Nadaljevanje iz: Dachauski procesi, Udba, Hildegarde Hahn, Rezika Barle, Andrej Bohinc [5]

27. februarja 1977 je Republiški sekretariat za notranje zadeve poslal na Komunalno podjetje Žale naslednji dopis (podpisana je Marija Bajt): »Republiški sekretariat za notranje zadeve, v čigar pristojnosti je bilo do leta 1968 izvrševanje kazni, sporoča, da so bili spodaj navedeni obsojeni na smrt z ustrelitvijo s sodbo vojaškega sodišča v Ljubljani št. Sud-305/48 z dne 26. 4. 1948 po pravnomočnosti te sodbe dne 12. 5. 1948 justificirani, vpisani v mrliške matične knjige ter pokopani na Žalah /sledi navedba enajstih dachaucev od Branka Diehla do Rezike Barle, op. I. Ž./

V letu 1976 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka za vse navedene. Ker je javni tožilec obtožnico umaknil, je bil postopek ustavljen in citirani sodbi razveljavljeni. Glede na to je svojcem dovoliti, da imena navedenih vpišejo na družin­ske nagrobne spomenike in urediti evidenco v registrih pokopanih.«

Udbino laganje in ponarejanje

Na RSNZ, kjer so dobro vedeli, da večina dachaucev ni bila usmrčena (ubita) takrat, kot je bilo uradno razglašeno, so se še leta 1977 na veliko lagali in ponarejali dokumente. Pred tem letom se komunistom niti lagati ni bilo treba, saj so vladali z vsesplošnim strahom.

Direktor Žal Janko Vidovič je 17. 2. 1977 na dopis odgovoril, da so ubite dachauce vpisali v mrliško knjigo in dodal: »Mesto pokopa ni znano, ker je pokop bil izvršen potem vojaškega sodišča. Svojci pokojnih lahko vpišejo imena istih na svoje družinske nagrobne spomenike.«

Pri tem naj zapišem, da so z Žal na ministrstvo za notranje zadeve, očitno enkrat v devetdesetih letih, poslali shematsko karto Žal z vrisanim »mestom pokopa« dachaucev s parcelno številko 48 (vrsta 8, grobovi 6 do 17; desno za italijanskim in avstrijskim pokopališčem) ter trinajst kopij iz svoje interne knjige, v kateri so vodili sezname teh grobov, ki so vključevali datume pokopov in plačil za grobne parcele. S seznamov se vidi, kdo je tam v resnici pokopan. Zadnji vpisani datum je leto 1993. Ponarejanja in laži so se vlekla torej vse v devetdeseta leta oziroma v demokracijo.

Ponarejeni zapisnik

Toda Udba je z lažjo operirala ves čas. V časopisih je objavila, da so na smrt obsojene dachauce usmrtili 12. 5. 1948. Tega dne je ministrstvo za notranje zadeve naredilo uradni zapisnik »ob priliki izvršitve smrtne kazni nad obsojenci ...«, v katerega so zapisali: »Po ugotovitvi identitete obsojenih Diehl Branka, Oswalda Staneta, Barle Karla, Puffler Janka, Presterl Martina, Krajnc Borisa, Stepišnik Milana, Ličen Vladimira, Gasser Pavla, Juranič Oskarja se je nad njimi dne 12. maja 1948 ob 19 uri zvečer izvršila smrtna kazen z ustrelitvijo. Zdravnik je ugotovil, da je smrt nastopila takoj. Smrt fašizmu – svobodo narodu!«

Pod zapisnik so podpisani »navzoči«: dr. Viktor Turnšek, načelnik oddelka za izvrševanje kazni Minot, dr. Jože Beniger, šef sanitete pri Minotu LRS, in Martin Žalik, pomočnik javnega tožilca LRS.

