Jožefmarija Escrivá
(3 predmetov)
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer se je rodil v Barbastru (Huesca, Španija) 9. januarja 1902. Pri 15 ali 16 letih je prvič zaslutil božji klic in se odločil, da bo postal duhovnik. Leta 1918 je v Logrońu začel študij teologije in ga po letu 1920 nadaljeval v semenišču svetega Frančiška Pavelskega v Zaragozi, kjer je postal po letu 1922 tudi predstojnik. Leta 1923 je z dovoljenjem nadrejenih na Univerzi v Zaragozi začel s študijem civilnega prava, ki se časovno ni prekrival z njegovim študijem teologije. V diakona je bil posvečen 20. decembra 1924, v duhovnika pa 28. marca 1925.
Duhovniško službo je začel opravljati v Perdigueri v zaragoški škofiji, nadaljeval pa v Zaragozi. Z nadškofovim dovoljenjem se je leta 1927 preselil v Madrid, kjer je opravljal duhovniško službo v vseh okoljih in se še posebej posvečal revnim in obubožanim v madridskih predmestjih ter na smrt bolnim in umirajočim v bolnišnicah. Prevzel je dolžnosti kaplana v ustanovi Patronato de Enfermos (Zavetišče za bolne),dobrodelni organizaciji, ki so jo vodile Apostolske gospe svetega Srca. Bil je profesor na univerzitetni akademiji, obenem pa je nadaljeval z doktorskim študijem civilnega prava, ki ga je bilo tedaj mogoče študirati le v Madridu.
Gospod je 2. oktobra 1928 Escriváju jasno pokazal, kar je ta dotlej le slutil, naj ustanovi Opus Dei. Prav tako po božjem nagibu je 14. februarja 1930 doumel, da mora apostolat razširiti tudi med ženske. Tako se je v Cerkvi odprla nova pot, ki si med ljudmi vseh družbenih slojev prizadeva za svetost in apostolat s posvečevanjem vsakdanjega dela sredi sveta in brez spremembe stanu.
Po 2. oktobru 1928 se je ustanovitelj Opus Dei z veliko apostolsko gorečnostjo za duše posvetil izpolnjevanju poslanstva, ki mu ga je zaupal Bog. Leta 1934 je bil imenovan za rektorja ustanove Patronato de Santa Isabel (Zavetišče sv. Elizabete). V času španske državljanske vojne je svojo duhovniško službo opravljal v Madridu, kasneje pa v Burgosu. Večkrat je bil v smrtni nevarnosti. Že tedaj je sveti Jožefmarija Escrivá doživljal dolgotrajna in ostra nasprotovanja, ki jih je vedro prenašal v nadnaravnem duhu.
Dne 14. februarja 1943 je ustanovil Duhovniško družbo svetega Križa, ki je neločljivo povezana z Opus Dei. Poleg tega, da je omogočila laiškim članom, da prejmejo mašniško posvečenje in se inkardinirajo za služenje Delu, je pozneje z njeno pomočjo postalo mogoče, da so duhovniki, inkardinirani v škofijah, deležni duhovnosti Božjega dela, ko iščejo svetost v izvrševanju duhovniške službe, pri čemer so odvisni izključno od pristojnega ordinarija.
Leta 1946 se je za stalno preselil v Rim, kjer je živel do konca svojega življenja. Od tam je spodbujal in vodil širitev Opus Dei po vsem svetu in si z vso močjo prizadeval, da bi bili moški in ženske, ki so se vključili v Delo, deležni trdne verske, duhovne in apostolske izobrazbe. Ob smrti svojega ustanovitelja je imel Opus Dei več kot 60.000 članov iz 80 različnih držav.
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer je bil svétnik Papeške komisije za verodostojno tolmačenje zakonika kanonskega prava in Kongregacije za semenišča in univerze. Bil je papežev častni prelat in častni akademik Papeške teološke akademije. Bil je tudi veliki kancler Univerze vNavarri (Pamplona, Španija) in v Piuri (Peru).
