Nadaljevanje iz: Dachauski procesi, Udba, Rezika Barle, Srečko Robinščak [6]

Zvone Debevec, major Udbe, v svoji raziskavi, napisani 24. maja 1951 (nadaljevanje iz prejšnjega prispevka): »V teku preiskave Robinščak ni ničesar priznal. Izpovedal je sicer, da je na Borlu pristal na sodelovanje z GSP /gestapom/, da pa je takoj po prihodu v Ljubljano to povedal Apih Milanu in drugim funkcionarjem VOS-a ter absolutno zanikal, da bi do osvoboditve imel kakršnekoli stike s kako tujo OS. V teku zasliševanja so se uporabljala proti njemu tudi različna sredstva (bunker, elektrika). Zasliševanjem je prisostvoval tudi polk. Brajnik.«

Kot vidimo, so Srečka Robinščaka med zasliševanji mučili tudi z elektrošoki, vse skupaj pa je vodil »narodni heroj« polkovnik Udbe Edo Brajnik. Elektrošoke mu je verjetno »dajal« doktor Janez Kanoni (1904–1977; oče znanega novinarja) iz psihiatrične bolnišnice glede na to, da jih je »dajal« tudi Zdenku Zavadlavu, leta 1945 oznovcu v Mariboru, ki ga je Udba leta 1948 zaprla.

Robinščak se je uspel »kompromitirati«

Debevčevo poročilo se nadaljuje s poglavjem Kompromitacija. »Od prihoda v CZ se je Robinščak do dec. 1949 nahajal v II. stavbi voden kot ilegalec. Decembra je bil premeščen v bunker I. stavbe, kjer je ostal cca mesec dni. Januarja 1950 pa je bil premeščen v poseben trakt I. stavbe, kjer je bil precej časa sam, pozneje pa dodeljen drugim pripornikom. ( Pufler, Stepišnik, Kink).«

Iz navedenega se jasno vidi, da so imeli tam zaprte sicer uradno usmrčene (ubite) dachauce in druge, režim pa se je še leta 1977 lagal sorodnikom. In se jim je lagal tudi po demokratizaciji.

Debevec: »Robinščak je ves čas stremel za tem, da na kakršenkoli način v javnosti zvedo, da se nahaja v zaporu. V ta namen se je poslužil najrazličnejših načinov. Tako je takoj na začetku vzpostavil kontakt z drugimi sopriporniki v isti stavbi s pomočjo trkanja. Govoril je tudi skozi linice v vratih celice. Starc Antonu, uradniku iz Ljubljane je v okt.-nov. 1949 naročil, da gre do Heinz Jožeta, direktorja višje ped. šole v Ljubljani, ter mu naroči, naj njegovi materi sporoči, da se nahaja v zaporu. Dalje je sam Robinščak v času, ko se je nahajal še v II. stavbi, sam izpovedal, da je siguren, da je tudi

sestra Elza v zaporu, da je trkal z drugimi sozaporniki ter jim naročeval naj v javnosti sporoče o njegovi aretaciji ter, da je videl v zaporu Ribič Ivana in verjetno tudi on njega.«

Zaprtega so ga imeli na posebej skrivnem oddelku

Debevec nato opisuje, kako so poslali udbovca, preoblečenega v železničarja, k Robinščakovi materi v Maribor, kjer ji je izročil ponarejeno pismo, ki ga je Robinščaku narekovala Udba. Pod pismo se je Robinščak podpisal z imenom Feliks, kar naj bi bil znak materi, da je nekaj narobe. Del poročila z naslovom Kompromitacija je Debevec končal z naslednjim stavkom: »Prve podatke o kompromitaciji Robinščaka smo imeli že koncem l. 1949, še predno je bil premeščen v bunker in je bil takrat obveščen oddelek in uprava o tem.«

Kaj je pravzaprav za Udbo pomenil izraz, da je bil Robinščak »kompromitiran«? To, da so jim stvari uhajale iz rok. Robinščaka so aretirali naskrivaj in razglasili, da je pobegnil v tujino. Njemu pa je uspelo iz zapora spraviti informacijo, da ga imajo zaprtega v Centralnih zaporih in celo na posebej skrivnem oddelku, kjer imajo zaprte uradno že ubite dachauce.