Ivi Krajnc, vdova ubitega Borisa Krajnca, je povedala, da ji je dr. Jože Beniger, šef sanitete pri notranjem ministrstvu, celo izjavil, da ob usmrtitvi sploh ni bil navzoč. Čeprav na zapisniku piše »Zdravnik je ugotovil, da je smrt nastopila takoj.«

Srečko Robinščak

Pravzaprav se je udbovska zgodba s skrivalnicami, polnimi pačenja, sprenevedanja in laži glede dachauskih procesov oziroma na smrt »obsojenih« začela takoj po uradni razglasitvi izvršitve »smrtne obsodbe«. Nenadoma se je pojavil človek, ki je Udbi močno mešal štrene.

Eno leto po uradni usmrtitvi (umoru) dachaucev je Udba ugrabila Srečka Robinščaka. Poglejmo, kaj je o tem napisal Zvone Debevec, major Udbe, v svoji raziskavi, napisani 24. maja 1951. »Aretacija je bila iz­vršena ilegalno v Celju, ko se je /Srečko Robinščak/ nameraval z vlakom odpeljati v Šoštanj. Do takrat je bil na dopustu pri sestri Koroša Elzi v Novi Gorici pri Celju.

Preiskavo je proti njem vodil III. oddelek. Cilj je bil, razčistiti njegovo delovanje v času okupacije in predvsem sodelovanje z nemško OS v sklopu zagrebške in dunajske organizacije NOP. Preiskava sama ni imela nobenega upeha, ker je vse zanikal in odločno odklanjal vsako sodelo­vanje z nemško OS, razen v koli­kor je delal z vednostjo OF.«

Udbovca More in Brajnik

»Do dec. 1949 se je nahajal v samici v II. stavbi. Istega meseca je bil premeščen v posebne zapore I. stavbe, kjer se je hotelo s pomočjo raznih sredstev dobiti njegovo priznanje o sodelovanju z nemško OS. Tu je bil nekaj več kot mesec dni, ko je bil premeščen v prostore, kjer se je nahajal 'biro'. Ko se je tu nekako po dvajsetih dneh opomogel, je po nalogu ppolk. Moreta in polk. Brajnika napisal pismo za Apih Milana in njegovo sestro por. Židanek v Maribor. Obema sporoča, da je zaradi dela v času okupacije pobegnil, ker je izvedel, da je začela UDV to razčiščevati. Pisal naj bi iz Trsta. Apiha je prosil naj mu pomaga oz. svetuje, kaj naj naredi. Pismo za Apiha naj bi odnesla njegova sestra Lija Židanek. Pismo Liji v Maribor je nesel por. Rupar Jože, ki je šel do nje kot železničar, ki prihaja iz Trsta, kjer se je dobil s Srečkom in mu je le-ta izročil to pismo. Že pred tem pa sem potom agenture razširil vest, da je Robinščak pobegnil in se je to tudi razširilo med njegovimi znanci.

Ko je por. Rupar izročil pismo in predal 2000.-Din, ki naj bi jih dal Robinšak za to, da bi sestra nesla pismo Apihu v Beograd, je bila Lija prvotno zadovoljna. Ko pa je prečitala pismo, se je spremenila in dala vtis nezaupanja. Naslednji dan je prinesla obe pismi razen denarja na oddelek UDV Maribor in povedala vse točno kot je razgovarjala z Ruparjem.«

Sporočila iz zapora

»Že pred tem pa sem razgovarjal z Robinščakom in mi je ob tej priliki povedal, da njegova aretacija ni več tajna, ker je sporočil iz zapora, kje se nahaja. Izjavil je tudi, da je razgovarjal z več priporniki, ki so bili vsi v stavbi in jim je povedal svoje ime, zakaj je zaprt in da naj zunaj o tem sporoče. Konkretno pa je navedel, da je o tem razgovarjal s Stare Antonom, takrat uslužbenec Min. za delo, kateremu je povedal, kdo da je in ga prosil, naj gre do prof. Heinz Jožeta, sedaj direktor VPŠ v Ljubljani, kateremu naj vse pove, on pa naj o tem obvesti njegovo mater. Poleg tega pa je Robinščak sam povedal, da je videl v zaporu Ribič Ivana - Stojana, kateri je verjetno tudi njega videl. Tudi to je omenil, da je v pismu sestri pozdravljal take ljudi, ki so bili že mrtvi in se je podpisal z neobičajnim podpisom. Vse to je bilo še 1. 1949 o čemer je bil takoj obveščen takratni načelnik III. oddelka ppolk. More Žan. Potom agentu­re je kasneje VIII. oddelek izvedel, da je Ribič dejansko nato govoril o tem, da je videl Robinščaka v CZ. Marca 1951. leta je prišel v CZ paket za Robinščaka, katerega mu je poslala njegova mati iz Maribora. Paket je bil vrnjen s pripombo, da je nepoznan.«

