Pogled na grad Turjak iz zraka, pred partizanskim uničenjem. VIR: knjiga Grad Turjak (2020, ZRC, str. 541)

V zbirki Thesaurus memoriae. Series Dissertationes je Založba ZRC v soizdajateljstvu z Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU leta 2005 izdala peto knjigo, tokrat obsežno monografijo Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura zgodovinarja dr. Mihe Preinfalka. Knjiga obsega 655 strani večjega formata, besedilo pa bogati okoli 500 fotografij.

Številne netočnosti in pomanjkljivosti o Auerspergih

Poglavitni namen avtorjevega raziskovanja je bil predstaviti rodbino Auersperg v času in prostoru. Zanimanje za Auersperge ni pojav današnjih časov, temveč je staro več stoletij, pa vendar kljub svoji skoraj tisočletni navzočnosti v srednjeevropskem prostoru do zdaj še niso bili deležni sintetične in analitične obdelave, ki bi rodbino zajela kot celoto. Poleg tega večina del, v katerih nastopajo Auerspergi, vsebuje številne netočnosti in pomanjkljivosti, zaradi česar je lahko popačena tudi slika širšega zgodovinskega dogajanja. Avtor je zato s svojo raziskavo želel enkrat za vselej razjasniti (pogosto zapletena) sorodstvena razmerja v tej rodbini, in to ne le v liniji, ki se nanaša na Kranjsko, temveč je v raziskavo zajel celotno rodbino, tudi njen spodnjeavstrijski in knežji del. Raziskovanje je utemeljil na obsežni literaturi, bistveni del pa predstavlja arhivsko gradivo iz številnih srednjeevropskih javnih in zasebnih arhivov.

Pogled na grad Turjak iz zraka iz zahodne strani, ok. leta 1930 in pred partizanskim uničenjem. VIR: družina Auersperg, Reideben / knjiga Grad Turjak (2020, ZRC, str. 625)

Od prve omembe v virih leta 1162 (1062) do današnjega časa

Sama zasnova monografije je zelo preprosta: rodbini Auersperg oziroma njenim posameznim članom sledi kronološko od prve omembe v virih leta 1162 (oziroma 1062) pa do današnjega časa. Čeprav je avtor s svojim raziskovanjem posegel tudi v 20. in celo 21. stoletje, je težišče dela omejeno s koncem prve svetovne vojne, razpadom avstro-ogrske monarhije in formalno odpravo plemstva. Rodbino je po tem obdobju predstavil le v nekaj najbolj temeljnih potezah, ki so potrebne za razumevanje njene današnje podobe, njenega današnjega položaja.

Družina Auersperg na gradu Turjak. VIR: knjiga Grad Turjak (2020, ZRC, str. 46)

Drugačna slika od do zdaj uveljavljene

Najprej je v uvodu predstavil stanje raziskav turjaške rodbine in svoj način dela. Preden se je lotil predstavitve konkretnih izsledkov, se mu je zdelo pomembno, da naredi še krajši teoretični uvod o delovanju in pravilih plemiške družbe. V tem poglavju je skušal pojasniti, kdo je pravzaprav plemič, in razložiti posamezne pojme oziroma plemiško terminologijo, ki se pojavlja v knjigi. Na podlagi tega teoretičnega dela sledi predstavitev konkretne plemiške rodbine – Auerspergov.

Prvi del zajema rodbino v srednjem veku. Avtor je razgrnil številne teorije o mogočem izvoru Auerspergov in skušal najti zrno resnice v srednjeveških legendah, povezanih s turjaško rodbino. Njegove ugotovitve glede genealoške podobe Turjaških, ki temeljijo predvsem na arhivskem gradivu, prinašajo povsem drugačno sliko od do zdaj uveljavljene. Zaradi specifičnosti raziskovanja in predstavljanja srednjeveške zgodovine je zgodovina rodbine do okoli leta 1500 zajeta v posebno poglavje, čeprav bi lahko kontinuiteto glavne veje s Turjaka vlekli nepretrgano od 13. stoletja do danes.

Bratje Auersperg v uniformah jugoslovanske kraljeve vojske, za volanom Herward, levo Engelbert, desno Franz, leta 1938. VIR: Družina Auersperg, Reideben.

