Alojzij Ambrožič
(3 predmetov)
Quis ut Deus (Kdo kakor Bog)
si je v škofovski grb dal zapisati dr. Alojzij Ambrožič, torontski nadškof in kardinal; tudi ob pogledu na njegovo življenje se ta misel potrjuje kot temeljno vodilo, ki je uglednega slovenskega rojaka spremljalo na razgibani poti od begunca do človeka, ki z imenovanjem za kardinala prevzema veliko odgovornost za kanadsko krajevno in vso vesoljno Cerkev.
Kardinal dr. Alojzij Ambrožič se je rodil 27. januarja 1930 v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je druga svetovna vojna ostro zarezala v življenje takrat petnajstletnega dijaka in njegove družine, saj se je skupaj s starši, brati in sestrami leta 1945 pred komunističnim nasiljem moral umakniti v tujino. V begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi je kot mnogi drugi slovenski vrstniki dokončal gimnazijo, nato pa se je leta 1948 družina odločila za pot čez lužo v Kanado, kjer je Alojzij v Torontu končal bogoslovje in bil 4. junija 1955 posvečen v duhovnika. Njegova študijska pot se je nadaljevala na bibličnem inštitutu v Rimu in nato v Würzburgu, kjer je pri znanem biblicistu dr. Schnackenburgu dosegel stopnjo doktorja svetopisemskih znanosti. Sledila je akademska pot profesorja na teološki fakulteti v Torontu, kjer je bil pozneje tudi dekan in ravnatelj semenišča. Zaradi izjemne delavnosti, sposobnosti, pa tudi neposrednosti in pristnosti v medosebnih odnosih je bil izredno priljubljen med duhovniki, z mnogimi se je tudi spoznal, ko je po vsej Kanadi zanje vodil duhovne vaje. Tako odločitev pristojne vatikanske kongregacije za škofovsko imenovanje marca 1976 ni bila presenetljiva in dr. Ambrožič se je po posvetitvi 27. maja kot naslovni škof v Valabriji in torontski pomožni škof vpisal v vrsto slovenskih rojakov, ki so na ameriški celini opravljali škofovsko službo (Baraga, Mrak, Vrtin, Trobec, Sta riha). V tej veliki nadškofiji, ki danes šteje poldrugi milijon katoličanov različnih narodnosti, je bil odgovoren za priseljence, zaradi človeške odprtosti in znanja vrste jezikov pa je bil povsod priljubljen, saj skoraj ni narodne župnije v Torontu, kjer škof Ambrožič ne bi župljanov nagovoril v njihovem maternem jeziku. Ob pastoralni se je posvečal tudi znanstveni dejavnosti in pomembno sodeloval pri delu o katekizmu severnoameriških škofij in organizaciji poučevanja verouka. Med znanstvenimi nazivi, ki jih je prejel zaradi svojega dolgoletnega strokovnega dela, omenimo še častni doktorat, ki mu ga je novembra 1991 podelila torontska univerza.
22. maja 1986 je papež Janez Pavel II. dr. Ambrožiča imenoval za škofa pomočnika s pravico nasledstva ob tedanjem torontskem nadškofu in kardinalu Carterju. Ko je slednji zaradi starosti zaprosil za upokojitev, je papež za njegovega naslednika marca 1990 tudi uradno imenoval dotedanjega pomočnika. Zunanje slovesnosti ob prevzemu nadškofijske službe se je 9. maja v starodavni torontski stolnici sv. Mihaela udeležilo nad 600 duhovnikov na čelu s 30 škofi, med katerimi je bil tudi ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Močno je bilo tudi predstavništvo kanadskih Slovencev, ponosnih, da se je s sedeža torontskega nadškofa prvič slišala slovenska beseda.