Umrl je 26. junija 1975 in bil pokopan v kripti cerkve sv. Marije miru v Rimu. Za njegovega naslednika je bil soglasno izvoljen msgr. Álvaro del Portillo (1914-1994), ki je bil vrsto let njegov najbližji sodelavec. Zdaj vodi Opus Dei prelat msgr. Javier Echevarría, ki je več desetletij sodeloval z msgr. Escrivájem in njegovim prvim naslednikom, msgr. Álvarom del Portillom. Opus Dei je imel za svoje delovanje že od začetka dovoljenje škofovskih oblasti, leta 1943 si je pridobil appositio manuum, pozneje pa še dovoljenje svetega sedeža. Papež Janez Pavel II. je 28. novembra 1982 Opus Dei povzdignil v osebno prelaturo, v pravno obliko, ki jo je predvidel in si jo želel sveti Jožefmarija Escrivá.
Glas o ustanoviteljevi svetosti, ki se je širil že v času njegovega življenja, je po njegovi smrti šel po vsej zemeljski obli, kar potrjujejo številna pričevanja o duhovnih in materialnih uslišanjih, ki jih pripisujejo njegovemu posredovanju; med njimi je tudi nekaj ozdravljenj, ki jih medicinsko ni mogoče pojasniti. Z vseh petih celin je bilo poslanih veliko pisem, med njimi so bila pisma69 kardinalov in okoli 1300 škofov – kar pomeni več kot tretjino vseh škofov na svetu –, v katerih so papeža prosili, naj začne postopek za beatifikacijo in kanonizacijo. Kongregacija za zadeve svetnikov je 30. januarja 1981 dala nihil obstat za začetek postopka, Janez Pavel II. pa ga je potrdil 5. februarja tega leta.
Med letoma 1981 in 1986 sta v Rimu in Madridu istočasno tekla dva postopka proučevanja življenja in kreposti svetniškega kandidata. Na podlagi njunih dognanj in po proučitvi ugodnih mnenj zbora teoloških svétnikov ter komisije kardinalov in škofov, članov Kongregacije za zadeve svetnikov, je sveti oče 9. aprila 1990 razglasil junaške kreposti msgr. Escrivája, ki je tako dobil naziv častitljivi. Dne 6. julija 1991 je papež ukazal razglasiti odlok, ki določa čudežni značaj ozdravljenja po njegovem posredovanju. S tem je bila podana pravna podlaga za razglasitev za blaženega. Ustanovitelj je bil razglašen za blaženega v Rimu, 17. maja 1992, na slovesnosti, ki jo je na Trgu svetega Petra vodil sveti oče, Janez Pavel II. Od 21. maja 1992 počiva telo svetnika v oltarju prelatske cerkve sv. Marije miru, naglavnem sedežu prelature Opus Dei. Neprestano ga spremljajo molitve in zahvale številnih ljudi z vsega sveta, ki so se približali Bogu, ker so jih pritegnili zgled in nauki ustanovitelja Opus Dei, ter češčenje vseh, ki prosijo za njegovo posredovanje.
Potem ko je bil 20. decembra 2001 potrjen odlok o čudežu, ki ga pripisujejo njegovemu posredovanju, in ko so se 26. februarja 2002 na konsistoriju o tem izrekli kardinali, nadškofj e in škofje, je sveti oče Janez Pavel II. 6. oktobra razglasil msgr. Escrivája za svetnika.
Med njegovimi objavljenimi deli je poleg pravne teološke študije La Abadesa de las Huelgas mogoče najti duhovno literaturo, ki je bila prevedena v številne jezike: Camino (Pot), Santo Rosario (Sveti rožni venec), Es Cristo que pasa (Jezus prihaja mimo), Amigos de Dios (Božji prijatelji), Via Crucis (Križev pot), Amar a la Iglesia (Ljubiti Cerkev), Surco (Brazda) in Forja (Kovačnica); zadnjih pet je bilo izdanih po njegovi smrti. Nekaj razgovorov z novinarji je objavljenih v knjigi Conversaciones con Mons. Escrivá de Balaguer (Pogovori z msgr. Escrivájem de Balaguerjem).
