Nadaljevanje iz: Angela Vode, Skriti spomin, ženske, komunistični zapor [5]

Angela Vode, Skriti spomin (založba Nova revija, Ljubljana, str. 201–205), o razmerah in »življenju« v komunistični ječi na gradu Rajhenburg v Brestanici: Med tistimi, ki so se pri delu zares potrudile, je bila tudi Marija K. Večkrat sem jo ogledovala in se ji čudila, kako čudno »načelne« so tele ženske! Za vsako ceno hoče biti načelna: delo je moja dolžnost, hočem delati, vajena sem delati, hočem pokazati dobro voljo itd. Toda nobene načelnosti proti političnemu nasprotniku! Nekoč mi je ena od njih rekla: »Vi ste edini komunist tu med nami in edini saboter.« Seveda nisem udarjala na to struno, saj res nisem mogla delati, a res je tudi, da se nisem »gnala«.

Grad Rajhenburg iz zraka.

Sabotaža s štiriperesno deteljico v naravni velikosti

Toda nič jim ni pomagalo. Prav toliko so cenili njihovo štrebarstvo kot mojo pasivnost. To je morala Marija K. – med drugimi – kmalu občutiti na lastni koži. Bila je vedno marljiva in dosti prilagodljiva, ni se upirala, ni se prepirala. Nekoč, ko je že davno dosegla normo, ko je čakala na zaključek dela, je pobrala na tleh drobcen košček tkanine, iz katere smo izdelovale moške delovne srajce. Iz tega kosca je izrezala štiriperesno deteljico v naravni velikosti, torej čisto majhno. Ko se tako igra s tistim koscem, plane k njej delovodkinja »Kočija«: »Kje ste dobili to blago?« Ona: »Tu na tleh v smeteh sem ga pobrala.« – »A to je naše blago, torej ste ga ukradli! Takoj vas javim na upravo, da ste sabotirali.« Kmalu se je vrnila: »Po odredbi uprave greste v bunker.«

Ne gre za kaznovanje, gre za uničenje, iztrebljanje ...

Pahnili so jo v enega najslabših bunkerjev: cementna tla brez slamnjače in odeje. Nič drugega kot gole stene, po katerih je curljala umazana voda. Ni si upala sesti, da si ne bi na cementnih tleh nakopala revme. Zato je ves čas stala, le ponoči, ko jo je premagal spanec, je počepnila. Počasi ji je voda curljala na glavo, teklo ji je po obrazu in za vrat.

Ko jo je prišel pogledat upravnik Pelko, stremuh, mu je rekla: »Ne morem ležati na cementnih tleh, saj se bom čisto uničila.« On pa ji je odkritosrčno rekel: »Prav, saj to je ravno tisto, kar mi hočemo: da čimprej pocrkate.« Ne gre za kaznovanje, gre za uničenje, iztrebljanje ...

Ko je Marija prišla iz bunkerja, so ji lasje takoj začeli izpadati in siveti. Kmalu je bila skoraj popolnoma plešasta.

Grad Rajhenburg z železniške postaje ob Savi leta 2009. FOTO: Ivo Žajdela

Videz je moral biti lep – Potemkinove vasi

Vstajale smo kmalu po četrti uri, da smo se mogle vse razvrstiti v umivalnici, ki je bila majhna tesna luknja in je imela ob stenah korita z ozkimi cevkami, iz katerih je prihajal tenak curek vode. Pa postelje je bilo treba narediti po vojaško, kar je bilo zelo težko, ker je prišlo v posteljo vse naše imetje s kruhom in coklami vred. A videz je moral biti lep – Potemkinove vasi! Vse to nam je vzelo precej časa.