Robinščakova rešitev iz udbovske ječe smrti

Naslednje poglavje v Debevče­vem poročilu nosi naslov »Pobeg«: »Robinščak je pobegnil 28. jan. 1952. Pred pobegom je napisal pisma na­slovljena, po njegovem pripovedova­nju na sledeče osebe: Stopar Tonč­ka, Šoštanj, kateri je priložil tudi pis­mo za sorodnike, ministru Kraigher­ju, Robb Franju v Zagrebu in Poga­čič Nadi v Zagrebu. Zadnjih dveh pi­sem nimamo in tudi pri zaslišanju omenjena nista priznala, da bi preje­la iste. Pisma naj bi oddal na pošto nek študent, za katerega pravi Ro­binščak, da ga ne pozna, oz. da niti ne ve, če je študent, temveč samo, da je doma nekje iz bližine Šoštanja. /.../

Po njegovem pobegu iz CZ, oz. aretaciji pri Vrstovšku, se je pojavil na univerzi v Ljubljani dne 29. jan. 1952 letak, v katerem neznani pisec piše, da je bil Robinščak zaprt, da je pobegnil in bil ponovno aretiran. Dne 29. jan. 1952 je prejela Apih, se­daj Jamšek Ančka listek, v katerem ji neznanec sporoča, da je Robinščak v CZ in, da naj obvesti znance, da mu naj pomagajo.«

Udbino poročilo o »Feliksu«

5. novembra 1952 je Udba izdelala tretje poročilo o Srečku Robinščaku z naslovom Izredno poročilo o »Feliksu«. Naj iz njega navedem samo odlomek, ki omenja »biro« oziroma zazidani oziroma strogo skrivnostni trakt Centralnih zaporov, kjer je imela Udba zaprte »usmrčene« (ubite) dachauce: »Iz te stavbe je bil /Robinščak/ po nekaj mesecih sproveden v stavbo kjer se nahaja 'biro'. Tu je bil od začetka večkrat na zaslišanju pod zelo ostrimi pogoji (elektriziranje in podobno) in nato smo ga pa pustili samega v celici in je dobil sčasoma tudi kako delo. Spominjam se le, da je v tem času prevedel knjigo 'Die Geheime Front'. Za tem je bil dan v celico skupaj s pripornikom za katerega je bilo v časopisju objavljeno, da je bil že leta 1948 likvidiran. S tem je bil skupaj nekaj mesecev in nato je bil v to celico dan še drug pripornik, za katerega je bilo ravno tako v časopisju objavljeno, da je bil že leta 1948 likvidiran in kmalu za tem /nečitljivo/.

Dne 28. 1. 1952 je po 3-mesečnem piljenju železnega okvira na oknu pobegnil in se zatekel h Kopitarjevim v Moste v Ribniško 6 kjer se je preoblekel in takoj zjutraj krenil k Šubic Valeriji, Cigaletova 11, od tu pa k Vrstovškovim v Trnovo. Tu je bil še isti dan aretiran, toda je med tem časom poslal napisana pisma svoji materi, dr. Črne Ivanu v Zagreb, Korošec Mihi v Zagreb in pismo za tovariša ministra Kraigherja. Po sprovedbi v zapore smo sestavili falsificiran zapisnik zaslišanja, podvzeli ukrepe da je bil aretiran že novembra meseca 1951 na sektorju Jesenic kot ilegalec pod tujim imenom in šele kasneje identificiran kot 'Feliks' od strani našega organa in bil kot tak sproveden v centralne zapore UDV za Slovenijo ter ob tej priliki tudi prvič pobegnil na postaji v Ljubljani. On je ostal v zaporih in mi smo pa podvzeli ukrepe, da se je na podlagi nove kombinacije prikazalo, da je drugič pobegnil ob priliki, ko je skupaj s priporniki kidal sneg pri centralnih zaporih. Falsificirali smo pisma naslovljena materi in drugim njegovim zvezam ter v teh pismih prikazali, da je zopet svoboden in da ima trden namen pobegniti preko meje v Madžarsko. Kasneje smo tudi preko agenture poslali pismo iz Budimpešte materi, češ da se od tam oglaša. Mati je prepričana na podlagi prvega resničnega pisma, da se nahaja v centralnih zaporih odn. da je zaprt in se ni dala nikakor prepričati, da je pobegnil.«

Udbino nadzorovanje Robinščakove matere

»Pričakovati je da bo mati podvzela vse, da ga nekako najde. Že ob priliki drugega pobega je rekla, da se bo obrnila na ONZ na oddelek za človečanske pravice in poleg tega pa angažirala vse svoje in njegove zveze za to, da ugotovi kje se nahaja. /.../ Poleg tega pa lahko predpostavljamo, da je sam 'Feliks' organiziral celo stvar na ta način, da je dal kakšni zvezi posebno pismo v katerem je podrobno opisal ves postopek v zaporih, kateremu je pa naročil, da ga odda materi le v slučaju, če se on po drugi aretaciji ne bo vrnil. Ta predpostavka je sicer vprašanje, toda z ozirom na njegovo vsestransko razgledanost – tudi v obveščevalnem smislu je ta predpostavka verjetna. Vsled zgoraj navedenih stvari je nujno, da se problem aktivno obdeluje in naj bi se podvzeli sledeči ukrepi:

V Mariboru je potrebna kontrola pošte naslovljene na njegovo mater in na preje omenjene zveze, da se s tem prepreči ev. intervencije v inozemstvu in ravno tako tudi pri nas, poleg tega pa, da iz kontrole pošte vidimo kakšne ukrepe povzema njegova mati. V Zagrebu je potrebno usmerjati že obstoječo mrežo, posebno na dr. Črneta in na Burnašič-Pogačič Nado. V Ljubljani ravno tako izkoristiti že obstoječo mrežo in kontrolo vseh navedenih v poročilu.«

En izvod poročila je Udba poslala poslan Milošu Bučarju.