Tri rodbinske linije – kranjska, knežja in avstrijska

Novoveški sklop je razdeljen na tri dele, od katerih vsak zajema eno od treh glavnih linij – kranjsko, knežjo in avstrijsko. Vsak del pa je avtor razdelil še na več poglavij, v katerih je predstavil posamezne veje vsake linije, ki se imenujejo po gospostvih oziroma gradovih, kjer je omenjena veja (vsaj v začetku) živela. Pogosto se je namreč zgodilo, da so člani neke veje prodali svoje izvorno gospostvo oziroma grad, vendar se je poimenovanje celotne veje po izvorni posesti kljub temu ohranilo.

Obsežno družinsko deblo v 40 rodovnikih

Po historiografskem pregledu in obdelavi celotne rodbine sledi še leksikalni del monografije, v katerem je Preinfalk po abecednem vrstnem redu s temeljnimi podatki predstavil vse člane rodbine Auersperg od 12. do 21. stoletja. Za plastičen prikaz posesti in razprostranjenosti Auerspergov je avtor v svojo raziskavo vključil obsežno družinsko deblo (40 rodovnikov), bogato slikovno gradivo (okoli 500 slik, katerih avtorica je v večini njegova žena Barbara Žabota) in zemljevide, na katerih je prikazal, kje je bila njihova posest in kako so bili razprostranjeni.

Eno najpogostejših vprašanj, ki jih je avtor slišal pri svojem raziskovanju, je, zakaj se je lotil prav te teme. Zakaj prav Auerspergi? »Priznati moram, da je bilo to pravzaprav naključje,« je pojasnil pri predstavitvi knjige. Seveda, z naključji je tako, dogajajo se nam predvsem takrat, ko smo ustvarjalni, ko delamo.

Turjak, pogled na uničeni grad iz zraka s severne strani, po vojni, ruševine, nova streha na jugovzhodnem stolpu, ostalo je brez strehe, leta 1963. Jugovzhodni stolp so obnavljali najprej, saj je spodaj romanska protestantska kapela, poimenovana po Juriju Dalmatinu, ki vsebuje grobnice protestantskih grofov in gotske freske. Ta stolp so s topovskim obstreljevanjem tudi najbolj uničili, saj so prav tu delali »luknjo« v obzidju, skozi katero so nato napadalci vdrli v grad. VIR: knjiga Grad Turjak, ZRC; ZVKDS, OE Ljubljana

Razjasnil pogosto zapletena sorodstvena razmerja

Prvič se je s turjaško družino srečal pred leti, ko je na pobudo svojega mentorja, prof. Dušana Kosa, za diplomsko nalogo raziskal računsko knjigo s turjaškega gospostva iz leta 1515. Takrat je videl, da Auerspergi, čeprav ena najznamenitejših plemiških družin s slovenskega prostora, znanstveno pravzaprav še niso obdelani kot celota. Res je sicer zanimanje zanje staro več stoletij, toda dela, ki so razkrivala drobce iz bogate turjaške zgodovine, so bila v veliki meri zastarela, pomanjkljiva in celo netočna. Zato je želel s svojo raziskavo dokončno razjasniti (pogosto zapletena) sorodstvena razmerja v omenjeni rodbini, pri tem pa se ni omejil le na Kranjsko, temveč je v raziskavo zajel celotno rodbino, tu­di njen spodnjeavstrijski in knežji del.

Povojni posnetek uničenega gradu Turjak; grajsko dvorišče, ruševine palacija in vhodne bastilje leta 1969. VIR: INDOK, foto Jože Gorjup / knjiga Grad Turjak (ZRC, str. 884)

Skozi podobo posameznika

S principom, ki ga je ubral pri raziskovanju družine kot celote, je v ospredje pravzaprav postavil posameznika. Na ta način je najprej želel predstaviti (kolikor so pač dopuščali uporabljeni viri) vsakega posameznika znotraj rodbine, raziskati njegovo osebno usodo, predstaviti ga/jo z njegove/njene človeške plati, razkriti, kakšna oseba se skriva za imenom iz zaprašenih arhivskih dokumentov in s starih portretov. S tem je ustvaril mozaik človeških zgodb, ki v končni fazi razkrijejo podobo rodbine kot celote. Tu ne gre le za golo »tabloidno« razgaljanje človeške intime. Odločitve in življenjska pot nekega posameznika pogosto ostajajo skriti zunanjemu opazovalcu, če ta ne pozna ozadja zgodbe. Zgodovina ni nič drugega kot naključni splet okoliščin, mozaik življenj posameznikov, ki jih je življenje pripeljalo ob istem času na isto mesto. Za vsako človeško odločitvijo, najsi gre za visoko politiko ali vsakodnevno življenje, se skrivajo človeške želje in potrebe, upi in strahovi, ljubezen in sovraštvo. In bistvo razumevanja zgodovine je prav poznavanje teh dejstev.