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer se je rodil v Barbastru (Huesca, Španija) 9. januarja 1902. Pri 15 ali 16 letih je prvič zaslutil božji klic in se odločil, da bo postal duhovnik. Leta 1918 je v Logrońu začel študij teologije in ga po letu 1920 nadaljeval v semenišču svetega Frančiška Pavelskega v Zaragozi, kjer je postal po letu 1922 tudi predstojnik. Leta 1923 je z dovoljenjem nadrejenih na Univerzi v Zaragozi začel s študijem civilnega prava, ki se časovno ni prekrival z njegovim študijem teologije. V diakona je bil posvečen 20. decembra 1924, v duhovnika pa 28. marca 1925.
Duhovniško službo je začel opravljati v Perdigueri v zaragoški škofiji, nadaljeval pa v Zaragozi. Z nadškofovim dovoljenjem se je leta 1927 preselil v Madrid, kjer je opravljal duhovniško službo v vseh okoljih in se še posebej posvečal revnim in obubožanim v madridskih predmestjih ter na smrt bolnim in umirajočim v bolnišnicah. Prevzel je dolžnosti kaplana v ustanovi Patronato de Enfermos (Zavetišče za bolne),dobrodelni organizaciji, ki so jo vodile Apostolske gospe svetega Srca. Bil je profesor na univerzitetni akademiji, obenem pa je nadaljeval z doktorskim študijem civilnega prava, ki ga je bilo tedaj mogoče študirati le v Madridu.
Gospod je 2. oktobra 1928 Escriváju jasno pokazal, kar je ta dotlej le slutil, naj ustanovi Opus Dei. Prav tako po božjem nagibu je 14. februarja 1930 doumel, da mora apostolat razširiti tudi med ženske. Tako se je v Cerkvi odprla nova pot, ki si med ljudmi vseh družbenih slojev prizadeva za svetost in apostolat s posvečevanjem vsakdanjega dela sredi sveta in brez spremembe stanu.
Po 2. oktobru 1928 se je ustanovitelj Opus Dei z veliko apostolsko gorečnostjo za duše posvetil izpolnjevanju poslanstva, ki mu ga je zaupal Bog. Leta 1934 je bil imenovan za rektorja ustanove Patronato de Santa Isabel (Zavetišče sv. Elizabete). V času španske državljanske vojne je svojo duhovniško službo opravljal v Madridu, kasneje pa v Burgosu. Večkrat je bil v smrtni nevarnosti. Že tedaj je sveti Jožefmarija Escrivá doživljal dolgotrajna in ostra nasprotovanja, ki jih je vedro prenašal v nadnaravnem duhu.
Dne 14. februarja 1943 je ustanovil Duhovniško družbo svetega Križa, ki je neločljivo povezana z Opus Dei. Poleg tega, da je omogočila laiškim članom, da prejmejo mašniško posvečenje in se inkardinirajo za služenje Delu, je pozneje z njeno pomočjo postalo mogoče, da so duhovniki, inkardinirani v škofijah, deležni duhovnosti Božjega dela, ko iščejo svetost v izvrševanju duhovniške službe, pri čemer so odvisni izključno od pristojnega ordinarija.
Leta 1946 se je za stalno preselil v Rim, kjer je živel do konca svojega življenja. Od tam je spodbujal in vodil širitev Opus Dei po vsem svetu in si z vso močjo prizadeval, da bi bili moški in ženske, ki so se vključili v Delo, deležni trdne verske, duhovne in apostolske izobrazbe. Ob smrti svojega ustanovitelja je imel Opus Dei več kot 60.000 članov iz 80 različnih držav.
Sveti Jožefmarija Escrivá de Balaguer je bil svétnik Papeške komisije za verodostojno tolmačenje zakonika kanonskega prava in Kongregacije za semenišča in univerze. Bil je papežev častni prelat in častni akademik Papeške teološke akademije. Bil je tudi veliki kancler Univerze vNavarri (Pamplona, Španija) in v Piuri (Peru).
