Nadaljevanje iz: Državljanstvo, izbrisani, slovenstvo, Janez Matašič, Anton Novak [2]

Pred dvajsetimi leti so tako imenovani izbrisani že nekaj časa razburjali slovensko javnost in so prerasli v izjemno vročo politično temo. Tudi, morda pa celo predvsem zato, ker smo bili v volilnem letu. »Levica« si verjetno ni znala več predstavljati, da bi lahko na volitvah zmagal kdo drug razen nje. Srečo je imela, da so bili vsi glavni mediji na njeni strani in da se zato slovenska javnost ni zavedala, kdo je v resnici vodil to državo.

Kučanovo totalitarno gledanje na politiko

Toda za nadaljevanje vodenja države so bili pripravljeni poseči tudi po potezah, ki so protinarodno usmerjene, čeprav so jih zavijali v razne lepe ovoje pravnosti in človekovih pravic. Kadrovanje predsednika države Milana Kučana je seveda želo sadove. Spomnimo se samo, kako je za nove sodnike ustavnega sodišča vedno predlagal samo po enega, seveda skrbno izbranega kandidata. Niti toliko se ni bil pripravljen potruditi s političnim bontonom, da bi imenoval dva ali več kandidatov, čeprav takšnih, ki jih »leva« večina v parlamentu ne bi podprla, s čimer bi vsaj deloma zakril svojo totalitarno gledanje na politiko.

Protinarodna odločba ustavnega sodišča

Kučan je skadroval sestavo ustavnega sodišča, ki je bila politično izrazito enostranska. Prava mala »Kučanova četica«. In kot smo lahko pred tem že nekajkrat videli, je ta »četica« tudi razsoja politično pristransko. Pa ne le zato, ker je v njeni sredi sedel Ciril Ribičič, steber postkomunistične politike. V zgodovini bodo ostali zapisani po svojem delu, ne le za čas od 1941 do 1990, ampak tudi po demokratizaciji. Ker je bilo to delo vpreženo v ekskluzivistični voz in je bilo protinarodno, saj je bilo pristransko, če ne že nasprotujoče večinskemu (krščanskemu) delu naroda, potem so se zapisali v zgodovinske anale tudi po tej svoji značilnosti.

Najodmevnejši odločbi, ki sta bila povsem pristranska politična projekta, sta bili tista v zvezi s t. i. vatikanskim sporazumom, in odločba o »izbrisanih«. Prav Ribičič naj bi nosil glavni del krivde, da je bila odločba o izbrisanih naperjena proti narodnim interesom. Drugi ugledni pravniki so jasno opozorili, kako pravno luknjičava je odločba ustavnega sodišča oziroma kako so z njo ustavni sodniki uzurpirali svoj položaj. Posegli so celo v temeljno ustavno listino.

Slovenstvo. Mojstrovina Franceta Kralja, Videm - Dobrepolje, Drobničev nagrobnik. FOTO: Ivo Žajdela

»Izbrisani« so bili predvsem politično vprašanje

Zgodba z izbrisanimi je bila predvsem politično vprašanje slovenske nacije. Seveda je bila deloma tudi pravno, saj so tudi med t. i. izbrisanimi bili takšni, ki so se znašli v težkem položaju in bi bilo dobro urediti njihov status, toda v večini je šlo za ljudi, ki po letu 1991 zaradi različnih razlogov niso pokazali prave volje, da bi si uredili svoj status. Zdaj so bili ti ljudje nenadoma velik politični problem, in to v dveh ozirih. Najprej zato, ker ga je (Kučanovo) ustavno sodišče očitno tempiralo v čas pred volitvami. Mislili so, da bo odločba ustav­nega sodišča imela takšno izvršljivo moč, da bo že eno leto pred volitva­mi – pri tedanji sestavi državnega zbora – izvršena in da bo »levica« dobila nove volivce. Toda »levičarji« so hoteli še enkrat s pozicije moči izig­rati naš narod, kot so to vedno počeli, če se jim je le ponudila priložnost. Po­tem ko so v 20. stoletju ta narod toli­ko teptali in izkoriščali za svoje ozke politične interese, jim je dejansko us­pelo s tistim, kar si je leta 1941 tako želel eden velikih podpornikov ko­munizma Edvard Kocbek, ko je kot eno od »temeljnih točk« tako ime­novane Osvobodilne fronte predla­gal, da OF (beri: komunisti) »preob­likuje slovenski narodni značaj«.

