Janez Zupet
(1 predmetov)
Janez Zupet je rojen 16. oktobra 1944 v Ljubljani, kjer je bil njegov oče Alojz na Ježici občinski tajnik in organist. Ob koncu vojne se je družina morala v treh dneh izseliti. Zatekli so se v materin rojstni kraj Horjul, kjer je oče prevzel službo organista in cerkovnika in jo vestno opravljal do svoje smrti leta 1986.
V Horjulu je končal pet razredov osnovne šole, nato pa je šel po stopinjah starejšega brata Krištofa v ljubljanske šole — na klasično gimnazijo, kjer je maturiral leta 1963. Po maturi je tri leta študiral anglistiko in indoevropsko primerjalno jezikoslovje na filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa se je odločil za bogoslovje. Leta 1971 je bil posvečen v duhovnika in postal nedeljski po-močnik v Mavčičah na Gorenjskem. Naslednje leto je absolviral tudi na filozofski fakulteti in nadškof Pogačnik ga je poslal v Malo semenišče v Vipavo, kjer je bil prvo leto prefekt, nato pa je na Srednji verski šoli prevzel poučevanje angleščine in francoščine, po potrebi pa tudi nemščine in latinščine. Po ustanovitvi Škofijske gimnazije Vipava leta 1991 je na šoli prevzel poučevanje latinščine, pri čemer vztraja še danes. Od leta 1975 je tudi duhovni pomočnik v Vipavi.
Po prihodu v Vipavo je nadaljeval tudi s prevajanjem, ki se ga je lotil že v bogoslovju (T. de Chardin, Maša sveta; revizija Fabjanovega prevoda Newmanove Apologia pro vita sua). Na pobudo p. Edmunda Böhma in p. Tomaža Podobnika je predelal prevod izbora iz Newmanovih del (Vodi me, dobrotna luč, Mohorjeva, 1979). Nato je na predlog dr. Antona Strleta prevedel Pascalove Misli (Mohorjeva, 1980), za prevod katerih je prejel najvišje priznanje — Sovretovo nagrado. Nadaljeval je s prevodi M. Bubra (Princip dialoga, Društvo 2000, 1982), S. Kierkegaarda (Bolezen za smrt, Mohorjeva, 1987), neznanega avtorja (Pripoved ruskega romarja, DSSDB, 1992), sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Ognjišče, 1993; Veličina Male Terezije, Ognjišče, 1997; Zadnji pogovori, Karmel Sora, 1997). Sledila sta prevoda: M. Buber, Problem človeka (Apokalipsa, 1999) in Božji mrk (Mohorjeva 2004).
Pri DRUŽINI so izšli njegovi prevodi: Th. Merton, Luč nevidne resnice (1981), Ch. de Foucauld, Pisma in zapiski (1991), Th. Merton, Nihče ni otok (1998), sv. Janez Vianney, Življenje je več kot jed (2000), J. Pieper, Razumnost in pravičnost (2000), Srčnost in zmernost (2000), Vera, upanje, ljubezen (2002), E. Gilson, Duh srednjeveške filozofije (2002) in več zvezkov Cerkvenih dokumentov.
Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), pri Svetopisemskem vodniku (Ognjišče, 1984) in Ilustrirani enciklopediji Svetega pisma (Ognjišče, 1994), pri jubilejnem prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), pri Luči Božje besede H.U. von Balthasarja ter Pridigah in traktatih Mojstra Eckharta (Mohorjeva, 1995), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (Svetopisemska družba, 1996).
Skupaj z R. Vodebom je prevedel Reči človek M. I. Rupnika (Ognjišče 2001), z Ino Slaparjevo pa Dramo ateističnega humanizma H. de Lubaca (Mohorjeva, 2001).
Temeljito je predelal Majcnove prevode Terezije Avilske: Lastni življenjepis (Karmel Sora, 1998), Pot popolnosti (2000), Notranji grad (2003) in Povest duše sv. Terezije Deteta Jezusa (Avtobiografski spisi, Karmel Sora, 1997).
Poleg tega je lektorsko predelal nad 20 knjig, ki so izšle pri različnih založbah, največ pri Ognjišču.
Kot publicist je sodeloval pri raznih revijah (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja). Od leta 1999 je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero piše in zanjo prevaja.
Izdal je tudi dve samostojni publikaciji: komentirano izdajo Visoke pesmi (Ognjišče, 1992) in Izreke očetov, komentiran prevod istoimenskega talmudskega traktata (KUD Logos, 2002).
Od leta 1886 ureja pri Mohorjevi družbi Celje zbirko filozofskoteoloških del Religiozna misel (doslej izšlo 18 zvezkov).
S cerkvene strani je leta 2000 kot priznanje za svoje prevode prejel papeško odlikovanje častni naslov monsinjor.
