Pismo Filipljanom apostola Pavla slovi kot eno njegovih najlepših pisem, namenjeno krščanski skupnosti v grškem mestu Filipi, ki je stalo na severu Grčije, blizu današnje meje z Bolgarijo in Turčijo. 

Tam je Pavel na svojem drugem misijonskem potovanju nekje med letoma 50 in 51 ustanovil prvo krščansko skupnost v Evropi.

Pismo je Pavel napisal v svojem ujetništvu in ga od tam poslal v Filipe. Celotno pismo nepričakovano močno preveva predvsem sporočilo o veselju, tako neobičajno glede na to, da gre za zapise iz zapora. Zato je to predvsem pismo, ki pokaže, na čem temelji krščansko veselje, ki je tako pomembna poteza vsakega Jezusovega učenca.

(Iz predgovora)

Odlomek iz knjige:

Pisem apostola Pavla se, žal, še vedno drži etiketa, ki jo je na njih prilepil prvak med apostoli, Peter, da je namreč »v njih tudi kaj težko umljivega, kar nepoučeni in neutrjeni sprevračajo« (2 Pt 3,16). Zato še s toliko večjim veseljem in hvaležnostjo pozdravljamo kratek, a temeljit komentar Pisma Filipljanom, ki bo pomembno obogatil knjižnico slovenske svetopisemske literature in dal novega ognja bralcem, molivcem in oznanjevalcem Božje besede. 

Avtor komentarja je duhovnik, biblični teolog ter že uveljavljeni literat in pesnik Marko Rijavec. Prav slednje se v komentarju odraža v lepi in jasni stavčni konstrukciji, v izbranih besedah in spoštljivem odnosu do njih, saj jih nikoli ne uporablja zgolj za mašilo, ampak si vsaka zasluži postanek in premislek.

Iz spremne besede Maksimilijana Matjaža

Milost vam in mir

(Flp 1,1-11)

Prvi, uvodni del pisma ima po navadi nalogo, da vzpostavi odnos med pošiljateljem in naslovljencem, in sicer tako, da upošteva namen pisca in stanje naslovnika, saj se da sporočilo prenesti na primeren način le tako, da zapisano upošteva eno in drugo.

Uvod (Flp 1,1-2)

Pavel in Timotej, služabnika Kristusa Jezusa,

vsem svetim v Kristusu Jezusu,

ki so v Filípih, skupaj s škofi in diakoni:

milost vam in mir od Boga, našega Očeta,

in od Gospoda Jezusa Kristusa.

Zelo uraden uvod nam kot pošiljatelja najprej predstavi Pavla, ki se v pismih nikoli ne poimenuje s svojim hebrejskim imenom Savel, kar je zelo verjetno odločitev, ki jo je sprejel, ko se je podal med pogane. Torej je hotel med njimi veljati kot nekdo njim podoben, nekdo z grško-rimskim imenom. Zanimivo je, da je kot pošiljatelj naveden tudi Timotej, njegov učenec, do katerega je Pavel gojil posebno naklonjenost. Lahko ga razumemo kot njegovega sodelavca pri misijonu v Filipih, saj je bil nenazadnje tudi prisoten, ko se je tamkajšnja skupnost ustanovila.

Pavel in Timotej se poimenujeta za »služabnika« (gr. doulos), kar bi lahko prevedli tudi kot »sužnja«. V grškem svetu ta beseda ni imela nobenega pozitivnega prizvoka. Kdor je bil suženj, je bil brez vrednosti in v popolni oblasti svojega gospodarja. Medtem ko je ta izraz v Stari zavezi precej spoštovan (Mojzes, Jozue in David so bili imenovani Gospodovi služabniki, kot od njega izbrani, gl. 5 Mz 34,5; 1 Kr 11,36), je bil v času Nove zaveze služabnik nekdo na socialnem dnu. Glede na Pavlov hebrejski izvor lahko to, da se ima za služabnika, razumemo najprej tako, da se čuti kot od Boga poklican k Filipljanom, še bolj pa s tem izraža svojo popolno podrejenost in odvisnost od Kristusa ter največjo možno razpoložljivost.

Pismo je namenjeno vsem svetim v Kristusu Jezusu, pri čemer izraz »sveti« (gr. hagíois) ne želi ocenjevati njihove etične kakovosti, ampak bolj njihovo izbranost s strani Jezusa. Biti svet tako pomeni pripadati ljudstvu, ki je sklenilo zavezo z Bogom po Jezusovi krvi – in je ravno zaradi nje posvečeno. Verniki so sveti, ker pripadajo Kristusu, ker so »v« Jezusu, ne pa zaradi kakšnih posebnih dejanj.