Slovenstvo. Mojstrovina Franceta Kralja, Videm - Dobrepolje. FOTO: Ivo Žajdela

Za »levico« pomembna in odločilna volilna baza

Drugi razlog, zakaj so bili »izbrisani« predvsem politično, ne pa samo pravno vprašanje, je bil, naj bi večinski del naroda odločal, koliko tujcev lahko sprejme v svojo sredino. Slovenija jih je po drugi svetovni vojni, predvsem s politiko »bratstva in enotnosti«, sprejela zelo veliko. Kritična masa je bila že davno presežena, zato se je avtohtono prebivalstvo začelo počutiti ogroženo. Izražanje te ogroženosti ni bila nikakršna nestrpnost ali ksenofobija, kot so nam to pridigali postkomunisti oziroma »liberalci«, ampak povsem normalen odziv na stanje. Domačini so se počutijo upravičeno ogrožene, saj se je večji del kriminala, predvsem hujših oblik, dogajal med tujci oziroma priseljenci.

»Levica« je naredila seveda vse, da je priseljence zavarovala in da bi jih privabila še več, saj so ti njena pomembna ter odločilna volilna baza. V prihodnosti, ko bodo nekdanji komunisti pomrli, še bolj. Narod in njegove vrednote »levice« niso nikoli posebej zanimali. Razen takrat, kadar so jo na njeni poti na oblast ovirale in jih je bilo zato treba zatreti.

Slovenstvo. Mojstrovina Franceta Kralja, Videm - Dobrepolje. FOTO: Ivo Žajdela

Na račun domače vere

Ponekod po Evropi, v državah z znatnim deležem priseljencev, si ti, seveda z izdatno podporo levičarjev, prizadevajo za uveljavitev čedalje večjega števila pravic. Ponekod so s svojo agresivnostjo šli tako daleč, da so posegli v temeljne vrednote domačega prebivalstva. Jeseni 2003 je izbruhnil pravi škandal, ko je kontroverzni italijanski musliman, ki si je nadel ime Adel Smith in je bil znan predvsem po polemikah in tudi pretepih pred televizijskimi kamerami, na sodišču v Pescari dosegel, da so v osnovni šoli v hribovski vasi Ofena blizu Aquile v Abruzzih, kjer so se šolali njegovi (muslimanski) otroci, ob križ postavili tudi znamenje Korana. Toda sodnik Mario Montanaro je razsodil, da se mora križ, ki je tradicionalno znamenje v italijanskih šolah, odstraniti iz učilnic, ki jih obiskujejo Smithovi muslimanski otroci. Muslimanov je bilo takrat v Italiji že en milijon. Italijanska javnost se je na sodnikovo razsodbo burno odzvala, leva in desna, minister za pravosodje pa je ekscentričnega sodnika dal v disciplinski postopek. Križ v italijanskih šolah ni podprt s kakšnim pravnim aktom ali konkordatom, je pa del tradicije in velja za nekaj samoumevnega.