Čeprav po državljanstvu Kanadčan, se je dr. Ambrožič vedno čutil Slovenca, tesno povezanega z matično domovino, kar je izpričal na prenekaterem koraku svoje bogate nadpastirske poti. Že ob prevzemu nadškofijske službe je pozdravil vse slovenske rojake v domovini in jim zaželel, naj bi v svobodi, ki se je v začetku devetdesetih let odpirala Slovencem, znova polno zaživeli tiste tradicionalne vrednote, ki so vselej odlikovale slovenski narod. Globoko čutenje z domovino je pokazal tudi ob osamosvojitvi Slovenije in desetdnevni vojni za samostojnost. Takrat je na sobrata v škofovski službi dr. Šuštarja naslovil pismo, v katerem je jasno izrazil, »kako lepo je bilo, ob vsem vašem trpljenju in negotovosti, biti Slovenec v teh dnevih«. Po svojih močeh je tudi sam prispeval k uveljavljanju mlade slovenske države v Kanadi, saj je o tej zadevi med drugim pisal predsedniku kanadske zvezne vlade, v javnih občilih predstavljal podatke o dogajanju v Sloveniji ter poskrbel za izjavo kanadske in ameriške škofovske konference.
V naslednjih letih je kar nekajkrat obiskal Slovenijo in med drugim leta 1993 vodil somaševanje za pobite žrtve na Teharjah, leta 1995, ob petdeseti obletnici pobojev, je ob nadškofih dr. Šuštarju (Ljubljana) in dr. Perku (Beograd) maševal ob roških breznih, leta 1997 pa je bil ob obeh sobratih v škofovstvu tudi soposvečevalec pri posvetitvi nadškofa dr. Franca Rodeta. 18. januarja 1998 je papež Janez Pavel II. objavil njegovo imenovanje za kardinala, 21. februarja mu je podelil kardinalske insignije (biret in solideo), naslednji dan pa še prstan.
Od 8. do 11. oktobra 1998 smo drugemu kardinalu v zgodovini Slovencev pripravili sprejem v Sloveniji. Osrednje srečanje je bilo v nedeljo, 11. oktobra 1998 v ljubljanski stolnici. V Sloveniji pa smo ga nazadnje pozdravili ob umestitvi nadškofa metropolita Alojza Urana 5. decembra 2004.
Dr. Alojzij Ambrožič je obhajal zlato mašo v torontski stolnici sv. Mihaela 8. junija 2005, z rojaki pa v slovenski župniji Marije Pomagaj v soboto, 4. junija 2005. Njegov obisk v domovini ob velikem šmarnu 2005 je lepa priložnost, da se Družina, slovenski katoliški tednik, svojemu prijatelju in zvestemu bralcu pokloni tudi s tem knjižnim darom.
Bogomir Štefanič ml.
Quis ut Deus (Kdo kakor Bog)
si je v škofovski grb dal zapisati dr. Alojzij Ambrožič, torontski nadškof in kardinal; tudi ob pogledu na njegovo življenje se ta misel potrjuje kot temeljno vodilo, ki je uglednega slovenskega rojaka spremljalo na razgibani poti od begunca do človeka, ki z imenovanjem za kardinala prevzema veliko odgovornost za kanadsko krajevno in vso vesoljno Cerkev.
Kardinal dr. Alojzij Ambrožič se je rodil 27. januarja 1930 v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je druga svetovna vojna ostro zarezala v življenje takrat petnajstletnega dijaka in njegove družine, saj se je skupaj s starši, brati in sestrami leta 1945 pred komunističnim nasiljem moral umakniti v tujino. V begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi je kot mnogi drugi slovenski vrstniki dokončal gimnazijo, nato pa se je leta 1948 družina odločila za pot čez lužo v Kanado, kjer je Alojzij v Torontu končal bogoslovje in bil 4. junija 1955 posvečen v duhovnika. Njegova študijska pot se je nadaljevala na bibličnem inštitutu v Rimu in nato v Würzburgu, kjer je pri znanem biblicistu dr. Schnackenburgu dosegel stopnjo doktorja svetopisemskih znanosti. Sledila je akademska pot profesorja na teološki fakulteti v Torontu, kjer je bil pozneje tudi dekan in ravnatelj semenišča. Zaradi izjemne delavnosti, sposobnosti, pa tudi neposrednosti in pristnosti v medosebnih odnosih je bil izredno priljubljen med duhovniki, z mnogimi se je tudi spoznal, ko je po vsej Kanadi zanje vodil duhovne vaje. Tako odločitev pristojne vatikanske kongregacije za škofovsko imenovanje marca 1976 ni bila presenetljiva in dr. Ambrožič se je po posvetitvi 27. maja kot naslovni škof v Valabriji in torontski pomožni škof vpisal v vrsto slovenskih rojakov, ki so na ameriški celini opravljali škofovsko službo (Baraga, Mrak, Vrtin, Trobec, Sta riha). V tej veliki nadškofiji, ki danes šteje poldrugi milijon katoličanov različnih narodnosti, je bil odgovoren za priseljence, zaradi človeške odprtosti in znanja vrste jezikov pa je bil povsod priljubljen, saj skoraj ni narodne župnije v Torontu, kjer škof Ambrožič ne bi župljanov nagovoril v njihovem maternem jeziku. Ob pastoralni se je posvečal tudi znanstveni dejavnosti in pomembno sodeloval pri delu o katekizmu severnoameriških škofij in organizaciji poučevanja verouka. Med znanstvenimi nazivi, ki jih je prejel zaradi svojega dolgoletnega strokovnega dela, omenimo še častni doktorat, ki mu ga je novembra 1991 podelila torontska univerza.