Povojni posnetek uničenega gradu Turjak; ruševine dvorišče strani JV stolpa, ok. leta 1960. VIR: družina Auersperg, Reideben / knjiga Grad Turjak (ZRC, str. 869)

Nova odkritja

Temelj Preinfalkovega raziskovanja tvori obsežna literatura, bistveni del pa predstavlja arhivsko gradivo iz številnih srednjeevropskih arhivov. Testamenti, zapuščinski inventarji, graščinski in rodbinski arhivi, listine, arhivi različni ustanov in oblasti, imenjske knjige, deželne deske, rokopisi, urbarji, genealoške zbirke, matične knjige, časopisi in revije ... Vse to so viri, iz katerih lahko črpamo nove podatke ter popravljamo in dopolnjujemo stare.

Ko je bil avtor šele na začetku svoje raziskovalne poti, je, kot je pojasnil ob izidu knjige, pogosto slišal pripombe, da je takšna tema nepotrebna in da je tako ali tako že raziskana. Toda z vsakim na novo odkritim podatkom se je zmeraj bolj kazalo, da so takšni očitki neupravičeni. Izkazalo se je, da je med tremi glavnimi linijami Auerspergov t. i. avstrijska linija iz Spodnje Avstrije skoraj povsem neraziskana. Da so se s knežjo linijo zgodovinarji ukvarjali bolj ali manj le v povezavi z njeno posestjo zunaj slovenskega ozemlja in da je bila tudi kranjska linija v zgodovinopisju predstavljena le z vidika vojaškega in verskega delovanja njenih posameznikov v 16. stoletju ter z vidika razlastitve v 20. stoletju. A ne le to. Obilica podatkov, ki so se do zdaj skrivali po arhivih, je, povezana v sintezo, pokazala določene detajle zgodovine Auerspergov, ki so bili znani do zdaj v popolnoma drugačni luči (npr. glede izboljšave grba, dedovanja posameznih posesti itd.).

Mogočni grad Turjak so leta 1943 uničili komunistični partizani, ko so tu uničevali svoje politične nasprotnike, ki so jih vojaško sami »ustvarili«, južna fasada po uničenju. VIR: MNZS / knjiga Grad Turjak (2020, ZRC, str. 853)

Bili so tudi knezi in princi

Eno od vprašanj, ki mu je moral nameniti precej raziskovalnega časa, je tudi to, zakaj so v 19. stoletju vsi člani knežje linije uporabljali naziv knez oz. kneginja in zakaj je ta naziv danes pridržan samo za dva člana omenjene linije, vsi drugi pa so princi in princese. Na to vprašanje mu ni znal odgovoriti niti eden od Auerspergov, ki jih je vprašal za razlago.

Zelo zanimivi in koristni so se mu zdeli tudi stiki s še živečimi Auerspergi. Za zgodovino svoje rodbine se zelo zanimajo, vendar večina o njej ne ve prav veliko. V pomoč pa so mu bile razne družinske legende, za katere se je izkazalo, da v sebi nosijo zrno resnice, potem ko jih je primerjal z dejstvi in očistil romantičnega balasta.

Pogled iz zraka na grad Turjak v času socializma, potem, ko so na uničeni grad naredil strehe in pozidali razrušeno zidovje. Po letu 1990 so grad prenovili in je danes podoba veliko boljša. Foto Marjan Garbajs / knjiga Grad Turjak (2020, ZRC, str. 625)

Vsako vejo je predstavil od začetka do konca

Zasnovo disertacije je zastavil po precej klasičnem, preverjenem in preglednem modelu. Vsako vejo je predstavil od začetka do konca, od njenega osnovanja do njenega izumrtja oziroma do današnjih dni. Tak koncept se mu je zdel najpreglednejši in nazoren, veliko bolj od, recimo temu vzporednega, to je, da bi predstavljal osebe, ki so živele sočasno, a so pripadale različnim vejam. Za temelj neke veje je vzel njeno lastništvo nad neko zemljiško posestjo oziroma gospostvom. Navadno (ni pa nujno) je vejo nadaljeval najstarejši sin, ki je gospostvo po očetu podedoval v celoti. Mlajši sinovi so običajno postali vojaki ali duhovniki, če pa so imeli srečo, so podedovali manjši del posesti in tam nadaljevali svoj rod ali pa so do posesti prišli s poroko. Če je nekdo od mlajših sinov ustvaril lastno družino, a ni imel lastne zemljiške posesti, ga je obravnaval v sklopu njegove primarne veje.

