Metka Klevišar
(3 predmetov)
Bralcem Družine je Metka Klevišar najbližja prek razmišljanj, s katerimi nas teden za tednom bogati v rubriki Čisto vsakdanje stvari.
Rodila se je v Ljubljani. S sestro sta odraščali v družini, ki jo je močno zaznamovala mamina srčna bolezen. Tudi to je pripomoglo, da se je Metka namesto za slavistiko, kakor je nameravala prej, odločila za študij medicine. V prvem letniku študija pa jo je, staro komaj devetnajst let, presenetila novica, da je najverjetneje zbolela za multiplo sklerozo, kar so čez dve leti potrdile tudi nevrološke preiskave. O svoji bolezni skorajda ni imela s kom govoriti. »Bila sem zelo sama s svojim strahom pred prihodnostjo,« nam odkriva zdravnica, ki že desetletja najde toplo besedo prav za ljudi, ki se počutijo osamljeni v svoji bolezni. Metka Klevišar se zaveda, de je bolezen pri njej imela zelo ugoden potek, kakršnega ima pri redkih ljudeh; tako se je po diplomi zaposlila na Onkološkem inštitutu, kjer je delala z bolniki, ki so imeli pljučnega raka, vse do leta 1994, ko se je upokojila. Pred njo pa je bilo že naslednje rodovitno in ustvarjalno desetletje. Že leta 1992 je najprej v okviru Karitas zasnovala Skupino za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, iz katere je leta 1995 nastalo samostojno Slovensko društvo hospic. Do leta 2002 je bila predsednica tega društva, potem pa je delo predala naslednikom.
Njeno pogumno spoprijemanje z lastno boleznijo je nikakor ni pripeljalo na rob onemoglosti, temveč je razširilo njeno srce za stiske bližnjih. V tem, kako se zna veseliti slehernega trenutka, nam je lahko v veliko spodbudo. »Sedaj se lahko posvečam temu, kar mi je bilo vedno v veselje: srečujem se z ljudmi, se pogovarjam z njimi, jih poslušam in imam čas za to,« razkriva v knjigi Moja četrta kariera.
BLOG - Čisto vsakdanje stvari
Pogovor z Metko Klevišar, 8. maja 2007
Bralcem Družine je Metka Klevišar najbližja prek razmišljanj, s katerimi nas teden za tednom bogati v rubriki Čisto vsakdanje stvari.
Rodila se je v Ljubljani. S sestro sta odraščali v družini, ki jo je močno zaznamovala mamina srčna bolezen. Tudi to je pripomoglo, da se je Metka namesto za slavistiko, kakor je nameravala prej, odločila za študij medicine. V prvem letniku študija pa jo je, staro komaj devetnajst let, presenetila novica, da je najverjetneje zbolela za multiplo sklerozo, kar so čez dve leti potrdile tudi nevrološke preiskave. O svoji bolezni skorajda ni imela s kom govoriti. »Bila sem zelo sama s svojim strahom pred prihodnostjo,« nam odkriva zdravnica, ki že desetletja najde toplo besedo prav za ljudi, ki se počutijo osamljeni v svoji bolezni. Metka Klevišar se zaveda, de je bolezen pri njej imela zelo ugoden potek, kakršnega ima pri redkih ljudeh; tako se je po diplomi zaposlila na Onkološkem inštitutu, kjer je delala z bolniki, ki so imeli pljučnega raka, vse do leta 1994, ko se je upokojila. Pred njo pa je bilo že naslednje rodovitno in ustvarjalno desetletje. Že leta 1992 je najprej v okviru Karitas zasnovala Skupino za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, iz katere je leta 1995 nastalo samostojno Slovensko društvo hospic. Do leta 2002 je bila predsednica tega društva, potem pa je delo predala naslednikom.
Njeno pogumno spoprijemanje z lastno boleznijo je nikakor ni pripeljalo na rob onemoglosti, temveč je razširilo njeno srce za stiske bližnjih. V tem, kako se zna veseliti slehernega trenutka, nam je lahko v veliko spodbudo. »Sedaj se lahko posvečam temu, kar mi je bilo vedno v veselje: srečujem se z ljudmi, se pogovarjam z njimi, jih poslušam in imam čas za to,« razkriva v knjigi Moja četrta kariera.
BLOG - Čisto vsakdanje stvari
Pogovor z Metko Klevišar, 8. maja 2007