Jedle smo kakor psi, iz prav take posode in prav tako s tal

Ko sem prišla v Rajhenburg, sem pričakovala, da bodo kotle z zajtrkom prinesli vsaj do celic, kar delajo povsod in kar poenostavi delo. Toda nas so nagnali na majhno grajsko dvorišče. Na kamniti hodnik pred kuhinjo so postavili kotle z grenko rjavo tekočino ter pločevinaste menažke, ki so nam jih razdelili. Ženske so se prerivale, da bi prej dobile, da bi pravočasno pojedle tisto zares bedno hrano, ker je bilo treba že pred šesto uro v delavnico. Spet so morali nastopiti komolci, ki jih jaz žal nimam. Zato sem prišla vedno prepozno. Upoštevati je treba, da je bila tista kava čisto grenka, zato smo morale imeti lasten sladkor od doma in jo morale osladiti, da je bila sploh užitna. A nikjer nismo imele prostora, kamor bi položile skodelico, da bi lahko iz svojih culic vzele sladkor in žlico. Kajti tudi žlic nam niso dali oni in smo jih morale dobiti od doma. Zato smo počenile v sneg, menažko s kavo položile na tla, nadrobile noter kruha in jedle s tal. Preden smo si poiskale prostor ter vzele iz cule sladkor in kruh, je bila rjava voda čisto mrzla. A tako zelo bi potrebovale malo toplega v mrzle želodce. Bilo je res žalostno videti, kako ljudje, ki bodo ves dan garali »zanje«, nimajo prostora, da bi mogli človeško pojesti tisto bedno jed! Jedle smo res kakor psi, iz prav take posode in prav tako s tal, često pokritih z blatom, vso zimo s snegom, poleti s prahom in z odpadki!

Dvorišče gradu Rajhenburg leta 2009, po obnovi. FOTO: Ivo Žajdela

Vse lahko delamo z vami, kar hočemo

Opoldne je bilo isto. Iz delavnic so nas nagnali na dvorišče po kosilo in jedle smo na isti način: čepele smo na tleh, da smo si nadrobile kruha v redko plažo, ali stoje popile juho in potem prigriznile malo kruha. Bilo je nečloveško ravnanje, saj niso vedeli ti neandertalci, kako bi nas bolj ponižali. Po večini so vsi prišli prav z dna, imeli so na vesti prenekatere zločine in kompenzirali svoje občutke manjvrednosti s tem, da so poniževali nas.

Skoraj vedno se je zgodilo, da je prišel prav ob tistih urah na dvorišče upravnik, strašen človek z volovskim vratom, da se nam je posmehoval: vidite, vse lahko delamo z vami, kar hočemo!

Mater so zaprli, da so jih lahko izropali

Po zajtrku smo hitele v šivalnico. Ženske so zares pridno delale, tako da je »direktor« marsikatero pohvalil. Njegovega priznanja je bila deležna posebno neka starejša žena, ki smo ji vsi rekli mama Dermastja. Imela je veliko otrok in je znala dobro šivati, da jih je oblačila in dostojno oskrbovala. Vsa družina je bila resnično verna, zato so tudi ostali, kar so bili. Nikomur niso nič hudega storili, a vendar so jih novi gospodarji pognali iz hiše ven na cesto, mater pa zaprli (da so jih lahko izropali). Kaj se je zgodilo z očetom, se ne spominjam.

Opomba Alenke Puhar: Frančiška Dermastja (1901–1980), gospodinja, žena Franca Dermastje, ki je imel čevljarsko delavnico v Dravljah na robu Ljubljane. Imela sta 15 otrok, a štirje so zgodaj umrli. Oba sta bila aretirana poleti 1945 in obsojena na deset let zapora s prisilnim delom. Starejši otroci so emigrirali, mlajše pa so po aretaciji staršev razposlali v zavode, rejo in služit. Frančiška Dermastja je bila iz zapora izpuščena pozimi 1949/50, njen mož slabo leto zatem.

Leta 2009 smo si lahko ogledali film Angela Vode, skriti spomin režiserke Maje Weiss. Prizor iz filma, Nagodetov proces.

Ni mogla prodati svojega prepričanja

Mama Dermastja je med vsemi zapornicami največ naredila preko norme. Vedno je bila prva, kadar je bilo treba pohiteti, da je podjetje moglo v trgovine pravočasno dostaviti blago in izdelke. Nikoli si ni privoščila oddiha in je vedno hodila na »prostovoljno udarniško delo«. Vsako štrebarijo sem zaničevala, vendar njo sem razumela: ni mogla prodati svojega prepričanja, kot je storilo toliko njenih somišljenikov, pač pa se je skušala odkupiti z delom. In ko jo je nekoč »direktor« spet pohvalil in jo vsem postavil za zgled ter obljubil, da jo bo že na kakšen način nagradil, je ona vstala ter je rekla pogumno, vendar s tresočim glasom:

»Gospod ravnatelj, samo eno vas prosim – v svojem imenu in v imenu svojih sotrpink. Glejte, stara sem šestdeset let, štirinajst otrok sem pošteno zredila in vzgojila, vedno sem trdo delala, nihče od nas ni nikomur storil nič žalega. Moja edina krivda je, da sem verna, da so tudi moji otroci verni. Tako sem vzgojena, tako so me učili moji starši, od tega nisem mogla odstopiti. Tudi tukaj skušam biti poštena, tudi nasproti sedanji oblasti, nihče mi ne more ničesar očitati ...«