Mati in sin Robinščak

»Po prošnji, ki jo je Robinščakova mati poslala ministru Kraigherju, sem v Mariboru z njo razgovarjal s ciljem, da se ugotovi, na kakšen način je prišla do prepričanja, da se njen sin nahaja v CZ. Med drugim je izjavila sledeče: 27. jan. 1951 je prejela od neznanca iz Ljubljane sporočilo v obliki karte, da se njen sin Srečko nahaja v CZ v Ljubljani. Na osnovi tega je nato tudi poslala paket. Zanimivo pa je, da je paket prišel sem par dni nato, ko je bila iz zapora izpuščena njegova sestra Koroša Elza, ki je bila v zaporu zaradi njega. Potem, ko je dobila paket vrnjen, je dobila ponovno karto, v kateri ji neznanec sporoča, naj ne verjame UDV-i ter, da je sin sigurno v CZ v Ljubljani in da naj dela v tem smislu naprej. Na vprašanje, kje ima omenjene karte je izjavila, da jih je takoj po prejemu uničila. Omenila je še, da tudi za hčer Elzo ni eno leto vedela kje se nahaja in da je nato vložila prošnjo na maršala in prosila za izpustitev. Tudi za slučaj sina Srečka pravi, da se bo obrnila na maršala, če v Ljubljani ne bo upeha. Slučaj Židanek Lije in prihoda železničarja iz Trsta ni omenila, ker ji je hči Elza verjetno prepovedala.

Robinščaku so sedaj poznane gotove stvari iz 'biroja' in je nemogoče, da bi prišel ven. Preiskava, ki se je še tu nadaljevala, tudi ni prinesla uspeha.«

Kentotaf (prazni grob) na ljubljanskih Žalah za umorjene, ki so jih komunistični »sodniki« na smrt »obsodili« na dachauskih procesih. FOTO Ivo Žajdela

Kako iz udbovskega raja

Srečko Robinščak je Udbi torej povzročil veliko dela in skrbi. Debevčevo poročilo navajam zato, ker se iz njega vidi predvsem dvoje: kaj je Udba počela in na kakšen način je opravljala svojo izrazito totalitarno vlogo. Poleg tega tudi vidimo, zakaj je bil Srečko Robinščak, ki so ga očitno hoteli narediti za agenta gestapa kot druge dachauce, za Udbo tako zanimiv. Ko so po uradni usmrtitvi (umoru) dachaucev te zasliševali naprej v zaprtem traktu Centralnih zaporov na Poljanskem nasipu, so v ta namen tja zaprli tudi Robinščaka. Toda ta jim je glede prikrivanja tega, kaj se dogaja na tem zaprtem oddelku oziroma »biroju«, kot so ga imenovali, nakopal na glavo precejšnje nevšečnosti. Slutil je, da se mu ne obeta nič dobrega, da ga bodo z brezumnimi obtožbami in trpinčenji uničili, zato se je oprijel vsake bilke, ki bi ga rešila iz udbovskega raja.

Stavek iz Debevčevega poročila pove vse: »Robinščaku so sedaj poznane gotove stvari iz 'biroja' in je nemogoče, da bi prišel ven.«

Ivo Žajdela, Ponarejena usmrtitev, Demokracija, 5. 6. 2003Konec v: Dachauski procesi, Udba, Rezika Barle, Srečko Robinščak [7]

1/3