22. maja 1986 je papež Janez Pavel II. dr. Ambrožiča imenoval za škofa pomočnika s pravico nasledstva ob tedanjem torontskem nadškofu in kardinalu Carterju. Ko je slednji zaradi starosti zaprosil za upokojitev, je papež za njegovega naslednika marca 1990 tudi uradno imenoval dotedanjega pomočnika. Zunanje slovesnosti ob prevzemu nadškofijske službe se je 9. maja v starodavni torontski stolnici sv. Mihaela udeležilo nad 600 duhovnikov na čelu s 30 škofi, med katerimi je bil tudi ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Močno je bilo tudi predstavništvo kanadskih Slovencev, ponosnih, da se je s sedeža torontskega nadškofa prvič slišala slovenska beseda.
Čeprav po državljanstvu Kanadčan, se je dr. Ambrožič vedno čutil Slovenca, tesno povezanega z matično domovino, kar je izpričal na prenekaterem koraku svoje bogate nadpastirske poti. Že ob prevzemu nadškofijske službe je pozdravil vse slovenske rojake v domovini in jim zaželel, naj bi v svobodi, ki se je v začetku devetdesetih let odpirala Slovencem, znova polno zaživeli tiste tradicionalne vrednote, ki so vselej odlikovale slovenski narod. Globoko čutenje z domovino je pokazal tudi ob osamosvojitvi Slovenije in desetdnevni vojni za samostojnost. Takrat je na sobrata v škofovski službi dr. Šuštarja naslovil pismo, v katerem je jasno izrazil, »kako lepo je bilo, ob vsem vašem trpljenju in negotovosti, biti Slovenec v teh dnevih«. Po svojih močeh je tudi sam prispeval k uveljavljanju mlade slovenske države v Kanadi, saj je o tej zadevi med drugim pisal predsedniku kanadske zvezne vlade, v javnih občilih predstavljal podatke o dogajanju v Sloveniji ter poskrbel za izjavo kanadske in ameriške škofovske konference.
V naslednjih letih je kar nekajkrat obiskal Slovenijo in med drugim leta 1993 vodil somaševanje za pobite žrtve na Teharjah, leta 1995, ob petdeseti obletnici pobojev, je ob nadškofih dr. Šuštarju (Ljubljana) in dr. Perku (Beograd) maševal ob roških breznih, leta 1997 pa je bil ob obeh sobratih v škofovstvu tudi soposvečevalec pri posvetitvi nadškofa dr. Franca Rodeta. 18. januarja 1998 je papež Janez Pavel II. objavil njegovo imenovanje za kardinala, 21. februarja mu je podelil kardinalske insignije (biret in solideo), naslednji dan pa še prstan.
Od 8. do 11. oktobra 1998 smo drugemu kardinalu v zgodovini Slovencev pripravili sprejem v Sloveniji. Osrednje srečanje je bilo v nedeljo, 11. oktobra 1998 v ljubljanski stolnici. V Sloveniji pa smo ga nazadnje pozdravili ob umestitvi nadškofa metropolita Alojza Urana 5. decembra 2004.
Dr. Alojzij Ambrožič je obhajal zlato mašo v torontski stolnici sv. Mihaela 8. junija 2005, z rojaki pa v slovenski župniji Marije Pomagaj v soboto, 4. junija 2005. Njegov obisk v domovini ob velikem šmarnu 2005 je lepa priložnost, da se Družina, slovenski katoliški tednik, svojemu prijatelju in zvestemu bralcu pokloni tudi s tem knjižnim darom.
Bogomir Štefanič ml.