Umrl je 26. junija 1975 in bil pokopan v kripti cerkve sv. Marije miru v Rimu. Za njegovega naslednika je bil soglasno izvoljen msgr. Álvaro del Portillo (1914-1994), ki je bil vrsto let njegov najbližji sodelavec. Zdaj vodi Opus Dei prelat msgr. Javier Echevarría, ki je več desetletij sodeloval z msgr. Escrivájem in njegovim prvim naslednikom, msgr. Álvarom del Portillom. Opus Dei je imel za svoje delovanje že od začetka dovoljenje škofovskih oblasti, leta 1943 si je pridobil appositio manuum, pozneje pa še dovoljenje svetega sedeža. Papež Janez Pavel II. je 28. novembra 1982 Opus Dei povzdignil v osebno prelaturo, v pravno obliko, ki jo je predvidel in si jo želel sveti Jožefmarija Escrivá.
Glas o ustanoviteljevi svetosti, ki se je širil že v času njegovega življenja, je po njegovi smrti šel po vsej zemeljski obli, kar potrjujejo številna pričevanja o duhovnih in materialnih uslišanjih, ki jih pripisujejo njegovemu posredovanju; med njimi je tudi nekaj ozdravljenj, ki jih medicinsko ni mogoče pojasniti. Z vseh petih celin je bilo poslanih veliko pisem, med njimi so bila pisma69 kardinalov in okoli 1300 škofov – kar pomeni več kot tretjino vseh škofov na svetu –, v katerih so papeža prosili, naj začne postopek za beatifikacijo in kanonizacijo. Kongregacija za zadeve svetnikov je 30. januarja 1981 dala nihil obstat za začetek postopka, Janez Pavel II. pa ga je potrdil 5. februarja tega leta.
Med letoma 1981 in 1986 sta v Rimu in Madridu istočasno tekla dva postopka proučevanja življenja in kreposti svetniškega kandidata. Na podlagi njunih dognanj in po proučitvi ugodnih mnenj zbora teoloških svétnikov ter komisije kardinalov in škofov, članov Kongregacije za zadeve svetnikov, je sveti oče 9. aprila 1990 razglasil junaške kreposti msgr. Escrivája, ki je tako dobil naziv častitljivi. Dne 6. julija 1991 je papež ukazal razglasiti odlok, ki določa čudežni značaj ozdravljenja po njegovem posredovanju. S tem je bila podana pravna podlaga za razglasitev za blaženega. Ustanovitelj je bil razglašen za blaženega v Rimu, 17. maja 1992, na slovesnosti, ki jo je na Trgu svetega Petra vodil sveti oče, Janez Pavel II. Od 21. maja 1992 počiva telo svetnika v oltarju prelatske cerkve sv. Marije miru, naglavnem sedežu prelature Opus Dei. Neprestano ga spremljajo molitve in zahvale številnih ljudi z vsega sveta, ki so se približali Bogu, ker so jih pritegnili zgled in nauki ustanovitelja Opus Dei, ter češčenje vseh, ki prosijo za njegovo posredovanje.
Potem ko je bil 20. decembra 2001 potrjen odlok o čudežu, ki ga pripisujejo njegovemu posredovanju, in ko so se 26. februarja 2002 na konsistoriju o tem izrekli kardinali, nadškofj e in škofje, je sveti oče Janez Pavel II. 6. oktobra razglasil msgr. Escrivája za svetnika.
Med njegovimi objavljenimi deli je poleg pravne teološke študije La Abadesa de las Huelgas mogoče najti duhovno literaturo, ki je bila prevedena v številne jezike: Camino (Pot), Santo Rosario (Sveti rožni venec), Es Cristo que pasa (Jezus prihaja mimo), Amigos de Dios (Božji prijatelji), Via Crucis (Križev pot), Amar a la Iglesia (Ljubiti Cerkev), Surco (Brazda) in Forja (Kovačnica); zadnjih pet je bilo izdanih po njegovi smrti. Nekaj razgovorov z novinarji je objavljenih v knjigi Conversaciones con Mons. Escrivá de Balaguer (Pogovori z msgr. Escrivájem de Balaguerjem).
