinske komisije za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev ter predstavnik zavoda za spomeniško varstvo. Take komisije so po zakonu nujne pri vsakem dogodku, kjer gre za sum storitve kaznivega dejanja.

Komisija je ob breznu ugotovila, da tu nima kaj početi, češ da gre za stanje 51 let po grozodejstvu, ki pa je bilo javnosti posredovano že mesec dni po dejanju. Pričale so priče, ki so morale prisostvovati usmrtitvi. Njihove izjave so ohranjene v medvojnih Črnih bukvah. Preostanke žrtev poboja, ki smo jih sorodniki že pred časom zložili v poseben zaboj na dnu brezna, so nato jamarji in delavci komunalnega podjetja znosili v pripeljan sarkofag, ga zaplombirali in odpeljali.

Sarkofag z ostanki sedemnajstih umorjenih oseb z območja Novega mesta med pogrebom 23. oktobra 1994 v Novem mestu. VIR: Zaveza, št. 67

Policija je prepovedala pokop na pokopališču v Ločni

Ko je bilo že vse nared, je imel zadnjo besedo še Sekretariat za notranje zadeve. Prepovedal je pokop na pokopališču v Ločni, češ da je to že eno leto zaprto in se pripravlja novo na drugem mestu. Ubite bi lahko pokopali v neki stari grob, vendar pa bi morali pridobiti soglasje lastnika groba. Ponovno je nastala panika, ki pa jo je rešil kapiteljski prošt Jožef Lap. Ker je bil med žrtvami tudi umorjeni kapiteljski kanonik Franc Kek, je dovolil, da se vse žrtve pokoplje na cerkveni zemlji.

Pogreb dosegljivih ostankov umorjenih je bil torej v skupnem sarkofagu na pokopališču v Ločni 23. oktobra 1994 popoldan.

Da smo sorodniki umorjenih dosegli uresničitev svojih želja, je potrebno poudariti tudi obširno podporo slovenskih časopisnih medijev: Dolenjski list (Resnica naj se končno obelodani, 2. 11. 1990), Dolenjski list (Brezno odkrilo novo grobišče, 12. 9. 1991), Slovenec (Skrivnost zla kot svarilo človeku, 21. 10. 1993), Dolenjski list (Žrtve poboja na pokopališče v Ločno!, 20. 10. 1994), Slovenec (Dostojen pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu, 20. 10. 1994), Družina (Pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu, 23. 10. 1994), Slovenec (Velike težave s prekopom, 25. 10. 1994), Dolenjski list (Po 51. letih iz smetišča v grob, 27. 10. 1994), Družina (Najhujša zaostalost je sovraštvo, 30. 10. 1994).

Ivo Žajdela, Umor občinskega tajnika, Franc Armeni, Dolenjske Toplice, Padež, Demokracija, 14. 2. 2008Nadaljevanje v: Bela krajina 1943, Črnomelj, VOS, brezno Klemenca, Avgust Erzetič [1]

Novo mesto, pokopališče Ločna, grob umorjenih leta 1943 v breznu Mihovska jama v gozdu Padež pri Birčni vasi. FOTO: Ivo Žajdela

1/10