Rafko Lešnik
(1 predmetov)
Ljubljanski stolni kanonik prelat Rafko Lešnik že dolga leta slovi predvsem po skrbno pripravljenih in pronicljivih nedeljskih pridigah, zbranem in pobožnem maševanju ter rednem in zavzetem spovedovanju. V postnem času bo vrsta pred njegovo spovednico ob prižnici v ljubljanski stolnici še posebej dolga. O spovedi takole razmišlja:
Povabilo pride od Boga. Bog je tisti, ki grešnega človeka nagovori, da se spove. Takšnega, kakršen je: z notranjimi ranami, bremeni, težavami, slabostmi in, končno, grešnimi dejanji. Spovednik se mu mora približati, mu prisluhniti, v spovednem pogovoru izhajati iz povedanega, to je iz spovedančevega življenja, čutenja, mišljenja, prepričanja, mu svetovati, kaj naj spremeni pri sebi.
Zaupanje v Boga in spovednika. Ljudje prihajajo k spovedi v zaupanju v Boga in spovednika, v čigar spovednico so stopili. »Ne morem si predstavljati, da bi kdo prišel k spovedi brez vere,« pravi kanonik Lešnik. »Spoved je osebni korak. Za marsikoga zelo težak. Najbolj pomembno je, da se spovedanec pri spovedi odpre in konkretno oriše svoje življenje. Spovedanci sami povedo, da se nikjer ne morejo tako pogovoriti, kot se lahko s spovednikom v spovednici. Tudi zato, ker je vedno več osamljenih med njimi. Spoved je vedno bolj resnični pogovor med spovedancem in spovednikom. Malo je šablonskih spovedi,« ugotavlja moj sogovornik.
Gotovost v vesti. Pomembno je, da spovednik spovedancu pomaga, da ta »dobi gotovost v vesti«, ali je tisto, kar ga tako vznemirja, resnično greh, in da mu je Bog, ko se je spovedal, zares odpustil grešna dejanja, čeprav bo še vedno ostal spomin nanje, kar marsikomu ne da miru. »Bogu se zahvalimo za odpuščanje in ne brskajmo več po tem, kar smo naredili slabega,« svetuje g. Rafko. Ko trdno sklenemo, da ne bomo več grešili, pa sami pri sebi podvomimo, ali bo res tako, Bogu, ki pozna naše slabosti in grešne navade, obljubimo, da si »bomo vedno znova in znova prizadevali spremeniti življenje, biti boljši. Treba se je truditi in zaupati v božjo pomoč, delovanje božje milosti v nas.«
Kolikokrat k spovedi? »To nam pove vest,« se glasi kanonikov odgovor. »Nikakor ne čakajmo, da bomo spet grešili, ampak pojdimo k spovedi že prej, da nam bo Bog dal moč, podelil darove, ki izhajajo iz tega zakramenta. Na te moramo biti še posebej pozorni.«
Ponavljanje istih grehov. Od spovedi nas ne sme odvrniti ugotavljanje, da »spovedniku pripovedujemo vedno iste stvari«. V tem nas moti hudi duh. Z njim se raje ne ubadajmo, marveč se odpirajmo božji milosti in usmiljenju v zaupanju, da nam Bog lahko resnično pomaga in se res lahko spremenimo na bolje. V veri v Boga. »Vera je pot!« poudari kanonik Lešnik. »Grešimo takrat, ko nekaj božjega razderemo v sebi in okrog sebe. Odprimo se Bogu, se mu izročimo in bodimo trdno prepričani, da nam bo dal moč za premagovanje zlega, naših slabosti, grešnosti. Za to ga še posebej prosimo v molitvi. Te ne smemo nikdar opustiti, naj bo na videz še tako nepopolna in se nam zdi, da nimamo ničesar od nje. Tudi če je tako, vztrajajmo v njej. Vsak dan se Bogu tudi zahvaljujmo, da z nami potrpi. Takšnimi, kakršni smo.«
H komu k spovedi? Cerkev svetuje, da k tistemu spovedniku, pri katerem se bomo laže spovedali. Če bi se radi z njim tudi zaupno pogovorili, potem je najbolje, da to naredimo pri rednem spovedniku, ki nas bolje pozna. Spovednik nam bo pozorno prisluhnil, glavno delo pa bo tako opravil Sveti Duh, ta bo preobrazil naše srce. Narobe je, če hitimo od spovednice do spovednice v iskanju »boljše spovedi«. Odločimo se za enega spovednika in pri tem opravimo dobro spoved.