Dve udbovski poročili o »Feliksu« oziroma Srečku Robinščaku, od 24. 5. 1951 do 9. 1. 1953.

Udbino ponarejeno poročilo

9. januarja 1953 so napisali še četrto poročilo z naslovom Poročilo o aretacijah, preiskavi in pobegih Robinšček Srečka, pod katerim se je podpisal Boris Čižmek. Značilnost tega poročila je, da je sestavljeno na podlagi številnih ponarejenih listin Udbe in zato nikakor ne prikazuje resnične zgodbe. Na koncu tega poročila o Robinščaku izvemo še naslednje: »14. 3. 1952 se je Robinščak pismeno obrnil na svojega nekdanjega sošolca Homer Franja, učitelja v Rajhenburgu, kjer prosi, da bi priloženo pismo izročil Robinščakovi materi v Mariboru, kar je Humer tudi izvršil.«

Zgodovinopisna »znanost« pa molči kot grob, politika pa še huje

Zadnji stavek Čižmekovega poročila se glasi: »Po vseh znakih sodeč je smer njegovega pobega nakazana v NR Hrvatsko ter od tam dalje na Madjarsko.« Te besede so v resnici pomenile Udbino brisanje sledi za Robinščakom. V resnici ga je Udba ubila z drugimi dachauci. Brez »obsodbe« seveda.

Poleg tega zločina samega po sebi je tudi osupljivo, koliko časa in dela je Udba porabljala za te nepomembne stvari, kot je ukvarjanje z »gestapovci«. Za vse to in drugo njeno neizmerno zločinstvo nad Slovenci ni nikoli nihče odgovarjal. Igor Omerza jih s svojimi knjiga razkrinkava »v nulo«, kot bi lahko temu rekli, vsa ostala silna zgodovinopisna »znanost« pa molči kot grob. Politika pa še huje.

Ljubljana, Žale, domnevno mesto pokopa »obsojenih« na dachauskih procesih, ki jih je umorila Udba in skrivoma zakopala na neznani lokaciji (stanje leta 2003). FOTO Ivo Žajdela

Skrivnost o zazidanem traktu Centralnih zaporov na Poljanskem nasipu

Vsa štiri poročila Udbe o Srečku Robinščaku so bila sestavni del dosjeja o dachauskih procesih na notranjem ministrstvu oziroma mape, ki jo je režim uporabljal pri komunikacijah s sorodniki dachaucev. Iz primera Robinščak vidimo, kako je Udbo skrbelo, da skrivnost o tako imenovanem zazidanem traktu Centralnih zaporov na Poljanskem nasipu ne bi prišla v javnost. Govori pa nam tudi o tem, da so na Udbi oziroma notranjem ministrstvu ves čas natančno vedeli, kaj se je dogajalo z uradno »usmrčenimi« (umorjenimi) dachauci po njihovi uradni smrti, a so sorodnikom ves čas lagali. Umor in laž sta bila pač najbolj običajni orodji slovenskih komunistov.

Ivo Žajdela, Feliks proti Udbi, Demokracija, 12. 6. 2003Ksenija Vidmar, Rehabilitacijo je vodila partija, dachauski procesi, Mladina, 28. 10. 1988

Dachauski procesi, knjiga, 1990Denis Poniž, Zbornik dachauski procesi, revija 2000, št. 52–53, 1. 1. 1990

Igor Torkar, Ne spravaška sprava, ampak sožitje različno razmišljajočih, dachauski procesi, Delo, 4. 4. 1996Dušan Nečak, Dachauski procesi 1947–1949, Kronika, št. 57, 2009

Marjan Raztresen, Vlasto Kopač, Zgodba o alpinistovem izginotju, Planinski vestnik, št. 12, 1989Peter Vodopivec, Vlasto Kopač, Prispevek za zgodovino represije na Slovenskem po 2. svetovni vojni, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2012

Zdenko Čepič, Dachauski procesi, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 1991Žiga Koncilija, Prispevek k zgodovini političnih sodnih procesov, Mirko Bitenc, 1947, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, 2013

Rudi Kocjančiči, Ob 65. obletnici zadnjih dachauskih procesov 1, Prof. Ljubo Bavcon kot varuh izbrisa spomina na morilce taboriščnikov iz Dachaua, Reporter, 25. 5. 2015Rudi Kocjančič, Ob 65. obletnici zadnjih dachauskih procesov 2, Kot so bili montirani dachauski procesi ..., Reporter, 1. 6. 2015

1/4