Mogočni turjaški grad so obnavljali vrsto desetletij. V ospredju je jugozahodni stolp, ki spodaj vsebuje romansko protestantsko kapelo z dragocenimi gotskimi freskami, natančneje, ostankom fresk. Koliko so k 50 in večletnemu ter dragemu obnavljanju, – ki še zdaleč ni končano in obnovljeno ter nikakor več ne more vrniti veličastne podobe gradu pred komunističnim uničenjem – prispevali uničevalci komunisti? Nič. Nasprotno. Še pred leti so tam uprizorili pošastno proslavo, slavljenje komunistične »zmage« na Turjaku. Tu se serija absurdov nadaljuje, saj »borčevska« organizacija te proslave financira z davkoplačevalskim denarjem. In, še danes na pročelju gradu to zločinsko »zmago« slavi sramotna »spominska plošča«. FOTO: photohound.co / Luka Esenko

Projekt s potrebno podporo

Pri raziskovanju se je moral spopasti tudi z različnimi problemi, ki v slovenskem zgodovinopisju še niso imeli konsenza. Npr. vprašanje slovenjenja osebnih imen in plemiških atributov ali pa vprašanje družinske pripadnosti ženskih članic rodbine. Pri delu ni imel pred seboj nekega enotnega modela, temveč je uporabljal tiste rešitve, ki so se mu zdele v danem trenutku najboljše. Namen avtorjevega raziskovanja ni bil graditi neke sinteze oziroma teorije o plemstvu kot takšnem, temveč le predstaviti konkreten segment plemstva na Slovenskem. Raziskovanje samo rodbine Auersperg, čeprav skoraj vzorčnega primerka plemiške rodbine, ne omogoča niti ne dopušča iskanja absolutnih rešitev. Lahko pa nakaže določene smernice, ki se bodo v prihodnosti pokazale kot pravilne ali pa tudi ne. Zato je avtor ob izidu tega vrhunskega raziskovalnega dela izrazil upanje, da bo v prihodnje nastalo še več podobnih analitičnih del, ki bodo nazadnje pripeljala do sinteze o življenju in delovanju plemstva na Slovenskem. Izid knjige so podprli: Janja Auersperg Novak, Občina Dolenjske Toplice, Občina Ig, Občina Kočevje, Občina Velike Lašče, Občina Žužemberk, Prevent, d. d., Slovenj Gradec in Slovenska znanstvena fundacija.

Dr. Miha Preinfalk FOTO: Ivo Žajdela

Dr. Miha Preinfalk – zgodovinar slovenskega plemstva

Dr. Miha Preinfalk (1974) je začel študirati zgodovino leta 1993 na ljubljanski filozofski fakulteti. Že med študijem se je posvečal samostojnemu raziskovalnemu delu s področja genealogije. Leta 1996 se je udeležil poletne univerze v Bovcu, kjer je sodeloval z referatom Tromeja v očeh Baltazarja Hacqueta. Za diplomsko nalogo z naslovom Računska knjiga Hansa Mordaxa, popis izdatkov na gospostvu Turjak v letih 1514–1515, je leta 2000 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2001 je magistriral z nalogo Gospodje Turjaški v srednjem veku, leta 2004 pa doktoriral z disertacijo Genealoška in socialna podoba rodbine Auersperg v srednjem in novem veku.

Po končanem študiju zgodovine na filozofski fakulteti je postal mladi raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Področje njegovega raziskovanja zajema predvsem genealoško in socialno podobo srednjeveškega in novoveškega plemstva v nekdanji habsburški monarhiji ter druge t. i. pomožne zgodovinske vede (heraldika, diplomatika). Kot znanstveni sodelavec je zaposlen na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Leta 2005 je postal urednik revije Kronika, časopisa za krajevno zgodovino, ki jo vzorno ureja, gre za zelo kakovostno zgodovinopisno revijo.

Ivo Žajdela, Rodbina Auerspergi, Auersperg, Turjaški, Miha Preinfalk, Demokracija, 4. 8. 2005Komunistični »borci« so tudi na grad Turjak, tako kot v gradu Mirna – oba so uničili med vojno – pritrdili »spominsko ploščo« sramote, saj z njo poveličujejo svoje uničevanje slovenstva. FOTO: Ivo Žajdela

1/15