Stefan Liesenfeld, ki je misli izbral in uredil, je v uvodu zapisal:
»Martin Buber – preroški lik, modrec, soustvarjatelj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu.  

Martin Buber – rojen leta 1878 na Dunaju, umrl leta 1965 v Jeruzalemu – je bil človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici “in”. Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje.  

Tudi če ga ne moremo več povprašati, kaj “natančno” je mišljeno s to ali ono mislijo, tudi če nam več ne uspe, da bi “videli” vse tisto, kar nam je hotel pokazati, vendarle čutimo: Tukaj govori človek, ki si upa pričevati. Pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Kdor začne ne le brati, marveč tudi prisluškovati, začenja slutiti, kaj je “resnično življenje”«.