Samo to vas prosim, da poskrbite, da ne bomo jedle kot psi

Ravnatelj jo je ves čas tiho poslušal, a ona je potem povzdignila svoj glas in rekla: »Povejte in sami presodite, ali mati, ki je vzgojila 14 delovnih ljudi, res zasluži, da niti jesti ne sme kot človek, da ji dajejo jesti na tla kot psu, da mora v blato in sneženo brozgo postavljati svojo beraško skledico, da si nadrobi noter malo kruha. Samo to vas prosim, da poskrbite, da ne bomo jedle kot psi ...«

Vse so imele solze v očeh in zdelo se mi je, da je bil tudi ravnatelj ganjen, saj ni bil tako zloben kot ljudje od uprave. Skoraj svečano ji je rekel: »Obljubim vam, da od jutri naprej ne bo nihče več jedel s tal, da se vam bo hrana razdeljevala po sobah, kjer si boste lažje pomagale.«

Razstava na gradu Rajhenburg, povojni zapor, simbolni prikaz »zapornic«, v resnici pa socialističnih suženj. FOTO: Ivo Žajdela

Drugi dan smo prav tako polagale po tleh svoje me­nažke

Hitro je zapustil šivalnico in odšel, najbrž na upravo. Vse smo napeto pričakovale, kaj bo. Priznati moram, da sem z drugimi upala, da bo uprava uredila zadevo. Toda kmalu sem morala spoznati, kako nepoboljšljiva optimistka sem: drugi dan smo prav tako polagale po tleh svoje me­nažke s kavo, a upravnik se je sprehajal med nami in se nam posmehoval. Ravnatelja dva dni ni bilo v šivalnico, potem pa je prišel samo pogledat in je hitro odšel, ne da bi kaj rekel. Bil je očitno v zadregi.

Poleti pa se je najavila kontrola zaporov: napovedan je bil prihod vrhovnega upravnika vseh zaporov Jugoslavije, Čamernika.

Opomba Alenke Puhar: Anton Čamernik (1907–1995), strojni tehnik, od 1932 paznik in nato vodja paznikov v sodnih zaporih v Ljubljani. V prvem letu okupacije je med zaporniškim osebjem organiziral aktiv OF; aretiran septembra 1942 in poslan v italijansko taborišče. Po vojni je delal na ministrstvu za notranje zadeve PLRJ, kjer je bil inšpektor zaporov in nato višji upravni referent uprave za izvrševanje kazni. Napisal je spomine, ki so izšli pod naslovom Spomini na sodne zapore (Borec, 1980), končajo pa se s kapitulacijo Italije 1943.

Uprava je na svojo roko poslabševala naš položaj

Sicer se je kot krščanski socialist predal komunistom, vendar so rekli, da je ostal kar človeški. Dan, preden je prišel, je prihitel zjutraj upravnik na dvorišče, ko smo polagale po tleh svoje menažke in je »globoko ogorčen« rekel: »Ja ženske, kako pa vendar jeste?! Zakaj ne jeste po sobah! Presnete paznice! Zakaj ne ukažejo kuharicam, da bi zanesle kotle s hrano v sobe, da bi jedle pri mizah?! To se bo takoj uredilo!« Res se je uredilo, kajti kontrola je spraševala zapornice, ali se ima katera kaj pritožiti. Bal se je, da se Dermastjeva mama ne bi pritožila tudi pri vrhovnem šefu. Torej ni bilo dovolj, da smo bile obsojene na dvajset let, na skrajno slabo hrano in ravnanje – uprava je še na svojo roko poslabševala naš položaj.

Krivda za talce, Angela Vode, Demokracija, 7. 4. 2005Montirani proces, Angela Vode, Demokracija, 14. 4. 2005

Zaporski mlin, Angela Vode, Demokracija, 21. 4. 2005Suženjsko delo, Angela Vode, Demokracija, 28. 4. 2005

Prav nič človeškega, Angela Vode, Demokracija, 5. 5. 2005Besedilo v wordu (skupno in daljša verzija)Ženja Leiler, In od tiste ure je Angel zame brin, Angela Vode, Alenka Puhar, Delo, 11. 4. 2009Biserka Karneža Cerjak, Angela Vode, upornica in arestantka, Reporter, 6. 4. 2009

Ivan Puc, Angela Vode je bila močnejša od življenja, Silva Čušin, Reporter, 6. 4. 2009Metod Berlec, S spominom v prihodnost, Angela Vode, Demokracija, 27. 8. 2009

Konec

1/7