Ko se namenimo k spovedi, je pomembno, da nam je na voljo tudi spovednik. Zgodi se, da tega ni, ko s tem namenom stopimo v cerkev. Zato bi moral biti v glavnih cerkvah, na primer v Ljubljani, v določenem času vedno v spovednici vsaj en duhovnik. Tudi med mašami, kajti veliko ljudi s podeželja pride v Ljubljano prav zaradi spovedi, nato pa razočarani ugotovijo, da v nobeni od spovednic ni spovednika. Tudi to se dogaja.
Priprava na spoved. O skupni pripravi na spoved kanonik Lešnik meni, da je ta lažja na podeželju kot v mestih, ko ljudje, kot na primer v ljubljanski stolnici, kadar je ta odprta, vanjo prihajajo in odhajajo, ne glede na to, ali je v njej maša ali ne. Tudi med mašo. S tem bi motili takšno pripravo.
Vsekakor je osebna ali skupna priprava na spoved zelo pomembna, zlasti še odločitev za spoved. Pri sami spovedi pa je pomemben »odkrit in jasen spovedni pogovor med spovedancem in spovednikom«, ki mu bo sledilo spovedančevo kesanje nad storjenimi grehi, trden sklep in božje odpuščanje. »Sebe v roko vzemite!« prida kanonik Lešnik. Zavedanje, da je spoved tudi zanj kot spovednika »osebna obogatitev«, za spovedanca pa pomembno osebno dejanje, mu je veliko olajšanje. Zato kanonik Rafko Lešnik rad in redno spoveduje ob delavnikih samo od 8. do 9. ure iz zdravstvenih razlogov, ob nedeljah pa od 9. do 10. ure v svoji spovednici v ljubljanski stolnici, ob 9.30 pa mašuje (ob nedeljah ob 11.30). Z veliko ljubeznijo, odprtostjo in posluhom za človeka kot predan in zvest božji služabnik.
Ljubljanski stolni kanonik prelat Rafko Lešnik že dolga leta slovi predvsem po skrbno pripravljenih in pronicljivih nedeljskih pridigah, zbranem in pobožnem maševanju ter rednem in zavzetem spovedovanju. V postnem času bo vrsta pred njegovo spovednico ob prižnici v ljubljanski stolnici še posebej dolga. O spovedi takole razmišlja:
Povabilo pride od Boga. Bog je tisti, ki grešnega človeka nagovori, da se spove. Takšnega, kakršen je: z notranjimi ranami, bremeni, težavami, slabostmi in, končno, grešnimi dejanji. Spovednik se mu mora približati, mu prisluhniti, v spovednem pogovoru izhajati iz povedanega, to je iz spovedančevega življenja, čutenja, mišljenja, prepričanja, mu svetovati, kaj naj spremeni pri sebi.
Zaupanje v Boga in spovednika. Ljudje prihajajo k spovedi v zaupanju v Boga in spovednika, v čigar spovednico so stopili. »Ne morem si predstavljati, da bi kdo prišel k spovedi brez vere,« pravi kanonik Lešnik. »Spoved je osebni korak. Za marsikoga zelo težak. Najbolj pomembno je, da se spovedanec pri spovedi odpre in konkretno oriše svoje življenje. Spovedanci sami povedo, da se nikjer ne morejo tako pogovoriti, kot se lahko s spovednikom v spovednici. Tudi zato, ker je vedno več osamljenih med njimi. Spoved je vedno bolj resnični pogovor med spovedancem in spovednikom. Malo je šablonskih spovedi,« ugotavlja moj sogovornik.
