Namen te knjižice je ponižen – spomniti bralce, da je bilo v Kristusu življenje – življenje v vsej svoji polnosti – vrnjeno človeku, da mu je bilo ponovno dano kot zakrament in občestvo, da je postalo evharistija. Njen namen je tudi pokazati, pa čeprav le delno in površno, kakšen je pomen vsega tega za naše poslanstvo v svetu. Zahodni kristjan je navajen razmišljati o zakramentu kot nečem, kar je nasprotje Besede, zato poslanstvo povezuje z Besedo in ne zakramentom. Še več, navajen je, da o zakramentu razmišlja kot o nemara bistvenem in jasno opredeljenem sestavnem delu ali instituciji ali dejanju Cerkve in znotraj nje, pri čemer pa Cerkve same ne vidi kot zakrament Kristusove navzočnosti in delovanja. Zanimajo ga predvsem nekatera zelo 'formalna' vprašanja glede zakramentov, kot so njihovo število, njihova 'veljavnost', postavitev itd. Moj namen je pokazati, da obstaja in je vedno obstajal drugačen pogled, drugačen način obravnave zakramenta, in da je prav ta način lahko ključnega pomena zlasti za celotno pereče vprašanje glede poslanstva, glede našega pričevanja Kristusa v svetu. Osnovno vprašanje se namreč glasi: Priče česa smo? Kaj smo videli in prijeli z rokami? Pri čem smo bili udeleženi in kaj smo obhajali? Kam kličemo ljudi? Kaj jim lahko ponudimo?

Schmemann: »Ne« sekularizaciji, »da« Kristusu