S feredžo nad križ

Nekaj povsem drugega se je takoj zatem zgodilo v Franciji, zibelki razsvetljenstva in liberalizma. Francija je zaradi svoje zgodovinske vloge, ko je imela po svetu, predvsem v Afriki, številne kolonije, dobila v zadnjih desetletjih veliko priseljencev, ki danes predstavljajo že znaten delež francoskega prebivalstva. Tam so bili muslimani še glasnejši. Celo tako, da se je z dokaj nenavadno in šokantno gesto uklonil takratni francoski predsednik Jacques Chirac. Ker so muslimani s svojo tradicionalno versko nošo, ko so ženske skoraj povsem zakrite, motili šolski pouk in ker je bilo na ta račun veliko polemik, je predsednik posegel po nenavadni potezi: zavzel se je za prepoved vseh verskih znakov v šolah, od muslimanskih rut do židovskih čepic (kipa), padlo pa je tudi po krščanskih križih. Tako so v Franciji žrtve priseljencev in njihovih navad, ki jih s svojo množičnostjo zlahka obdržijo tudi v novih domovinah, postali pravzaprav predvsem Francozi sami oziroma avtohtono prebivalstvo in njihova tradicija.

Slovenstvo. Mojstrovina Franceta Kralja, Videm - Dobrepolje. FOTO: Ivo Žajdela

Francoski primer nas je zdramil iz spanja

Takrat, pred dvajsetimi leti, sem misli, da se ni treba bati, da bi po tako drastični odločitvi posegel na primer nemški ali britanski predsednik, toda trendi so bili razvidni in z njimi tudi opozorila. Preseljevanje iz nerazvitih okolij, predvsem iz Azije in Afrike, je čedalje bolj pritiskalo na Evropo. O tem, ali bo ta podlegla valovom tujcev in se utopila v njihovih »demokratičnih pravicah« izkazovanja svojega načina življenja, je odločala predvsem evropska levica, saj lahko politično preživi le ob volilnih glasovih teh priseljencev. Tradicionalne stranke pa so odgovorne za to, da ta Evropa ne bo preplavljena s tujimi »kulturami« in s tem tudi uničena. Francoski primer nas je lahko zdramil iz spanja. Poleg francoskega pa tudi slovenski, saj smo takrat imeli morda najmočnejšo liberalistično oblast v Evropi. Ta je bila seveda posledica komunizma, ki je po tej deželi pustošil pol stoletja, se nato preoblekel v slovensko različico liberalizma in nadaljeval svoje protinarodno delo.

Tudi zato je bila razprava o tako imenovanih izbrisanih predvsem politično vprašanje. Tisti, ki bi radi imeli od »izbrisanih« koristi (volilne glasove), so si na vse pretege prizadevali, da bi ga prikazali kot vprašanje o človekovih pravicah, zakonitosti in celo ustavnosti. To jim je zaradi izrazito naklonjenih dominantnih medijev z lahkoto uspevalo. Zato lahko pohvalim tiste politične stranke, ki so se te nič kaj hvaležne teme lotile odgovorno in odločno. Javnomnenjske ankete oziroma podpora ljudi je kazala, da so se prav odločile. Tiste stranke pa, ki so mencale in si niso upale zastopati jasnega stališča, so na volitvah leta 2004 ostale pri dnu.

Naši, Slovenci, so nebodigatreba

»Izbrisani«. Spomnimo se, kako se ta Slovenija oziroma njena »levičarska« oblast obnaša do naših zdomcev. Ti so nebodigatreba, ki naj kar ostane tam, kjer je, in naj ne hodi domov oziroma v domovino svojih staršev. Spomnimo se vseh nestrpnih izjav proti Jožetu Berniku (Zmago Jelinčič s svojo golaznijo, ki bi jo bilo treba ubiti že leta 1945) in proti Andreju Bajuku leta 2000. Takrat so »liberalci«, Mladina, Milan Kučan, Matjaž Hanžek in podobni molčali kot grob. Verjetno so celo uživali ob izrazito nestrpnih izjavah svojih somišljenikov. Tako imenovano »desnico« pa so razglašali za nestrpno in ksenofobno, poleg tega seveda, da jo sami potiskali v takšne nikomur ljube drže.