Janez Zupet je rojen 16. oktobra 1944 v Ljubljani, kjer je bil njegov oče Alojz na Ježici občinski tajnik in organist. Ob koncu vojne se je družina morala v treh dneh izseliti. Zatekli so se v materin rojstni kraj Horjul, kjer je oče prevzel službo organista in cerkovnika in jo vestno opravljal do svoje smrti leta 1986.
V Horjulu je končal pet razredov osnovne šole, nato pa je šel po stopinjah starejšega brata Krištofa v ljubljanske šole — na klasično gimnazijo, kjer je maturiral leta 1963. Po maturi je tri leta študiral anglistiko in indoevropsko primerjalno jezikoslovje na filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa se je odločil za bogoslovje. Leta 1971 je bil posvečen v duhovnika in postal nedeljski po-močnik v Mavčičah na Gorenjskem. Naslednje leto je absolviral tudi na filozofski fakulteti in nadškof Pogačnik ga je poslal v Malo semenišče v Vipavo, kjer je bil prvo leto prefekt, nato pa je na Srednji verski šoli prevzel poučevanje angleščine in francoščine, po potrebi pa tudi nemščine in latinščine. Po ustanovitvi Škofijske gimnazije Vipava leta 1991 je na šoli prevzel poučevanje latinščine, pri čemer vztraja še danes. Od leta 1975 je tudi duhovni pomočnik v Vipavi.
Po prihodu v Vipavo je nadaljeval tudi s prevajanjem, ki se ga je lotil že v bogoslovju (T. de Chardin, Maša sveta; revizija Fabjanovega prevoda Newmanove Apologia pro vita sua). Na pobudo p. Edmunda Böhma in p. Tomaža Podobnika je predelal prevod izbora iz Newmanovih del (Vodi me, dobrotna luč, Mohorjeva, 1979). Nato je na predlog dr. Antona Strleta prevedel Pascalove Misli (Mohorjeva, 1980), za prevod katerih je prejel najvišje priznanje — Sovretovo nagrado. Nadaljeval je s prevodi M. Bubra (Princip dialoga, Društvo 2000, 1982), S. Kierkegaarda (Bolezen za smrt, Mohorjeva, 1987), neznanega avtorja (Pripoved ruskega romarja, DSSDB, 1992), sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Ognjišče, 1993; Veličina Male Terezije, Ognjišče, 1997; Zadnji pogovori, Karmel Sora, 1997). Sledila sta prevoda: M. Buber, Problem človeka (Apokalipsa, 1999) in Božji mrk (Mohorjeva 2004).
Pri DRUŽINI so izšli njegovi prevodi: Th. Merton, Luč nevidne resnice (1981), Ch. de Foucauld, Pisma in zapiski (1991), Th. Merton, Nihče ni otok (1998), sv. Janez Vianney, Življenje je več kot jed (2000), J. Pieper, Razumnost in pravičnost (2000), Srčnost in zmernost (2000), Vera, upanje, ljubezen (2002), E. Gilson, Duh srednjeveške filozofije (2002) in več zvezkov Cerkvenih dokumentov.
Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), pri Svetopisemskem vodniku (Ognjišče, 1984) in Ilustrirani enciklopediji Svetega pisma (Ognjišče, 1994), pri jubilejnem prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), pri Luči Božje besede H.U. von Balthasarja ter Pridigah in traktatih Mojstra Eckharta (Mohorjeva, 1995), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (Svetopisemska družba, 1996).
Skupaj z R. Vodebom je prevedel Reči človek M. I. Rupnika (Ognjišče 2001), z Ino Slaparjevo pa Dramo ateističnega humanizma H. de Lubaca (Mohorjeva, 2001).
Temeljito je predelal Majcnove prevode Terezije Avilske: Lastni življenjepis (Karmel Sora, 1998), Pot popolnosti (2000), Notranji grad (2003) in Povest duše sv. Terezije Deteta Jezusa (Avtobiografski spisi, Karmel Sora, 1997).
Poleg tega je lektorsko predelal nad 20 knjig, ki so izšle pri različnih založbah, največ pri Ognjišču.
Kot publicist je sodeloval pri raznih revijah (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja). Od leta 1999 je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero piše in zanjo prevaja.
Izdal je tudi dve samostojni publikaciji: komentirano izdajo Visoke pesmi (Ognjišče, 1992) in Izreke očetov, komentiran prevod istoimenskega talmudskega traktata (KUD Logos, 2002).
Od leta 1886 ureja pri Mohorjevi družbi Celje zbirko filozofskoteoloških del Religiozna misel (doslej izšlo 18 zvezkov).
S cerkvene strani je leta 2000 kot priznanje za svoje prevode prejel papeško odlikovanje častni naslov monsinjor.