Gotovost v vesti. Pomembno je, da spovednik spovedancu pomaga, da ta »dobi gotovost v vesti«, ali je tisto, kar ga tako vznemirja, resnično greh, in da mu je Bog, ko se je spovedal, zares odpustil grešna dejanja, čeprav bo še vedno ostal spomin nanje, kar marsikomu ne da miru. »Bogu se zahvalimo za odpuščanje in ne brskajmo več po tem, kar smo naredili slabega,« svetuje g. Rafko. Ko trdno sklenemo, da ne bomo več grešili, pa sami pri sebi podvomimo, ali bo res tako, Bogu, ki pozna naše slabosti in grešne navade, obljubimo, da si »bomo vedno znova in znova prizadevali spremeniti življenje, biti boljši. Treba se je truditi in zaupati v božjo pomoč, delovanje božje milosti v nas.«
Kolikokrat k spovedi? »To nam pove vest,« se glasi kanonikov odgovor. »Nikakor ne čakajmo, da bomo spet grešili, ampak pojdimo k spovedi že prej, da nam bo Bog dal moč, podelil darove, ki izhajajo iz tega zakramenta. Na te moramo biti še posebej pozorni.«
Ponavljanje istih grehov. Od spovedi nas ne sme odvrniti ugotavljanje, da »spovedniku pripovedujemo vedno iste stvari«. V tem nas moti hudi duh. Z njim se raje ne ubadajmo, marveč se odpirajmo božji milosti in usmiljenju v zaupanju, da nam Bog lahko resnično pomaga in se res lahko spremenimo na bolje. V veri v Boga. »Vera je pot!« poudari kanonik Lešnik. »Grešimo takrat, ko nekaj božjega razderemo v sebi in okrog sebe. Odprimo se Bogu, se mu izročimo in bodimo trdno prepričani, da nam bo dal moč za premagovanje zlega, naših slabosti, grešnosti. Za to ga še posebej prosimo v molitvi. Te ne smemo nikdar opustiti, naj bo na videz še tako nepopolna in se nam zdi, da nimamo ničesar od nje. Tudi če je tako, vztrajajmo v njej. Vsak dan se Bogu tudi zahvaljujmo, da z nami potrpi. Takšnimi, kakršni smo.«
H komu k spovedi? Cerkev svetuje, da k tistemu spovedniku, pri katerem se bomo laže spovedali. Če bi se radi z njim tudi zaupno pogovorili, potem je najbolje, da to naredimo pri rednem spovedniku, ki nas bolje pozna. Spovednik nam bo pozorno prisluhnil, glavno delo pa bo tako opravil Sveti Duh, ta bo preobrazil naše srce. Narobe je, če hitimo od spovednice do spovednice v iskanju »boljše spovedi«. Odločimo se za enega spovednika in pri tem opravimo dobro spoved.
Ko se namenimo k spovedi, je pomembno, da nam je na voljo tudi spovednik. Zgodi se, da tega ni, ko s tem namenom stopimo v cerkev. Zato bi moral biti v glavnih cerkvah, na primer v Ljubljani, v določenem času vedno v spovednici vsaj en duhovnik. Tudi med mašami, kajti veliko ljudi s podeželja pride v Ljubljano prav zaradi spovedi, nato pa razočarani ugotovijo, da v nobeni od spovednic ni spovednika. Tudi to se dogaja.
Priprava na spoved. O skupni pripravi na spoved kanonik Lešnik meni, da je ta lažja na podeželju kot v mestih, ko ljudje, kot na primer v ljubljanski stolnici, kadar je ta odprta, vanjo prihajajo in odhajajo, ne glede na to, ali je v njej maša ali ne. Tudi med mašo. S tem bi motili takšno pripravo.
Vsekakor je osebna ali skupna priprava na spoved zelo pomembna, zlasti še odločitev za spoved. Pri sami spovedi pa je pomemben »odkrit in jasen spovedni pogovor med spovedancem in spovednikom«, ki mu bo sledilo spovedančevo kesanje nad storjenimi grehi, trden sklep in božje odpuščanje. »Sebe v roko vzemite!« prida kanonik Lešnik. Zavedanje, da je spoved tudi zanj kot spovednika »osebna obogatitev«, za spovedanca pa pomembno osebno dejanje, mu je veliko olajšanje. Zato kanonik Rafko Lešnik rad in redno spoveduje ob delavnikih samo od 8. do 9. ure iz zdravstvenih razlogov, ob nedeljah pa od 9. do 10. ure v svoji spovednici v ljubljanski stolnici, ob 9.30 pa mašuje (ob nedeljah ob 11.30). Z veliko ljubeznijo, odprtostjo in posluhom za človeka kot predan in zvest božji služabnik.