Slovenstvo. Mojstrovina Franceta Kralja, Videm - Dobrepolje, Drobničev nagrobnik. FOTO: Ivo Žajdela

Nekoč so jih uničevali, danes jih diskriminirajo

Januarja 2004 sem zapisal: »Spomnimo se – ta Slovenija se tega seveda ne bo spomnila! –, da je stran, ki jo je z revolucijo zatolkel komunizem, še danes, petnajsto leto po demokratizaciji, povsem diskriminirana. Nedavni dokumentarec Jožeta Možine na TV Slovenija o žrtvah, ki so jih med vojno povzročili partizani (do zdaj je Inštitut za novejšo zgodovino zbral osupljivih 4.100 njihovih imen /leta 2024 je na seznamu več kot 5.900 civilistov, ki so jih med vojno umorili komunisti/), je Slovence opozoril na izredno veliko in pomembno kategorijo Slovencev, ki so še danes povsem zunaj zakona. Žrtve komunizma nimajo pravice do groba, če pa jo že imajo, jih žalijo s sprenevedavimi in žaljivimi napisi na nagrobnikih; svojci teh žrtev so danes v Sloveniji diskriminirana kategorija ljudi. Varuh človekovih pravic? Dajte no! Človekove pravice so nekaj vredne le takrat, ko so po meri novodobnih 'liberalcev'. Ti pa celo tej meri delajo pogosto silo.«

Dvajset let pozneje, leta 2024, je vse to samo še hujše, še bolj levičarsko radikalizirano, desnica in z njo slovenstvo smo redno deležni očitkov, da smo fašisti. Kdo nam to očita! Najhujši totalitaristi in protislovenci.

Slovenija, ki so jo uničevali komunisti in levičarji. Grobovi med vojno ubitih v Vidmu - Dobrepolje, ki so jih komunisti uničili takoj, ko so leta 1945 z nasiljem prišli na oblast.

Dežela za ekscentrike?

Pred dvajsetimi leti sem zapisal tudi naslednje: »Očitno se bo letošnje volilno leto odločalo prav pri osrednjih nacionalnih vprašanjih, pri katerih se bo politični prostor še bolj izčistil. 'Izbrisani', politika priseljevanja tujcev, vrednote, tradicija, to bo med pomembnejšimi temami predvolilnih razprav. In prav je tako. Tudi kulturni nacionalni program, ki ga je pripravilo sedanje kulturno ministrstvo pod vodstvom združenolistne Andreje Rihter, mora postati pomembna tema, saj je z njim ministrica pozabila, da še vedno živi v Sloveniji. Njen nacionalni kulturni program je napisan tako, kot da bi v Sloveniji živeli samo še 'levičarji', 'liberalci', alternativci in drugi ekscentriki. Skratka, brez pravega občutka za realnost, mimo tradicionalne slovenske kulture in proti njej ter nacionalnim vrednotam.«

Slovenija, ki so jo uničevali komunisti in levičarji. Grobovi med vojno ubitih v Vidmu - Dobrepolje, ki so jih komunisti uničili takoj, ko so leta 1945 z nasiljem prišli na oblast (zadaj uničeno župnišče). Najprej so jih umorili, nato so uničili še njihove grobove in spomin nanje.

Razdejanje, ki so ga levičarji naredili po Evropi, je silno

V naslednjih dvajsetih letih se s »pomočjo« medijev, šolstva, kulture, državnih podsistemov, ki jih povsem obvladujejo postkomunisti, vsa ta »levičarska« »politika« samo še izrazito radikalizirala. Pojavili so se Luki Meseci in njegovi, ob njih pa še golobi, to je izrojeno levičarstvo.

Podobno so se levičarji radikalizirali tudi v »tradicionalnih« evropskih državah. Levičarski totalitarizem že dalj časa pustoši in uničuje Evropi in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se jim bo tradicionalna Evropa uprla. To se je zgodilo letos, leta 2024. Toda razdejanje, ki so ga levičarji naredili po Evropi, je silno ...

Ivo Žajdela, Proti nacionalnim vrednotam, Demokracija, 29. 1. 2004

1/8