Tanja Mlakar
(5 predmetov)
Tanja Mlakar se je rodila leta 1964 v Ljubljani. Je poročena in mati dveh hčera. Pisanju se posveča od mladosti, objavljati pa je začela šele zadnja leta. Kako se je v njej porodila zamisel o knjigi? »S pričujočo knjigo sem želela vstopiti v globino odnosa med moškim in žensko, posledično s tem pa tudi v vso družino. Pred leti sva se z možem pridružila zakonski skupini. Takrat so se mi začela odpirati povsem nova spoznanja, ki jih sicer verjetno ne bi zaznala v najinem odnosu. Ta srečanja so v meni pustila neizbrisen pečat. Spoznala sem, da sem se do tedaj mnogo premalo ,učila‘ o tem, kako bivati v odnosu in družini.«
Prav o tem, kako se učiti živeti vsakdanje družinsko življenje, ko v zakonu nastopi kriza, z vsemi napetostmi, ranami, iskanji, kako se tedaj srčno in odločno prebijati skozi preizkušnje, a pri tem ohraniti mir, gotovost, zaupanje in vero, nam skozi pripoved odstira avtorica. Po stopnjah osebnega razvoja osrednjega lika – žene, matere, hčere ... Kristine. Ob njenem iskanju, hrepenenju po osebni rasti z njo rastejo tudi njeni najbližji.
V prvem delu knjige se avtorica poglobi v razrahljane vezi zakoncev srednjih let, ki ju čustvena otopelost vsakodnevne rutine službenega in zakonskega življenja razcepi, vsakega na svoj tir. Živita drug mimo drugega, čeprav si tega sprva nočeta priznati in nastalo praznino blažita z lažnimi trenutki sreče. Ko se že zdi, da se njunemu zakonu bliža konec, avtorica protagonistko Kristino požene v boj za obstoj zakona, ki zanjo postane tako rekoč boj za preživetje. Za ohranitev lastne identitete, ki jo je zaradi pretirane navezanosti na moža Boruta začela izgubljati, s tem pa tudi svojega moža, svoj zakon. Njen boj postane zagrizeno iskanje, najprej poti do nje same, ko v sebi odkrije nasprotujoča si svetova, kot da je v njej nekaj skorajda zamrlo – neslišno hrepenenje. Po odkritju notranjega izvira moči, iz katerega zažubori odločnejša, zrelejša,zmore pristopiti do moža in ga polneje začutiti. Počasi ga začne spuščati do sebe, sprejemati ter vstopati v njegov svet, ne da bi pri tem izgubljala sebe. Na poti te preobrazbe ji odločilno smer nakaže hči Patricija, ki hodi v partnersko skupino. Po njenem zgledu Kristina poišče v župniji zakonsko skupino v upanju na rešitev iz zakonske krize.
Če bi prvi del lahko strnili v besedo »iskanje«, pa bi drugega mogli označiti kot »pot«. Pot medsebojnega zorenja Kristine in Boruta s pomočjo zakonske skupine, kjer najdeta številne odgovore, še več pa se jima odpre neprijetnih in glodajočih vprašanj, ki ju naravnost silijo, da osvojita nove vzorce sožitja. Ti pa prinašajo nove nesporazume, naveličanost ob komaj vidnih uspehih. Kristina se iz množice vprašanj in skrbi umakne v plodno samoto. V majhni hišici na vasi se ji mimo načrtov odpira spoznanje o preprostosti bivanja, o darežljivosti življenja, ko ga nenadoma začne motriti z drugimi očmi, očmi vere. To pa je milost, s katero jo obsipava tisti Bog iz otroštva, od katerega je v njenem spominu ostal le medel obris brez vsebine. Po težkih preizkušnjah njenih najbližjih ob soočanju s smrtjo se obrisi pozabljenega Boga čedalje jasneje izrisujejo in se z zakramentom svetega zakona izrišejo v podobo z dokončnim smislom.
Vsekakor torej knjiga, v kateri se more prepoznati marsika-teri par. Dobrodošla je predvsem, ker prikazuje zakonca, ki sta se oddaljila od vere že v svoji zgodnji mladosti. Lahko bi rekli, da je to zgodba o obrobnih kristjanih, o njuni naporni poti do medsebojnega sožitja, na kateri najdeta vero v Boga in izgradita svoj odnos na trdnejših temeljih.
