Janez Zdešar
(1 predmetov)
Dr. Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču (1933–1938) je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance (Rupnikov udarni bataljon), po vojni pa doživel vrnitev s Koroškega in teharsko taborišče, iz katerega je 21. junija 1945 pobegnil (izmed enajstih domobrancev, ki so izvedli izpad, je bilo sedem med pobegom ubitih, rešili so se le štirje). Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 znova pobegnil v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je postal gojenec zavoda Germanik in študent na univerzi Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen 10. oktobra 1952, študij v Rimu pa je sklenil tri leta pozneje z doktoratom. V letih 1956–1958 je bil kaplan v Wolfsbergu na Koroškem, leta 1958 pa je na željo škofa dr. Gregorija Rožmana odšel v Nemčijo kot prvi duhovnik za slovenske delavce. Začel je v Essnu in Oberhausnu v Porurju, leta 1961 pa odšel v München. Dve leti pozneje je postal delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko pastoracijo po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.
Dr. Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču (1933–1938) je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance (Rupnikov udarni bataljon), po vojni pa doživel vrnitev s Koroškega in teharsko taborišče, iz katerega je 21. junija 1945 pobegnil (izmed enajstih domobrancev, ki so izvedli izpad, je bilo sedem med pobegom ubitih, rešili so se le štirje). Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 znova pobegnil v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je postal gojenec zavoda Germanik in študent na univerzi Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen 10. oktobra 1952, študij v Rimu pa je sklenil tri leta pozneje z doktoratom. V letih 1956–1958 je bil kaplan v Wolfsbergu na Koroškem, leta 1958 pa je na željo škofa dr. Gregorija Rožmana odšel v Nemčijo kot prvi duhovnik za slovenske delavce. Začel je v Essnu in Oberhausnu v Porurju, leta 1961 pa odšel v München. Dve leti pozneje je postal delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko pastoracijo po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.
