»Sedaj vem, da se moja zgodba lahko konča samo na dva načina: ali po milosti čudeža s popolnim ozdravljenjem, za kar prosim Gospoda, ker imam še mnogo načrtov, ki jih želim uresničiti. Ali pa bom odšla naproti srečanju z Njim, ki pa je prav tako nekaj najlepšega. Obe dve možnosti sta zelo lepi. Pomembno je, kakor pravi blažena Chiara Luce Badano, da se zgodi Božja volja.«

Giulia Gabrieli se je rodila v Bergamu v Italiji, 3. marca 1997. Vse do 12 leta je živela lepo in mirno življenje s svojo družino. Rada je plesala, se družila s prijateljicami, oboževala je nakupovanje, potovanja, hodila je v šolo… Ob tem pa ni nikoli pozabila na Njega, ki daje polnost in smisel življenja. Že od majhnega je sodelovala na oratorijih, obiskovala verouk in z družino ob večerih molila rožni venec.

Avgusta leta 2009 se ji je na levi roki pojavila oteklina. Ugotovili so, da gre za eno najbolj agresivnih oblik tumorja. Dve leti se je vztrajno borila proti bolezni. Njeno zemeljsko življenje se je končalo, vendar je Giulia kljub temu zmagala. Življenje z boleznijo je namreč čudovito preoblikovala v eno samo hvalnico: življenju, Bogu in bližnjim. S svojim veseljem, navdušenjem in duhovnim bogastvom je znala nagovoriti in ˝okužiti˝ vsakogar, ki ga je srečala. V času bolezni je kljub močnim bolečinam in trpljenju imela mnogo pričevanj za mlade po šolah in župnijah. Želela je pomagati mladim, še posebej bolnim in preizkušenim, da bi znali iti preko telesnega trpljenja in najti resnično srečo, veselje in polnost življenja v Gospodu.

Giulia je imela veliko željo, da bi napisala knjigo. Tudi to ji je uspelo, čeprav je izšla šele po njeni smrti in je bila dokončana s pomočjo njenih zapiskov in video-pričevanja, ki je bilo posneto dva meseca pred smrtjo.