Ana Miklavčič
Tanja Mlakar se je rodila leta 1964 v Ljubljani. Je poročena in mati dveh hčera. Pisanju se posveča od mladosti, objavljati pa je začela šele zadnja leta. Kako se je v njej porodila zamisel o knjigi? »S pričujočo knjigo sem želela vstopiti v globino odnosa med moškim in žensko, posledično s tem pa tudi v vso družino. Pred leti sva se z možem pridružila zakonski skupini. Takrat so se mi začela odpirati povsem nova spoznanja, ki jih sicer verjetno ne bi zaznala v najinem odnosu. Ta srečanja so v meni pustila neizbrisen pečat. Spoznala sem, da sem se do tedaj mnogo premalo ,učila‘ o tem, kako bivati v odnosu in družini.«
Prav o tem, kako se učiti živeti vsakdanje družinsko življenje, ko v zakonu nastopi kriza, z vsemi napetostmi, ranami, iskanji, kako se tedaj srčno in odločno prebijati skozi preizkušnje, a pri tem ohraniti mir, gotovost, zaupanje in vero, nam skozi pripoved odstira avtorica. Po stopnjah osebnega razvoja osrednjega lika – žene, matere, hčere ... Kristine. Ob njenem iskanju, hrepenenju po osebni rasti z njo rastejo tudi njeni najbližji.
V prvem delu knjige se avtorica poglobi v razrahljane vezi zakoncev srednjih let, ki ju čustvena otopelost vsakodnevne rutine službenega in zakonskega življenja razcepi, vsakega na svoj tir. Živita drug mimo drugega, čeprav si tega sprva nočeta priznati in nastalo praznino blažita z lažnimi trenutki sreče. Ko se že zdi, da se njunemu zakonu bliža konec, avtorica protagonistko Kristino požene v boj za obstoj zakona, ki zanjo postane tako rekoč boj za preživetje. Za ohranitev lastne identitete, ki jo je zaradi pretirane navezanosti na moža Boruta začela izgubljati, s tem pa tudi svojega moža, svoj zakon. Njen boj postane zagrizeno iskanje, najprej poti do nje same, ko v sebi odkrije nasprotujoča si svetova, kot da je v njej nekaj skorajda zamrlo – neslišno hrepenenje. Po odkritju notranjega izvira moči, iz katerega zažubori odločnejša, zrelejša,zmore pristopiti do moža in ga polneje začutiti. Počasi ga začne spuščati do sebe, sprejemati ter vstopati v njegov svet, ne da bi pri tem izgubljala sebe. Na poti te preobrazbe ji odločilno smer nakaže hči Patricija, ki hodi v partnersko skupino. Po njenem zgledu Kristina poišče v župniji zakonsko skupino v upanju na rešitev iz zakonske krize.
Če bi prvi del lahko strnili v besedo »iskanje«, pa bi drugega mogli označiti kot »pot«. Pot medsebojnega zorenja Kristine in Boruta s pomočjo zakonske skupine, kjer najdeta številne odgovore, še več pa se jima odpre neprijetnih in glodajočih vprašanj, ki ju naravnost silijo, da osvojita nove vzorce sožitja. Ti pa prinašajo nove nesporazume, naveličanost ob komaj vidnih uspehih. Kristina se iz množice vprašanj in skrbi umakne v plodno samoto. V majhni hišici na vasi se ji mimo načrtov odpira spoznanje o preprostosti bivanja, o darežljivosti življenja, ko ga nenadoma začne motriti z drugimi očmi, očmi vere. To pa je milost, s katero jo obsipava tisti Bog iz otroštva, od katerega je v njenem spominu ostal le medel obris brez vsebine. Po težkih preizkušnjah njenih najbližjih ob soočanju s smrtjo se obrisi pozabljenega Boga čedalje jasneje izrisujejo in se z zakramentom svetega zakona izrišejo v podobo z dokončnim smislom.
Vsekakor torej knjiga, v kateri se more prepoznati marsika-teri par. Dobrodošla je predvsem, ker prikazuje zakonca, ki sta se oddaljila od vere že v svoji zgodnji mladosti. Lahko bi rekli, da je to zgodba o obrobnih kristjanih, o njuni naporni poti do medsebojnega sožitja, na kateri najdeta vero v Boga in izgradita svoj odnos na trdnejših temeljih.
Ana Miklavčič
