Pesniško ustvarjanje Huga Mujice že dolgo let postavlja na glavo podobo sveta, ki prevladuje na Zahodu. Medtem ko mnogi jadikujejo in se vprašujejo: ubi sunt?, njegovi verzi neutrudno slavijo kraljestvo minljivega. Dejstvo je, da vse mine, toda ali smo dovolj zreli, da bi zaznali lepoto naše lastne narave?

Na tem mestu Quevedo – s čudovitim, toda resnobnim in bolečim glasom – razbira »hipno sosledico preminulih«, Hugo pa prepoznava in izpoveduje misterij večno se porajajočega: »oropani smo tega, kar smo/ničesar ni, kar ne bi bili«. Onkraj kratkovidne dihotomije med bitjo in ničem, med jazom in drugim edina realnost nenehno cveti tu in zdaj in pri koreninah tega razcveta vseh stvari – v praznini in v tišini – tudi pesnik najde svoj spev. V zbirki Zvezdam neizmernost se zdi, da hoče Mujica, ki je bil vse doslej polrazgaljen – in se je s tem izogibal vsem retoričnim naprezanjem -, odreti kožo svojemu lastnemu tekstu, da bi nam pokazal prosojen in nedoumljiv svet, svet začudenja in hvaležnosti. »Kjer nič ni, je dar ta nič«. Skromne v dikciji, brez sleherne anekdotičnosti, vzbrnevajoče od preproščine, so te pesmi rezultat globoko religioznega ustvarjalnega erosa: še en dar za ljubimce in nejeverne. (Vicente Gallego)